Jedro

Po presoji sodišča je tožnica z navedbami, da prvostopenjska odločba posega v nepremičnino v njeni lasti, navedla okoliščine, ki kažejo, da prvostopenjska odločba posega v njene pravice oziroma v njeno pravno varovano korist. Pri tem ni nepomembno, da je predmet navedene odločbe ureditev struge potoka, pri čemer naj bi meja med zemljišči tožnice in stranke z interesom potekala po tem potoku.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, sklep Ministrstva za okolje in prostor št. 0618-2305/2014-MKO-6 z dne 8. 11. 2016 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

III. Zahtevek stranke z interesom A.A., za povračilo stroškov postopka, se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je toženka odločila, da se pritožba tožnice zoper odločbo Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območne enote Ljubljana (v nadaljevanju prvostopenjski organ), št. 0618-3704/2013-1008 z dne 25. 7. 2016 (v nadaljevanju prvostopenjska odločba), zahteva za priznanje stranskega udeleženca in zahteva za odpravo in razveljavitev prvostopenjske odločbe po nadzorstveni pravici, zavržejo (1., 2. in 3. točka izreka), ter ugotovila, da ni stroškov pritožbenega postopka (4. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je prvostopenjski organ po uradni dolžnosti, na podlagi 175. člena Zakona o vodah (v nadaljevanju ZV-1), s prvostopenjsko odločbo odločil, da mora inšpekcijski zavezanec A.A. kot lastnik vodnih in priobalnih zemljišč Majerjevega potoka, parc. št. 243, 242, 245/3, 246/4, 246/7 in 162/7, vse k.o. ..., urediti brežine Majerjevega potoka v skladu z vodnim soglasjem št. 35506-4836/2016-2 z dne 24. 6. 2016, pri čemer mora strugo dolvodno od prepusta na lokalni cesti na dolžini cca 227 m utrditi s kineto iz kamnite zložbe v suho, v skladu s projektno dokumentacijo ...; strugo gorvodno od prepusta na lokalni cesti pa utrditi s kineto iz kamna v betonu na dolžini cca 157 m, v nagibu brežin, kot so določene v projektni dokumentaciji (1. točka izreka prvostopenjske odločbe); odločil, da je treba dela izvesti na zemljiščih zavezanca, na levem bregu Majerjevega potoka, v roku 60 dni od vročitve te odločbe (2. točka izreka prvostopenjske odločbe); da mora zavezanec takoj po izpolnitvi obveznosti iz 1. točke izreka te odločbe pisno obvestiti inšpekcijo (3. točka izreka prvostopenjske odločbe) ter ugotovil, da stroški postopka niso nastali (4. točka izreka prvostopenjske odločbe) in da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve (5. točka izreka prvostopenjske odločbe).

3. Dalje izhaja, da je prvostopenjski organ glede na dejstvo, da sta tožnica in A.A. oba lastnika vodnega in priobalnega zemljišča Majerjevega potoka, odredil vsakemu svoje ukrepe v dveh inšpekcijskih odločbah, s tem pa odredil ukrepe za celovito ureditev vodnega in priobalnega zemljišča potoka. Pri ugotavljanju lastništva zemljišč se je prvostopenjski organ oprl na stanje v zemljiški knjigi. Toženka ugotavlja, da tožnica s sklicevanjem na poravnavo z dne 11. 11. 1991 in lokacijsko dovoljenje z dne 24. 1. 1991 ni izkazala, da je A.A. z izvedbo odrejenih ukrepov posegel v zemljišče v njeni lasti, ker iz navedenih dokumentov izhaja, da je sredina potoka parcelna meja med tam navedenimi parcelami in da lahko A.A. gradi strojno lopo v odmiku 4 m od sredine potoka.

4. Glede na navedeno je toženka presodila, da tožnica ni izkazala pravice do udeležbe v pritožbenem postopku oziroma tega, da prvostopenjska odločba posega v njene pravice ali pravne koristi, kar pomeni, da pritožbe ni vložila upravičena oseba, zato jo je v skladu z 246. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) zavrgla.

