Jedro

Pravni interes za ugotovitev ničnosti civilnih pravnih aktov je podan, čim razpolaganje vpliva ali bi lahko vplivalo na vrnitev oziroma obliko vrnitve v denacionalizacijskem postopku, pri čemer sodišče ne odloča o tem ali obstajajo pogoji za vrnitev premoženja v naravi temveč ali zgolj načelno obstaja takšna možnost, ta pa obstaja z vložitvijo ustreznega denacionalizacijskega zahtevka za vrnitev v naravi - vse dokler ni v denacionalizacijskem postopku drugače odločeno ali dokler denacionalizacijski upravičenec ne spremeni zahtevka za vrnitev v naravi v odškodninski zahtevek.

Za upravni organ, ki vodi denacionalizacijski postopek, predstavlja razrešitev vprašanja, ali gre za nedopustno razpolaganje v smislu 88. člena ZDen, predhodno vprašanje za odločitev o tem, ali obstajajo ovire za vračanje glede premoženja, ki je bilo predmet nedopustnega razpolaganja.

Izrek

Pritožba S. d.o.o., se zavrže. Pritožbam se ugodi in se izpodbijani sodba in sklep sodišča prve stopnje o začasni odredbi razveljavita in vrne zadeva v novo sojenje oziroma v nov postopek.

O pritožbenih stroških bo odločeno s končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo naslednjim tožbenim zahtevkom:

1. na ugotovitev, da je akt o preoblikovanju družbenega podjetja P. K. družba z omejeno odgovornostjo in prenosu družbenega kapitala P. v obliki prednostnega deleža na Sklad Republike Slovenije za razvoj z dne 9.7.1992, ničen;

2. na ugotovitev, da je sporazum o nakupu delnic z dne 25.7.1992, sklenjen med Skladom RS za razvoj, P. K. d.o.o. in družbo S. S.p.A. ničen v delu, v katerem v prodan 57,6 % delež spadajo nepremičnine parc. št. 49/1, k.o. D., parc. št. 50/1 in parc. št. 50/2 in parc. št. 50/3, vse k.o. D. (prej vse tri v parc. št. 50 k.o. D.), parc. št. 51/60, št. 51/61, št. 51/62, št. 51/22, vse k.o. D. (prej vse štiri v parc. št. 51/1 k.o. D.), nadalje parc. št. 51/58 in št. 51/59, obe k.o. D. (prej obe v parc. št. 51/2 k.o. D.), nadalje parc. št. 51/14, parc. št. 51/15, parc. št. 51/16, parc. št. 51/17, parc. št. 51/18, parc. št. 50/17, parc. št. 66/1, parc. št. 66/2, parc. št. 67/1, parc. št. 147, parc. št. 189, parc. št. 195/1, parc. št. 5410/1, parc. št. 5410/3, parc. št. 5410/5 in parc. št. 5443, vse k.o. D.. Toženim strankam je naložilo, da nerazdelno povrnejo tožeči stranki 9.480,47 EUR pravdnih stroškov v 15 dneh, po izteku paricijskega roka dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pod izvršbo.

Z izpodbijanim sklepom pa je sodišče prve stopnje delno ugodilo predlogu za izdajo začasne odredbe zoper tretje toženo stranko in sicer, da se tej stranki prepoveduje odtujitev ali obremenitev nepremičnin, kot tudi kakršnikoli gradbeni posegi na nepremičninah, za katere se zahteva gradbeno dovoljenje in sicer na parc. št. 49/1, parc. št. 49/4, parc. št. 50/1, parc. št. 50/2, parc. št. 50/3, parc. št. 51/58, parc. št. 51/59, parc. št. 189, parc. št. 195/1, vse k.o. D., pri čemer se ta začasna odredba zaznamuje v zemljiški knjigi pri vl. št. 2332 k.o. D. ter vl. št. 4956 k.o. D.. Za primer, da tretje tožena stranka krši gornjo prepoved, je tretje tožena stranka dolžna plačati denarno kazen 200.000,00 EUR, ta začasna odredba velja z dnem izdaje tega sklepa o začasni odredbi in še 30 dni po pravnomočnosti končne sodne odločbe.

Zoper navedeno sodbo vlagajo pritožbe vse tožene stranke, pri čemer tretje tožena stranka vlaga dve pritožbi po dveh pooblaščencih, zoper sklep, kolikor je bilo ugodeno predlogu za izdajo začasne odredbe, pa vlaga pritožbo tretje tožena stranka, prav tako po dveh pooblaščencih, pritožbo pa podrejeno vlaga tudi družba S. d.o.o..

