Jedro

Iz ocene poskusnega dela tožnika, izhaja, da je tožena stranka tožnikovo poskusno delo pravilno ocenila kot neuspešno opravljeno. Pritožbeno sodišče soglaša z mnenjem sodišča prve stopnje, da so bila pričakovanja tožene stranke v zvezi z delom na tako pomembnem delovnem mestu, kot je vodja prodaje in marketinga, utemeljeno visoka. Tako iz ocene komisije, kakor tudi iz izpovedi zaslišanih prič, izhajajo konkretne napake in pomanjkljivosti v zvezi z delom tožnika v času trajanja poskusnega dela. Te so se pokazale tudi v dveh preizkusih pred iztekom poskusne dobe, ki sta bila izvedena zato, da bi se dodatno preverilo, ali se je tožnik ustrezno usposobil za delo. Navedeno kaže na to, da je komisija za spremljanje poskusnega dela delo tožnika ustrezno in korektno spremljala in pravilno ocenila. Zato je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je tožena stranka dokazala utemeljen odpovedni razlog - neuspešno opravljeno poskusno delo, ki onemogoča nadaljevanje dela po pogodbi o zaposlitvi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo primarne zahtevke tožnika, ki je zahteval: - ugotovitev, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela, ki jo je dne 7. 9. 2016 tožeči stranki podala tožena stranka, nezakonita in se razveljavi; - ugotovitev, da tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki po pogodbi o zaposlitvi z dne 2. 6. 2016 ni prenehalo in z vsemi pravicami in obveznostmi še vedno traja; - da je tožena stranka dolžna tožečo stranko pozvati nazaj na delo ter ji za ves čas trajanja nezakonitega prenehanja delovnega razmerja priznati neprekinjeno delovno dobo ter ji pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje vpisati zavarovalno dobo v matično evidenco; - da je tožena stranka dolžna tožeči stranki za čas od izteka odpovednega roka (to je od 15. 9. 2016) do vrnitve nazaj na delo obračunati nadomestilo plač v mesečnem bruto znesku 4.000,00 EUR ter od navedenih mesečnih zneskov odvesti in plačati vse davke in prispevke ter dohodnino, nato pa toženi stranki izplačati neto plačo skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. dne dalje za vsak posamičen mesec pa vse do plačila, vse v roku 8 dni, pod izvršbo; - da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni od izdaje sodbe tožeči stranki izplačati odpravnino v višini 1.000,00 EUR, po preteku tega roka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (od zapadlosti do plačila) (I. točka izreka).

2. Zavrnilo je tudi podrejeni tožbeni zahtevek: - da se pogodba o zaposlitvi med tožečo in toženo stranko z dne 2. 6. 2016 razveže z dnem izdaje prvostopne sodbe, ter - da je tožena stranka dolžna tožeči stranki namesto reintegracije plačati denarno povračilo v višini 6 bruto plač oziroma 24.000,00 EUR, vse v roku 8 dni, pod izvršbo (II. točka izreka).

Odločilo je, da tožeča stranka sama krije svoje stroške tega postopka, toženi stranki pa je dolžna povrniti 114,26 EUR njenih stroškov tega postopka, v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo do izteka izpolnitvenega roka do plačila (III. točka izreka).

