Jedro

Ob upoštevanju določb 84. člena ZMZ-1 in drugega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III mora biti za sprejem odločitve, da se prosilca pridrži na način, da se mu omeji gibanje na Center za tujce z namenom omogočiti izvedbo postopka za njegovo predajo odgovorni državi članici EU, ugotovljeno, da obstaja znatna nevarnost, da bo prosilec pobegnil, in da je ukrep pridržanja sorazmeren ter ni mogoče učinkovito uporabiti drugih manj prisilnih ukrepov, pa tudi, da je za izvedbo postopka predaje nujen.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, sklep Ministrstva za notranje zadeve, št. 2142-489/2018/6 (1312-03) z dne 21. 3. 2018, se odpravi.

II. Zahtevi za izdajo začasne odredbe se ugodi tako, da mora tožena stranka nemudoma po prejemu te sodne odločbe prenehati izvajati ukrep odvzema osebne svobode tožeče stranke v Centru za tujce do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijanim sklepom tožnika pridržala za namen predaje na prostore in območje Centra za tujce v Postojni do predaje odgovorni državi članici po Uredbi (EU) št. 604/2013 (v nadaljevanju Dublinska uredba III) (1. točka izreka) in še odločila, da se tožnika pridrži za namen predaje od ustne naznanitve dne 19. 3. 2018 od 13:20 ure do predaje odgovorni državi članici, ki mora biti opravljena najkasneje v šestih tednih od sprejema odgovornosti odgovorne države članice ali od trenutka, ko preneha veljati odložilni učinek tožbe zoper sklep, s katerim se določi odgovorna država članica (2. točka izreka).

2. V obrazložitvi sklepa je toženka navedla, da je tožnik, ki trdi, da je A.A., dne 19. 3. 2018 vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite. Ugotovljeno je bilo, da je tožnik pred prihodom v Republiko Slovenijo že zaprosil za mednarodno zaščito v Italiji, imel je tudi dovoljenje za bivanje z veljavnostjo do 10. 3. 2018. Tožnik je v Slovenijo vstopil iz Italije z osebnim vozilom preko starega mejnega prehoda Fernetiči, potoval je s svojo partnerico in njeno prijateljico preko Madžarske v Romunijo, kjer naj bi se poročila. Pri preverjanju v bazi Eurodac je bilo nadalje ugotovljeno, da se je tožnik nahajal že v Italiji in na Madžarskem. Na zaslišanju je še povedal, da v Italiji ni počakal na odločitev o prošnji, ker je s partnerico nameraval v Romunijo, kjer bi uredila vse potrebno za sklenitev zakonske zveze, kar pa je bilo nespametno z njegove strani, ker je vedel, da bi moral ostati v Italiji. Izvorno državo je zapustil, ker so mu tam grozili sorodniki bivše partnerice. Toženka je navedla, da je posredovala pristojnim organom Italije poziv po 3. členu Dublinske uredbe. Toženka je v nadaljevanju povzela drugi odstavek 28. člena Dublinske uredbe, se sklicevala na sodbo Vrhovnega sodišča RS, I Up 26/2016. Glede na povzete okoliščine je toženka ugotovila, da je tožnik izpolnil kriterij nesodelovanja v postopku, ker je zapustil Italijo pred odločitvijo o njegovi prošnji. S tem, ko je nezakonito prehajal državne meje, v Sloveniji pa tudi nima možnosti za bivanje, sta izpolnjeni tudi okoliščini iz prve in tretje alineje drugega odstavka 68. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2). Vse to potrjuje, da bi tožnik zapustil tudi Slovenijo in s tem onemogočil izvršitev predaje pristojni državi EU. Precej verjetno je tudi, da če tožnik v Sloveniji prijet ne bi bil prijet, bi pot nemoteno nadaljeval. Tožnik bi samovoljno zapustil azilni dom in ponovno nezakonito prečkal meje iz države v državo, zato mu je treba gibanje omejiti. Toženka je zaključila, da so podani pogoji za pridržanje (drugi odstavek 28. člena Dublinske uredbe III). Ocenila je še, da milejši ukrep - pridržanje na območju azilnega doma - glede na drugi odstavek 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) ne bi bil primeren. Glede na razmere v zvezi z varovanjem v azilnem domu in ob upoštevanju Zakona o zasebnem varovanju je namreč očitno, da varnostnika na območju azilnega doma zaradi izvrševanja ukrepa pridržanja ne moreta zadržati prosilca, ki se odloči, da ne bo spoštoval pridržanja na območju azilnega doma, saj prosilec s svojim ravnanjem ne stori kaznivega dejanja niti kršitve javnega reda ali miru. Ob upoštevanju dolgoletnih izkušenj in statistike pa se je ukrep pridržanja za begosumne prosilce izkazal za zelo neučinkovitega, ker je velika večina pridržanih oseb (80 %) območje azilnega doma samovoljno zapustila. Sklicevala se je še na sodbo Vrhovnega sodišča RS, I Up 346/2014. 3. Tožnik je v tožbi navedel, da je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Tožnik očitno v postopku izročanja organov pregona iz Madžarske v Slovenijo ni želel podati prošnje za mednarodno zaščito, temveč se je glede na smer gibanja želel vrniti v Italijo. V Sloveniji mu je bilo predočeno, da mora vložiti prošnjo za mednarodno zaščito, sicer bo izročen nazaj v Egipt. Tožniku je bilo pri podaji prošnje tudi rečeno, da ga je Italija zavrnila in da mora zato zaprositi za mednarodno zaščito v Sloveniji. Zato ni smiselno, da naj ga vrnili v Italijo, ki naj bi bila pristojna za reševanje njegove prošnje. Ni tudi pojasnjeno, kako naj bi bil iz Bolgarije vrnjen na Madžarsko. Zbežal naj bi od sorodnikov partnerke, ki so iz Romunije. V obravnavanem primeru nedvomno ni izkazana njegova begosumnost. Prav tako je neprimeren ukrep pridržanja na območju Centra za tujce, saj bi zadoščal ukrep obveznega zadrževanja na območju azilnega doma. Tako tudi I Up 15/2015, I Up 26/2016. S tem, ko je zapustil Italijo, ni izpolnil objektivnih kriterijev po tretji do pete alineje prvega odstavka 68. člena ZTuj-2. Tožnikove navedbe se ujemajo s podatki, ki jih je pridobila toženka. Tožnik sicer izpolni nekatere milejše okoliščine nevarnosti pobega, vendar to ne zadostuje za oceno znatne nevarnosti pobega.