Prvotožena stranka uveljavlja razloge bistvenih kršitev določb postopka, nepravilne in nepopolne ugotovitev dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, da se izpodbijana sodba razveljavi ter zahtevek tožeče stranke zavrne kot neutemeljen oziroma podrejeno, da se sodba razveljavi v celoti in vrne v ponovno odločanje Okrožnemu sodišču v Ljubljani. Poudarja, da je izpodbijana odločitev v nasprotju s tožbenim zahtevkom oziroma ga presega. Tožeča stranka je z vlogo z dne 28.4.2008 spremenila in dopolnila tožbeni zahtevek. Zaradi spremembe in dopolnitve tožbenega zahtevka je prvotni zahtevek ugasnil, sodišče pa je kljub temu odločalo delno o spremenjenem zahtevku (v delu, kjer so natančno specificirane sedanje parcele), pod točko II/1 pa je odločalo o prvotnem zahtevku, ki pa zaradi spremembe ne obstoji več. Odločitev sodišča je tudi sama s sabo v nasprotju. Če se že ugotavlja, da je Akt o preoblikovanju družbenega podjetja P. K. ničen v celoti, sodišče ne bi moglo odločiti drugače, kot da je tudi sporazum o nakupu delnic ničen v celoti. Takšna odločitev, kot izhaja iz izpodbijane sodbe, pa vodi k temu, da preoblikovanja družbenega podjetja niti ni bilo, zaradi česar so tudi vsi ostali postopki nični. Če je Akt o preoblikovanju ničen, ima to za posledico, da so tudi vsi ostali postopki nični v celoti, vključno z odločitvijo Občine D. glede denacionalizacijskega postopka upravičencev B. Takšen zaključek izhaja iz tega, ker se z ničnostjo Akta o preoblikovanju vzpostavi zoper družbeno lastnino, za katero razpolaganje pa so veljali posebni predpisi. Zakonov, ki so urejali razpolaganje in upravljanje z družbeno lastnino ni več, kar pomeni, da se je z odločitvijo sodišča, ki je ugotovilo, da je akt ničen, vzpostavilo brezpravno stanje, kar pa je nedopustno. Tretjetožena stranka je postala oseba v mešani lasti na podlagi pravnomočne odločbe Občine D., na podlagi katere so denacionalizacijski upravičenci s trenutkom, ko je bila sklenjena poravnava dne 9.7.1992, postali solastniki družbe do 28 % deleža (B.). S tem trenutkom je družba postala družba v mešani lasti in so zanjo, za vračanje premoženja denacionalizacijskim upravičencem, veljala določila ZDEN (4. odstavek 16. člena), ki se nanašajo na družbe v mešani lasti. Vsako kasnejše razpolaganje z deleži, na sam status družbe nima nikakršnega vpliva več. Slednje torej pomeni, da sporazum, za katerega delno ničnost uveljavlja tožnik, na spremembo statusa družbe ni imel nobenega vpliva več, saj se je z njim le še dodatno spreminjalo razmerje med lastništvom sklada in privatnim lastništvom. Z odločitvijo sodišča, da je akt ničen, se posega tudi v pravice tretjega, to je denacionalizacijskega upravičenca B., saj je na ta način izgubil svoj 28 % delež v P. K., kot je bilo določeno z aktom. Še večje neskladje z zakonom pa predstavlja ponovno oblikovanje družbene lastnine. Z ugotovitvijo, da je akt ničen, se v P. K. p.o., katera je bila že v letu 1992 brisana iz registra, vzpostavi družbeni kapital, ki znaša po bilanci stanja na dan 31.12.1991 212.568.045,20 SIT, kar pa je v nasprotju z veljavno zakonodajo. Družbenega kapitala ni več, prav tako pa ni več pravne podlage za vzpostavitev družbene lastnine. Tudi Stvarnopravni zakonik ne pozna več družbene lastnine in pravice uporabe. Z ugotovitvijo ničnosti akta se vzpostavlja družbena lastnina, kar pa kot izhaja iz predhodnih ugotovitev, ni mogoče, saj za to ne obstoji pravna podlaga, vzpostavljanje družbene lastnine pa je tudi v nasprotju s prisilnimi predpisi. Da tudi sodišče ne verjame v pravilnost svoje odločitve, je razvidno iz odločitve, s katero je bil zavrnjen predlog za izdajo začasne odredbe zoper prvo in drugo toženo stranko z obrazložitvijo, da nista lastnici navedenih nepremičnin, zaradi česar tudi nista pasivno legitimirani. Prva tožena stranka je že v postopku ugovarjala pasivno legitimacijo, saj z nepremičninami ni nikoli razpolagala, niti na njih ni imela kakršnekoli lastninske pravice ali pa pravice uporabe. Prva tožena stranka je razpolagala le s poslovnimi deleži v skladu s sedanjo zakonodajo. V času, ko je prišlo do razpolaganja s poslovnimi deleži, pa zahtevek tožnika še ni bil postavljen in niti ni bil poznan Občina D., ki je bila pristojna za vodenje denacionalizacijskih postopkov. Če bi bil zahtevek vložen popolno, bi tudi občina ob izdajanju odločbe in sklepanju poravnave lahko opozorila zavezance na obstoj še enega zahtevka. Več kot očitno je bil vložen zahtevek nepopolno, tako da tudi občini ni bilo poznano, da je zoper zavezanca vložen še en zahtevek za denacionalizacijo. Zaradi navedenega je trditev tožeče stranke, da je v času, ko je prišlo do kapitalskih transakcij, to je 9.7.1992 oziroma 25.7.1992, že obstajala prepoved razpolaganja z nepremičninami oziroma obveznost vračila po ZDEN, le pri zatrjevanju brez materialnih dokazov. Izrek sodbe pod točko II/2 je neizvršljiv. Sporazum o nakupu delnic niti v enem členu ne govori o prodaji posameznih parcel, katerih vračilo uveljavlja tožeča stranka. Iz sporazuma tudi ni mogoče vrednostno izločiti teh zemljišč. Predmet prodaje je bil poslovni delež, pri čemer pa je potrebno opozoriti, da je bil del celotnega kapitala še pred sklenitvijo izpodbijanega sporazuma iz družbe izločen in prenesen na K. s. p. in na B.. Glede na to, da predmet sporazuma ni bila prodaja nepremičnin, temveč prodaja poslovnega deleža in še to le 57,6 % celotnega kapitala, je nemogoče določno opredeliti, kje se predmetna zemljišča nahajajo. Iz vloge tretje tožene stranke z dne 16.10.2009 je razvidno, da parcele, za katere tožeča stranka zatrjuje, da se nahajajo v 57,6 % deležu družbe, niso bile v lasti družbe, temveč v lasti fizičnih oseb (51/18, 60/17, 67/1 …), predstavljajo javno dobro (5410/3, 5410/5), ali pa predstavljajo del zaključenega kompleksa tovarne K. K. d.o.o., katerih pa ni mogoče vračati v naravi temveč le v obliki obveznic ali pa poslovnega deleža, kar pa tožnik ni nikoli uveljavljal. Drugotožena stranka izpodbija sodbo prav tako iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, tožeči stranki naloži povrnitev stroškov drugotožene stranke, podrejeno pa da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje. Glede kršitev določb pravdnega postopka poudarja, da ima sodba pomanjkljivosti, ki vplivajo na njeno zakonitost in pravilnost, ker ne vsebujejo razlogov o odločilnih dejstvih, ki so jih v postopku na prvi stopnji navajale tožene stranke, med njimi tudi drugotožena stranka. Sodba sodišča prve stopnje jih v izpodbijani sodbi povzema na straneh od številke 3 do številke 23, razlogi odločitve sodišča, ki so v celoti obseženi na straneh od številke 23 do številke 26, pa navedb strank vsebinsko ne presojajo. Sodba sodišča prve stopnje je v razlogih le prepis stališča iz odločbe Višjega sodišča, s katero je slednje razveljavilo prvo sodbo naslovnega sodišča. V zvezi z očitkom zmotne uporabe materialnega prava poudarja, da je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo razveljavilo celoten Akt o lastninskem preoblikovanju družbenega podjetja, pri čemer za kaj takega ni niti materialnopravne podlage niti pravnega interesa tožeče stranke. Le-ta se ne domneva, tožeča stranka pa ga ni posebej dokazala. Stališča sodišča prve stopnje, da nadaljnji dogovori pravdnih strank niso predmet tega postopka, sicer drži, vendar pa mora sodišče na pravilnost in izvršljivost tožbenega zahtevka paziti po uradni dolžnosti. Pravne posledice takšne sodbe so v konkretnem primeru nepredvidljive. Sodišče vzpostavlja družbeno lastnino in glede na vrsto prenosov lastninskega deleža na tretjetoženi stranki razlašča sedanjega lastnika. Sodišče prve stopnje je slepo sledilo razmišljanju, da je prenos kapitala, v katerem je premoženje družbe, enak prenosu nepremičnin in zato na podlagi 88. člena ZDEN ničen. Uporaba 88. člena ZDEN je za presojo predmetnega razmerja napačna. Pravilna materialnopravna podlaga za presojo predmetne sporne zadeve je Zakon o lastninskem preoblikovanju podjetij, ki je v poglavju „II. Zavarovanje pravic bivših lastnikov in njihovih dedičev“ omogočil bivšim lastnikom in njihovim dedičem zavarovanje zahtevkov za vračanje premoženja v procesih lastninskega preoblikovanja podjetij, ki jih v skladu s predpisi o denacionalizaciji uveljavljajo upravičenci do podjetij, ki se preoblikujejo in potem v zakonu oziroma do njihovih sredstev. Nesporno v tej zadevi je, da se je tretja tožena stranka preoblikovala na podlagi Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij. Zakon izrecno določa, da ne posega v druge pravice upravičencev do vrnitve premoženja v skladu s predpisi o vračanju, kar pomeni, da je Zakon o lastninskem preoblikovanju podjetij v delu, ki ureja vračanje premoženja podjetij, ki se lastninsko preoblikujejo, v razmerju do Zakona o denacionalizaciji specialni predpis. Zato v predmetni pravdni zadevi predstavlja pravno podlago, ki jo je treba uporabiti pri presoji utemeljenosti tožbenega zahtevka. Zakon je v 10. členu izrecno določil pravico upravičenca, da vloži predlog za izdajo začasne odredbe o zavarovanju zahtevka pri organu, ki je po predpisih o vračanju premoženja, pristojen za odločanje na prvi stopnji. Rok za vložitev predloga za izdajo začasne odredbe, ki je bil določen v 11. členu, je bil tri mesece po uveljavitvi zakona. Pristojni organ je bil o vloženem predlogu dolžan obvestiti podjetje, ki je v postopku lastninskega preoblikovanja, in agencijo, ki je izdajala soglasja k lastninskemu preoblikovanju (11. člen zakona). Tožeča stranka predloga za izdajo začasne odredbe ni vložila. Agencija je z izdajo soglasja ravnala pravilno in zakonito, s tem je bilo lastninjenje končano tudi v razmerju do tožeče stranke. V 15. členu Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij je izrecno določeno, da se v primeru, če upravičenec ni vložil predloga za izdajo začasne odredbe v roku iz 11. člena, podjetje lahko lastninsko preoblikuje, upravičencu pa gre le denarna odškodnina.