3. V pritožbi zoper sodbo tožnik uveljavlja vse pritožbene razloge, to je bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in zmotno uporabo materialnega prava. Navaja, da je izdana sodba pomanjkljivo obrazložena in ne dosega standarda obrazložene sodne odločbe. Sodišče v sodbi, ki ima dvajset strani, na šestih straneh povzema trditveno podlago, na nadaljnjih desetih straneh pa izpovedbe posameznih prič oz. strank. Nato pa na dveh straneh naredi dokazno oceno, pri čemer so dokazni zaključki nepojasnjeni in neobrazloženi. Sodišče ni naredilo dokaznih zaključkov in sodniškega silogizma. Ni zadostno obrazložilo, zakaj je brezpogojno sledilo izpovedbam A.A., B.B., C.C., D.D., E.E., niti ni prepričljivo pojasnilo, zakaj ni verjelo izpovedi tožnika, med drugim tudi glede odnosa B.B. do njega. Tožnik je jasno izpovedal, da mu je B.B. takoj po uspešno opravljeni predstavitvi organizacije prodaje dejal, da se osebnostno ne ujemata in da ne ve, kako bo šlo naprej, ter da mu je B.B., ker se je očitno zbal za svojo pozicijo, začel v septembru 2016 metati polena pod noge. Tudi D.D. je, zaslišan kot priča, izpovedal, da v delovnem razmerju ne štejejo le pravna dejstva in da je pomembna tudi energija in ujemanje z delodajalcem, ter izpostavil pomen dejstva, da se ožji sodelavci med seboj ujemajo. S tem je posredno izpovedal, da je bil razlog neuspešno opravljenega poskusnega dela tudi osebne narave, ta pa je v ambicioznosti tožnika, ki jo je B.B. prepoznal kot nevarnost zase in za svoj položaj pri toženi stranki, kar je vplivalo na formalno oceno, ki jo je podal in ki temelji na absurdnih in prikrojenih razlogih domnevne nesposobnosti tožnika. B.B. je pred sodiščem sicer to prikrival in izpovedoval o domnevnih veščinah, znanju, sposobnostih, ki naj jih tožnik ne bi imel. Odpoved pogodbe o zaposlitvi je vsebinsko prazna in vsebuje le vrednostne sodbe, ki jih ni mogoče utemeljiti. Tožena stranka je imela dokazno breme, da pojasni dejansko stanje, na katerem so bili takšni zaključki narejeni, pa tega ni naredila. Pomanjkljivosti pri utemeljevanju svojih zaključkov o neuspešno opravljenem poskusnem delu tožena stranka ne more nadomestiti s tem, da šele v delovnem sporu svoje zaključke opredeli v smislu dejstev oziroma z izpovedbami prič.

Sodišče je le abstraktno obrazložilo razlog nesposobnosti, navajalo veščine in znanja, ki so pričakovana za delovno mesto tožeče stranke in nato zapisalo, da je tožena stranka sodišče prepričala, da je bila negativna ocena poskusnega dela podana iz objektivnega razloga. V 13. točki obrazložitve pa je celo zapisalo, da naj ne bi bilo relevantno, koliko in kdo je član komisije, saj je dovolj, da je negativno oceno dal B.B. ter da ni potreben nikakršen program poskusnega dela niti imenovanje članov komisije, kar vse je v nasprotju z izrecnimi določili Kolektivne pogodbe za kovinsko industrijo Slovenije, po kateri se morata delavec in delodajalec dogovoriti za način spremljanja poskusnega dela. B.B. je zaradi svojega osebnostnega zadržka do tožeče stranke oblikoval nerealna pričakovanja in glede na to prikazoval razlog nesposobnosti. Sodišče je zapisalo, da naj tožeča stranka ne bi pokazala nekaterih osnovnih znanj, pri čemer se je zgolj sklicevalo na izpovedbe, ni pa pojasnilo, katera naj bi bila ta znanja in kako je ocenilo izpovedbe vseh prič v zvezi s temi znanji v razmerju do izpovedb tožeče stranke.

Tožnik v celoti nasprotuje naziranju sodišča v 15. točki obrazložitve, v kateri je zapisalo, da ni nemogoče, da delodajalec že prvi dan ugotovi delavčevo nesposobnost. V sodni praksi je tak primer zaslediti samo glede npr. poznavanja tujega jezika, kjer se takoj vidi, da raven uporabe jezika ni na takšnem nivoju, kot je bil pogoj za zasedbo delovnega mesta in tega znanja seveda do konca poskusne dobe tudi ni mogoče pridobiti. Ni pa jasno, kako bi bila prvi dan vidna nefleksibilnost, nepoznavanje programov itd. Prav tako ni jasno, od kod sodišču zaključek, da naj bi bila tožeči stranki nudena vsa potrebna pomoč glede procesov, v zvezi s katerimi se je potem tožeči stranki očitalo, da naj jih ne bi obvladovala, kot se je pričakovalo. Sodišče ne pove, kako naj bi iz mailov, na katere se sklicuje, izhajala zadostna podpora itd. Tožena stranka je priznavala spreminjanje programa F., ki ga je tožnik sicer poznal (morda ne v vsak detajl), tožena stranka pa ni pojasnila, v čem se kaže tožnikovo nepoznavanje tega programa, zato je tudi zaključek o tem neutemeljen. Enako se je pokazalo za G., pri katerem so se posamezna gesla postopno odpirala. Nobeden izmed zatrjevanih domnevnih razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razlogov nesposobnosti ni takšne narave, da ga tožnik ne bi mogel osvojiti do konca poskusne dobe, če seveda tožene stranke ne bi vodili osebnostni razlogi B.B. zoper tožečo stranko.