4. Tožnik je predlagal tudi izdajo začasne odredbe na podlagi tretjega odstavka odstavka 32. člena ZUS-1 in sicer, da mora toženka takoj po prejemu akta prenehati izvajati ukrep omejitve gibanja tožniku v Centru za tujce. Tožnik je izkazal, zakaj v tem primeru niso podani pogoji za odvzem prostosti, kar predstavlja po že sprejeti sodni praksi poseg v tožnikovo osebno svobodo, po drugi strani pa bo izrek ukrepa tožniku prizadejalo nepopravljivo škodo. Z izpodbijanim sklepom je kršena tožnikova pravica do osebne svobode (prvi odstavek 19. člena Ustave, 6. člen Listine). Sodišče mora v primeru kršitve ustavne pravice zagotoviti učinkovito sodno varstvo, ki ga brez izdaje začasne odredbe tožnik ne bi imel. Tako tudi sodna praksa. Tožnik je predlagal, da sodišče sklep odpravi in ugodi zahtevi za izdajo začasne odredbe kot predlagano.

5. Toženka je v odgovoru na tožbo prerekala tožbene navedbe, pri čemer se je sklicevala na razloge izpodbijanega sklepa in predlagala zavrnitev tožbe. Sodišče je kopijo odgovora na tožbo toženke dalo na vpogled pooblaščencu tožnika, ki je po vpogledu prerekal navedbe toženke.

6. Uvodoma sodišče navaja, da med temeljna jamstva v postopku mednarodne zaščite sodi tudi pravica do tolmača (4. in 6. člen ZMZ-1). Sodišče je v tem postopku za tolmačenje tožniku, ki je državljan Egipta, postavilo tolmača za arabski jezik B.B., ki ga je zapriseglo na glavni obravnavi 28. 3. 2018. Na tej glavni obravnavi je tožnik povedal, da tolmača in tolmačenje razume. Pravica do tolmača je bila torej tožniku zagotovljena.