Tretjetožena stranka vlaga dve pritožbi. V prvi izpodbija tako sodbo kot tudi sklep o izdani začasni odredbi. Uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga, naj se sodba in sklep sodišča prve stopnje spremenita tako, da se tožba in predlog za izdajo začasne odredbe v celoti zavrne, tožeči stranki pa naloži plačilo vseh pravdnih stroškov tretje tožene stranke v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne zamude do plačila. Obenem ponuja tožeči stranki in drugim strankam tega postopka mediacijo in predlaga, da Višje sodišče v Ljubljani pred odločitvijo o zgoraj navedenem predlogu povabi druge stranke tega spora k mediaciji. Predlaga, naj bo mediator oseba, ki razume razliko med pojmom „kapital“ in „sredstva“. Očita bistvene kršitve določb pravdnega postopka in sicer pomanjkanje odločilnih razlogov. Poudarja, da sodišče prve stopnje ni obravnavalo ključnih argumentov pritožnice in sicer, da tožnik nima pravnega interesa za ugotovitveno tožbo, da tožnik ni izkazal, da ima pravico do vrnitve nepremičnin v naravi, ker obstajajo ovire za vrnitev zemljišč v naravi iz 19. člena ZDEN, da tretjetožena stranka ni lastnik vrste parcel, na katere se nanaša zahtevek, da niti Akt o lastninjenju, niti sporazum o prenosu delnic, ne more biti delno ničen, v delu, ki se nanaša na zemljišča, ker se z navedenimi pravnimi posli sploh ni razpolagalo z zemljišči in takega dela, ki bi se nanašal na zemljišča niti ni in da je tožbeni zahtevek na ugotovitev delne ničnosti sporazuma nesklepčen in neizvršljiv. Niso bili tudi izvedeni predlagani dokazi in sicer: zaslišanje strank, zaslišanje priče M., ogled, sodni izvedenec, vpogled v upravni spis in izvedenec geodetske stroke. Sodišče prve stopnje tudi ni upoštevalo dokaznega bremena tožeče stranke. Spremembo tožbe je dovolilo ter štelo, da so v spremembi tožbe navedena zemljišča bila predmet nacionalizacije, čeprav tožeča stranka to z ničemer ni izkazala. Šlo je za golo trditev, ki so ji tožene stranke izrecno nasprotovale. Prav tako sodba nima razlogov, zaradi katerih naj bi bili predmetni posli nični glede nepremičnin, ki niso v lasti toženih strank. Tako je sodišče prve stopnje s tem, ko je enostavno ignoriralo pritožničine navedbe tekom postopka, poseglo v pritožničino pravico do poštenega sojenja. Obenem pa je storilo tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj v sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih (14. točka 2. odstavka 339. člena ZPP). Ker ni izvedlo predlaganih dokazov, je sodišče prve stopnje kršilo tudi 1. odstavek 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP. Obseg ignoriranja navedb in dokaznih predlogov tožene stranke predstavlja tudi kršitev 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Specifične in eksplicitne obrazložitve sodnih odločb predstavljajo pomemben vidik sodnega varstva, pravice do poštenega postopka, ki je posebej varovana z 23. členom v zvezi s 22. členom Ustave RS. Pri tem je pomembno, da sodni organi odgovorijo na strankine bistvene argumente. Bistveni argumenti so tisti, zaradi katerih bi bilo, če bili utemeljeni, potrebno odločiti drugače. Podana je tudi bistvena kršitev določb postopka zaradi nasprotja med odločilnimi razlogi. Razlogi, ki se nanašajo na ničnost Akta o preoblikovanju pritožnice, si medsebojno nasprotujejo. Po eni strani tak akt ne bi povzročil nobene ovire v denacionalizacijskem postopku, po drugi pa naj bi tako oviro povzročil skupaj s sporazumom o prodaji delnic. Gre za dva ločena pravna posla, ki sploh ne tečeta nujno v isto smer, torej nista konvergenčna v tem smislu, da bi Akt o preoblikovanju nujno povzročil odtujitev družbenega kapitala, za katero se zatrjuje, da je bila nasprotna 88. členu ZDEN. Res je, da je bil sporazum možen le pod pogojem, da je bil predhodno sprejet akt, vendar pa aktu ne sledi nujno sporazum. Akt bi bil v povezavi s sporazumom ničen le, če bi aktu nujno sledil sporazum. Le v tem primeru bi bilo oba pravna posla potrebno šteti skupaj kot poslovno enoto. Nenazadnje je bil akt nujen, če naj bi se izvršila denacionalizacijska odločba v zadevi B.. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka je podana tudi zaradi pomanjkanja pravnega interesa za ugotovitveno tožbo. Zato bi moralo sodišče tožbo v skladu z določbo 1. odstavka 274. člena ZPP zavreči. Ker tega ni storilo, je zagrešilo bistveno kršitev določb postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP v zvezi z 2. odstavkom 181. člena ZPP in 1. odstavkom 274. člena ZPP. Moral bi biti izkazan pravni interes in sicer, da je zaradi negotovosti njegov položaj v denacionalizacijskem postopku ogrožen, da nima možnosti drugega pravnega sredstva, s katerim bi učinkoviteje zavaroval svoj položaj, da je ugotovitvena tožba primerno sredstvo za odpravo te negotovosti in da sta negotovost in ogroženost posledica ravnanja toženih strank. Tožnik je glede negotovosti in ogroženosti najprej trdil, da je prvotožena stranka prodala nepremičnine tujemu podjetju in da je s tem ogrozila njegov položaj v denacionalizacijskem postopku. Prvotožena stranka je to zanikala. Iz nadaljnjih navedb tožeče stranke je razvidno, da med strankami ni bilo sporno, da s predmetnimi pravnimi posli ni prišlo do prometa z nepremičninami. Tožnik je svoj pravni interes opiral nadalje predvsem na sklep Upravne enote Domžale, št. 32100-179/92-22/KI z dne 7.5.1998, na podlagi katerega je bil napoten na predmetni pravdni postopek. Tožnik je trdil, da so ovire za vrnitev nepremičnine nastale na podlagi 4. odstavka 16. člena ZDEN. Po stališču Upravne enote Domžale vrnitev nacionaliziranih nepremičnin ni možna, če se ne ugotovi ničnost sporazuma z dne 25.7.1992. Takšno stališče je zmotno. Tega se je zavedal tudi tožnik, saj je trdil, da se v postopku denacionalizacije upoštevajo le tista statusna lastninska preoblikovanja, ki so bila vpisana v sodni register z dnevom uveljavitve ZDEN (7.12.1992). Tožnik se je tudi sam skliceval na pravno mnenje občne seje VS RS z dne 3.4.1995 ter na sodbo VS RS, št. U 134093, z dne 23.11.1994. Navedeno pravno mnenje navaja, da se določba 4. odstavka 16. člena Zakona o denacionalizaciji uporablja le za pravne osebe v mešani lastnini, ki so bile z dnem uveljavitve tega zakona, to je 7.12.1991 v tej statusni obliki že vpisane v sodni register. Ob upoštevanju vsega navedenega je po mnenju sodišča v postopku denacionalizacije treba upoštevati pravno in dejansko stanje oziroma pri presoji oblike in načina vračanja podržavljenega premoženja, obliko statusne organiziranosti pravnih oseb, ki se v postopku denacionalizacije zavezanci tistega dne, ko je bil uveljavljen ZDEN, torej 7.12.1991, … „. Sodba VS RS št. U 1340/93 z dne 23.11.1994 med drugim navaja: „Na podlagi vsega navedenega pa bo treba, po mnenju sodišča, v denacionalizacijskem postopku upoštevati v izpodbijani odločbi navedeno kupoprodajno pogodbo, ki so jo sklenili sklad in obe že prej omenjeni tuji podjetji, ki sta skupaj kupili 76,5 % delež družbenega kapitala tožnika, kolikor je bila ta sklenjena že pred uveljavitvijo ZDEN“. Položaj tožnika v denacionalizacijskem postopku je podoben položaju tožnika v zgoraj omenjenem postopku U 1440/93, ki je bil tudi podlaga za pravno mnenje VS RS. Tudi v tistem primeru je najprej prišlo do prenosa družbenega kapitala na sklad (prvotoženo stranko), nato pa do prodaje poslovnih deležev tujim pravnim osebam. Po ustaljeni sodni praksi se take transakcije kot ovira iz 4. odstavka 16. člena ZDEN upoštevajo le, če so bile izvedene do 7.12.1991. Ni torej potrebno ugotoviti ničnosti takih transakcij, temveč se jih enostavno ne upošteva pri vračanju premoženja. Lastništvo poslovnih deležev v kapitalu denacionalizacijskega zavezanca pa se ne spremeni. Zato položaj tožnika niti ni negotovo, niti ni ogrožen. Ničnostna tožba tudi ni edino pravno sredstvo, s katerim bi tožnik lahko zavaroval svoj položaj. Veliko bolj učinkovito sredstvo bi bila pritožba zoper sklep Upravne enote Domžale, s katero bi tožnik gotovo uspel, saj je bilo pred izdajo tega nezakonitega sklepa upravnega organa že objavljeno zgoraj citirano pravno mnenje. Tudi sicer sklep upravne enote navaja, da bo upravni organ sam rešil predhodno vprašanje, če ne bo obveščen o vložitvi tožbe. Najučinkovitejše sredstvo tožnika bi torej bilo, da bi upravni organ obvesti, da tožbe ne bo vložil in da naj upravni organ sam odloči o zadevi. Sodno varstvo zoper morebitno nezakonito odločbo v upravnem postopku bi mu bilo zagotovljeno. Nenazadnje upravna enota izda sklep dne 7.5.1998 in določi tožniku 30 dnevni rok za vložitev tožbe. Tožnik se je za tožbo odločil 15.11.2002, torej več kot štiri leta in pol po napotitvi. Očitno se je zavedal, da pravnega interesa za tožbo nima, od tožencev pa je želel izsiliti plačilo. Tožbeni zahtevek ni primerno sredstvo za odpravo njegove negotovosti. Z ugotovitvijo ničnosti akta o preoblikovanju družbenega podjetja P. K., družba z omejeno odgovornostjo, se položaj tožnika ne bi v ničemer izboljšal. Na podlagi ugotovitve ničnosti tretjetožene stranke še ne bi postala družbeno podjetje, saj bi zasebne osebe še vedno imele v njej poslovne deleže. Teh oseb ni mogoče prisiliti k vrnitvi deležev. Vseeno je ali bi tožnik v denacionalizacijskem postopku veljal za družbeno podjetje z oznako p.o. ali pa za družbo z omejeno odgovornostjo z oznako d.o.o. in z družbenikom prvotoženo stranko. Delna ugotovitev ničnosti v zvezi s sporazumom o nakupu delnic z dne 25.7.1992 pa sploh ni možna. Delno ničnost opredeljuje 88. člen oziroma prej 105. člen ZOR. Gre za delno ničnost, če je nično kakšno pogodbeno določilo. Tožnik pa tega ni navedel, katero določilo sporazuma naj bi bilo nično. Tudi sodišče tega ni ugotovilo. Niti eno določilo sporazuma se ne nanaša ne nepremičnine, ki jih našteva tožbeni zahtevek, kateremu je sodišče ugodilo. Naštete