Tožnik še izpostavlja, da je pripravil reorganizacijo prodaje. Šlo je za večtedenski projekt, česar sodišče sploh ni presojalo. O tem, kako obsežen je bil naveden projekt in ali je zaživel v praksi, bi lahko izpovedali priči H.H. in I.I., vendar sodišče dokaza z navedenima pričama povsem neutemeljeno ni izvedlo, ampak je ob tem prejudiciralo, da naj njuna izpoved ne bi mogla vplivati na relevantna dejstva, kar seveda ne drži. Izvedba reorganizacije prodaje je predstavljala projekt, ki je tožniku jemal ogromno časa, kar je seveda relevantno v razmerju do opravljanja drugih delovnih nalog. Dejansko stanje je v tem delu pomanjkljivo ugotovljeno, procesne pravice tožeče stranke pa so bile kršene, kar je bilo na zapisnik tudi ustrezno protokolirano.

4. Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP, ki so navedene v 2. odstavku 350. člena ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba.

7. Ni podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki med seboj niso v nasprotju, tako da jo je vsekakor mogoče preizkusiti. Sodba vsebuje razloge tudi v zvezi z večino vprašanj, glede katerih naj bi bila sodba pomanjkljiva po mnenju tožnika. Sodišče prve stopnje se je v zadostni meri opredelilo do izpovedi zaslišanih prič in tožnika, svojo dokazno oceno pa ustrezno obrazložilo in navedlo dovolj jasne razloge, zaradi katerih je verjelo izpovedim prič v delih, v katerih niso bile skladne s tožnikovo izpovedbo.

Res je sicer, kot trdi pritožnik, da pretežni del sodbe predstavlja obsežno in natančno povzemanje trditvene podlage, izvedenih listinskih dokazov in izpovedi zaslišanih prič, tožnika in zakonitega zastopnika tožene stranke, kljub temu pa sodba vsebuje tudi dovolj prepričljivo dokazno oceno in razloge za odločitev, sprejeto ob upoštevanju materialnega prava. Zato so neutemeljeni pritožbeni očitki, da je sodba tako pomanjkljivo obrazložena, da ne dosega standarda obrazložene sodne odločbe.

Bistveno pri tem pa je, da tožnik navedeno absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka (po 14. točki prvega odstavka 339. člena ZPP) uveljavlja v prvi vrsti zaradi nestrinjanja z dokazno oceno in pravno presojo sodišča prve stopnje, kar pomeni, da po vsebini uveljavlja preostala dva pritožbena razloga, vendar prav tako neutemeljeno, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju.

8. Neutemeljeni so tudi pritožbeno očitki, da je sodišče prve stopnje kršilo tožnikove procesne pravice, ker ni upoštevalo njegovih dokaznih predlogov za zaslišanje prič I.I. in H.H., s čimer je smiselno uveljavljal bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, oziroma kršitev pravice do izjave oziroma načela kontradiktornosti.