7. Sodišče je na glavni obravnavi dne 28. 3. 2018 vpogledalo v upravni spis, ki ga je predložila toženka, tožbo s prilogami in v skladu s šestim odstavkom 84. člena ZMZ-1 zaslišalo tožnika. Sodišče še dodaja, da je pri zaslišanju tožnika bilo ugotovljeno, da se tožnik imenuje C. (ime) D. (priimek) in ne, kot to navaja toženka v izpodbijanem sklepu, A.A. K točki I izreka:

8. Tožba je utemeljena.

9. Predmet spora v obravnavanem primeru je odločitev toženke, ki je z izpodbijanim sklepom tožnika – prosilca za mednarodno zaščito – pridržala za namen predaje na prostore in območje Center za tujce v Postojni, do predaje odgovorni državi članici po Uredbi (EU) št. 604/2013 in še odločila, da se tožnik pridrži za namen predaje od ustne naznanitve dne 19. 3. 2018 od 13:20 ure do predaje odgovorni državi članici, ki mora biti opravljena najkasneje v 6-ih tednih od sprejema odgovornosti odgovorne države članice ali od trenutka, ko preneha veljati odložilni učinek tožbe zoper sklep, s katerim se določi odgovorna država članica. Toženka se je pri tem oprla na drugi in tretji odstavek 28. člena Dublinske uredbe III v zvezi s prvim in četrtim odstavkom 84. člena ZMZ-1. 10. Iz drugega odstavka 28. člena Dublinske uredbe III izhaja, da kadar obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, lahko države članice na podlagi presoje vsakega posameznega primera zadevno osebo pridržijo, da bi omogočile izvedbo postopka za predajo v skladu s to uredbo, vendar le, če je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti drugih manj prisilnih ukrepov. Po prvem odstavku istega člena Uredbe Dublin III pa države članice ne smejo pridržati osebe zgolj zato, ker v zvezi z njo poteka postopek predaje odgovorni državi članici.

11. Po prvem odstavku 84. člena ZMZ-1 lahko prosilcu pristojni organ odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma (tudi) v skladu z 28. členom Uredbe Dublin III (5. alineja prvega odstavka 84. člena ZMZ-1), po drugem odstavku tega člena pa se lahko prosilcu, ki ni mladoletnik ali mladoletnik brez spremstva, odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce, če pristojni organ ugotovi, da v tem (posameznem) primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa iz prejšnjega odstavka ali če prosilec samovoljno zapusti območje obveznega zadrževanja.

12. Sodišče se strinja s tožnikom, da gre v primeru njegovega pridržanja v prostorih in na območju Centra za tujce glede na opis v sklepu za ukrep, ki po vsebini ustreza odvzemu prostosti, kot je Vrhovno sodišče presodilo že v primerljivih zadevah I Up 39/2015 z dne 1. 4. 2015, I Up 15/2016 z dne 24. 2. 2016 in I Up 26/2016 z dne 15. 3. 2016.1 Tožnik pa je tudi sam na glavni obravnavi povedal, da se tam ne počuti dobro, ker je zanj to zapor. Izrek tovrstnega ukrepa v postopkih predaje prosilcev odgovorni državi članici je sicer mogoč, kot jasno navaja Vrhovno sodišče v zadevah I Up 15/2016 (16. točka obrazložitve) in I Up 26/2016 (10. točka obrazložitve),2 vendar pa po presoji sodišča v obravnavanem primeru za njegov izrek niso izpolnjeni pogoji.

13. Ob upoštevanju prej citiranih določb 84. člena ZMZ-1 in drugega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III mora biti za sprejem odločitve, da se prosilca pridrži na način, da se mu omeji gibanje na Center za tujce z namenom omogočiti izvedbo postopka za njegovo predajo odgovorni državi članici EU, ugotovljeno, da obstaja znatna nevarnost, da bo prosilec pobegnil, in da je ukrep pridržanja sorazmeren ter ni mogoče učinkovito uporabiti drugih manj prisilnih ukrepov, pa tudi, da je za izvedbo postopka predaje nujen.