nepremičnine ne spadajo v poslovni delež, ki je bil prodan na podlagi sporazuma. V poslovni delež spada zgolj del kapitala družbe. Tožena stranka predvideva, da sodišču ni treba razlagati razlike med kapitalom družbe, ki predstavlja obveznost družbe proti družbenikom in sredstvi družbe, ki predstavljajo premoženje družbe, saj tako razliko pozna povprečno razgledan srednješolec. Vzpostavitev prejšnjega stanja tudi ni več vprašljiva. Sodišče prve stopnje očitno ni razumelo navedb pritožnice v zvezi z zastaranjem zahtevkov, ki so posledica ničnosti. S temi navedbami pritožnica ni uveljavlja zastaranja, temveč dokazovala, da tožnik nima pravnega interesa, ker ugotovitev ničnosti ni primerno pravno sredstvo. Posledica ničnosti je vzpostavitev prejšnjega stanja (87. člen OZ). Nobena izmed strank akta in sporazuma pa vzpostavitve prejšnjega stanja ne more več zahtevati, ker so njihovi zahtevki zastarali. Vrnitveni zahtevki, ki jih imajo stranke za vrnitev tistega, kar se na podlagi nične pogodbe izročila drugi stranki, so namreč podvrženi zastaranju. V tem primeru zastaralni rok za vrnitveni zahtevek ne teče niti od vložitve tožbe in na ugotovitev ničnosti pogodbe, niti od sodbe, s katero je ničnost pogodbe ugotovljena, temveč že od realizacije nične pogodbe dalje. Tako je Vrhovno sodišče RS v sodbi III Ips 70/2005 v obrazložitvi v zvezi z zastaranjem zahtevkov zapisalo, da ničnost učinkuje že od sklenitve pogodbe in ne šele od takrat, ko se uveljavlja s tožbo. Iz te obrazložitve je razvidno, da zastaranje zato začne teči že dan po tem, ko ima upnik pravico terjati izpolnitev obveznosti. Ker ničnost učinkuje že od sklenitve pogodbe, zahtevki strank, ki so posledica nične pogodbe, padejo oziroma dospejo takoj potem, ko nastanejo. 104. člen ZOR je namreč določal, da mora vsaka pogodbena stranka vrniti druge vse, kar je prejela na podlagi nične pogodbe. Takoj ko je po nični pogodbi ena stranka drugi stranki kaj dala, lahko torej to terja nazaj. Zastaralni rok začne teči torej že dan po tem, ko je ena stranka drugi kaj izročila na podlagi nične pogodbe. V konkretnem primeru je vrnitveni zahtevek tretjetožene stranke proti prvo toženi stranki nastal že 9.7.1992 ter zastaral 9.7.1997. Petletni zastaralni rok za vrnitveni zahtevek je torej že potekel, zato tožena stranka torej ne more več vrnitve uveljavljati po sodni poti. Ne more zahtevati vrnitve družbenega kapitala, niti ga prvotožena stranka ne more več prostovoljno vrniti, ker ga nesporno več nima. To pa pomeni, da bo tudi pravna narava sredstev tretjetožene stranke ostala nespremenjena. Negotovost in ogroženost nista posledica ravnanja toženih strank. Tožene stranke niso ogrozile položaja tožnika, niti ga niso spravile v negotovost. Negotovost je posledica zakonitega postopanja U. e. D. in ne ravnanja toženih strank. Sodišče je nadalje zmotno uporabilo določbe 88. člena ZDEN v zvezi s 103., 105. in 109. členom ZOR. 88. člen ZDEN je v času sklepanja akta in sporazuma prepovedoval razpolaganje z nepremičninami oziroma premoženjem glede katerega po določbah tega zakona obstaja dolžnost vrnitve. Niti z aktom niti sporazumom ni prišlo do razpolaganja z nepremičninami, ki so predmet vrnitve v denacionalizacijskem postopku. Zato ni mogoče neposredno uporabiti 2. odstavka 88. člena ZDEN, ki določa ničnost poslov, ki so nasprotni 1. odstavku 88. člena ZDEN. Citirana sodba VS RS in pravno mnenje VS RS se pri razlagi določil 4. odstavka 16. člena in 91. člena ZDEN res sklicujeta na določilo 88. člena ZDEN, vendar na 1. odstavek in ne na 2. odstavek istega člena. Pri tem 88. člen uporabi le za razlago prehodne določbe 91. člena ZDEN. VS RS oceni, da je predpis, ki ureja lastninsko preoblikovanje relevanten le za ugotovitev stanja družbenega kapitala v mešanem podjetju in ne za določitev podjetij, za katera velja 4. odstavek 16. člena ZDEN. Vrhovno sodišče je na ta način s sistemsko razlago določil prišlo do tega, da se 4. odstavek 16. člena ZDEN upošteva le za tista mešana podjetja, ki so to bila že 7.12.1991, za druga pa ne. Zato ničnost sankcije za posle z družbenim kapitalom sklenjene po 7.12.1991 ne velja, če ti posli ne pomenijo neposredno razpolaganja z nacionaliziranim premoženjem, ki ga je treba vrniti. Posli z družbenim kapitalom bi vplivali na vračanje v denacionalizacijskem postopku samo, če bi upravičenci zahtevali v naravi svojega deleža v kapitalu, ki mu je bil nacionaliziran (pri nacionalizaciji delnic ali deležev, vrnitev v naravi pomeni vrnitev delnic oziroma deleža podjetja, ki je pravni naslednik nacionaliziranega podjetja). V primeru tretjetožene stranke je bil ta primer v denacionalizacijski zadevi B., ki je uveljavlja vrnitev podržavljenega podjetja v naravi in mu je bil z odločbo Upravne enote Domžale z dne 9.7.1992 določen 28 % deleže na kapitalu tretjetožne stranke. Brez akta te odločbe Upravne enote Domžale niti ne bi bilo mogoče izvršiti. Točka 5 odločbe je namreč določila, da mora odločbo ob vrnitvi deleža izvršiti prav prvotožena stranka. Če je ta želela to storiti, je morala najprej sama ta delež pridobiti in nato prenesti na B.. B. pa ga je šele potem lahko spet prodal prvotoženi stranki. Akt že zato nikakor ni mogel biti ničen. Glede lastninske pravice na nepremičninah mešanih podjetij je VS RS navedlo: „Ker je iz ZDEN kot celote možno zaključiti, zavezanci za vrnitev premoženja v naravi, le pravne osebe, ki so delno ali v celoti v družbeni lastnini, kar dodatno pomeni, da na premoženju (sem spadajo tudi nepremičnine) nimajo lastninske pravice ampak v skladu s prejšnjo zakonodajo le pravico uporabe ...“ Jasno je, da posli prenosa kapitala pravne osebe (poslovnih deležev) ne vplivajo na naravo pravic, ki jih ima pravna oseba na premoženju in da je treba strogo ločevati posle s kapitalskimi deleži pravne osebe od poslov s premoženjem te pravne osebe. Niti akt niti sporazum torej nista nična, saj na njuni podlagi ni bilo razpolagano s premoženjem, glede katerega bi obstajala dolžnost vrnitve, niti ni ničnostna sankcija nujna, da bi bila možna vrnitev v naravi. Zmotno je uporabljeno določilo 103. člena ZOR. Ta določa ničnost vseh pogodb, ki nasprotujejo prisilnim predpisom, razen če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega. Ni dvoma, da so ZDEN prisilni predpis in ni dvoma, da je ta predpis potrebno razlagati tako, da se prepovedani vsi posli, ki posegajo v pravice upravičencev po ZDEN. ZDEN dolžnost vračanja v naravi omejuje med drugim v 16. členu. 4. odstavek člena pa se po pravnem mnenju občne seje uporablja le za pravne osebe v mešani lastnini, ki so bile z dnem uveljavitve ZDEN že vpisane v sodni register kot pravne osebe v mešani lasti. Med strankami v postopku ni sporno, da je bila pritožnica kot oseba v mešani lastni vpisana šele po navedenem datumu. Za take primere ZDEN določa drugačno sankcijo Pravna oseba bodisi v mešani ali zasebni lasti, ki je to postala po 7.12.1991 vrača premoženje, kot da bi bila še vedno družbeno pravna oseba. Ker torej zakon po interpretaciji Vrhovnega sodišča RS določa, da posli s kapitalskimi deleži, ki so sklenjeni po 7.12.1991, ne vplivajo na način vračanja premoženja pravne osebe, 103. člen ZOR ne določa ničnosti takih poslov s kapitalskimi deleži. Ničnost je skrajna sankcija, odločitev o njeni uporabi pa je prepuščena sodišču. Sodnik mora ugotoviti, ali bo z izrekom ničnostne sankcije namen zakonodajalca dosežen. V konkretnem primeru je takšen izrek neprimeren. Zmotno je uporabljeno tudi določilo 105. člena ZOR. Prav tako je zmotno uporabljen 109. člen ZOR. To določilo je treba razlagati širše kot določilo 181. člena ZPP. Ne gre zgolj za pravni interes kot procesno predpostavko. Gre za pravno korist. Pri presoji zainteresiranosti po 109. členu ZOR je treba ugotoviti ne le zgolj, ali bi lahko tožnik zahteval vrnitev nepremičnine v naravi, temveč tudi ali ima do take vrnitve pravico, saj bo le v tem primeru imel pravno korist. Tožene stranke so ugovarjale tožbenemu zahtevku tudi zato, ker so trdile, da obstajajo ovire za vrnitev nepremičnin v naravi po 19. členu ZDEN. V zvezi s tem je pritožnica predlagala zaslišanje strank, ogled in sodnega izvedenca, vpogled v pravni spis ter izvedenca geodetske stroke. Sodišče je dokazne predloge zavrnilo kot nepotrebne. Pri tem je dokazovanje pravne koristi in s tem tudi pravice do vrnitve nepremičnin v naravi dokazno breme tožnika. Ker tožnik ni dokazal, da mu gre vrnitev predmetnih nepremičnin v naravi, bi bilo njegov zahtevek treba zavrniti. Popolnoma nesprejemljivo bi bilo, da bi sodišče najprej ugotovilo ničnost akta in sporazuma z vsemi morebitnimi posledicami, če se sedanji družbeniki odločijo prostovoljno izvršiti tako sodbo in zahtevati odškodnino od države nato pa bi upravni organ ugotovil, da tožniku tako in tako ne gre vrnitev nepremičnin v naravi. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo relevantnega dejanskega stanja ali gre tožniku res pravica do vrnitve nepremičnin v naravi. Šele po takšni ugotovitvi tožnikove pravne koristi bi lahko odločalo o utemeljenosti tožbenega zahtevka. Sodišče prve stopnje je tudi zmotno ugotovilo, da naj bi bila vsa zemljišča, glede katerih uveljavlja tožeča stranka tožbeni zahtevek, predmet denacionalizacije in predmet poslov, katerih ugotovitev ničnosti se zahteva. Pri tem ni niti preverilo sedanjega stanja nepremičnin, od katerih so nekatere v lasti drugih pravnih oseb in ne toženih, fizičnih oseb, nekatere pa so javno dobro, katerega vrnitev v naravi sploh ni možna. Tako so zemljišča parc. št. 51/60, 51/61, 51/61 in 51/22 v lasti družbe S. d.o.o., zemljišče parc. št. 51/16 je v lasti O. D., zemljišča parc. št. 51/18, 60/17, 66/1 in 67/1 so v lasti fizičnih oseb, zemljišča parc. št. 5410/1, 5410/3 in 5310/5 pa so v lasti RS in so javno dobro, medtem ko zemljišč 51/14, 51/15, 51/17 in 147 sploh ni.

