Jedro

Utemeljen je očitek v zahtevi za varstvo zakonitosti, da glede odločilnega dejstva - v kolikšnem obsegu je invalidnost tožeče stranke posledica prometne nesreče z dne 20.9.1997 - obstaja nasprotje med razlogi sodbe. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je izvedenec dr. B. P. ob oceni invalidnosti, ki jo ocenil z 2,5 %, upošteval 10 % udeležbo prometne nesreče, je v protislovju z njegovimi nadaljnjimi argumenti, da "je izvedenec v podani prvi dopolnitvi mnenja tožnikovo invalidnost ocenil z maksimalnim možnim odstotkom, to je 2,5 %, pri tem pa sam ni opravil matematičnega izračuna 10 % vpliva nezgode, niti tega ni storil v naslednji dopolnitvi mnenja"; in da drugačen zaključek (torej, da je tožeči stranki iz naslova invalidnosti mogoče priznati le 0,25 % zavarovalne vsote) ob pravilni uporabi Tabele tožene stranke ni možen.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, sodbi sodišče prve in druge stopnje se razveljavita v zavrnilnem in stroškovnem delu in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških odgovora na zahtevo za varstvo zakonitosti se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženi stranka tožeči stranki plačati 49.455, 30 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.12.2003 do plačila. Višji tožbeni zahtevek (do 945.239 SIT z zakonskimi obrestmi od 18.12.2003) je zavrnilo, tožeči stranki pa naložilo, da mora toženi stranki povrniti 463.599,30 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6.1.2004 do plačila. Ocenilo je, da tožeči stranki iz naslova kolektivnega nezgodnega zavarovanja, sklenjenega pri toženi stranki, za invalidnost pripada 0,25 % zavarovalne vsote in 10 % dnevne odškodnine za čas, ko je bil tožnik nesposoben za delo.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in v zavrnilnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper to sodbo je Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti. Uveljavlja razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, naj Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi v izpodbijanem zavrnilnem delu in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je izvedenec dr. B. P. ugotovil, da je imel tožnik že pred prometno nesrečo okvaro hrbtenice, vendar pa je prometna nesreča vplivala na omejeno gibljivost lumbalnega dela z 10 %. Po Tabeli za določanje odstotka trajne izgube zavarovančeve splošne delovne sposobnosti (invalidnosti) zaradi nezgode tožene stranke (v nadaljevanju Tabela) gre za lažjo stopnjo omejene gibljivosti in invalidnost v višini 2,5 %. V dopolnitvi izvedenskega mnenja z dne 11.11.2003 je izvedenec odgovoril na vprašanje sodišča: "Ali je ob oceni invalidnosti, ki jo je ocenil z 2,5 %, upošteval 10 % udeležbo prometne nesreče ali ne?" Odgovor izvedenca se je glasil: "Ob oceni invalidnosti, ki sem jo ocenil z 2,5 %, sem upošteval 10 % udeležbo prometne nesreče." Sodišči sta v obrazložitvi svoje odločitve pravilno povzeli izvedensko mnenje glede stopnje invalidnosti tožnika in odstotka vpliva prometne nesreče na negibljivost hrbtenice. Pri določitvi višine odškodnine in sklenjenega zavarovanja pa nasprotujeta izvedenskemu mnenju, zlasti njegovi dopolnitvi z dne 11.11.2003. To dopolnitev je treba razumeti tako, da je izvedenec pri ugotovitvi stopnje tožnikove invalidnosti 2,5 % že upošteval, da je negibljivost tožnikove hrbtenice le v 10 % posledica prometne nesreče. Podana je absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 36/04 - ur. p. b., ZPP), saj zaradi navedenega nasprotja med razlogi sodb in izvedenskim mnenjem v spisu sodb sodišč prve in druge stopnje ni mogoče preizkusiti glede odločilnega dejstva - kolikšna je stopnja tožnikove invalidnosti, ki je posledica prometne nesreče. V pogodbi o nezgodnem zavarovanju je določena višina zavarovalne vsote, ki jo mora zavarovalnica plačati, če nastane zavarovalni primer. Po polici je bil tožnik za primer trajne invalidnosti zavarovan z zavarovalno vsoto 4.000.000 SIT, posebej pa še za dnevno odškodnino 1.200 SIT. Po 2. točki prvega odstavka 7. člena Splošnih pogojev za nezgodno zavarovanje oseb tožene stranke (v nadaljevanju Splošni pogoji) bi morala tožena stranka tožeči stranki izplačati odstotek zavarovalne vsote za invalidnost, ki ustreza odstotku delne invalidnosti. Iz izvedenskega mnenja je razvidno, da je izvedenec pri tožniku ugotovil 2,5 % invalidnost, pri čemer je upošteval le tisto omejeno gibljivost hrbtenice, ki je v vzročni zvezi s prometno nesrečo. Odločitev sodišč, ki sta mu priznali le 0,25 % invalidnost, za dnevno odškodnino pa le 10 %, je materialnopravno napačna.

