Jedro

Delnice, tudi tiste, ki imajo naravo lastnih delnic, pa lahko umakne le izdajatelj sam in to šele potem, ko skupščina odloči in sprejme ustrezen korporacijski sklep o zmanjšanju osnovnega kapitala.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Dolžnik nosi sam svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo upnikov predlog za izdajo začasne odredbe in njeno zaznambo, v centralnem registru nematerializiranih vrednostnih papirjev pri KDD – Centralno klirinško depotni družbi, d.d., s katero naj se dolžniku prepove kakršnokoli razpolaganje s 42.520 delnicami izdajatelja T d.d., prepove vnos dolžnikovih nalogov za prenos teh delnic pri KDD – Centralno klirinško depotni družbi d.d. na katerokoli tretjo osebo in po kateri naj se v primeru njene kršitve dolžniku izreka denarna kazen v višini 208.646,30 EUR, ta kazen ponavlja z vsako kršitvijo začasne odredbe, vse dokler ne doseže zneska 2.086.436,03 EUR. Predlagana začasna odredba pa naj bi veljala do sprejema skupščine delničarjev družbe T. d.d. o umiku lastnih delnic.

Zoper ta sklep se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožil upnik po svojem pooblaščencu in pritožbenemu sodišču predlagal, da izpodbijani sklep spremeni, predlagani začasni odredbi ugodi, podrejeno pa, da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Meni, da je izpodbijani sklep nepravilen in nezakonit. Opozarja, da ZGD-1 v 250. členu jasno in kogentno določa, da mora družba katere skupni delež lastnih delnic presega 10% osnovnega kapitala te lastne delnice v celoti oz. v delu, ki presega 10% osnovnega kapitala odsvojiti v enem oz. v treh letih. Če pa teh lastnih delnic ne odsvoji v teh zakonskih rokih, jih mora umakniti. Dikcija zakona torej ne ponuja možnosti alternativnega ravnanja v smislu, da lahko družba po preteku treh let sama izbira, ali bo delnice umaknila, ali odsvojila. Določba 250. člena ZGD-1 je torej jasna in razumljiva, ker je nikakor ni mogoče tolmačiti na dva ali več različnih načinov in tudi ne na način, kot jo je tolmačilo sodišče. V kolikor bi zakonodajalec imel namen omogočiti alternativno izbiro, bi to nedvomno tudi zapisal. Zato je nezakonit in nepravilen izpodbijani sklep sodišča prve stopnje, ki se sklicuje na pravno teorijo, ki naj bi dopuščala „nesporno možnost“ alternativne izbire možnosti ravnanja družbe, to je umik ali odsvojitev. Sodišče prve stopnje je s takšnim ravnanjem kršilo določbe materialnega prava, saj je samovoljno razlagalo in uporabilo to zakonsko določbo na način, ki v sami določbi nima podlage. Glede na navedeno je nedvomno, da je izkazana verjetnost obstoja upnikove terjatve in pa, da je za zavarovanje te terjatve potrebna predlagana začasna odredba.

V odgovoru na pritožbo, ki ga je podal dolžnik po svojem pooblaščencu pa se ta zavzema za njeno zavrnitev. Opozarja, da dolžnik ne more umakniti delnic izdajatelja družbe T. d.d., ne glede na to, ali se te delnice štejejo za lastne delnice družbe T. d.d., ali ne. Umik delnic bi pomenil zmanjšanje osnovnega kapitala, o tem pa lahko odloča le skupščina družbe T. d.d.. Družba izdajateljica ne more umakniti delnic, katerih imetniki so tretje osebe, niti če se te delnice štejejo za lastne delnice v smislu 251. člena ZGD – 1. Upnik zoper dolžnika nima nikakršnega zahtevka, ki se nanaša na razpolaganje z delnicami, katerih imetnik je dolžnik.

Pritožba upnika ni utemeljena.