Tretjetožena stranka in gospodarska družba S. d.o.o., sta predlagali izdajo sklepa o umiku tožbenega zahtevka in sicer subjektivne in objektivne spremembe tožbe, tretjetožena stranka pa posebej še izdajo dopolnilne zavrnilne sodbe in pritožbo zoper začasno odredbo. Podrejeno, kolikor sodišče ne bi izdalo dopolnilne sodbe oziroma sklepa o ustavitvi postopka, pa je treba njuni vlogi obravnavati kot pritožbo. V pritožbi zoper začasno odredbo tretjetožena stranka poudarja, da je tožeča stranka predlog za začasno odredbo naperila zoper vse tri tožene stranke, medtem ko je pretnjo prepovedi in izrek denarne kazni 200.000,00 EUR nedoločno postavila zoper samo eno toženo stranko. Tožeča stranka svojega zahtevka ni ustrezno precizirala zato je nesklepčen in neizvršljiv. Tudi ni izkazanih vseh pogojev začasne odredbe iz 272. člena ZIZ. Ni izkazano za verjetno, da je terjatev zoper toženo stranko obstoji oziroma, da ji bo terjatev zoper njo nastala. Tudi ni verjetno izkazanih nobenih naslednjih predpostavk iz 2. odstavka 272. člena ZIZ in sicer nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba ali nastanek težko nadomestljive škode, da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se s tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših posledic, od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku. Tudi ni izkazan pravni interes za vložitev predloga za začasno odredbo. Stranka je namreč že pridobilo kvalitetnejše pravno sredstvo in sicer zaznambo spora, ki je bila vpisana pred izdajo sporne začasne odredbe. Zato je treba začasno odredbo razveljaviti, predlog za začasno odredbo zavreči in postopek ustaviti. Sodišče je nekritično sledilo predlogu in tretji toženi stranki z izpodbijano začasno odredbo prepovedalo odtujitev ali obremenitev nepremičnin, kot tudi kakršnekoli gradbene posege na nepremičninah, za katere se zahteva gradbeno dovoljenje in sicer na parcelah št. 49/1, 49/4, 50/1, 50/2, 50/3, 51/58, 51/59, 189 in 195/1, vse k.o. D., pri čemer se ta začasna odredba zaznamuje v zemljiški knjigi pri vl. št. 2332 k.o. D.. Za primer, da tretjetožena stranka krši gornjo prepoved, je tretje tožena stranka dolžna plačati denarno kazen 200.000,00 EUR. Sodišče sme za zavarovanje denarne terjatve izdati vsako odredbo, s katero je mogoče doseči namen zavarovanja, zlasti pa prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnine, na katero meri terjatev za zaznambo te prepovedi v zemljiški knjigi, ne pa prepovedi odtujitve ali obremenitve. ZIZ ne pozna alternativne prepovedi. Parc. št. 51/58 in 51/59 k.o. D. sploh nista predmet tega tožbenega zahtevka in te pravde, temveč sta predmet tožbenega zahtevka v pravdi, ki teče pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani pod opr. št. P 1583/2008-I. Parc. št. 189 je po podatkih Geodetske uprave Ljubljana, Izpostava Domžale, ki jih je vložila tožeča stranka in zemljiškoknjižnih izpiskih, poslovna stavba v izmeri 618 m2. Tožeča stranka niti ne zatrjuje, da zahteva vračilo v naravi, te zazidane stavbne nepremičnine, niti ne zatrjuje, da jo je tretjetožena stranka tekom denacionalizacijskega postopka pozidala, jo odtujila oziroma obremenila. Ni pogojev za vrnitev te nepremičnine v naravi, ker obstajajo ovire po 19. členu ZDEN in za izdajo sporne začasne odredbe. Na parc. št. 195/1 k.o. D. je bilo že pred uvedbo postopka denacionalizacije zgrajenih 13 poslovnih stavb in funkcionalnih objektov, dvorišče v izmeri 21159 m2, zelenice in neplodno (glej geodetske in zemljiškoknjižne podatke). Izdana so gradbena dovoljena. Stavbe, dvorišče, odprta skladišča, transportne poti se nahajajo znotraj kompleksa tovarne in tovarniška ograja ter so neločljiv kompleks izrabe prostora in nepremičnin v smislu 4. točke 1. odstavka 19. člena ZDEN. Tožeča stranka niti ne zatrjuje, da namerava tretjetožena stranka odtujiti oziroma obremeniti predmetno nepremičnino oziroma na njej graditi. Tožeča stranka niti ne zatrjuje, da je zahtevala predmetno nepremičnino v naravi v last in posest, ker ve, da ji niti ne pripada. Ni pogojev za vrnitev te nepremičnine v naravi, ker obstajajo ovire po 19. členu ZDEN in za izdajo sporne začasne odredbe. Parc. št. 49/4 k.o. D. ni predmet tožbenega zahtevka v tem pravdnem postopku, zato tudi ni podlage za izdajo izpodbijane začasne odredbe. Izrečena denarna kazen je previsoka za tretjetoženo stranko in tako visoka kazen nima podlage v spisni dokumentaciji in v okoliščinah primera. Tudi ni potrebe, da velja še 30 dni po pravnomočnosti končne sodne odločbe oziroma ugotovitvene sodbe z dne 23.11.2009. Sodišče prve stopnje je prekoračilo zahtevek tožeče stranke, ker je odločilo, da je tretje tožena stranka dolžna plačati izrečeno denarno kazen, kar tožeča stranka sploh ni predlagala oziroma je bil njen predlog nedoločen oziroma nedoločljiv.

