Jedro

Neutemeljeni so zato pritožbeni očitki, da sodišče ni postopalo po ZPP in tam navedenih predvidenih načinih vročanja. Uporaba navedenega predpisa za vročanje sodnega pisanja toženim strankam v tujini v obravnavanem primeru ni prihajala v poštev, ampak že omenjena Uredba ES št. 1348/2000.

Izrek

Pritožba tožeče stranke se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo tožbo z dne 13.12.2007. V obrazložitvi je med drugim navedlo, da tožeča stranka ni izkazala, da bi obstajali toženi stranki s firmama, kot ju navaja stranka v tožbi.

Proti navedenemu sklepu je tožeča stranka po svojem pooblaščencu vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlagala njegovo razveljavitev. Opozarja, da sodišče svojo odločitev opira samo na sporočilo nemškega zaprošenega organa za vročanje, v katerem je navedeno, da vročitev toženima strankama ni bila opravljena, ker naj prejemnika ne bi bila znana. Tožeča stranka je s prilogami, ki jih je priložila tožbi in pripravljalni vlogi več kot zadostno izkazala obstoj prve in druge tožene stranke ter njun pravi naslov. Pogodba z dne 29.11.2004 o odstopu pravic do in iz delnic, ki sta jo sklenili tožeča in prvotožena stranka je bila sklenjena pred notarko M.W.. O tem je notarka sestavila potrdilo, ki je priloženo tožbi. Ob podpisu pogodbe je notarka preverila istovetnost strank. Da prvotožena stranka obstaja, dokazuje tudi notarski zapis notarja M.K., v katerem je prav tako ugotovljena identiteta prvotožene stranke, z istimi podatki, kot jih je ugotovila notarka M.W. Prvotožena stranka je vpisana pod št. HRB 1 v trgovinski register in je za zastopanje upravičen H.S. z naslovom V. 62, v N. Tožeča stranka je predložila tudi obvestilo o prejemu plačila z dne 16.11.2004, iz katerega izhaja, da je naslov drugotožene stranke točno tak, kot se zatrjuje. Kot potrditev v postopku že predloženih dokazov tožeča stranka prilaga še sveža izpiska iz trgovinskega registra za obe toženi stranki in informacije o boniteti prvotožene stranke. Iz izpiska trgovinskega registra drugotožene stranke sicer izhaja, da je družba sedaj v postopku likvidacije, vendar ob vložitvi tožbe še ni bila, zato tožeča stranka vztraja pri tožbi, da ne bi bila prekludirana pri uveljavljanju terjatev v likvidacijskem postopku. Meni, da je sodišče delovalo po liniji najmanjšega odpora, ko se je oprlo izključno na skopo izjavo nemškega naprošenega organa, da naslovnika ni mogoče izslediti. Obstajajo različni načini, s katerimi se je mogoče izogniti prevzemu pošte. Prav iz tega razloga in zaradi zagotavljanja določene mere varnosti pa je Zakon o pravdnem postopku predvidel več različnih načinov vročanja, da bi se zagotovila pravilnost vročanja. Skladno z določbami ZPP bi moralo sodišče pri zaprošenem organu preveriti, zakaj do vročitve ni prišlo. Če bi se izkazalo, da navedenih pravnih oseb ni na navedenem naslovu, bi moralo vročitev opraviti tako, da bi pustilo obvestilo o vročitvi na naslovu, ki je vpisan v trgovinski register. Pisanja bi sodišče lahko, prav tako po ZPP-ju, vročilo tudi zakonitemu zastopniku H.S., katerega naslov ni sporen oziroma bi lahko imenovalo pooblaščenca za sprejemanje pisanj v Republiki Sloveniji.

Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

Toženi stranki sta pravni osebi s sedežem v drugi državi članici EU. Sodišče prve stopnje jima je skladno z določili Uredbe ES št. 1348/2000 po zaprošenem nemškem organu za vročanje pisanj poskušalo vročiti tožbo zaradi odgovora; pri tem so bili firma, sedež in poslovni naslov navedeni tako, kot jih je označila tožeča stranka v tožbi. Nemški organ za vročanje je s potrdilom o vročitvi oziroma nevročitvi sodnega pisanja obvestil sodišče prve stopnje, da vročitev ni bila opravljena (v potrdilih je pod tč. 15.2. označeno: „naslovnika ni mogoče izslediti“). Po prejemu navedenega obvestila je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 28.11.2008 tožeči stranki vrnilo tožbo v popravo in ji določilo rok 30 dni, da pravilno navede firmi toženih strank ter njun sedež, tako da bosta lahko kot stranki nastopali v tem postopku. Tožeča stranka je znotraj dodeljenega roka poslala sodišču pripravljalno vlogo, v kateri je vztrajala, da sta toženi stranki glede firme, sedeža in naslova pravilno označeni. Pri tem se je sklicevala na notarski zapis notarja K. pod št. SV 1 (očitno glede označbe prvotožene stranke) ter na bančni izpis (očitno dokaz o plačilu z dne 16.11.2004). Vendar pa obe navedeni listini nista takšne narave, da bi lahko dokazovali obstoj toženih strank, pravnih oseb, s takšno firmo in sedež-em, kot ju označuje tožeča stranka (pa še v teh je prvotožena stranka označena kot: M.U. GmbH). Relevanten za te podatke je izpisek iz pristojnega registra, tega pa je tožeča stranka za obe toženi stranki priložila šele v pritožbi, ne pa že na poziv sodišča prve stopnje (1. odst. 337. čl. Zakona o pravdnem postopku, ZPP). Neutemeljeni so zato pritožbeni očitki, da sodišče ni postopalo po ZPP in tam navedenih predvidenih načinih vročanja. Uporaba navedenega predpisa za vročanje sodnega pisanja toženim strankam v tujini v obravnavanem primeru ni prihajala v poštev, ampak že omenjena Uredba ES št. 1348/2000. V njej pa je glede vročanja pisanj v 1. točki 7. člena določeno, da organ za sprejem sam vroči pisanje ali poskrbi za njegovo vročitev v skladu s pravom zaprošene države članice ali na posebnem obrazcu, ki ga zahteva organ za pošiljanje, če ta ni v nasprotju s pravom države članice. Res je v 2. točki 6. člena določeno, da če na podlagi poslanih podatkov ali pisanj, zaprosila za vročitev ni mogoče izpolniti, organ za sprejem na najhitrejši možni način stopi v stik z organom za pošiljanje, da se zagotovijo manjkajoči podatki ali pisanja, vendar takšnega ravnanja od organa za sprejem ni bilo mogoče terjati, glede na to, da sodišče prve stopnje ni razpolagalo z uradnim podatkom o firmi in sedežu toženih strank.

Upoštevaje gornjo obrazložitev je pritožbeno sodišče, na podlagi 2. tč. 365. čl. ZPP, pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.