Jedro

Razlog za obnovo postopka po 1. točki 249. člena ZUP je, če se izve za novo dejstvo, ki je verjetno izkazano, da je tožeča stranka kot honorar za avtorska dela fotografiranja prejela v tujini na bančni račun določen denarni znesek v tuji valuti, pa tega zneska v prejšnjem postopku ni prijavila v napovedi za odmero dohodnine.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper sklep Republiške uprave za javne prihodke - Izpostave Ljubljana Vič - Rudnik št. ... z dne 16.9.1994, s katerim je prvostopni organ po uradni dolžnosti na podlagi 256. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) obnovil postopek odmere dohodnine za leto 1992, ki je bil končan z odločbo Republiške uprave za javne prihodke - Izpostave Ljubljana - Vič Rudnik, št. ... z dne 28.8.1993. V obrazložitvi izpodbijane odločbe se tožena stranka sklicuje na določbi 1. in 4. točke 249. člena ZUP. Tožena stranka ugotavlja, da je prvostopni organ po pravnomočnosti odločbe o odmeri dohodnine za leto 1992, na podlagi zapisnika o kontroli poslovanja pri firmi E. d.o.o. iz Ljubljane, sestavljenega pri Republiškem deviznem inšpektoratu v Ljubljani, izvedel za nova dejstva, in sicer da je firma E. d.o.o. za opravljena avtorska dela fotografiranja v korist tožnika na njegov bančni račun pri banki v Avstriji izplačala honorar v višini 45.000,00 DEM (2.288.161,70 SIT). Navedenega avtorskega honorarja tožnik ni prijavil med ostalimi avtorskimi honorarji, napovedanimi v napovedi za odmero dohodnine za leto 1992. Zaradi navedenega je bila tožniku dohodnina odmerjena od nižje davčne osnove, saj navedenega zneska ni prijavil. Tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe citira tudi določbi 10. alinee 6. člena in 1. alinee 1. odstavka 69. člena Zakona o dohodnini (Uradni list RS, št. 48/90 in 34/91), po katerih se v osnovo za dohodnino vštevajo tudi dohodki iz premoženjskih pravic v višini, od katere je bil odmerjen oziroma obračunan davek od dohodkov in premoženjskih pravic (10. alinea 6. člena); zavezanec za davek od dohodkov iz premoženjskih pravic je fizična oseba s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji, ki ima v državi ali v tujini dohodke iz avtorskih pravic (1. alinea 1. odstavka 69. člena). Tožena stranka meni, da so s tem podani razlogi za obnovo postopka po 1. in 4. točki 249. člena ZUP.

Tožnik v tožbi navaja, da niti prvostopni organ, niti tožena stranka nista postopala v skladu z določbo 256. člena ZUP, saj nista preizkusila, ali so okoliščine, ki se navajajo kot razlog za obnovo, res take, da bi pripeljale do drugačne odločbe o dohodnini, kot je tista za leto 1992. Prepričljivo je pojasnil in dokazal z listinami, ki jih je vložil v upravne spise, da sporno denarno nakazilo na njegov račun v Avstriji ne pomeni avtorskega honorarja, ampak zgolj plačilo stroškov, ki jih je imel s "fotografiranjem, nabavo materiala in najememom foto studia v tujini ter za izposojo opreme za knjižne sejme in fotodokumentacijo" (zapisnik o inšpekcijskem pregledu pri toženi stranki z dne 16.11.1994). Oba upravna organa njegovih izjav in dokazov sploh nista obravnavala in ocenila, ampak sta jih enostavno prezrla. V ponazoritev relevantnosti svoje trditve, da z nakazilom spornega zneska ni dosegel nikakršnega dohodka (nakazilo honorarja je prejel na svoj žiro račun v Sloveniji), ampak je le pokril svoje tuje stroške, citira obrazložitev Ustavnega sodišča RS iz odločbe z dne 1.12.1994 (Uradni list RS, št. 2/95). Obe citirani zakonski določbi, to je 10. alinea 6. člena in 1. alinea 1. odstavka 69. člena Zakona o dohodnini, sploh nista v zvezi z obravnavanim dejanskim stanjem, saj ni v tujini pridobival nobenih dohodkov iz avtorskih pravic. Predlaga, da sodišče ugodi tožbi in odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in sodišču predlaga, da zavrne tožbo.

Tožba ni utemeljena.

Po 1. točki 249. člena ZUP: postopek, ki je končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva (odločba, dokončna v upravnem postopku) se obnovi, če se zve za nova dejstva, ali se najde, ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, ki bi mogli sami zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločbe, če bi bila ta dejstva oziroma dokazi navedeni ali uporabljeni v prejšnjem postopku. Po 1. odstavku 256. člena ZUP mora organ, ki je pristojen za odločanje o obnovi upravnega postopka, preizkusiti tudi, ali je okoliščina v zvezi z obnovo verjetno izkazana. Zato je prvostopni organ utemeljeno štel kot verjetno izkazano okoliščino, ki bi mogla pripeljati do drugačne odločbe, denarno nakazilo, povezano s tožnikovo dejavnostjo, nakazano v tujino na bančni račun v tuji valuti. Glede na to je tudi utemeljeno tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo proti prvostopnemu sklepu, s katerim je prvostopni organ obnovil postopek odmere dohodnine za leto 1992. Prvostopni organ pa v tej fazi postopka ni bil dolžan obravnavati okoliščin, ki jih uveljavlja tožnik, ker je to stvar samega postopka obnove. V tej fazi postopka zadošča, da je okoliščina verjetno izkazana (1. odstavek 256. člena ZUP).

Glede na navedeno je sodišče zavrnilo tožbo na podlagi 2. odstavka 42. člena Zakona o upravnih sporih, ki ga je enako kot ZUP smiselno uporabilo kot republiški predpis v skladu s 1. odstavkom 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94) in 1. odstavkom 94. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97).