Tožeča stranka je odgovorila na pritožbe in predlagala zavrnitev vseh pritožb. Soglaša z poizkusom, da se spor reši z mediacijo pri Višjem sodišču v Ljubljani.

Sodišče druge stopnje najprej opozarja, da se bo moralo sodišče prve stopnje v novem postopku opredeliti do izjave tožeče stranke, da umika tožbo in predlog za izdajo začasne odredbe. Ker je bila ta izjava dana šele v postopku pred sodiščem druge stopnje, v tem postopku ni moglo priti do nobenih procesnih učinkov, saj je umik tožbe in predloga za izdajo začasne odredbe mogoč s pravno veljavnimi učinki le do konca glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje (glej 2. odstavek 188. člena ZPP). Podobno sodišče druge stopnje tudi ni smelo upoštevati pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani v zadevi opr. št. P 2244/2010-1 z dne 23.11.2010 dovoljeno sodno poravnavo, ki se nanaša tudi na predmetno pravdno zadevo, v kateri teče ta pritožbeni postopek. Res sicer 308. člen ZPP določa, da sodišče ves čas med postopkom po uradni dolžnosti pazi, ali ne teče pravda v predmetu, o katerem je bila prej sklenjena sodna poravnava. Če sodišče ugotovi, da teče pravda o predmetu, o katerem je že sklenjena sodna poravnava, tožbo zavrže. Vendar pa po stališču pritožbenega sodišča takšna dolžnost velja za pritožbeno sodišče le v primeru, ko je bila sklenjena sodna poravnava do zaključka glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje. Pritožbeni preizkus namreč ocenjuje pravilnost izdane sodbe, torej upošteva okoliščine, nastale do izdaje prvostopne odločitve. V sodni praksi je nadalje sicer tudi res zavzeto stališče, da v primeru, ko se je tožeča stranka v sodni poravnavi, sklenjeni v drugem postopku, odpovedala terjatvi, ki je predmet tožbenega zahtevka v obravnavani zadevi, je tožba zaradi učinkov zadeve, v kateri je sklenjena sodna poravnava, nedopustna (1) vendar pa se je tudi ta situacija nanašala na primer, ko je bila sodna poravnava v drugem pravdnem postopku sklenjena še v času, ko je v drugi pravdi še tekel postopek pred sodiščem prve stopnje. Učinki res transacta torej v konkretnem primeru še niso mogli nastopiti. Zato pritožbeno sodišče predlogov pritožnic za razveljavitev prvostopne sodbe in zavrženje tožbe, iz omenjenih razlogov, ni smelo upoštevati (2).

