Jedro

Tožena stranka je pri določitvi ocene tožnikovega dela za leto 2011 v celoti upoštevala kriterije, kot izhajajo iz ZSPJS in Uredbe in je tožnika za leto 2011 ustrezno ocenila z oceno dobro. Zato tožbeni zahtevek na odpravo sklepa o oceni tožnikovega dela in da je tožena stranka dolžna delo tožnika v spornem ocenjevelnem obdobju oceniti z oceno zelo dobro, ni utemeljen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se kot nezakonit odpravi sklep tožene stranke št. ... z dne 22. 3. 2012, ter da je tožena stranka dolžna tožnika kot javnega uslužbenca za ocenjevalno obdobje od 1. 1. 2011 do 31. 12. 2011 oceniti z oceno zelo dobro, v roku 15 dni od pravnomočne sodbe sodišča prve stopnje, pod izvršbo (I. tč. izreka) Hkrati je odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške tega postopka, toženi stranki pa je dolžan v roku 8 dni povrniti 417,50 EUR stroškov tega postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka izpolnitvenega roka do plačila (II. tč. izreka).

2. Zoper sodbo se v celoti pritožuje tožnik zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi in tožniku prizna povračilo pravdnih stroškov oziroma podredno predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da je bil postopek delovne ocene izpeljan zakonito, ter da v postopku za preizkus ocene ni bilo storjenih kršitev. V postopku pred komisijo za preizkus ocene ni možen izrek sklepa, da se zahteva za preizkus ocene zavrne kot neutemeljena, ampak je izrek sklepa lahko le takšen, da se potrdi ali pa spremeni ocena. Navaja, da se sklepa komisije ne da preizkusiti, saj ne vsebuje odločilnih in preverljivih dejstev. Iz izpovedi prič, članov komisije za preizkus ocene, izhaja, da se komisija sploh ni ukvarjala z vprašanjem ali mu gre morebiti ocena „zelo dobro“, ker je zahteval oceno „odlično“. Takšno zmotno stališče komisije je vplivalo na pravilnost sklepa, sodišče prve stopnje pa glede tega dejstva ne podaja obrazložitve, zaradi česar se sodbe sodišča prve stopnje ne da preizkusiti, s tem pa je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. tč. 2. odstavka 339. člena ZPP. Poudarja, da je že v tožbi opozoril na neskladje med oceno in njeno obrazložitvijo, ki izhaja iz ocenjevalnega lista. Ocena odnosa do uporabnikov je podana kot „dobro“, v obrazložitvi pa je navedeno, da je imel do uporabnikov storitev „zelo dober“ odnos. Delovna ocena na ocenjevalnem listu je tako sama s seboj v nasprotju, glede tega kar je navedeno v skupni obrazložitvi ocene in v posameznih ocenah, v zvezi s čimer pa se sodišče prve stopnje ni izreklo. Poudarja tudi, da obrazložitev ocene na ocenjevalnem listu ni skladna s posameznimi ocenami, saj je npr. ocena pravočasnosti zadovoljiva, v skupni oceni pa je navedeno, da je opravil toliko dela, kot je bilo načrtovanega in pričakovanega ter skoraj vedno v predvidenem roku. Pa tudi sicer se vse druge posamične ocene ne ujemajo s skupno obrazložitvijo ocene. V skupni oceni je navedeno, da je tožnik le redko potreboval navodila, pomoč in nadzor, občasno si je prizadeval k izboljšanju obstoječih metod dela, napake so bile majhne in redke. Pri opravljenem delu ni bilo pomislekov glede uresničevanja dogovorjenih obveznosti, prenos informacij je bil največkrat popolnoma točen. V skupni dejavnosti je bil dobro prilagodljiv, imel je dober odnos do sodelavcev, pridobljeno znanje pa je dobro prenašal na druge. Imel je zelo dober odnos do uporabnikov storitev (posamična ocena pod tč. 5.5. pa je navedena kot dobro). Vse navedeno izkazuje kontradiktornost med posameznimi in skupno oceno v zvezi s čimer sodišče ni zavzelo nobenega stališča. Meni, da je sodba v tem delu neobrazložena, in se jo ne da preizkusiti. Zapisnik o sestanku komisije za ocenitev oz. preizkus delovne uspešnosti z dne 21. 3. 2012 ne daje podlage za preizkus pravilnosti ocene, saj ne pojasni razhajanj med navedbami tožnika in ocenjevalca, še zlasti ne zakaj je bil glede pisnih izdelkov ocenjen s posamično oceno „zadovoljivo“. Nepravilno je navajanje, da slabo delo tožnika predstavlja to, da je sodeloval v 8 primerih (od 78) pri izvedbi nalog zasega prepovedanih drog. Kriterij uporabe prisilnih sredstev je bil napačno interpretiran, saj bi to pomenilo, da je uspešnejši tisti, ki večkrat uporabi prisilna sredstva, ne pa tisti, ki s svojo komunikacijo oz. dobrim delom izvrši nalogo tako, da mu prisilnih sredstev sploh ni potrebno uporabiti. Tudi glede pisanja poročil o tajnem opazovanju je podobno, saj je predstojnik tisti, ki odredi kdo bo opravil kakšno nalogo in kdo bo pisal poročilo. Meni, da izpoved ocenjevalca A.A. ni bila prepričljiva in verodostojna, saj na vprašanja bodisi ni znal odgovoriti, bodisi je odgovarjal zgolj pavšalno. Poudarja, da je bila izpodbijana ocena „dobro“ izrazito subjektivna in posledica njegovega slabega odnosa z navedenim ocenjevalcem, ker je podpisal odprto pismo nadrejenim, v katerem so med drugim kritizirali tudi vodstvo ocenjevalca. Sodišče prve stopnje je celo ugotovilo, da so tožnikove navedbe glede kriterija sodelovanja in organizacija dela neutemeljene, saj je ocenjevalec v obrazložitvi navajal, da tožnik ni imel dobrega odnosa do treh sodelavcev, in da naj bi bil na neprimerno vedenje opozorjen na razgovoru pri vodji, kar je v nasprotju z njegovo izpovedjo na glavni obravnavi. Meni tudi, da sodišče prve stopnje ključnega dokaza, tj. naknadno podane obrazložitve ocenjevalca, ki jo je slednji podal za potrebe postopka ugotavljanja ustreznosti delovne ocene ni kritično presodilo. Ocenjevalec je podrobnejšo obrazložitev spisal šele za potrebe postopka pred komisijo za delovne ocene, torej šele potem, ko je postalo jasno, da bo ocena predmet presoje. Ne strinja se, da ni uspel dokazati svojih trditev o zelo dobrem opravljanju dela. Glede tega, da ni podal nobenega drugega dokaznega predloga, razen svojega zaslišanja pa poudarja, da drugače kot z opisom del in nalog, ki jih je opravil, ocene ne more izpodbijati. Ponovno navaja in podrobno opisuje svoje največje dosežke v ocenjevalnem letu. Meni, da se prvostopenjsko sodišče ni opredelilo do navedb o teh dosežkih, ki pa so med strankama nesporni. Navaja še, da ne drži, da v zvezi s svojimi trditvami ni predlagal nobenega drugega dokaza. V pripravljalni vlogi z dne 18. 6. 2012 je predlagal dokaz z izvedencem s področja ocenjevanja dela javnih uslužbencev. Sodišče prve stopnje tega dokaza ni izvedlo, niti ni svoje odločitve utemeljilo, s tem pa smiselno zatrjuje absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri tem pa je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ob takšnem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti in katere uveljavlja pritožba, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Sodišče prve stopnje ni storilo absolutne bistvene kršitve določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo izrecno uveljavlja pritožba, saj izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih in nima pomanjkljivosti zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti.