14. Pojem „nevarnost pobega“ po točki (n) 2. člena Uredbe Dublin III pomeni nevarnost, da bo prosilec ali državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, v zvezi s katero poteka postopek predaje, pobegnil, v skladu z oceno posameznega primera na podlagi objektivnih kriterijev, ki so določeni z zakonom. Slovenski zakonodajalec teh objektivnih kriterijev begosumnosti z zakonom (še) ni posebej uredil, vendar sta tako Upravno kot tudi Vrhovno sodišče že zavzela stališče, da ustrezno uporabo Uredbe Dublin III omogoča opredelitev pojma „nevarnost pobega“, vsebovana v 68. členu Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2).3 Vrhovno sodišče je s tem v zvezi v zadevah I Up 15/2015 z dne 24. 2. 2016 in I Up 26/2016 z dne 15. 3. 20164 navedlo, da ni mogoče uporabiti vseh kriterijev iz 68. člena ZTuj-2, pač pa le tiste, ki so skladni s posebnimi značilnostmi in cilji Uredbe Dublin III, to pa so najmanj kriteriji po tretji, četrti in peti alineji prvega odstavka 68. člena ZTuj-2. ZMZ-1 poleg tega določa, da nevarnost pobega pomeni, da so v posameznem primeru podane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče utemeljeno sklepati, da bo oseba pobegnila.

15. Nevarnost pobega mora biti po dikciji drugega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III „znatna“, pri čemer je Upravno sodišče v zadevah, I U 801/2016 z dne 7. 6. 2016, in, I U 1102/2016 z dne 29. 7. 2016 (in na to se je sklicevalo naslovno sodišče tudi že v nadaljnjih zadevah), že navedlo, da je ta standard treba razlagati bližje standardu „velike“ nevarnosti kot pa morebiti standardu zgolj „zaznavne“ nevarnosti. Ta sklep namreč izhaja iz primerjave z angleško različico („significant“), italijansko različico („notevole“), hrvaško različico („velika opasnost“) tega standarda, medtem ko francoska različica Uredbe Dublin III govori o pomembni oziroma nezanemarljivi nevarnosti („un risque non négliegable“). Določena nevarnost pobega, zlasti ko gre za samske in zdrave moške, lahko dostikrat obstaja, pa to ne more zadoščati za izrek ukrepa pridržanja.5 Nevarnost pobega mora biti torej znatna oziroma velika. Tako tudi sodna praksa sodišča EU in ESČP. 16. Svojo odločitev je toženka sprejela na podlagi ocene, da je tožnik dejansko izrazito begosumen, kar bi onemogočilo izvršitev predaje pristojni državi članici Evropske unije. Svoj zaključek glede tožnikove begosumnosti je toženka utemeljila z naslednjimi ugotovitvami: - da je tožnik zaprosil za mednarodno zaščito v Italiji, ki jo je samovoljno zapustil, preden je bilo odločeno o njegovi prošnji za mednarodno zaščito; - da je po tem, ko je bil prijet v Republiki Sloveniji, ponovno zaprosil za mednarodno zaščito; - da bi tožnik glede na povedano zapustil tudi Republiko Slovenijo, s čimer vsem je po oceni toženke tožnik izpolnil kriterij nesodelovanja v postopku po peti alineji prvega odstavka 68. člena ZTuj-2; - da je nezakonito prehajal meje in da nima možnosti bivanja v Sloveniji, s čimer pa sta izpolnjeni tudi okoliščini iz prve in tretje alineje drugega odstavka 68. člena ZTuj-2. 17. Sodišče tem zaključkom toženke ne more slediti.

18. Kot primarno sodišče sodi, da toženka svoje odločitve ne bi smela opreti na tožnikov nedovoljen vstop oziroma ilegalno prehajanje mej (prva alineja drugega odstavka 68. člena ZTuj-2), ker je za mednarodno zaščito zaprosil pri izročitvi slovenski policiji s strani madžarskih pristojnih organov, niti na razlog iz tretje alineje drugega odstavka istega člena, tj. nemožnost bivanja v Republiki Sloveniji, saj se to nedvomno nanaša na večino prosilcev za mednarodno zaščito. Iz povedanega sta oba kriterija v tej zadevi neskladna z osebnimi značilnostmi in cilji Uredbe Dublin III.

19. Nadalje je tako nezadostna podlaga za pridržanje tožnika dejstvo, da je že predhodno zaprosil za mednarodno zaščito v Italiji, a ga to ni zadržalo, da ne bi države zapustil in odšel v Romunijo oziroma nameraval iti v Romunijo preko drugih evropskih držav. Že glede na ureditev po Uredbi Dublin III je logično, da se je prosilec pred prihodom v državo članico nahajal v drugi državi članici, saj se ravno zato postopek predaje po Uredbi Dublin III prične, osebe pa se zgolj zato, ker v zvezi z njo poteka postopek po Uredbi Dublin III ne sme pridržati (prvi odstavek 28. člena Uredbe Dublin III).