Pritožba S. d.o.o. ni dovoljena.

V skladu z določbo 4. odstavka 343. člena ZPP pritožba ni dovoljena, če jo je vložila oseba, ki ni imela te pravice. V skladu z določbo 1. odstavka 333. člena ZPP lahko zoper sodbo, izdano na prvi stopnji, stranke vložijo pritožbo. Teorija navaja, da so procesno legitimirani za vložitev tega pravnega sredstva stranke, sosporniški intervenienti, otroci v zakonskih sporih in pogojno stranski intervenienti in njihovi zastopniki in pooblaščenci. Med stranke je treba uvrstiti tudi univerzalne naslednike strank, prav tako singularne naslednike, ki so med pravdo pridobili stvar ali pravico, o kateri teče pravda in zato sodba neposredno učinkuje proti njim, pri čemer pa morajo svoje nasledstvo tudi izrecno dokazati (3). V konkretnem primeru je iz podatkov spisa razvidno, da je sicer tožeča stranka najprej vložila predlog za subjektivno spremembo tožbe z razširitvijo tožbe tudi na toženo stranko S. d.o.o., vendar pa je na naroku dne 30.6.2008 navedla, da vztraja pri prvotno postavljeni tožbi proti trem dosedanjim toženim strankam. Prvostopno sodišče je zato s sklepom z dne 20.4.2010, opr. št. P 1500/2009-II ugotovilo umik navedenega predloga. Sklep je že postal pravnomočen. Pritožnica torej ni pridobila statusa stranke oziroma upravičenca do vložitve pritožbe. Zato je moralo sodišče druge stopnje v skladu z določbo 1. odstavka 351. člena v zvezi s 4. odstavkom 343. člena ZPP to pritožbo kot nedovoljeno zavreči. K pritožbam toženih strank Pritožbe so utemeljene.

Ker je skupno vsem pritožbam toženih strank nasprotovanje stališču, ki ga je zavzelo pritožbeno sodišče že v svoji odločbi – sklepu opr. št. I Cp 832/2009, z dne 6.5.2009 in ki ga je pravilno povzelo sodišče prve stopnje pri ponovnem odločanju v izpodbijani sodbi (glej pravne razloge obeh sodišč v obeh odločbah v zvezi z razlogi zakaj sta tako sporna akt in sporazum nična), pritožbeno sodišče vsem pritožnikom istočasno odgovarja sklicujoč se na omenjena že natančno razgrnjena materialnopravna stališča. Glede na druge posamične očitke pritožnic pa še odgovarja: V zvezi z očitkom pritožbe prvotožene stranke pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni odločilo mimo tožbenega zahtevka (ultra et extra petitum). Z že zgoraj omenjenim pravnomočnim sklepom sodišča prve stopnje je bilo ugotovljeno, da je tožeča stranka umaknila predlog tako za subjektivno kot tudi za objektivno spremembo tožbe z dne 28.4.2009 in vztrajala pri prvotno postavljenem zahtevku v tožbi. Je pa nato dne 2.11.2009 v 2. točki izreka še spremenila prvotno tožbo upoštevaje spremembe katastrskih podatkov, ki so nastale v času trajanja tega pravdnega postopka. Sodišče prve stopnje je nato z izpodbijano sodbo pravilno odločilo o zahtevku, kakršen je bil končno postavljen. Očitana procesna kršitev iz 1. odstavka 339. člena v zvezi s 1. odstavkom 2. člena ZPP torej ne obstoji.

Prav tako tudi ni storjena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena, ker naj bi bila izpodbijana sodba v razlogih sama s seboj v nasprotju. Razlogi o tem, zakaj sta nična izpodbijani akt in sporazum so koherentni in medsebojno skladni. Zato očitana procesna kršitev ne obstoji.

Tudi ne drži, da izpodbijana sodba naj ne bi bila izvršljiva. Ugodeno je bilo zgolj ugotovitvenim zahtevkom, ki že po naravi stvari ne morejo biti podvrženi izvršbi in učinkujejo že zgolj z svojo ugotovitvijo o ničnosti pravnih aktov.

Drugotožena stranka nadalje neupravičeno očita izpodbijani sodbi, da ta nima razlogov o odločilnih dejstvih, pri čemer niti ne substancira, katerih pravno odločilnih dejstev izpodbijana sodba ne vsebuje. Zato bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ni.