7. Prav tako ni podana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo smiselno uveljavlja pritožba, ker sodišče ni izvedlo dokaza s področja ocenjevanja dela javnih uslužbencev, in ker svoje odločitve ni obrazložilo. Ta kršitev je podana v primeru, če stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti pa z opustitvijo vročitve, ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da navedena kršitev ni podana. Sodišče prve stopnje je na glavni obravnavi 15. 10. 2014 sprejelo dokazni sklep, s katerim je odločilo, da se ostali dokazni predlogi (med njimi tudi predlog za postavitev izvedenca s področja ocenjevanja dela javnih uslužbencev) zavrnejo. V skladu z ustaljeno sodno prakso Ustavnega in Vrhovnega sodišča RS lahko sodišče prve stopnje izvedbo predlaganega dokaza zavrne le tedaj, ko so za to podani sprejemljivi in ustavno dopustni razlogi. Ali takšni razlogi obstajajo, pa mora biti razvidno bodisi iz obrazložitve sklepa o zavrnitvi dokaznega predloga (drugi odstavek 287. člena ZPP) bodisi iz obrazložitve končne odločbe. Sodišče prve stopnje sicer res ni v dokaznem sklepu, sprejetem na glavni obravnavi, obrazložilo zakaj ni izvedlo predlaganega dokaza, je pa zavrnitev dokaznega predloga obrazložilo v izpodbijani sodbi. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje predlog tožnika za angažiranje izvedenca s področja ocenjevanja dela javnih uslužbencev zavrnilo, ker za odločitev ni potrebno znanje, s katerim sodišče prve stopnje ne bi razpolagalo. V skladu z 243. členom ZPP namreč sodišče izvede dokaz z izvedencem, če je za ugotovitev ali za razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga. V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da ne gre za tak primer.

