Jedro

Ker sme pritožnik v pritožbi navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le v primeru, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel uveljavljati do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do zaključka glavne obravnave, česar tožena stranka v obravnavani zadevi ni storila, ni upošteven pritožbeni ugovor zastaranja.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno spremeni tako, da tečejo zakonske zamudne obresti glede prisojenih zneskov razlike v plači do 1.1.2002; višji tožbeni zahtevek glede obresti se zavrne.

V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi izpodbijana sodba.

Tožena stranka krije sama svoje stroške odgovora na pritožbo.

Revizija se ne dopusti.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je tožena stranka z odločbo z dne 1.12.1993 tožniku neutemeljeno znižala koeficient z 2,22, na 1,42, in da je tožnik tudi po tem datumu upravičen do izplačila plače, ki bi jo prejemal, če mu koeficient ne bi bil znižan. Toženi stranki je naložilo, da tožniku izplača mesečne neto zneske plač (pravilno: razlike plač), kot so razvidni v izreku izpodbijane sodbe in se nanašajo na obdobje od junija 1991, do marca 1996; tožena stranka je dolžna na neto razlike plač obračunati davke in prispevke, od neto zneskov pa plačati tudi zakonske zamudne obresti, od zapadlosti posamezne mesečne plače (razlike plače), do plačila, vse v 15 dneh, pod izvršbo. Toženi stranki je naložilo plačilo stroškov postopka.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (uradno prečiščeno besedilo, Ur. l. RS št. 36/2004 - ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, ali pa sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. V pritožbi navaja, da je prvostopno sodišče nepopolno ugotovilo dejansko stanje in napačno uporabilo materialno pravo. Stališče, da tožnik ne bi smel biti razporejen na delovno mesto, za katero se zahteva izobrazba, ki je nižja od V. stopnje, ni pravilno. Tožnik je kot pripadnik bivše JLA podpisal izjavo o pristopu v TO RS. V skladu s 14. čl. Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti RS je bila v takem primeru R Slovenija dolžna zagotoviti aktivnim vojaškim osebam, vojakom po pogodbi in civilnim osebam v službi JLA statusne, socialne in druge pravice, pridobljene do uveljavitve tega zakona, po zveznih predpisih, v poveljstvih, enotah in zavodih bivše JLA. Po podpisu navedene izjave je bila tožniku izdana odločba o sklenitvi delovnega razmerja za nedoločen čas v M. To pa pomeni, da je bilo potrebno od dneva sklenitve delovnega razmerja dalje upoštevati zakonodajo RS in sicer Zakon o delavcih v državnih organih, Zakon o delovnih razmerjih, itd.. Tožnik ni bil razporejen na delovno mesto po aktu sistemizacije, ampak je bil imenovan na dolžnost, določeno s formacijo. M. je izdalo formacijo v funkciji delodajalca, zato jo je šteti kot akt poslovanja. Tožnik ni bil razporejen na podlagi akta o sistematizaciji, ampak po formaciji. V zvezi s tem je stališče pritožbe, da pri razporeditvah na podlagi izjave o prestopu iz bivše JLA v TO RS, takim delavcem niso bile zagotovljene enake plače, kot so jih imeli na prejšnjem delovnem mestu. Da je tako stališče pravilno, izhaja tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 148/95. Tožena stranka v pritožbi uveljavlja zastaranje zahtevka, še posebej v njegovem obrestnem delu.

Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo. V odgovoru in njegovi dopolnitvi se sklicuje na pravilno presojo sodišča prve stopnje. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbo tožene stranke zavrne.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov. Po uradni dolžnosti je pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst. 350. čl. ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni zagrešilo, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, je pa delno napačno uporabilo materialno pravo in sicer v odločitvi o zakonskih zamudnih obrestih. Pritožbeno sodišče se, razen glede odločitve o zakonskih zamudnih obrestih, strinja z ugotovljenimi dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje. Glede bistvenih navedb v pritožbi pa dodaja: V zvezi z ugovorom zastaranja zahtevka pritožbeno sodišče opozarja na določbo 1. odst. 337. čl. ZPP, po kateri sme pritožnik v pritožbi navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le v primeru, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel uveljavljati do prvega naroka za glavno obravnavo, oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz 2. odst. 286. čl. ZPP. Glede na to je ugovor zastaranja terjatve, ki ga uveljavlja tožena stranka šele v pritožbi, prepozen, saj pritožba ne navaja in ne izkazuje okoliščin, kot jih določata člena 337 in 286 ZPP.

