Jedro

Zahtevo za razrešitev postavljenega odvetnika je na podlagi devetega odstavka 30. člena ZBPP vložila tožnica, izpodbijana odločba pa temelji na desetem odstavku 30. člena ZBPP, ki s tem v zvezi predvideva zahtevo postavljenega odvetnika, ki je v obravnavani zadevi ni podal, niso jasni razlogi o odločilnem dejstvu, ali je postavljeni odvetnik v skladu z izhodišči iz devetega odstavka 30. člena ZBPP korektno zastopal tožnico. Zato sodni preizkus izpodbijane odločbe ni mogoč, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb upravnega postopka.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Okrožnega sodišča v Ljubljani Bpp A.A. se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v znesku 16,50 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka razrešila odvetnika xx, ki je bil za izvajanje dodeljene brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) določen z odločbo Okrožnega sodišča v Ljubljani Bpp A.A. (I. točka izreka). Namesto omenjenega odvetnika je za izvajanje odobrene BPP določila odvetnico A.A. (II. točka izreka).

2. Iz obrazložitve sklepa je razvidno, da je bila tožnici z navedeno odločbo dodeljena izredna BPP za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem prve stopnje v pravdnem postopku in v postopku mediacije zaradi izbrisa hipoteke na nepremičnini. Za njeno izvajanje je bila določena odvetnica, vendar je bila razrešena in namesto nje postavljen odvetnik B. Ker je bil tudi ta razrešen, je bil postavljen odvetnik B.B., ki je tožnico skladno z navedeno odločbo zastopal v zadevi II P XX/2017, v kateri je bil prvi narok za glavno obravnavo razpisan za dne 22. 4. 2021. 3. Dne 24. 2. 2021 je tožena stranka prejela tožničin predlog za razrešitev odvetnika xx zaradi njegove nedostopnosti, nesramnega odnosa do tožnice in malomarnega odnosa do pravnih zadev. Odvetnik se z navedenimi očitki ni strinjal in menil, da je z njimi izraženo le tožničino subjektivno nezadovoljstvo z opravljenim delom.

4. V nadaljevanju je tožena stranka ob sklicevanju na deveti odstavek 30. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) pojasnila, da je razrešitev postavljenega odvetnika na predlog upravičenca možna le, če v redu ne opravlja svoje dolžnosti (na primer ne izvede nujnih in potrebnih pravnih opravil ali jih opravi strokovno neustrezno), do česar pa po njeni presoji v obravnavani zadevi ni prišlo. Ugotovila je namreč, da je bil postopek v pravdni zadevi II P XX/2017 s sklepom z dne 3. 10. 2018 prekinjen do pravnomočne odločitve v zadevi II P YY/2018 in da je bil sklep o nadaljevanju postopka izdan 2. 2. 2021. Glede na navedeno je tožena stranka menila, da so na tek postopka vplivali objektivni razlogi in ne odvetnikova ravnanja, zaradi česar je presodila, da razrešitev odvetnika po navedeni določbi ZBPP ni utemeljena.

5. Ob takem stanju stvari, ko si po mnenju tožene stranke tako tožnica kot tudi postavljeni odvetnik želita njegovo razrešitev, je tožena stranka štela, da je razlog za razrešitev odvetnika na tožničini strani (s tem v zvezi se je sklicevala na sodbo Upravnega sodišča I U 1644/2019). Glede na navedeno je postavljenega odvetnika razrešila na podlagi desetega odstavka 30. člena ZBPP in opozorila na posledice iz enajstega odstavka tega člena.

6. Zoper izpodbijano odločbo je tožnica vložila tožbo. Predlagala je odpravo izpodbijane odločbe in vrnitev zadeve v ponoven postopek ter priglasila stroške.

7. Iz tožbenih navedb je v bistvenem razvidno, da bi tožena stranka morala postavljenega odvetnika razrešiti na podlagi devetega in ne desetega odstavka 30. člena ZBPP, saj se je po tožničinem mnenju izmikal obveznostim po odločbi o BPP. Med drugim naj ne bi pregledal spisa in predložil pooblastilo šele po pozivu sodišča, ko sta pretekli že dve leti od izdaje odločbe o BPP. Tožnica trdi, da je postavljeni odvetnik ni seznanil z odločitvami sodišča in razpisom glavne obravnave.

8. V odgovoru na tožbo je tožena stranka navedla, da je v zvezi s procesnimi opravili v pravdnem postopku z opr. št. II P XX/2017 večkrat pregledala stanje elektronskega vpisnika. Ugotovila je, da je bil postopek prekinjen od 3. 10. 2018 do 2. 2. 2021 in da je bil za dne 22. 4. 2021, po tožničini vložitvi zahteve za razrešitev, razpisan narok za glavno obravnavo. Zato se ne strinja s tožničinimi tožbenimi očitki, da se je postavljeni odvetnik izogibal obveznostim v zvezi z razpisanim narokom, zaradi česar po njenem mnenju ni podana odvetnikova krivda po devetem odstavku 30. člena ZBPP. Ob sklicevanju na odgovor razrešenega odvetnika tožena stranka poudarja, da se tožnica ni udeležila dogovorjenega sestanka z navedenim odvetnikom. Trdi še, da so tožbene navedbe o nepravočasni predložitvi pooblastila nedopustne tožbene novote.

9. Prizadeta stranka A.A. se je v odgovoru na tožbo sklicevala na dne 15. 2. 2019 prejet sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani, skladno s katerim je bilo ugodeno tožničinemu predlogu in ustavljena izvršba na četrtini nepremičnine. Zato meni, da je bilo njeno delo po odločbi Bpp ... opravljeno. Poudarja, da je o tem obvestila tožnico, ki pa se ni udeležila dogovorjenega sestanka.