8. Ocenjevanje javnih uslužbencev urejata Zakon o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS, Ur. l. RS, št. 95/2007 s spremembami) v določbah od 16. do 20. člena zakona ter Uredba o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede (v nadaljevanju Uredba, Ur. l. RS, št. 51/2008 s spremembami). Javne uslužbence se oceni enkrat letno, ocena pa je lahko po stopnjah odlična, zelo dobra, dobra, zadovoljiva in nezadovoljiva (2. čl. Uredbe). Ocena je podvržena preizkusu pred komisijo (17.a člen ZSPJS).

9. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da je bil tožnik, ki je zaposlen na delovnem mestu kriminalist specialist pri B. PU C. - oddelek D., za obdobje od 1. 1. 2011 do 31. 12. 2011 ocenjen z oceno dobro (A1). Oceno je 16. 1. 2012 podal vodja navedenega oddelka A.A.. Iz ocenjevalnega lista (A1) izhaja, da je bil tožnik za vse posamezne postavke ocene (strokovnost, obseg dela, samostojnost, ustvarjalnost, natančnost, zanesljivost, sodelovanje, organiziranje dela, interdisciplinarnost, odnos do uporabnikov, komunikacija) ocenjen z oceno dobro, za pravočasnost pa z oceno zadovoljivo. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik glede na kriterije ocenjevanja in opravljene naloge v oddelku D., B. PU C. opravil v skladu s pričakovanji delovnega mesta, ki ga zaseda. Tožnik je bil z oceno seznanjen. Nato je zahteval preizkus ocene pred komisijo (A2), ki je dne 22. 3. 2012 sprejela sklep, s katerim je tožnikovo zahtevo za preizkus delovne uspešnosti zavrnila kot neutemeljeno (A3). Tožnik je zoper navedeni sklep v 30-dnevnem roku uveljavljal sodno varstvo.

10. Tožnik v pritožbi ugovarja postopku ocenjevanja. Izpodbijani sklep o preizkusu tožnikovega dela je tudi po presoji pritožbenega sodišča v zadostni meri obrazložen in omogoča preizkus letne ocene delovne uspešnosti. Trdi, da ni možen izrek sklepa, da se zahteva za preizkus ocene zavrne kot neutemeljena. Kot pravilno ugotavlja že sodišče prve stopnje, je komisija s tem, ko je zavrnila tožnikovo zahtevo po višji oceni, to zahtevo vsebinsko obravnavala in potrdila oceno dobro. Res je sicer, da sta priči E.E. in F.F., člana komisije, izpovedala, da je bila vloga komisije oceniti utemeljenost tožnikove zahteve, ali mu gre ocena odlično, glede na to, da je zahteval to oceno. Vendar pa sta obe priči potrdili, da so s tem, ko je komisija potrdila oceno dobro, kar izhaja iz obrazložitve sklepa z dne 22. 3. 2012, izključili podajo višjih ocen za tožnikovo delo v letu 2011. 11. Iz obrazložitve sodbe je razvidno, da je sodišče prve stopnje pri presoji ocene preizkusilo postavke, ki so se nanašale na rezultate dela, samostojnost, ustvarjalnost, natančnost in zanesljivost pri opravljanju delovnih nalog, kvaliteto sodelovanja in organizacijo dela ter druge sposobnosti v zvezi z zadolženimi opravili. Posebej skrbno je preizkusilo tožnikove očitke, ki jih izpostavlja tudi v pritožbi. V tej zvezi je namreč zaslišalo tako tožnika kot tudi vodjo oddelka, ocenjevalca A.A. ter člane komisije F.F., G.G. in E.E..