5. Toženka je zavrgla tudi tožničino zahtevo za priznanje statusa stranske udeleženke iz razloga, ker je bila vložena prepozno po izdaji prvostopenjske odločbe, ko je bil postopek že zaključen. Pri tem se sklicuje na 142. člen ZUP. Ker torej tožnica ni bila stranka postopka, skladno z 275. členom ZUP tudi ni upravičena za vložitev zahteve za odpravo oziroma razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici, zato je bilo treba tudi to zahtevo zavreči. 6. Tožnica se z odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da so bili s prvostopenjsko odločbo dovoljeni ukrepi na zemljiščih v njeni lasti, kar je bilo inšpekcijskemu zavezancu znano, pa je to zamolčal tako prvostopenjskemu organu kot izdelovalcu projektne dokumentacije in izdajalcu vodnega soglasja. Navaja, da je bila A.A. izdana odločba z dne 20. 8. 1990, s katero je bilo odpravljeno lokacijsko dovoljenje, izdano za gradnjo strojne lope na parc. št. 246/1 k.o. ..., ker je drugostopenjski organ naložil prvostopenjskemu, da je treba v izrek odločbe vnesti vse pogoje, tudi odmike od mej. Ker meja med inšpekcijskim zavezancem in pravnim prednikom tožnice ni bila določena, je moral inšpekcijski zavezanec pridobiti izvršljivo sodno odločbo, s katero se je določil potek meje. Tako sodno odločbo je predstavljala poravnava z dne 11. 11. 1991, sklenjena pred Poravnalnim svetom KS Dobrova. Na to poravnavo se je upravni organ v lokacijskem dovoljenju z dne 24. 1. 1991 pri odločanju o poteku meje oprl. 7. Dalje navaja, da ima inšpekcijski zavezanec zemljišče s parcelno številko 245/3, k.o. ... v lasti le v delu, ki se nahaja 4 m od objekta v njegovi lasti. Zemljišča, oddaljena več kot 4 m, pa so v njeni lasti, in sicer gre za parcelo št. 237/1, k.o. ... Poravnava, sklenjena pred Poravnalnim svetom pri KS Dobrova, ima pravne učinke sodne poravnave, zato so upravni organ in stranke na njeno vsebino vezani. Toženka je z obrazložitvijo, da predstavlja mejo med njenimi zemljišči in zemljišči inšpekcijskega zavezanca sredina Majerjeva potoka, posegla v pravnomočno razsojeno stvar in posledično nepravilno ugotovila dejansko stanje. Tako sta tudi projektna dokumentacija in vodno soglasje z dne 24. 6. 2016 izdelana na podlagi nepravilnega dejanskega stanja in posledično nezakonita, to pa vpliva na pravilnost in zakonitost prvostopenjske odločbe.

8. Toženka se ni opredelila do pritožbenih navedb glede napačne uporabe materialnega prava, zato razlogov o odločilnih dejstvih ni mogoče preizkusiti. Prvostopenjski organ je kršil določbe ZV-1, ker je inšpekcijskemu zavezancu naložil izvedbo ukrepov le na levem delu Majerjevega potoka, s čimer ni upoštevano načelo celovitosti tega potoka.

9. Trdi, da toženka tudi ni ravnala po 8. točki prvega odstavka 175. člena ZV-1, ker ni odredila odprave škode in vrnitve v prejšnje stanje. Meni, da iz odločb ne izhaja, da bi bila podana materialna podlaga za odreditev izvedbe nujnih ukrepov po 9. točki prvega odstavka 175. člena ZV-1. Prvostopenjska odločba po njenem mnenju sploh ni bila potrebna. Inšpekcijski organ je zlorabil svoj položaj in investitorju omogočil izvedbo del brez ustreznega gradbenega dovoljenja za vodnogospodarsko ureditev in nadzora, zato je ureditev leve brežine potoka izvedena v nasprotju s projektom in projektno dokumentacijo ter s tem v škodo lastnika zemljišč na desni strani potoka.

10. Meni tudi, da bi jo morala toženka seznaniti o vseh ravnanjih inšpekcijskega zavezanca na vodnem zemljišču Majerjevega potoka. Ukrepi na enem delu struge imajo namreč posledice na dejansko stanje drugega dela struge. Če je toženka odredila ukrepe na levem bregu struge, mora poskrbeti, da ti ukrepi ne posežejo na spremembo dejanskega stanja desnega brega struge. Pri tem se sklicuje na 5. in 36. člen Zakona o inšpekcijskem nadzoru (v nadaljevanju ZIN) ter na 43. člen ZUP. Ker toženka ni varovala njenih koristi, saj je ni seznanila z upravno zadevo, je kršila materialni predpis. Kršena je bila tudi njena pravica do izjave v upravnem postopku, ker ji toženka ni posredovala odgovora inšpekcijskega zavezanca na njeno pritožbo, zato se ni mogla opredeliti do njegovih navedb in predlaganih dokazov. Predlaga, naj sodišče tožbi ugodi, izpodbijani sklep odpravi in vrne toženki v nov postopek, toženki pa naloži povrnitev pravdnih stroškov tega postopka, v roku 15 dni od razsoje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