9. Po določbi 22. člena Ustave RS je vsakomur zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem in pred drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. Po določbi 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP pa je vselej podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, če kakšni stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti pa z opustitvijo vročitve, ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem (kršitev načela kontradiktornosti iz 5. člena ZPP). Pravica do enakega varstva oziroma pravica do izjave, ki je varovana v 22. členu Ustave RS, vključuje tudi pravico, da je stranki zagotovljena možnost sodelovanja v dokaznem postopku ter možnost, da se izjavi o rezultatih dokazovanja, iz pravice do enakega varstva pravic pa načelno izhaja pravica do izvedbe predlaganih dokazov, vendar pa strankina pravica do izvedbe predlaganega dokaza ni absolutna. Sodišče je dolžno izvesti tiste dokaze, ki so pomembni za odločitev v konkretni zadevi (213. člen ZPP). Dokazi niso pomembni, če je dejansko stanje v zadevi že dovolj raziskano, oziroma če glede na materialno pravo, ki ga je potrebno uporabiti, niso pomembni, ker na končno odločitev ne morejo vplivati, tudi če potrdijo navedbe, v zvezi s katerimi so bili predlagani. Sodišče torej lahko zavrne izvedbo dokaza v primeru, če bi se z njim dokazovalo dejstvo, ki ni pravno relevantno, ali je že dokazano. Zavrnitev dokaznega predloga mora obrazložiti bodisi v sklepu o zavrnitvi dokaznega predloga (2. odstavek 287. člena ZPP) ali pa v obrazložitvi končne odločbe, tako da pojasni razloge nepotrebnosti, nerelevantnosti oziroma neprimernosti predlaganega dokaza, tako da je stranki dana možnost, da ugotovi razloge, na katerih temelji zavrnitev dokaznega predloga (takšna stališča so bila zavzeta v številnih odločbah Vrhovnega sodišča RS, npr. v zadevah opr. št. II Ips 69/2015, VIII Ips 144/2013, baza Ius Info, pa tudi v mnogih odločbah višjih sodišč in VDSS).

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje iz utemeljenih razlogov zavrnilo dokazni predlog tožnika za zaslišanje prič H.H. in I.I., saj je pravilna ugotovitev, da so izvedeni dokazi zadostna podlaga za odločitev in da zaslišanje teh dveh prič ni primeren dokaz za dokazovanje v tej zadevi odločilnih dejstev iz razlogov, navedenih v 4. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, s katerimi pritožbeno sodišče soglaša. Zato je pritožba s tem v zvezi neutemeljena, saj za presojo uspešnosti poskusnega dela tožnika ni bistvenega pomena, kako je bila izvedena reorganizacija prodaje, pri kateri pripravi je sodeloval tožnik.

10. Pritožbeni preizkus je pokazal, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje glede odločilnih dejstev, sprejeta odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi izpodbijane sodbe tako v dejanskem kot v pravnem pogledu, v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena, pa v skladu z določbo 1. odstavka 360. člena ZPP še dodaja:

11. Odločilna dejstva, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, so zlasti naslednja: - Tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 2. 6. 2016 z začetkom veljavnosti 1. 7. 2016 za nedoločen čas na delovnem mestu vodja prodaje in marketinga, pri čemer sta se v 1. členu te pogodbe stranki dogovorili, da bo tožnik tri mesece na poskusnem delu, ki bo trajalo od 20. 6. 2016 do 19. 9. 2016. - V 2. členu pogodbe o zaposlitvi so navedene primarne naloge tožnika na tem delovnem mestu, kot so povzete v 6. točki obrazložitve izpodbijane sodbe.

- Tožena stranka je tožniku 7. 9. 2016 vročila redno odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela (A2), s sedemdnevnim odpovednim rokom.

- Iz redne odpovedi izhaja, da je tožnik delo po pogodbi o zaposlitvi nastopil 1. 7. 2016 s trimesečnim poskusnim delom in da je tožena stranka preizkusila znanja oziroma sposobnosti tožnika za delo, ki ga opravlja, dne 2. 9. 2016 in nato še 7. 9. 2016 ter v fazi vmesnega preverjanja ugotovila, da tožnik poskusnega dela ni uspešno opravil, vse ugotovitve pa zapisala v Zapisniku o poteku poskusnega dela z dne 7. 9. 2016. - Iz zapisnika o poteku poskusne dobe z dne 7. 9. 2016 izhaja, da tožnik v času poskusne dobe ni izpolnil pričakovanj oziroma je bil ocenjen z oceno 1 na lestvici ocen od 1 do 5. V zapisniku je navedeno, da niso bile izvedene naloge in pričakovanja, kar se kaže v naslednjem: (tožnik) ni najbolj fleksibilen in rad poudarja, da ni imel dovolj časa; preveč se zanaša na pretekle izkušnje; izredno slabo pozna prodajne programe; poznavanje konkurence je šibko; slabo je poznavanje F., J. in G.; premalo je ciljne usmeritve v prodajo; ne zna presojati oziroma določiti stanja kupca niti določiti, ali se mu lahko dobavi material; cenovno politiko pozna medlo.