20. Toženka nadalje tožniku neutemeljeno očita, da že zgolj dejstvo, da je zapustil Italijo, kjer je vložil prošnjo za mednarodno zaščito, preden je bilo o tej odločeno, pomeni, da bo tožnik zapustil tudi Republiko Slovenijo. Iz upravnega postopka, natančneje iz razgovora, vodenega pred upravnim organom 19. 3. 2018 pri podaji njegove prošnje za mednarodno zaščito (enako pa je tožnik izjavil tudi na zaslišanju pred sodiščem) namreč izhaja, da se je tožnik v Romunijo namenil s svojo partnerico zato, da bi se tam poročila, na zaslišanju pred sodiščem pa tudi še izpovedal, da si je uredil vse dokumente za poroko na egiptovski ambasadi v Milanu, ker pa ni imel pogodbe za najem stanovanja, se ni mogel poročiti v Italiji, zato sta s partnerico (ki je državljanka Romunije) odšla v Romunijo, kjer je bilo že vse pripravljeno. Na zaslišanju pred toženko v zvezi s seznanitvijo glede izreka ukrepa omejitve gibanja pa je tožnik še izjavil, da je bilo nespametno zapustiti Italijo, da pa ni vedel, da ne sme. Kot pa tudi izhaja iz podatkov spisa (enako pa je izpovedal tudi na glavni obravnavi), je tožnik v Italiji imel dovoljenje za bivanje, opravljal pa je tudi obrtniška dela in s svojim zaslužkom preživljal sebe in svojo partnerico. Res je, da iz razgovora pred toženko z dne 19. 3. 2018 izhaja, da je tožnik izjavil, da se želi čim prej vrniti v Italijo, iz česar bi se utegnilo sklepati, da je toženkina ugotovitev, da bi tožnik glede na njegova prejšnja dejanja zapustil tudi Slovenijo, če mu ne bi bilo gibanje omejeno, pravilna, vendar ji pa sodišče glede na v nadaljevanju povzete ugotovitve ne more slediti. Tožnik je namreč na zaslišanju na glavni obravnavi izpovedal, da je sicer res izjavil, da se želi vrniti v Italijo, da pa namerava sedaj ostati v Sloveniji in počakati na konec postopka. Kot razloge za to pa je navedel, da je izgubil delovno mesto v Italiji, prav tako stanovanje, njegova partnerica (zaročenka) pa živi sedaj v Romuniji. Glede na povedano sodišče sklepa, da je tožnik sicer vedel, da Italije ne bi smel zapustiti pred koncem azilnega postopka, četudi tožnik to zanika, da pa so ga k temu vodili osebni razlogi oziroma (zadostno) prepričljivi motivi, ki glede na ostale okoliščine, ki jim sodišče sledi (zagotovljeno bivanje in možnost zaslužka v Italiji), kažejo na to, da bi se tožnik v Italijo vrnil in počakal na konec azilnega postopka, če mu to ne bi bilo preprečeno s strani pristojnih organov.

21. Ob izpovedbi tožnika o razlogih, zaradi katerih je Italijo zapustil (torej zaradi osebnih razlogov), pa to še ne pomeni, da bo tožnik zapustil tudi Slovenijo pred koncem azilnega postopka, zlasti če se upošteva, da so se za tožnika osebne okoliščine (verjetno ravno zaradi postopkov po Uredbi Dublin III) spremenile (izguba stanovanja in dela v Italiji, njegova partnerica pa je ostala v Romuniji). Na zaslišanju pa je tožnik na izrecno vprašanje tudi povedal, da namerava ostati v Sloveniji. Opis dogodkov oziroma njihov razplet torej po oceni sodišča ne kaže na tožnikovo begosumnost, še manj pa, da je ta begosumnost ''znatna''. Iz izjave tožnika pa izhaja tudi njegova pripravljenost, da bo počakal na konec postopka v Sloveniji, zato tudi ni mogoče šteti, da je podana objektivna okoliščina ''nesodelovanja v postopku'' (smiselno po peti alineji prvega odstavka 68. člena ZTuj-2).

