Jedro

Plačilni nalog je po določbi 1. odst. 34. čl. ZST-1 odločba o odmeri sodne takse, zoper katero ima taksni zavezanec pravno sredstvo – ugovor. V ZST-1 ni podlage za zavezančevo zahtevo za izdajo odločbe o odmeri sodne takse. Vrednost predmeta postopka za razdružitev solastne nepremičnine predstavlja vrednost stvari, ki se deli, torej celotne nepremičnine.

Izrek

Pritožbo se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Predlagateljici sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor predlagateljic, ki sta ga vložili iz razloga, da je sodišče napačno odmerilo takso za predlog za razdružitev solastnega premoženja s plačilnim nalogom za plačilo sodne takse opr. št. N 4/2009 z dne 22.1.2009. Predlagateljici sta v pravočasni pritožbi izpodbijali sklep sodišča prve stopnje, pri tem sta uveljavljali pritožbene razloge iz I. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 37. čl. Zakona o nepravdnem postopku (ZNP) in predlagali, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in napadeni sklep spremeni tako, da ugovoru ugodi in naloži sodišču prve stopnje, da pozove predlagateljici, da sporočita vrednost spornega predmeta oz. določita vrednost spornega predmeta v skladu s III. odst. 30. čl. Zakona o sodnih taksah (ZST-1). Navajali sta, da je sodišče prve stopnje odmerilo takso in ugotovilo vrednost predmeta postopka v višini 475.000,00 EUR, ne da bi pozvalo predlagateljici, da določita vrednost spora, svojo odločitev pa je oprlo na 25. čl. ZST-1, in sicer da ugotavlja vrednost za odmero takse po prostem preudarku. Sodišče prve stopnje je spregledalo, da gre za ugotovitev vrednosti v zapuščinskem postopku in ne za delitveni postopek, ki je urejen v 27. čl. ZST-1, po tej določbi prosti preudarek ne pride v poštev. V III. odst. 30. čl. ZST-1 je določeno, da v primeru, da vrednosti predmeta postopka ni mogoče določiti glede na okoliščine primera (obseg in pomen predmeta ter premoženje in dohodki strank) znaša vrednost predmeta pred okrajnimi sodišči 700,00 EUR. Za pravilno ugotovitev vrednosti bi moralo sodišče predlagateljici pozvati, da sporočita vrednost, predlagateljici sta lastnici le do 1/16 celote nepremičnine, izvedensko mnenje pa obsega vrednost deležev predlagateljic, prvega in drugega nasprotnega udeleženca, delež tretje nasprotne udeleženke pa je obračunan posebej, nepremičnine pa so deljive v naravi, 30. čl. ZST-1 ni pravilna podlaga in ni pravilna tako visoko odmerjena taksa.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča so vse pritožbene navedbe nedovoljene pritožbene novote (I. odst. 337. čl. ZPP v zvezi s 37. čl. ZNP), saj nobene od v pritožbi podanih navedb predlagateljici nista podali v ugovoru. V ugovoru sta dejansko navedli le pavšalno grajo glede višine odmerjene sodne takse, ne da bi pojasnili dejstva oziroma razloge za svojo trditev, da je taksa nepravilno odmerjena. Zahtevali sta izdajo odločbe o odmeri takse. Po določbi I. odst. 34. čl. ZST-1, ki določa vsebino plačilnega naloga za plačilo sodne takse, je to odločba o odmeri sodne takse, zoper katero ima taksni zavezanec pravno sredstvo – ugovor. V tem zakonu pa ni podlage za zavezančevo zahtevo za izdajo odločbe o odmeri sodne takse, kot sta jo podali predlagateljici in kot jo je sodišče prve stopnje pravilno glede na določbo V. odst. 34. čl. ZST-1 upoštevalo in obravnavalo kot ugovor zoper plačilni nalog za plačilo sodne takse.

V pritožbi predlagateljici tudi nista izkazali, da navedb, kot sta jih podali v pritožbi, nista mogli brez svoje krivde navesti že v ugovoru, zato jih pritožbeno sodišče ni bilo dolžno obravnavati in je pritožba neutemeljena.

Sicer pa pritožbeno sodišče dodaja, da je iz podatkov v spisu razvidno, da je bil predlog vložen pri sodišču prve stopnje 19.1.2009, torej v času veljavnosti ZST-1. Iz predloga izhaja, da gre za predlog za razdružitev solastnih nepremičnin. Predlog za razdružitev solastnih nepremičnin mora vsebovati opis stvari, ki naj se deli, podatke o solastnikih in velikosti njihovih deležev ter imetnikih stvarnih pravic na stvari, zemljiškoknjižne podatke, če je nepremičnina vpisana v zemljiško knjigo, kakor vse to določba določba 119. čl. ZNP, poleg tega pa mora vsebovati še podatke, ki jih mora imeti vsaka vloga, kakor to določa 21. čl. ZNP v zvezi s 105. čl. ZPP v zvezi s 37. čl. ZNP. Ti drugi podatki pa so: navedba sodišča, ime in prebivališče strank, morebitnih zakonitih zastopnikov in pooblaščencev, predmet postopka in vsebino izjave, podpis vložnika, če izjava vsebuje kakšno zahtevo, mora stranka navesti tudi dejstva, na katera jo opira in dokaze, kadar je to potrebno.