- Iz izpovedi zakonitega zastopnika izhaja, da je bil zelo razočaran nad tožnikovimi nekompetencami vodenja, slabimi veščinami in nepovzemanjem strukture in rezimeja sestanka, ter da so zaposleni tožnika v zvezi z vodenjem rednih prodajnih sestankov kritizirali, sicer pa so v večji meri spremljali tožnikovo delo B.B., D.D., E.E. ter C.C., ki so na vodstvenih sestankih omenjali tožnikovo pomanjkanje znanja in kompetenc. Sodelavci so se trudili in pomagali tožniku, da bi čim prej pridobil strokovno znanje, vendar se stanje ni izboljšalo, odpoved pa je podpisal na podlagi mnenj D.D. in B.B., pri čemer mu ni znano, da bi imel B.B. kakšne zamere do tožnika.

- Iz izpovedi B.B., direktorja komerciale, ki je bil tožnikov nadrejeni v času poskusne dobe, izhaja, da je bilo največ nezadovoljstva v zvezi z zavzetostjo tožnika do spoznavanja branže, materialov, konkurence, kupcev. Tožnik je izredno slabo poznal prodajne programe, pomanjkljivo je bilo njegovo poznavanje računalniškega sistema, tožnik ni obvladal niti osnovnih procesov, kot je izdelava ponudbe ali naročila, kar običajno po treh mesecih obvladajo zaposleni na delovnih mestih običajnih referentov. Na oceno ni vplivalo dejstvo, da je bil tožnik na dopustu, saj mu je bil odobren še pred zaposlitvijo, njegova ocena pa ni bila subjektivna in ni šlo za to, da se s tožnikom osebnostno ne bi ujemala. Na oceno poskusnega dela so vplivale okoliščine v zvezi z nepoznavanjem dela, kot je dejstvo, da nekdo, ki naj bi bil vodja prodaje, po treh mesecih ne zna izdelati ponudbe, ne zna pogledati, koliko je kupec dolžan in koliko časa, ne zna našteti konkurentov in izkazuje slabo poznavanje računalniškega sistema.

- Iz izpovedi E.E., direktorja operative, izhaja, da je bila tožniku bolj pomembna pozicija (pisarna, službeni avto, mobitel, računalnik), čeprav bi se moral bolj usmerjati v druge zadeve, kot so cenovna politika, prodajni programi, konkurenca, bonitete, odblokade kupcev itd. Osnovno znanje tožnika je bilo na nizkem nivoju, ugotovili so, da tožnik ne zna odpreti niti ponudbe niti pogledati terjatev kupcev in najti artiklov v enostavnem iskalniku, čeprav je bila tožniku že od vsega začetka omogočena uporaba F. in J.. Izpovedal je tudi, da je tožnik dobil vse informacije in pogoje za delo ter da je dva meseca dovolj dolga doba, da bi tožnik lahko opravljal pričakovane delovne naloge in zadolžitve, vendar so ocenili, da se ne bi nič izboljšalo, tudi če bi tožnik nadaljeval z delom pri toženi stranki.