Po določbi 375. v zvezi z drugim odstavkom 391. člena ZPP je bila zahteva za varstvo zakonitosti vročena pravdnima strankama. Tožeča stranko nanjo ni odgovorila.

Tožena stranka v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti predlaga, naj jo Vrhovno sodišče zavrne. Meni, da sta nižji sodišči pravilno povzeli izvedensko mnenje z dopolnitvami, tako glede stopnje invalidnosti kot glede odstotka vpliva prometne nesreče na zdravstveno stanje tožeče stranke. Zaključek, naj bi invalidnost tožeče stranke znašala 25 %, ob upoštevanju 10 % deleža posledic prometne nesreče pa 2,5 %, že matematično ni mogoč, saj je za srednje omejeno gibljivost pod točko 97.b Tabele invalidnost določena v višini 15 %, pri hudo omejeni gibljivosti pa znaša 30 %.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP se nanaša na sestavo odločbe. Pomanjkljivosti, ki so primeroma naštete v citirani pravni normi (nerazumljivost izreka sodbe; nasprotje med izrekom in razlogi sodbe; pomanjkanje razlogov v sodbi; pomanjkanje razlogov o odločilnih dejstvih; nejasnost razlogov ali njihovo medsebojno nasprotje; nasprotje med tem, kaj se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku, in med samimi temi listinami oziroma zapisniki glede odločilnih dejstev), so funkcionalne narave, saj so relevantne le tedaj, kadar se sodba zaradi njih ne more preizkusiti.

Vrhovno sodišče je že večkrat obravnavalo revizijske očitke pravdnih strank v smeri "protispisnosti", torej domnevnega nasprotja med razlogi sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami oziroma zapisniki.(1) Ustaljeno stališče sodne prakse je, da gre za "protispisnost" le, če gre za napako pri povzemanju vsebine listin ali zapisnikov, torej takrat, ko je sodišče listinam ali zapisnikom pripisalo drugačno vsebino od tiste, ki jo imajo v resnici. V konkretnem primeru ne gre za takšno kršitev, saj sta sodišči prve in druge stopnje izvedensko mnenje dr. Boruta Prestorja s tremi dopolnitvami pravilno povzeli, kar je poudarila tudi vrhovna državna tožilka.

Iz izvedenskega mnenja dr. B. P. z dne 31.10.2001 je mogoče kot bistveno povzeti, da je hrbtenica tožeče stranke degenerativno spremenjena, škodni dogodek pa je s stopnjo verjetnosti vendarle lahko vplival na premik degenerativno spremenjene medvretenčne ploščice. Možnost vpliva prometne nesreče je izvedenec ocenil z 10 %. V prvi dopolnitvi izvedenskega mnenja z dne 4.10.2002 je tožnikovo invalidnost po Tabeli ocenil z 2,5 %. V drugi dopolnitvi z dne 3.7.2003 je vztrajal, da znaša vpliv prometne nesreče na tožnikov zdravstveno stanje 10 %. Pojasnil je, da "ustrezno določilo Tabele podaja možnost ocene lažje stopnje omejene gibljivosti" in jo ponovno ocenil z 2,5 %.