22. Sodišče je glede na vse obrazloženo, predvsem ob upoštevanju okoliščin: - da je tožnik, kot je razvidno iz baze Eurodac zaprosil za mednarodno zaščito le v eni državi, Italiji, - da je tožnik Italijo zapustil zato, da bi se v Romuniji poročil s partnerico, ker si za poroko v Italiji ni mogel urediti vseh potrebnih dokumentov, v Romuniji pa je bilo že vse pripravljeno, - da je bila sicer najprej njegova ciljna država Italija (tam je imel urejeno prebivališče in možnost zaslužka) in da je podal prošnjo za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji le zato, ker so mu policisti dejali, da če prošnje ne bo podal, da ga bodo vrniti v Egipt, kamor ne želi, vendar pa sedaj zaradi spremembe teh okoliščin (nima več stanovanja, izgubil je delo v Italiji, njegova partnerica pa je v Romuniji) želi ostati v Sloveniji, - dejstva, da večinoma vsi prosilci meje prehajajo nezakonito in zgolj zaradi tega ni mogoče trditi, da pri vsakemu obstaja znatna nevarnost pobega, - dejstva, da je tožnik izkazal pripravljenost na sodelovanje s pristojnimi slovenskimi organi in povedal, da bo na odločitev počakal, presodilo, da znatna nevarnost pobega, ki bi jo bilo mogoče utemeljiti ob smiselni uporabi katerega izmed kriterijev iz 68. člena ZTuj-2, predvsem tretje, četrte in pete alineje prvega odstavka, pri tožniku ni podana, zaradi česar njegovo pridržanje na podlagi drugega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III v povezavi s 84. členom ZMZ-1 ni mogoče. 23. Toženka je glede na navedeno v izpodbijanem sklepu zmotno ugotovila dejansko stanje oziroma iz ugotovljenih dejstev napravila napačen sklep, prav tako je napačno uporabila določbe materialnega prava, saj znatne nevarnosti ni ugotavljala po objektivnih, z zakonom določenih kriterijih, v skladu z določbo (n) 2. člena Uredbe Dublin III oziroma s smiselno uporabo kriterijev iz 68. člena ZTuj-2. Zato je sodišče tožbi ugodilo na podlagi 2. in 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 in izpodbijani upravni akt odpravilo, pri čemer zadeve ni vrnilo v ponovno odločanje toženki, ker za izrek ukrepa, da se tožnika pridrži za namen predaje na prostore in območje Centra za tujce, ni zakonite podlage.

K točki II izreka:

24. Glede na četrti odstavek 71. člena ZMZ-1 je pritožba zoper sodbo upravnega sodišča dovoljena samo v okoliščinah iz prvega odstavka 73. člena ZUS-1, tj. med drugim, če je sodišče samo ugotovilo drugačno dejansko stanje, kot ga je ugotovila tožena stranka, ter je na tej podlagi spremenilo izpodbijani upravni akt. V tej zadevi je sodišče po opravljeni glavni obravnavi drugače ugotovilo dejansko stanje kot toženka in spremenilo odločitev na način, da pogoji za izrek ukrepa pridržanja za tožnika niso podani. To pomeni, da je zoper odločitev sodišča možna pritožba, kar pa tudi pomeni, da sodišče z izdajo te sodbe še ne bo pravnomočno odločilo o zadevi. Tožnik ima zato pravni interes, da se odloči o njegovi zahtevi za izdajo začasne odredbe. Tožnik je predlagal, da sodišče odloči tako, da mora toženka takoj po prejemu tega sklepa prenehati izvajati ukrep. Tožnik torej predlaga prenehanje izvajanja ukrepa pridržanja.

25. Po drugem odstavku 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda. Iz enakega razloga sodišče izda začasno odredbo ter začasno uredi stanje glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno (tretji odstavek 32. člena ZUS-1). Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank (drugi odstavek 32. člena ZUS-1). Glede na povedano tožnik torej vlaga zahtevo za izdajo začasne odredbe po tretjem odstavku 32. člena ZUS-1 in kot tako jo sodišče tudi obravnava.

26. Sodišče ugotavlja, da je treba glede na drugi pododstavek tretjega odstavka 9.člena Direktive 2013/33/EU (Direktiva o sprejemu), v zvezi s četrtim odstavkom 28. člena Uredbe Dublin III, v primeru, kadar se v okviru sodnega pregleda izkaže, da je pridržanje nezakonito, zadevnega prosilca nemudoma izpustiti Ker slovenski zakonodajalec te določbe kljub poteku roka za implementacijo ni prenesel v veljavni pravni red, je izdaja ureditvene začasne odredbe nujna, pri čemer je treba pojasniti, da Direktiva o sprejemu ne zahteva dvostopenjskega sodnega varstva, hkrati pa, da se osebo obdrži v pridržanju le tako dolgo, dokler obstajajo razlogi za pridržanje (prvi odstavek 9. člena Direktive o sprejemu v zvezi s četrtim odstavkom 28. člena Uredbe Dublin III).

