Jedro

Če odpoved pogodbe o zaposlitvi ni podana v zakonskem izključevalnem roku, je pravica do podaje odpovedi prenehala.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožnikovemu tožbenemu zahtevku na ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku dne 20.4.2005. Hkrati je ugodilo zahtevku za vrnitev tožnika na delo na delovnem mestu vodje komerciale in za priznanje neprekinjenih pravic iz delovnega razmerja vse od 20.4.2005 dalje, vključno s plačilom regresa za letni dopust za leto 2005 v bruto znesku 142.264 SIT (593,66 EUR) in zahtevku za plačilo razlike plače za meseca februar in marec 2005 ter zahtevku za povrnitev stroškov postopka. Ugotovilo je, da pred podajo sporne odpovedi tožena stranka tožniku ni zagotovila zagovora v smislu določb drugega odstavka 83. člena, v zvezi s prvim odstavkom 177. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS, št. 42/02), ker mu pred zagovorom ni vročila pisne obdolžitve z določno opredeljenimi kršitvami pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, odpoved pa tudi sicer ni bila ustrezno konkretizirana. Poleg tega naj bi tožena stranka zamudila zakonski petnajstdnevni subjektivni rok za podajo odpovedi.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Soglašalo je, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, ker tožena stranka tožnika pred najavljenim zagovorom (ki se ga tožnik ni udeležil) ni seznanila z obdolžitvijo konkretnih kršitev pogodbenih in drugih obveznosti in tudi v kasnejši odpovedi tožnikovih kršitev ni dovolj določno opredelila. Soglašalo je tudi, da je tožena stranka zamudila rok za podajo odpovedi iz drugega odstavka 110. člena ZDR. Vendar je glede na druge kršitve pri podaji odpovedi to dejstvo štelo za nepomembno in je zato štelo zaslišanje v tej zvezi predlagane priče za nepotrebno.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožena stranka revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Izpodbijano sodbo izrecno napada le glede odločitve o nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Bistveno kršitev določb pravdnega postopka naj bi sodišče storilo s tem, ker ni zaslišalo predlagane priče v zvezi s pravočasnostjo sporne izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Sicer pa vztraja, da so bile tožniku očitane kršitve v smislu določb ZDR dovolj opredeljene tako v vabilu na zagovor, kot v sami izredni odpovedi.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije v Ljubljani in tožniku, ki nanjo ni odgovoril. Revizija ni utemeljena.

Na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve nižjih sodišč, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

Ob drugih izvedenih dokazih v zvezi s seznanitvijo tožene stranke z razlogi za sporno odpoved (izpovedba direktorja tožene stranke) je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo predlagani dokaz z zaslišanjem priče K. O. (drugi odstavek 287. člen ZPP). Zato sodišče druge stopnje ni bistveno kršilo določb pravdnega postopka (2. točka prvega odstavka 370. člena ZPP), ko je zavrnilo pritožbene navedbe v zvezi z zaslišanjem priče. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je tožena stranka zamudila rok za odpoved pogodbe o zaposlitvi (v nadaljevanju: PZ), ki je določen v drugem odstavku 110. člena ZDR (7 in 8 stran obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje). Sodišče druge stopnje je temu dokaznemu zaključku pritrdilo z ugotovitvijo, da „tožena stranka izredne odpovedi PZ ni podala v roku iz drugega odstavka 110. člena ZDR“ (3 stran obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje).

To sodišče je v sodbi in sklepu, VIII Ips 33/2006 z dne 11.4.2006 obrazložilo, zakaj ima rok iz drugega odstavka 110. člena ZDR značaj izključevalnega (prekluzivnega) roka in v čem je njegova posebnost in razlika od zastaralnih rokov. Enako stališče je nato sprejelo v številnih poznejših odločbah, na primer v VIII Ips 176, 190, 214/2006, VIII Ips 70, 133, 157, 162 in 187/2007. Bistvo izključevalnega roka je, da z njegovim potekom preneha pravica sama. To pomeni, da z ugasnitvijo pravice njen upravičenec ne more več uveljavljati pravic ali opraviti dejanj, ki bi jih lahko opravil, če pravica ne bi prenehala. Glede teh značilnosti je določba drugega odstavka 110. člena enaka, kot določba tretjega odstavka 204. člena ZDR, kjer je tudi urejen izključevalni rok. Z njegovim potekom preneha pravica delavca, da vloži tožbo, torej da zahteva pravno varstvo. Iz obsežne sodne prakse delovnih in civilnih sodišč je znano, da sodišča v primeru, če ugotovijo, da je izključevalni rok za tožbo potekel (če je bil zamujen), tožbo zavržejo (274. člen ZPP). V sklepu o zavrženju tožbe sodišče obrazloži samo, iz katerih dejstev sklepa, da je rok zamujen in na katero pravno podlago je oprlo sklep o zavrženju. O glavni stvari torej ne razpravlja in bi bilo takšno obravnavanje čez strokovne in potrebne okvire zavrženja.

Enako načelo mora veljati za ugotovitev, da je delodajalec zamudil rok iz drugega odstavka 110. člena, seveda s posebnostjo, da v tem primeru ne gre za zamudo roka za vložitev tožbe, temveč za uveljavitev pravice do odpovedi PZ, ki mora biti podana v zakonskem roku. Če ni podana v izključevalnem roku, je pravica prenehala, odpoved PZ je zato nezakonita in jo je treba razveljaviti.

Sodišči druge in prve stopnje sta torej pravilno odločili in tožbenemu zahtevku ugodili.

Zaradi obrazloženega so drugi ugovori v reviziji, ki se nanašajo na zagovor delavca (drugi odstavek 83. v zvezi s prvim odstavkom 177. člena ZDR) in na vabilo na zagovor, za odločitev nepomembni.

Glede na navedeno revizijski razlogi niso podani. Zato je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.