Jedro

Razpolagalno pravico z nepremičnino investitor izkazuje z zemljiškoknjižnim izpiskom, da je lastnik. Dejstvo, da je vložena tožba za razveljavitev pogodbe, po kateri je investitor postal lastnik te nepremičnine, ni ovira za izdajo lokacijskega dovoljenja.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo prvostopnega upravnega organa, s katero je bilo investitorju izdano lokacijsko dovoljenje za gradnjo stanovanjske hiše na parc. št. 1195 in 1196 vl.št.130 k.o. .... V obrazložitvi svoje odločbe tožena stranka ugotavlja, da so za izdajo lokacijskega dovoljenja podani vsi zakonski pogoji. Med drugim je investitor tudi nesporno izkazal, da je upravičen razpolagati z zemljiščem, na katerem namerava graditi. V zvezi s tožničinim pritožbenim ugovorom, da je napačen zemljiškoknjižni izpisek, ki ga je predložil investitor, tožena stranka ugotavlja, da se po podatkih zemljiškoknjižnega sodišča plomba št. 312/92 nanaša na parc. št. 1168 k.o. ... in ne na nepremičnine, ki so predmet gradnje.

Tožnica v tožbi navaja, da je investitor, ki je njen sin, nepremičnine, na katerih namerava graditi, dobil od nje na podlagi izročilne pogodbe. Predmet te pogodbe je tudi stanovanjska hiša, v kateri ima ona vknjiženo pravico do stanovanja. Investitor se je odločil za gradnjo nadomestne stanovanjske hiše, s čemer se ona ne strinja. Vložila je tožbo zaradi razveljavitve izročilne pogodbe in v tej pravdi je tudi predlagala izdajo začasne odredbe s prepovedjo odtujitve in obremenitve nepremičnin vl.št. 130 k.o. ... ter vsakršnega spreminjanja dejanskega stanja. V zemljiški knjigi je zaznamovana izvršba, ki se nanaša na to nepremičnino. Tožnica zato meni, da investitor ni mogel dokazati, da razpolaga z zemljiščem, ker je le-to obremenjeno z izvršbo in še s sodno prepovedjo. Tožena stranka je tudi napačno ugotovila, da se zemljiškoknjižna plomba št. 312/92 ne nanaša na nepremičnine, ki bodo morale biti tožnici po razveljavitvi pogodbe vrnjene. Tožnica ni bila povabljena na lokacijsko obravnavo, prvostopni organ ni pravilno ugotovil dejanskega stanja, tožena stranka pa tudi ni postopala po zakonu, ko je njeno pritožbo kot neutemeljeno zavrnila. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da vztraja pri izpodbijani odločbi iz razlogov, ki so razvidni iz njene obrazložitve. Predlaga zavrnitev tožbe.

Investitor kot prizadeta stranka v odgovoru na tožbo navaja, da za izdajo lokacijskega dovoljenja ni potrebno soglasje osebe, ki ni lastnik, mejaš ali javna ustanova. Če je v zemljiški knjigi vpisana prepoved odtujitve ali obremenitve, to ne more imeti nobenega vpliva na izdajo lokacijskega dovoljenja. Tožnica nima nobenega ne pravnega in ne življenjskega interesa za to tožbo. Tožnica je že enkrat vložila tožbo na razveljavitev izročilne pogodbe, vendar s tožbo ni uspela, nato je predlagala obnovo postopka , sedaj pa ponovno toži na razveljavitev izročilne pogodbe. Tako tožnica sama s svojim ravnanjem ustvarja nevzdržne razmere. Predlaga, da naj sodišče zavrne tožbo.

Tožba ni utemeljena iz razlogov, ki so navedeni v izpodbijani odločbi, s katerimi sodišče v celoti soglaša in jih zato ne ponavlja. Tem razlogom v zvezi s tožbenimi navedbami sodišče še dodaja: V obravnavani zadevi je glede na tožbene ugovore sporno predvsem vprašanje ali je investitor upravičen razpolagati z zemljiščem, na katerem namerava graditi - kar je eden od zakonskih pogojev za izdajo lokacijskega dovoljenja. Sodišče ugotavlja, da je investitor pred izdajo lokacijskega dovoljenja, z zemljiškoknjižnim izpiskom z dne 21.10.1992 dokazal, da je lastnik nepremičnin, na katerih namerava graditi. Zato je pravilno stališče tožene stranke v izpodbijani odločbi, da je investitor izkazal pravico razpolaganja s tem zemljiščem. Po mnenju sodišča samo dejstvo, da je tožnica vložila tožbo za razveljavitev izročilne pogodbe, na podlagi katere je investitor postal lastnik spornih nepremičnin, ni ovira za izdajo lokacijskega dovoljenja. Iz listin, ki jih je tožnica predložila v tem upravnem sporu izhaja, da je že po izdaji lokacijskega dovoljenja, tožnica v pravdi za razveljavitev izročilne pogodbe, predlagala izdajo začasne odredbe, s katero bi se naj investitorju prepovedala gradnja novih objektov. Iz zemljiškoknjižnega izpiska z dne 10.9.1993 pa izhaja, da je pri vl. št. 130 k. o. ... v B listu "plomba št. 312/92 in 18/93 zaradi izdaje začasne odredbe zaradi uvedbe tožbenega zahtevka za razveljavitev izročilne pogodbe z dne 9.11.1983". Iz tega izpiska ne izhaja, da je sodišče že odločilo o tožničinem predlogu za izdajo začasne odredbe, da investitor ni upravičen razpolagati s spornim zemljiščem. Zato so neutemeljene tožbene navedbe, da bi naj bilo sporno zemljišče "obremenjeno z izvršbo in s sodno prepovedjo". Pravna posledica zaznambe (plombe) spora ni v prepovedi razpolagalne pravice, temveč le v tem, da se nihče ne more sklicevati na to , da mu ni bila znana okolnost, da se vodi spor glede lastništva te nepremičnine (paragraf 20. zakona o zemljiški knjigi). Sodišče v tej zvezi še pripominja, da morebitne spremembe glede razpolagalne pravice z zemljiščem po izdaji lokacijskega dovoljenja lahko predstavljajo oviro za pridobitev gradbenega dovoljenja. Po določbi 36. člena zakona o graditvi objektov (Uradni list SRS št.34/84) mora namreč investitor tudi zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja predložiti dokazilo o pravici razpolaganja z zemljiščem.

Glede na navedeno so vsi tožbeni ugovori neutemeljeni . Zato je sodišče skladno z določbo 2.odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih tožbo kot neutemeljeno zavrnilo. Navedeni zakon je sodišče smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije skladno z določbo 1.odstavka 4.člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).