27. Ureditveno začasno odredbo je treba izdati tudi iz razloga, ker je tožniku z nezakonitim odvzemom prostosti kršena pravica do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave in 6. člena Listine EU o temeljnih pravicah, kar predstavlja težko popravljivo oziroma nepopravljivo škodo že samo po sebi, sodišče pa mora v primeru kršitve ustavne pravice zagotoviti učinkovito sodno varstvo (četrti odstavek 15. člena Ustave, prvi in drugi odstavek 47. člena Listine EU o temeljnih pravicah). Ker gre za trajajoče pravno sporno razmerje, nezakonit odvzem prostosti pa že sedaj predstavlja težko popravljivo škodo, ki se bo z vsakim dnem le še povečevala, je potreba po izdaji začasne odredbe izkazana z višjo stopnjo od ''verjetnosti'', sama ''potrebnost'' začasne odredbe pa z dejstvom, da mora imeti tožnik učinkovito sodno varstvo. Preprečitev nadaljevanja nezakonitega stanja nedvomno odtehta tudi javne koristi, ki jih niti ni, saj ne more biti javna korist podana v tem, da se pridržanje nadaljuje zaradi vodenja azilnega postopka, če je oseba pridržana nezakonito.

28. Sodišče je zato zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodilo, kot izhaja iz izreka te sodne odločbe.

1 Odločbi Vrhovnega sodišča sta bili sicer izdani še v zvezi s prej veljavnim Zakonom o mednarodni zaščiti (ZMZ), vendar gre pri tej zadevi za pravna stališča Vrhovnega sodišča v zvezi s pridržanjem na podlagi Uredbe Dublin III, na katera spremembe v ZMZ-1 glede na ZMZ ne vplivajo. 2 Vrhovno sodišče izrecno navaja, da je „tožena stranka v postopku predaje osebe v odgovorno državo članico upravičena izreči (tudi) ukrep pridržanja, ki pomeni odvzem prostosti določene osebe in s tem poseg v njeno osebno svobodo“. 3 ZTuj-2 v prvem odstavku 68. člena določa, da so okoliščine, ki kažejo na nevarnost pobega tujca, kateremu je bila izdana odločba o vrnitvi, zlasti: tujčevo predhodno nezakonito prebivanje v Republiki Sloveniji (1. alineja), vstop tujca v državo kljub prepovedi vstopa (2. alineja), tujčeva pravnomočna obsodba za kazniva dejanja (3. alineja), posedovanje tuje, ponarejene ali drugače spremenjene potne in druge listine (4. alineja), navajanje lažnih podatkov oziroma nesodelovanje v postopku (5. alineja), tujčevo ravnanje, ki kaže na to, da Republike Slovenije v roku za prostovoljno vrnitev ne bo zapustil (6. alineja). V drugem odstavku 68. člena ZTuj-2 pa je določeno, da so milejše oblike okoliščin, ki kažejo na nevarnost pobega tujca zlasti: nedovoljen vstop tujca v Republiko Slovenijo (1. alineja), prekoračitev zakonitega prebivanja tujca v državi za manj kot 30 dni (2. alineja), nima možnosti bivanja v Republiki Sloveniji (3. alineja) in druge milejše okoliščine na podlagi individualne obravnave (4. alineja). 4 Odločbi Vrhovnega sodišča sta bili sicer izdani še v zvezi s prej veljavnim Zakonom o mednarodni zaščiti (ZMZ), vendar gre pri teh zadevah za pravna stališča Vrhovnega sodišča v zvezi s pridržanjem na podlagi Uredbe Dublin III, na katera spremembe v ZMZ-1 glede na ZMZ ne vplivajo. 5 Podobno ugotavlja Ustavno sodišče v zadevi, kjer je tudi šlo za pridržanje prosilca za azil (vendar ne na podlagi dublinske uredbe), da zgolj „sum zavajanja ali zlorabe postopka mednarodne zaščite sam po sebi ne more biti ustavno dopusten razlog za tako dolg poseg v osebno svobodo kot eno izmed najbolj temeljnih pravic posameznika“ (Up-1116/09, 3. 3. 2011, odst. 14).