Po določbah 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) mora upnik, kadar zahteva zavarovanje svoje nedenarne terjatve izkazati verjetnost obstoja terjatve in eno izmed predpostavk, določenih v 2. odst. 272. člena.

V obravnavanem primeru upnik utemeljuje svojo nedenarno terjatev na določbah 250. in 251. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1), po katerih sme imeti delniška družba največ 10% lastnih delnic v strukturi osnovnega kapitala, presežek nad tem procentom pa mora družba odsvojiti v treh letih po pridobitvi. Če teh lastnih delnic ne odsvoji v rokih, predvidenih v 1. in 2. odst. 250. člena ZGD-1 pa jih mora družba umakniti. Kot lastne delnice pa se štejejo tudi delnice, ki jih imajo v lasti od izdajatelja delnic odvisne družbe. Smisel teh zakonskih določb je v vzpostavitvi stanja, po katerem ima lahko družba največ 10% lastnih delnic. Status lastnih delnic torej imajo tako delnice, ki jih delniška družba pridobi sama, kot tiste delnice, ki jih pridobi družba hčer, v kolikor gre za delnice družbe matere. V takem primeru je pri izračunavanju odstotnega deleža lastnih delnic treba delnice družbe, ki pripadajo na račun odvisne družbe, ali družbe v večinski lasti prišteti lastnim delnicam, ki jih ima družba sama. Delnice, tudi tiste, ki imajo naravo lastnih delnic pa lahko umakne le izdajatelj sam in to šele potem, ko skupščina odloči in sprejme ustrezen korporacijski sklep o zmanjšanju osnovnega kapitala. V obravnavanem primeru upnik svojo denarno terjatev na umik delnic usmerja zoper dolžnika, to pa je TU. d.d., ki je po njegovih navedbah od izdajatelja delnic T. d.d. odvisna družba. Ta pa ni izdajatelj teh delnic, zato jih tudi ne more umakniti, kot je pravilno in prepričljivo ugotovilo že sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu. Ne glede na določilo 251. člena ZGD-1 je potrebno za pravilno razumevanje instituta umika delnic iz 250. člena ZGD-1 upoštevati, da lahko lastne delnice umakne le izdajatelj sam in to samo v primeru, da so te tudi dejansko v njegovi lasti. Temu posledično tudi dolžnik v nobenem primeru ne more umakniti delnic, če ni njihov zakoniti izdajatelj. To pa seveda pomeni, da upnik v obravnavanem primeru ne more preko instituta zavarovanja iz 272. člena ZIZ uveljavljati terjatve na umik delnic zoper osebo (dolžnika), ki hkrati ni izdajatelj teh delnic. Takšno zahtevo po pravnem varstvu bi lahko kvečjemu usmeril zoper izdajatelj delnic, kar pomeni, da v zvezi s terjatvijo, ki jo uveljavlja ni podana dolžnikova pasivna legitimacija. Pritožbeno sodišče pa tudi meni, da upnik ni z verjetnostjo izkazal niti svoje (bodoče) terjatve, kolikor se sklicuje na ničnost pravnega posla o odsvojitvi spornih delnic. Dolžnik lahko te delnice zgolj in samo odsvoji, pri čemer pa upnik tudi po mnenju pritožbenega sodišča z ničemer ni izkazal, da bi bila pogodba o morebitni odsvojitvi delnic nična, ker nasprotuje prisilnim predpisom. V tej zvezi je namreč sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, tudi po mnenju pritožbenega sodišča, da bi se s sklenitvijo takšne pogodbe (odsvojitev presežka delnic na tretjo osebo) le vzpostavilo zakonsko dopustno stanje iz 250. člena ZGD-1. Upoštevajoč vse obrazloženo je pritožbeno sodišče pritožbo upnika zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Pritožbeno sodišče pa tudi dolžniku ni priznalo stroškov za odgovor na pritožbo, saj dolžnik v tej vlogi ni z ničemer prispeval k boljši razjasnitvi zadeve. Zato so ti stroški nepotrebni.