10. V pripravljalnih vlogah je tožnica navedla, da tožena stranka ni upoštevala vseh razlogov za razrešitev postavljenega odvetnika. Meni, da prekinitev pravdnega postopka ne more biti razlog za odvetnikovo neodzivnost po telefonu in na elektronska sporočila. Poudarja, da je bilo v zadevi II P YY/2018 odločeno že decembra, zaradi česar bi lahko postavljeni odvetnik predlagal nadaljevanje prekinjenega postopka že v letu 2020. V nadaljevanju povzema potek pravdnega postopka z opr. št. II P XX/2017 in navaja, da je postavljeni odvetnik ni obvestil o naštetih sodnih pisanjih. Ne strinja se z njegovimi trditvami o opravljenem delu.

**K I. točki izreka:**

11. Tožba je utemeljena.

12. Nosilno stališče tožene stranke za odločitev o tožničini zahtevi za razrešitev postavljenega odvetnika temelji na uvodnih ugotovitvah izpodbijane odločbe, da v obravnavani zadevi ni izpolnjen pogoj iz devetega odstavka 30. člena ZBPP. Skladno z navedeno zakonsko določbo namreč sme pristojni organ za BPP na zahtevo upravičenca ali z njegovo privolitvijo odločiti o razrešitvi postavljenega odvetnika, ki ne opravlja v redu svoje dolžnosti; namesto razrešenega odvetnika postavi drugega, o razrešitvi pa obvesti Odvetniško oziroma Notarsko zbornica Slovenije.

13. Kljub ugotovitvi, da je razrešitev postavljenega odvetnika zahtevala tožnica, kar predpostavlja situacijo iz citiranega devetega odstavka 30. člena ZBPP, je tožena stranka v nadaljevanju brez zahteve postavljenega odvetnika za svojo razrešitev presojala obstoj pogojev po desetem odstavku 30. člena ZBPP in na tej podlagi izdala izpodbijano odločbo. Iz omenjene zakonske določbe je razvidno, da lahko postavljeni odvetnik zahteva svojo razrešitev, če ne more v redu opravljati svoje dolžnosti zaradi razlogov, ki so na strani upravičenca; namesto razrešenega odvetnika pa pristojni organ za BPP postavi drugega.

14. Glede na navedene okoliščine zadeve, ko je zahtevo za razrešitev postavljenega odvetnika na podlagi devetega odstavka 30. člena ZBPP vložila tožnica, izpodbijana odločba pa temelji na desetem odstavku 30. člena ZBPP, ki s tem v zvezi predvideva zahtevo postavljenega odvetnika, ki je v obravnavani zadevi ni podal, niso jasni razlogi o odločilnem dejstvu, ali je postavljeni odvetnik v skladu z izhodišči iz devetega odstavka 30. člena ZBPP korektno zastopal tožnico. Zato sodni preizkus izpodbijane odločbe ni mogoč, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb upravnega postopka v smislu 2. točke prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v zvezi s 7. točko drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku.

15. Na drugačno presojo ne more vplivati niti sklicevanje tožene stranke na stališča sodišča v sodbi I U 1644/2019, saj je iz dejanskih okoliščin navedene zadeve razvidno, da je upravičenec postavljenemu odvetniku preklical pooblastilo, do česar pa v obravnavani zadevi ni prišlo. Pravilno razumevanje pojma ustaljene sodne prakse namreč pomeni, da sodišča enako razlagajo oziroma uporabljajo pravne predpise v zadevah, ki so glede bistvenih okoliščin medsebojno primerljive.1 Ustaljena sodna praksa je sestavina pravne prakse (in varnosti), ki odraža način uporabe določenih pravnih pravil pri reševanju konkretnih sporov v praksi,2 zaradi česar se je nanjo mogoče sklicevati le v primeru, če sta primerjani zadevi v dejanskem in pravnem pogledu bistveno enaki.3

16. Glede na navedeno je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijani akt odpravilo in vrnilo zadevo toženi stranki v ponoven postopek (tretja točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1), v katerem bo morala vsebinsko odločiti o tožničini zahtevi ob upoštevanju zgornjih izhodišč.

17. Sodišče je odločilo na podlagi pisnih vlog in pisnih dokazov na seji, saj so se stranke pisno odpovedale glavni obravnavi (279.a člen Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

**K II. točki izreka:**

18. Ker je sodišče tožbi ugodilo, je tožnica po tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 upravičena do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Zadeva je bila rešena na seji, tožnice pa v postopku ni zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, zaradi česar se ji priznajo stroški v višini 15,00 EUR (prvi odstavek 3. člena Pravilnika). Ker je morala tožnica v postopku stvar dodatno pojasnjevati z obrazloženo vlogo, se ji priznajo še stroški v višini 10% od navedenega zneska, torej 1,5 EUR. Glede na navedeno je tožnica upravičena do 16,50 EUR, zakonske zamudne obresti od stroškov postopka pa tečejo od poteka 15 dnevnega roka za njihovo prostovoljno plačilo.

1 Sklep Vrhovnega sodišča I Up 30/2020 (9. točka obrazložitve). 2 Tako tudi sodba Vrhovnega sodišča II Ips 378/2002 z dne 29. 4. 2003, na katero se Vrhovno sodišče sklicuje v zadevi I Up 30/2020 (9. točka obrazložitve). 3 Prav tam.