11. Toženka je sodišču poslala dokumente upravnega spisa, na tožbo pa ni odgovorila.

12. Stranka z interesom A.A. v odgovoru na tožbo navaja, da je iz vsebine prvostopenjske odločbe razvidno, da mora dela izvesti na levem bregu Majerjevega potoka, kar je tudi storil. Dela je izvedel tako, da se struga ni prestavljala, še manj pa, da bi posegal v tožničine pravice. S prvostopenjsko odločbo mu je bila odrejena ureditev brežine na levem bregu potoka, zato ne razume, kaj želi tožnica doseči v tem postopku. Ni posegel v njeno parcelo, niti ne v njen pravni in dejanski interes, še manj pa je to storil pristojni inšpekcijski organ. Res je, da meja med parcelami še ni določena, čeprav sam ve, kje poteka katastrska meja, ampak to nima vpliva na ta postopek. Nova dejstva, ki jih navaja tožnica, in njeni argumenti z izvedeniškim mnenjem predstavljajo tožbeno novoto. Prvostopenjsko odločbo je že izvršil, s tem pa ni posegel v tožničine pravice in pravne koristi. Predlaga, naj sodišče tožbo in zahtevek tožnice kot neutemeljen zavrne ter ji naloži plačilo pravdnih stroškov.

13. Tožnica v pripravljalnih vlogah navaja, da utemeljuje svoj pravni interes na podlagi določb ZV-1, ki v 1. točki 3. člena določa načelo celovitosti. Ugotovitve izvedenca A.A. z dne 6. 12. 2016 je predložila kot sestavni del tožbenih navedb, nobene določbe materialnega predpisa pa ne prepovedujejo predlaganja dokazov in podajanja navedb, zato zavrača navedbe o prepoznosti predloženih dokazov. Z izdano prvostopenjsko odločbo je bilo poseženo v njeno nepremičnino, saj je inšpekcijski zavezanec izvršil gradnjo opornega zidu tako, da je celotni oporni zid vkopal v zemljišče v njeni lasti. To izhaja tudi iz fotografij, ki so v spisu Okrajnega sodišča v Ljubljani N 193/2006. Toženka ni opravila ustreznega nadzora nad izvedbo del po prvostopenjski odločbi in je dopustila, da je bilo s to odločbo poseženo v njeno zemljišče. Sklicuje se na odločbo Ustavnega sodišča Up 2411/06 z dne 22. 5. 2008 in sodbo tega sodišča III U 96/2010 z dne 23. 12. 2010. Toženka v postopku ni ugotovila, kje v naravi poteka meja vodnega zemljišča Majerjevega potoka, niti ne, ali so z inšpekcijskimi ukrepi prizadete njene pravice (lastninska pravica), ki jih ima na zemljiščih, na katerih je odrejena izvedba inšpekcijskih ukrepov, s čimer je posegla v njene pravice. Izdana odločba tudi ni dovoljena v skladu s 37. členom ZV-1. Navaja še, da odrejeni ukrepi dejansko predstavljajo gradnjo, zato je toženka presegla pooblastila iz 175. člena ZV-1, saj je odredila ukrepe, za katere je treba pridobiti gradbeno dovoljenje.

14. Stranka z interesom v pripravljalnih vlogah dodaja, da je odločba inšpekcijskega organa izdana zaradi varstva javnega interesa, zato tožnica ne more imeti pravnega interesa za njeno odpravo. Edini, ki ga odločba zadeva, je on sam. Z izvedbo del ni posegel v tožničino nepremičnino, saj je deloval na svoji parceli v skladu z odločbo.

15. Tožba je utemeljena.

16. Tožnica v tem upravnem sporu izpodbija odločitev toženke o zavrženju njene pritožbe, zahteve za priznanje statusa stranskega udeleženca in zahteve za odpravo in razveljavitev prvostopenjske odločbe po nadzorstveni pravici, kar vse temelji na presoji, da tožnici v postopku izdaje prvostopenjske odločbe ne gre položaj stranske udeleženke. Za odločitev o predmetni tožbi je torej pomembno, ali gre tožnici v predmetnem upravnem postopku status stranske udeleženke.

17. V skladu z določbami 43. člena ZUP ima pravico udeleževati se postopka tudi oseba, ki izkaže pravni interes (stranski udeleženec). Pravni interes izkaže oseba, ki zatrjuje, da vstopa v postopek zaradi varstva svojih pravnih koristi. Skladno s 44. členom ZUP mora organ ves čas med postopkom po uradni dolžnosti skrbeti za to, da so v postopku udeleženi vsi, na katerih pravice ali pravne koristi bi lahko vplivala odločba. Po prvem odstavku 229. člena ZUP lahko poleg stranke vloži pritožbo zoper odločbo, izdano na prvi stopnji, tudi vsaka druga oseba, če odločba posega v njene pravice ali pravne koristi, in sicer v roku, ki je določen za stranko.