12. Ne drži očitek pritožbe, da sodišče prve stopnje ni zavzelo nobenega stališča glede posameznih neskladnosti med oceno in njeno obrazložitvijo. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je tožnik utemeljeno opozarjal na neskladje med oceno zelo dobro v ocenjevalnem listu za odnos do uporabnikov storitev in dodeljeno oceno dobro iz tega naslova. Ugotovilo je da iz ocenjevalnega lista (A1) izhaja, da je tožnik dobro pisno in ustno komuniciral, ter da ima še vrsto drugih sposobnosti, ki vplivajo na dobro opravljeno delo. Iz dodatne pisne utemeljitve ocene (B10) pa izhaja, da ima dober odnos do uporabnikov in strank, da dobro ustno in pisno komunicira, in da glede na število zadev, tj. majhnega števila izvedenih postopkov ter skopega pisanja poročil o opravljenem delu, ni bilo večjega popravka pisnih izdelkov. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tudi če bi tožnik za ta element prejel oceno zelo dobro, to ne bi vplivalo na skupno oceno dobro. Da bi si zaslužil oceno odlično, namreč v postopku ni bilo izkazano. Prav tako je sodišče prve stopnje glede pravočasnosti, za katero je bil tožnik ocenjen zadovoljivo, ugotovilo, da mu je tožena stranka neutemeljeno očitala prepozno izdelavo dveh ali treh poročil. Hkrati je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo tudi, da ta okoliščina sama po sebi ne pomeni, da je zaradi tega iz naslova pravočasnosti dela, upravičen do ocene, višje od dobro. Ocenjevalec A.A. je namreč pojasnil, da je tožnik delo opravil v skladu s pričakovanji, ostali boljše ocenjeni pa so ga opravili hitreje. Glede kvalitete sodelovanja in organizacije dela, pa je sodišče prve stopnje na podlagi zaslišanja ocenjevalca A.A. ugotovilo, da je imel tožnik v letu 2011 neprimeren odnos zgolj do enega sodelavca, in ne do treh, kot to izhaja iz dodatne pisne utemeljitve ocene. Vendar pa ta okoliščina po presoji sodišča prve stopnje ni utemeljevala višje ocene od dobro za tožnikov odnos do sodelavcev oz. za sodelovanje. Iz ocenjevalnega lista namreč izhaja, da je bil tožnik v skupni dejavnosti dobro prilagodljiv, da je imel dober odnos do sodelavcev, pridobljeno znanje pa je dobro prenašal na druge.

13. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je izpodbijana ocena izrazito osebna, in da je posledica slabega odnosa tožnika z ocenjevalcem. Sodišče prve stopnje je v zvezi z navedenimi očitki zaslišalo ocenjevalca A.A., ki je izpovedal, da odprto pismo, ki so ga kriminalisti v zvezi s šikaniranjem poslali na vodstvo PU, ni vplivalo na njegovo ocenjevanje. Pismo je podpisala večina oz. vsi kriminalisti na njihovem oddelku, od vseh podpisanih pa so nekateri prejeli boljše ocene od dobro, nekateri celo odlično. Glede tožnikovega dela v letu 2011 pa je prepričljivo izpovedal, da je bilo v skladu s pričakovanji, in da ni bilo na meji med ocenama dobro in prav dobro. Delal je dobro kot ostali, ki so bili ocenjeni z enako oceno. V nekaterih segmentih je prednjačil v razmerju do tistih, ki so bili ocenjeni enako kot on, v drugih segmentih so prednjačili drugi, kar pa ni spremenilo skupne ocene.

14. Nesprejemljivo je stališče tožnika v pritožbi, da se je sodišče oprlo na naknadno podano obrazložitev ocenjevalca (B10) brez kritične presoje, ter da sodišče prve stopnje ni upoštevalo tožnikovih navedb o njegovih dosežkih. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku prebralo vse listine, med drugim tudi naknadno podano obrazložitev ocenjevalca A.A. ter zaslišalo tožnika, ocenjevalca A.A. in člane komisije. V skladu z načelom proste presoje dokazov (8. člen ZPP) je sodišče prve stopnje po svojem prepričanju odločilo, katera dejstva se štejejo za dokazana, na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je sodišče prve stopnje tudi po oceni pritožbenega sodišča pravilno ugotovilo, da je tožena stranka pri določitvi ocene v celoti upoštevala kriterije, kot izhajajo iz ZSPJS in Uredbe, in da je tožnika za leto 2011 ustrezno ocenila z oceno dobro. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v tej smeri (pravilnost vrednotenja posameznih kriterijev, kot so določeni v citiranih predpisih) pravilno izvajalo dokaze, se do njih tudi pravilno opredelilo ter nato vsebinsko tudi utemeljeno presodilo, da tožnik v letu 2011 ni izpolnjeval pogojev za pridobitev ocene prav dobro.

15. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, ker v postopku ni uspel. Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj ti za rešitev v predmetni zadevi niso bili potrebni (prvi odstavek 155. člena ZPP).