Drugotožena stranka tudi nima prav, da ni izkazan pravni interes za vložitev ugotovitvene tožbe. Ugotovitev ničnosti izpodbijanih pravnih aktov nedvomno prinaša tožniku pravno boljši položaj v denacionalizacijskem postopku, kjer terja vrnitev v naravi spornih parcel, ki so bile predmet razpolaganja s spornima aktoma od denacionalizacijskega zavezanca – tretjetožene stranke, ki je prenesla sporne parcele na nove lastnike, ki niso udeleženci denacionalizacijskega postopka, kar posledično onemogoča tožeči stranki uspešno uveljavitev denacionalizacijskih zahtevkov, uperjenih zoper tretjetoženo stranko. Pravni interes za ugotovitev ničnosti civilnih pravnih aktov pa je podan čim razpolaganje vpliva ali bi lahko vplivalo na vrnitev oziroma obliko vrnitve v denacionalizacijskem postopku, pri čemer sodišče ne odloča o tem ali obstajajo pogoji za vrnitev premoženja v naravi temveč ali zgolj načelno obstaja takšna možnost, ta pa obstaja z vložitvijo ustreznega denacionalizacijskega zahtevka za vrnitev v naravi - vse dokler ni v denacionalizacijskem postopku drugače odločeno ali dokler denacionalizacijski upravičenec ne spremeni zahtevka za vrnitev v naravi v odškodninski zahtevek (4).

Tudi v zvezi s pritožbama tretje tožene stranke pritožbeno sodišče že iz zgoraj navedenih razlogov zavrača pritožbene pomisleke, da tožeča stranka ni izkazala pravnega interesa za tožbo. K že do sedaj navedenim pravnim stališčem pritožbeno sodišče zgolj dodaja, da v pravdnih postopkih, kakršen je tudi predmetni, pravdno sodišče ni pristojno odločati o tem, ali bo mogoče vrniti v naravi denacionalizacijskemu upravičencu v denacionalizacijskem postopku nepremičnine, ki so predmet pravde. O tem vprašanju je pristojen odločati upravni organ, ki vodi denacionalizacijski postopek. Zanj predstavlja razrešitev vprašanja ali gre za nedopustno razpolaganje v smislu 88. člena ZDen, predhodno vprašanje za odločitev o tem, ali obstajajo ovire za vračanje glede premoženja, ki je bilo predmet nedopustnega razpolaganja. Dokler to vprašanje ni razrešeno v pravdi, upravni organ o zahtevi za vrnitev podržavljenega premoženja ne more ustrezno odločiti. Ne le pravni interes temveč tudi stvarnopravna in procesna aktivna legitimacija izhaja neposredno iz navedene določbe ZDen, ki denacionalizacijskega upravičenca oziroma njegove pravne naslednike pooblašča za sprožitev postopka ugotovitve ničnosti nedopustnih poslov. V tem smislu ima prav tožeča stranka v odgovoru na pritožbo, ko se sklicuje, da predstavlja navedena norma istočasno ius cogens, ki neposredno izkazuje obstoj pravnega interesa in legitimacije za vložitev tožbe in ju ni dolžna posebej dokazovati (5).

Tudi ni mogoče v denacionalizacijskem postopku posledično v takšnih primerih avtomatično uporabiti določbo 4. odstavka 16. člena ZDen, ki onemogoča vračanje v naravi oziroma v obliki lastninskega deleža na pravni osebi do višine deleža družbenega premoženja le, če je bilo lastninsko preoblikovanje opravljeno pred uveljavitvijo zakona. Tretjetožena stranka, ki se sklicuje na navedeno zakonsko določbo, zamenjuje torišče problema. V konkretnem primeru namreč ni sporno, da predstavlja oviro za vračanje v naravo situacija iz navedene zakonske določbe. Sporno pa je, ali gre za veljavno razpolaganje s premoženjem po uveljavitvi ZDen, ki je podvrženo najhujši civilni sankciji – ničnosti pravnega posla. Ali še drugače povedano: le če bi bilo sporno lastninjenje izvršeno pred uveljavitvijo ZDen, tožeča stranka ne bi mogla uspeti niti na podlagi določbe 88. člena ZDen, organ v denacionalizacijskem postopku pa bi moral upoštevati navedeno oviro iz 4. odstavka 16. člena ZDen po samem zakonu in tudi ne bi prekinjal denacionalizacijskega postopka, če bi tožeča stranka vložila tožbo na ugotovitev ničnosti iz 88. člena ZDen, ki predstavlja podlago za sprožitev pravdnega postopka v takšnih primerih.

Pritožnica se sklicuje tudi na zastaranje zahtevkov, ki izhajajo iz ničnih pravnih aktov. V konkretnem primeru pa je bistveno, da tožbeni zahtevek na ugotovitev ničnosti ne zastara. Zgolj o tem pa je bilo v spornem primeru odločeno.

Pač pa imajo pritožbe prav, ko opozarjajo, da izpodbijana sodba ne vsebuje razlogov v delu, ki se nanašajo na obseg parcel, glede katerih je utemeljen očitek, da gre za nično razpolaganje. Tretjetožena stranka utemeljeno opozarja, da so parc. št. 51/60, 51/61, 51/62 in 51/22 v lasti družbe S. d.o.o., zemljišče parc. št. 51/16 je v lasti Občine D., zemljišča parc. št. 51/18, 60/17, 66/1 in 67/1 pa so v lasti fizičnih oseb, zemljišča parc. št. 5410/1, 5410/3 in 5410/5 pa v lasti RS in so javno dobro, medtem ko zemljišč parc. št. 51/14, 51/15, 51/17 in 147 sploh ni, kar lahko pomeni, da našteta zemljišča sploh niso bila predmet razpolaganja s predmetnima aktoma. Do teh trditev toženih strank, podanih že v postopku pred sodiščem prve stopnje, se sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni opredelilo. Prav tako pa se tudi ni opredelilo do ugovora drugotožene stranke, ki zatrjuje, da ni bil vložen predlog za izdajo začasne odredbe v smislu določb Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (ZLPPP). Tudi v tem delu ni razlogov o morebitno pravno odločilnem dejstvu in se sodba ne da preizkusiti. Preprečitev preizkusa pa terja ugotovitev procesne kršitve iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ter posledično ugoditev pritožbi ter razveljavitev izpodbijane sodbe v ugodilnem delu v celoti ter vrnitev zadeve v novo sojenje. Že zgolj zato pa je treba posledično ugoditi tudi pritožbi tretjetožene stranke zoper ugodilni del sklepa o izdani začasni odredbi in v tem delu prav tako vrnitev zadeve v nov postopek (2. odstavek 354. člena ZPP).

Napotki za delo prvostopnega sodišča v novem postopku glede na zgoraj obrazloženo niso potrebni.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 3. odstavka 165. člena ZPP.

(1) Glej sodbo in sklep VS RS II Ips 617/2006, z dne 16.9.2009. (2) Tudi dr. Dragica Wedam Lukič v „Pravdni postopek: Zakon s komentarjem, 3. knjiga, Ljubljana, 2009, str. 149 ter dr. Lojze Ude, istotam, str. 562 se izrecno ne opredeljujeta do vprašanja, ali je treba upoštevati res transacta, če ta nastopi šele v pritožbenem postopku.

(3) Glej zgoraj navedeno delo stran 350, v tem delu avtor komentarja J. Zobec, ki citira tudi sklepa VS RS III Ips 42/2004 in 41/2004. (4) Glej v ustaljeni sodni praksi na primer še novejši odločbi Vrhovnega sodišča RS: II Ips 331/2006 in II Ips 97/2010; objavljeni v elektronski bazi: SOVS.

(5) Opomba: Glej v teoriji: Triva, Belajac, Dika: „Građansko parnično procesno pravo, 6. spremenjena in dopolnjena izdaja, Narodne novine, Zagreb, 1986, str. 248 in naslednji.