12. Iz ocene poskusnega dela tožnika, kot je razvidna iz navedenega zapisnika z dne 7. 9. 2016, izhaja, da je tožena stranka tožnikovo poskusno delo pravilno ocenila kot neuspešno opravljeno. Pritožbeno sodišče soglaša z mnenjem sodišča prve stopnje, da so bila pričakovanja tožene stranke v zvezi z delom na tako pomembnem delovnem mestu, kot je vodja prodaje in marketinga, utemeljeno visoka. Strinja pa se tudi s presojo prvostopenjskega sodišča, da pravilnost negativne ocene poskusnega dela potrjujejo – poleg ocene iz navedenega zapisnika – tudi drugi izvedeni dokazi, zlasti izpovedi tožniku nadrejenega delavca B.B. (direktorja komerciale), direktorja A.A., E.E. (direktorja operative) in drugih. Na tej podlagi je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da tožnik ni pokazal nekaterih nujnih osnovnih znanj, veščin in kompetenc, ki se za delovno mesto vodje prodaje in marketinga zahtevajo oziroma jih je tožena stranka od njega pričakovala, čeprav so mu sodelavci nudili potrebno podporo in pomoč ter napotke, da bi se lažje uvedel v delo. Tako iz ocene komisije, kakor tudi iz izpovedi navedenih prič, ki jih je sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe natančno povzelo in pravilno ocenilo, izhajajo konkretne napake in pomanjkljivosti v zvezi z delom tožnika v času trajanja poskusnega dela. Te so se pokazale tudi v dveh preizkusih pred iztekom poskusne dobe, ki sta bila izvedena zato, da bi se dodatno preverilo, ali se je tožnik ustrezno usposobil za delo. Navedeno kaže na to, da je komisija za spremljanje poskusnega dela delo tožnika ustrezno in korektno spremljala in pravilno ocenila, zato ne držijo pritožbene navedbe, da je sodišče le abstraktno obrazložilo razlog nesposobnosti.

13. Upoštevajoč izpovedi zaslišanih prič in toženkinega zakonitega zastopnika, ki jih je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo za medsebojno skladne, pa je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je bila ocena objektivna in da ni bila posledica osebnostnega neujemanja med tožnikom in B.B., čeprav je tožnik prepričan o nasprotnem.

14. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da postopek spremljanja poskusnega dela tožnika ni bil kršen. Tožnik je bil seznanjen z načinom spremljanja poskusnega dela pred nastopom dela in s tem, kdo mu je nadrejen in kdo bo njegovo delo med poskusno dobo ocenjeval. Ni pa bistveno, da ni bil sprejet poseben program poskusnega dela in da komisija za spremljanje poskusnega dela ni bila imenovana s pisnim sklepom. Zato so tudi pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene.

15. Pritožbeno sodišče sicer pritrjuje pritožbi, da za obravnavani primer nedvomno ne pride v poštev sklicevanje sodišča prve stopnje na to, da je Vrhovno sodišče RS v eni od svojih odločb zavzelo stališče, da ni nemogoče, da delodajalec že prvi delavčev delovni dan lahko ugotovi, da delavčevo delo ni v skladu s pričakovanji delodajalca. Ne glede na to pa je dejstvo, da redna odpoved ni nezakonita, če je bila ocena poskusnega dela sprejeta pred iztekom treh mesecev poskusne dobe, saj je, kot izhaja iz izpovedi prič, že dvomesečno delo tožnika omogočalo objektivno oceno.

16. Na podlagi ocene izvedenih dokazov je torej sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je tožena stranka dokazala utemeljen odpovedni razlog – neuspešno opravljeno poskusno delo, ki onemogoča nadaljevanje dela po pogodbi o zaposlitvi ter utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek. Svojo odločitev je oprlo na pravilno pravno podlago, zlasti na določbe 89. in 125. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 - ZDR-1), ki opredeljujejo redno odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca in odpovedne razloge. Po določbi četrtega odstavka 125. člena ZDR-1 lahko delodajalec, če v času trajanja ali ob poteku poskusnega dela ugotovi, da delavec poskusnega dela ni uspešno opravil, delavcu redno odpove pogodbo o zaposlitvi. Po določbi 4. alinee prvega odstavka 89. člena ZDR-1 je neuspešno opravljeno poskusno delo razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, v drugem odstavku tega člena pa je določeno, da lahko delodajalec delavcu redno odpove pogodbo o zaposlitvi, če obstaja utemeljen razlog, ki onemogoča nadaljevanje dela po pogodbi o zaposlitvi.

17. Glede na vse navedeno je izpodbijana odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in s tem v zvezi reparacijskega in reintegracijskega zahtevka pravilna in zakonita.

18. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v skladu z določbo 353. člena ZPP potrdilo izpodbijano sodbo.

19. Izrek o stroških pritožbenega postopka je odpadel, ker jih pravdni stranki nista priglasili.