Zakon med obveznimi sestavinami predloga za razdružitev solastne nepremičnine torej ne našteva navedbe vrednosti stvari (oziroma predmeta postopka), zato to ni obvezna sestavina predloga. Sploh pa ne gre v obravnavanem postopku za sporni postopek, zato tudi ne pride v poštev določitev vrednosti spora, kakor to navaja pritožba.

S plačilnim nalogom za plačilo sodne takse z dne 22.1.2009 za predlog v tej nepravdni zadevi je sodišče prve stopnje odmerilo takso za predlog v skladu z določbami ZST-1, ki določajo taksno obveznost v nepravdnem postopku (čl. 2 ZST-1) za predlog za začetek nepravdnega postopka (1. tč. II. odst. in I. odst. 5. čl. ZST-1) in višino taksne obveznosti v delitvenem postopku (27. čl. v zvezi s 17. čl. ZST-1 in tar. št. 9611).

Sodišče prve stopnje je navedeno pravno podlago v izpodbijanem sklepu pravilno uporabilo pri obrazložitvi, kako je odmerilo višino sodne takse za predlog za uvedbo postopka za razdružitev (oziroma delitev) nepremičnine. Pravilno je ugotovilo dejstvo, da predstavlja vrednost predmeta postopka vrednost nepremičnine, ki se deli, torej vrednost po predlogu priloženi cenitvi 475.000,00 EUR (17. čl. ZST-1) in taksno obveznost v višini 2.918,40 EUR tudi odmerilo pravilno po tabeli iz čl. 17 ZST-1 po tar. št. 9611. Sodišče prve stopnje tako ni odmerilo takse po I. odst. 30. čl. ZST-1 po prostem preudarku, kot je sicer nerodno zapisalo v obrazložitev izpodbijanega sklepa, temveč jo je odmerilo na podlagi cenitve vrednosti nepremičnine, ki sta jo predložili sodišču predlagateljici in je tudi ni odmerilo po I. odst. 25. čl. ZST-1, kot je navedlo in je to napačno navedena pravna podlaga, temveč jo je dejansko in pravilno odmerilo na podlagi 27. čl. ZST-1 v zvezi s 17. čl. ZST-1, saj je pravilno navedlo, da gre za nepravdni postopek zaradi razdružitve solastne nepremičnine. Ne gre torej za zapuščinski postopek, za katerega je sicer pravna podlaga za odmero takse za predlog za uvedbo zapuščinskega postopka 25. čl. ZST-1. Glede na vse obrazloženo je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialnopravne določbe ZST-1, čeprav jih je deloma napačno navedlo, zato je odmera takse s plačilnim nalogom z dne 22.1.2009 materialnopravno pravilna in je zato tudi materialnopravno pravilna odločitev v izpodbijanem sklepu, da je ugovor neutemeljen.

Pritožbeno sodišče je preizkušalo pravilnost uporabe materialnega prava pred sodiščem prve stopnje v izpodbijanem sklepu po uradni dolžnosti, kakor to nalaga II. odst. 350. čl. ZPP v zvezi s I. odst. 366. čl. ZPP v zvezi s 37. čl. ZNP.

Glede na uvodoma obrazloženo o obveznih sestavinah predloga za razdružitev solastnega premoženja sodišče prve stopnje tudi ni bilo dolžno pozvati predlagateljev na dopolnitev predloga z navedbo vrednosti predmeta delitve (oziroma nepravdnega postopka), temveč je to pravilno ugotovilo na podlagi predložene cenitve. Če ta ne bi bila predložena, pa bi vrednost predmeta delitve (torej celotne nepremičnine) moralo ugotoviti po pravilih o cenitvi.

Glede na vse obrazloženo je pritožba neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. tč. 365. čl. ZPP v zvezi s I. odst. 366. čl. ZPP v zvezi s 37. čl. ZNP).

V skladu z določbo I. odst. 35. čl. ZNP vsak udeleženec trpi svoje stroške, razen če zakon določa drugače. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da so stroški predlagateljic v zvezi z vložitvijo pritožbe le njuni stroški in so nastali v njunem interesu, zato jih morata trpeti sami.