Iz 2. točke prvega odstavka 7. člena Splošnih pogojev tožene stranke izhaja, da tožena stranka izplača zavarovalno vsoto, ki je dogovorjena v zavarovalni pogodbi, in sicer odstotek zavarovalne vsote za invalidnost, ki ustreza odstotku delne invalidnosti, če je zavarovanec zaradi nezgode postal delni invalid. Ker je riziko, ki je zavarovan pri nezgodnem zavarovanju oseb, nezgoda, kot je definirana v 5. členu Splošnih pogojev tožene stranke, je bilo, spričo nesporno obstoječih degenerativnih sprememb na hrbtenici tožeče stranke, v tej pravdni zadevi ključno vprašanje, v kolikšnem odstotku je invalidnost tožeče stranke posledica nezgode, to je prometne nesreče z dne 20.9.1997. Sodišče prve stopnje je zato, da bi odpravilo nejasnost v izvedenskem mnenju z dopolnitvama glede vprašanja, ali je v izvedenčevi oceni invalidnosti v višini 2,5 % zajet le vpliv prometne nesreče ali pa gre za celoten odstotek invalidnosti tožeče stranke, na izvedenca naslovilo naslednje vprašanje: "Ali je ob oceni invalidnosti, ki jo je ocenil z 2,5 %, upošteval 10 % udeležbo prometne nesreče ali ne?". V tretji dopolnitvi z dne 11.11.2003 je izvedenec odgovoril, da je ob oceni invalidnosti, ki jo je ocenil z 2,5 %, upošteval 10 % udeležbo prometne nesreče. Izvedenčev odgovor v tretji dopolnitvi izvedenskega mnenja z dne 11.11.2003 je bil jasen in nedvoumen: 2,5 % je tisti odstotek invalidnosti tožeče stranke, ki je v vzročni zvezi s prometno nesrečo. Sodišče prve stopnje temu ni sledilo, ampak je na podlagi dokazne ocene sklenilo, da je pri tožniku kot posledica nezgoda podana le 0,25 % invalidnost, kar je podprlo zlasti z argumenti na četrti in peti strani sodbe.

Utemeljen je očitek v zahtevi za varstvo zakonitosti, da glede odločilnega dejstva - v kolikšnem obsegu je invalidnost tožeče stranke posledica prometne nesreče z dne 20.9.1997 - obstaja nasprotje med razlogi sodbe. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je izvedenec dr. B. P. ob oceni invalidnosti, ki jo ocenil z 2,5 %, upošteval 10 % udeležbo prometne nesreče, je v protislovju z njegovimi nadaljnjimi argumenti (prvi odstavek na 5. strani sodbe sodišča prve stopnje), da "je izvedenec v podani prvi dopolnitvi mnenja tožnikovo invalidnost ocenil z maksimalnim možnim odstotkom, to je 2,5 %, pri tem pa sam ni opravil matematičnega izračuna 10 % vpliva nezgode, niti tega ni storil v naslednji dopolnitvi mnenja"; in da drugačen zaključek (torej, da je tožeči stranki iz naslova invalidnosti mogoče priznati le 0,25 % zavarovalne vsote) ob pravilni uporabi Tabele tožene stranke ni možen. Posledica nelogične in nasprotujoče si argumentacije in neskladij razlogov je, da sta sodbi sodišč prve in druge stopnje nekonsistentni, zaradi česar ju ni mogoče preizkusiti.

Zaradi obstoja absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo, sodbi sodišče prve in druge stopnje v izpodbijanem zavrnilnem delu razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. To bo moralo v ponovljenem postopku odpraviti neskladje v razlogih sodbe o odločilnih dejstvih.

Stroškovni izrek temelji na določbi četrtega v zvezi z tretjim odstavkom 165. člena ZPP.

Op. št. (1): Glej na primer sodbo in sklep z dne 11.5.2006 II Ips 250/2005, sodbo z dne 6.12.2001 II Ips 120/2001, sodbo z dne 29.9.2005 II Ips 316/2004, sodbo z dne 23.4.1998 II Ips 663/96.