Neutemeljena je tudi pritožba v delu, ki se nanaša na ugotovitev, da je bil tožniku neutemeljeno znižan koeficient z 2,22 na 1,42 in da je upravičen do obračuna plače v višini količnika 2,22 tudi po datumu 1.12.1993 dalje, do upokojitve in mu je zato tožena stranka dolžna izplačati razlike v plači med količnikom 2,22 in 1,42 za obdobje od junija 1991, do marca 1996. Za odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka je bila bistvena pravilna ugotovitev prvostopnega sodišča, da so bile tožniku zagotovljene s 14. čl. Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS/I št. 1/91 – UZITUL) statusne, socialne in druge pravice kot aktivni vojaški osebi v službi v JLA, kot jih je pridobil do uveljavitve tega ustavnega zakona v skladu z zveznimi predpisi, ko je nadaljeval delo, oziroma službo kot pripadnik TO RS. Kot izhaja iz odločbe tožene stranke, št. 11/32 z dne 17.7.1991 (priloga A/17), je tožnik navedeno izjavo podal 28.6.1991. Tožena stranka ga je z navedeno odločbo sprejela v stalno sestavo TO RS, na dela in naloge inštruktorja VII, za nedoločen čas. Z odločbo št. 10/473 z dne 9.10.1991 (priloga A/1), je bil tožniku določen koeficient za obračun akontacije plače v višini 2,22. Z vsemi kasnejšimi odločbami pa je bil tožniku določen nižji koeficient, s tem, da se odločba št. 123/4508 z dne 1.12.1993 (priloga A/2), s katero je bil tožniku določen koeficient v višini 1,42, sklicuje na odredbe Ministrstva za obrambo, ki pa so bile z odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-12/95 z dne 20.11.1997 odpravljene.

Tožnik je bil pred prestopom v TO RS razporejen na delovno mesto VKV – elektromehanik. Takemu delovnemu mestu ustreza v Slovenski vojski dolžnost elektroenergetika, za kar se zahteva V. stopnja strokovne izobrazbe, kot izhaja iz gradiva Ministrstva za obrambo RS (priloga A/13). To pa hkrati pomeni, da je tožena stranka z razporeditvami na dolžnosti, za katere se je zahtevala IV. stopnja strokovne izobrazbe, kršila tožniku zagotovljene pravice iz 14. čl. UZITUL, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.

Neutemeljeno je sklicevanje pritožbe na odločitve Ustavnega sodišča in citirano sodbo Vrhovnega sodišča RS z dne 11.6.1996. V obravnavanem sporu namreč ne gre za vprašanje, ali tožniku pripada tudi po prestopu v TO RS, oziroma Slovensko vojsko, enaka plača, kot jo je prejemal pred tem v JLA. Vprašanje je bilo namreč, ali je tožena stranka tožnika s citiranimi odločbami razporejala na dela in dolžnosti in mu v zvezi s tem določala koeficient za obračun plače v skladu z njegovo strokovno izobrazbo. Glede na omenjeno gradivo tožene stranke je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da bi morala biti tožniku v spornem obdobju obračunavana plača z upoštevanjem koeficienta, kot je predviden za V. stopnjo izobrazbe, medtem ko je tožena stranka upoštevala koeficient, predviden za IV. stopnjo strokovne izobrazbe. V skladu s tem je prvostopno sodišče pravilno ugotovilo, da je bil tožnik upravičen do obračuna plače z upoštevanjem koeficienta 2,22 in mu prisodilo mesečne razlike v plači, kot so razvidne iz izreka izpodbijane sodbe, na podlagi izračuna, ki ga je napravil izvedenec finančne stroke. Tožena stranka sicer na višino prisojenih mesečnih razlik plače ni imela pripomb, medtem ko formacije, na katero se v pritožbi sklicuje, v tem sporu ni predložila.

Pritožbeno sodišče je v okviru preizkusa pravilne uporabe materialnega prava ugotovilo, da je potrebno delno spremeniti izpodbijano sodbo v delu, kjer je bilo odločeno o denarnem tožbenem zahtevku in sicer glede teka zakonskih zamudnih obresti. V času nastanka terjatve so namreč še veljale določbe ZOR, ki pa ni vseboval prepovedi, ki jo je v 376. čl. uzakonil od 1.1.2002 dalje veljavni Obligacijski zakonik (Ur. l. RS št. 83/2001 – OZ) v tem, da obresti nehajo teči, ko vsota zapadlih, pa neplačanih obresti doseže glavnico. V skladu s prehodno določbo 1060. čl. OZ, se ZOR še vedno uporablja za obligacijska razmerja, ki so nastala pred uveljavitvijo OZ. Ustavno sodišče RS pa je z odločbo opr. št. U-I-300/2004 z dne 2.3.2006 citirano prehodno določbo OZ razveljavilo, v kolikor se za zamudne obresti iz obligacijskih razmerij, nastalih pred uveljavitvijo OZ in ki tečejo po 1.1.2002, uporablja ZOR, čeprav so že dosegle ali presegle glavnico. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so zakonske zamudne obresti od dosojenih razlik plače od junija 1991, do marca 1996 že pred 1.1.2002 presegle glavnico, zato je na podlagi 4. tč. 1. odst. 358. čl. ZPP delno ugodilo pritožbi in izpodbijano sodbo v tem delu v odločitvi o teku zamudnih obresti spremenilo tako, da te obresti tečejo od zapadlosti, do 1.1.2002, višji zahtevek iz naslova zakonskih zamudnih obresti pa je zavrnilo.

V preostalem je pritožbeno sodišče, na podlagi 353. čl. ZPP pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ugotovilo je, da niso podani s pritožbo uveljavljani razlogi, pa tudi ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

Pritožbeno sodišče je v skladu z določili 5. tč. 31. člena, v zvezi z 32. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS št. 2/2004 – 10/2004 - ZDSS-1) odločalo o tem, ali dopusti revizijo. Po določbi 1. odst. 32. člena ZDSS-1 dopusti pritožbeno sodišče revizijo v primeru, če je od vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča v obravnavanem sporu ne gre za nobenega od teh primerov, zato je odločilo, da se revizija ne dopusti.