18. Tožnica svojo pravico do stranske udeležbe v postopku in s tem do vložitve pritožbe utemeljuje z navedbami, ki so vezane na poseg v njeno lastninsko pravico na nepremičninah, in sicer zatrjuje, da je s prvostopenjsko odločbo poseženo v njeno nepremičnino, da je bila ureditev leve brežine Majerjevega potoka na podlagi prvostopenjske odločbe izvedena v škodo njenih zemljišč ter da imajo odrejeni ukrepi na enem delu struge posledice na dejansko stanje drugega dela struge. Navaja, da prvostopenjski organ ni ugotovil, kje v naravi poteka meja vodnega zemljišča Majerjevega potoka, niti ne, ali so z inšpekcijskimi ukrepi prizadete njene pravice (lastninska pravica), ki jih ima na zemljiščih, na katerih je prvostopenjski organ odredil izvedbo inšpekcijskih ukrepov, iz razlogov prvostopenjske odločbe pa izhaja, da Majerjev potok razmejuje zemljišča v lasti tožnice in stranke z interesom oziroma da gre za vodotok, ki meji njuni zemljišči. 19. Po presoji sodišča je tožnica z navedbami, da prvostopenjska odločba posega v nepremičnino v njeni lasti, navedla okoliščine, ki kažejo, da prvostopenjska odločba posega v njene pravice oziroma v njeno pravno varovano korist. Pri tem ni nepomembno, da je predmet navedene odločbe ureditev struge potoka, pri čemer naj bi meja med zemljišči tožnice in stranke z interesom potekala po tem potoku. Ob takšnih tožbenih navedbah ter ob upoštevanju razlogov prvostopenjske odločbe, pa je stališče toženke, da tožničina pritožba zoper prvostopenjsko odločbo ni dovoljena, ker je ni vložila upravičena oseba, po presoji sodišča zmotno. Tožnica namreč utemeljuje svoje sodelovanje v postopku na podlagi lastništva sosednjega zemljišča oziroma vpliva izvedenih ukrepov, odrejenih s prvostopenjsko odločbo, na zemljišča v njeni lasti. S svojimi navedbami tako uveljavlja status stranske udeleženke in s tem (tudi) pravico do pritožbe. Ob taki situaciji pa ji je po presoji sodišča treba priznati pravni interes za sodelovanje v upravnem postopku in s tem za vložitev pritožbe zoper prvostopenjsko odločbo. Sodišče dodaja, da iz podatkov upravnega spisa izhaja, da je (že) prvostopenjski organ tožnici priznal udeležbo v postopku, ker je ugotovil, da lahko prvostopenjska odločba vpliva na njene pravice in pravne koristi ter ji prvostopenjsko odločbo tudi vročil. 20. Ker je glede na obrazloženo tožnica vložila pritožbo zoper prvostopenjsko odločbo kot upravičena oseba, je odločitev toženke o zavrženju njene pritožbe iz razloga, ker naj bi bila ta vložena po neupravičeni osebi, napačno. Vstop v postopek se namreč lahko zahteva med postopkom ali pa kasneje v okviru pritožbe oziroma obnove postopka.

21. Sodišče je zato že iz tega razloga na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo, izpodbijani sklep zaradi vsebinsko povezanih odločitev v posameznih točkah izreka v celoti odpravilo ter zadevo na podlagi tretjega odstavka 64. člena ZUS-1 vrnilo organu, ki je izpodbijani sklep izdal, v ponoven postopek. V skladu s četrtim odstavkom 64. člena ZUS-1 je organ v ponovnem postopku vezan na v tej sodbi izraženo pravno mnenje sodišča. Ker je že navedeni razlog terjal ugoditev tožbi in vrnitev zadeve v ponovno odločanje, se sodišče do preostalih tožbenih navedb ni opredeljevalo. Prav tako tudi izvedba predlaganih dokazov ne bi mogla vplivati na drugačno odločitev v zadevi, saj predlagani dokazi za odločitev niso pomembni. Sodišče je zato na podlagi 2. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.

22. Ker je sodišče tožbi ugodilo, je ugodilo tudi stroškovnemu zahtevku tožnice, ki je v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičena do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Zadeva je bila rešena na seji, tožnico pa je v postopku zastopal odvetnik, zato se ji priznajo stroški upravnega spora v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika) ter 22 % DDV (pooblaščenec tožnice je zavezanec za DDV), ki znaša 62,70 EUR, skupaj torej 347,70 EUR. Stroške je dolžna povrniti toženka v roku 15 dni od vročitve te sodbe. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika). Plačana sodna taksa za postopek bo vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c Taksne tarife Zakona o sodnih taksah, ZST-1).

23. Zavrnitev stroškovnega zahtevka stranke z interesom A.A. temelji na prvem odstavku 154. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, po katerem mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki in njenemu intervenientu povrniti stroške postopka. Ker se je stranka z interesom zavzemala za zavrnitev tožbe in torej ni uspela, tudi ni upravičena do povrnitve stroškov postopka.