Jedro

Pritožnik se ne more sklicevati na kršitev načela javnosti glavne obravnave, če ni ugovarjal zoper vsebino zapisnika o glavni obravnavi (124. in 125. člen ZPP), čeprav je to možnost imel ob podpisu zapisnika ter še kasneje po vročitvi prepisa zapisnika (125.a člen ZPP).

Toženec pri podaji izjave ni imel zaničevalnega namena in izjave ni podal z namenom očrniti tožnico oziroma njeno delo pred širšo javnostjo. Pri podajanju izjave ni ravnal hudo malomarno oziroma brezbrižno, kot je že zgoraj pojasnjeno, saj je imel že na podlagi prejetega SMS, vsaj glede bistvenega dela svoje izjave, opravičljive razloge, da je verjel v resničnost svojih trditev.

Poleg tega je dokazno breme na tožnici, ki bi morala dokazati, da je toženec zavestno in namerno zapisal neresnične žaljive trditve o njej oziroma da je pri tem ravnal brezbrižno, ne ozirajoč se na resničnost zapisanih trditev. Tega pa ni dokazala.

Tožnica kot novinarka in odgovorna urednica informativnega programa TV Slovenija v času podaje sporne izjave je absolutno javna oseba in zanjo velja, da je morala kot takšna na račun svoje vloge trpeti več kritike in hujše komentarje glede svojega dela, posebej še v primeru, ko je predmet kritike oddaja, v kateri je bila obravnavana tema, za katero je bil izražen velik interes javnosti, da se resničnost dogodkov (delovanje pripadnikov tedanje SDV) čimbolj in verodostojno razišče.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v točki I, II in III izreka spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki glasi: „I. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki 3.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 1. 2012 do plačila, v roku 15 dni.

II. Tožena stranka je dolžna na tretjem programu TV Slovenija preklicati neresnično izjavo, da je želel dokument, ki naj bi bil pomemben za razjasnitev domnevnega umora A. A., ki naj bi ga v letu 1972 zagrešili pripadniki dotedanje Službe državne varnosti (SDV) predložiti tudi v oddaji X, pa mu to ni bilo dovoljeno, ker je tisti dan gospod B. B. poklical urednico C. C. in so se tam dogovarjali kako in na kakšen način, v roku 15 dni.

III. Tožena stranka je dolžna na tretjem programu TV Slovenija objaviti to sodbo, pri čemer objava pomeni navedbo opravilne številke in datuma sodbe, navedbo pravdnih strank zadeve s podatki iz uvoda sodbe o pooblaščencih ter strankah, navedbo predmeta spora – z dodatkom: v zvezi z izjavo toženca izrečeno na javni seji Komisije za peticije ter za človekove pravice in enake možnosti Državnega zbora Republike Slovenije z dne 22. 1. 2014 in z navedbo I., II., III. in IV. točke izreka sodbe, v roku 15 dni.“, v V. točki izreka pa tako, da je tožnica dolžna v 15 dneh povrniti tožencu 1.294,30 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka do plačila.

II. Tožnica je dolžna povrniti tožencu v 15 dneh stroške pritožbenega postopka 1.040,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo tožencu naložilo, da je dolžan plačati tožnici 3.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 1. 2012 do plačila ter da je dolžan na 3. programu TV Slovenija preklicati neresnično izjavo, da je želel dokument, ki naj bi bil pomemben za razjasnitev domnevnega umora A. A., ki naj bi ga v letu 1972 zagrešili pripadniki tedanje službe državne varnosti SDV, predložiti tudi v oddaji X, pa mu to ni bilo dovoljeno, ker je tisti dan gospod B. B. poklical urednico C. C. in so se tam dogovarjali kako in na kakšen način, na 3. programu TV Slovenija pa tudi objavili to sodbo. Zavrnilo je tožbeni zahtevek tožnice glede plačila odškodnine nad zneskom 3.500,00 EUR in zakonske zamudne obresti od 24. 1. 2015 do 26. 1. 2014 ter kar je tožnica zahtevala več v zvezi z objavo sodbe. Tožencu je naložilo, da je dolžan tožnici povrniti njene pravdne stroške 792,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Toženec sodbo izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga spremembo ali pa razveljavitev sodbe. Najprej ocenjuje, da je bila v nasprotju z Ustavo in zakonom na tretjem naroku za glavno obravnavo 11. 9. 2015 izključena javnost iz glavne obravnave. Pred sodiščem je navedenega dne čakalo na vstop na sodišče nekaj prijateljev tožene stranke (cca 15 ljudi), ki jim varnostniki po razgovoru z razpravljajočo sodnico niso dovolili vstopiti v sodno zgradbo, niti v sodno dvorano. V sodbi je napačno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje v tem, ko sodišče ne verjame tožencu, da je bil prekinjen, ko je želel v oddaji X pokazati in obrazložiti dokument iz leta 1972 pa mu je voditeljica oddaje D. D. kakršnokoli vsebinsko razpravo o tem preprečila. Napačen je zaključek sodbe tudi v tem, na kaj se je nanašala izjava tožene stranke v oddaji „da je to že bilo v prispevku“, saj je toženec s to besedno zvezo dejansko mislil, da je gospod Kučan že v prispevku govoril na seji, na kateri je bil obravnavan predmetni dokument. Iz vsebine SMS sporočila priče E. E. tudi objektivno vsak povprečen posameznik lahko razbere, da naj bi na dan oddaje X po telefonu klical g. B. tožečo stranko z namenom, da se toženi stranki prepreči predložitev dokumentacije, ki bi obremenjevala bivšega predsednika gospoda Kučana. Priča E. E. je kot bivši direktor RTV Slovenija oseba javnega zaupanja, kateri je za verjeti, da je razpolagala z informacijami tudi občutljive narave. Zato je tožena stranka povsem utemeljeno lahko sklepala v resničnost SMS sporočila in v resničnost izjave, ki se ji očita. Tožencu je bila z izpodbijano sodbo kršena pravica do svobode izražanja in v tem smislu opozarja na neskladje odločitve s stališči, sprejetimi v praksi Evropskega sodišča za človekove pravice. Toženec poudarja nujnost tehtanja med pravicami, ki so v obravnavanem primeru v koliziji, to je pravico do svobode izražanja na eni strani ter pravico do varstva človekovega dostojanstva in varnosti ter pravico do varstva zasebnosti in osebnostnih pravic na drugi strani. Sodba takšnega tehtanja ni izvedla, pač pa iz konteksta iztrgala očitano izjavo toženca in jo nato samostojno presojala v smislu, ali posega v čast in dobro ime tožeče stranke. Kot odgovorna urednica TVS je bila tožnica v spornem času absolutno javna oseba, zato je bila dolžna trpeti širše meje kritike, tudi v vsebini toženi stranki očitane izjave. Pritožba poudarja, da je v Republiki Sloveniji izjemno velik interes javnosti o polpretekli zgodovini ter o tedanjih dogodkih v nekdanji skupni državi SFRJ. Toženec je ravnal v duhu pravice javnosti do obveščenosti o zadevah javnega pomena in je v očitani izjavi izrazil svoje mnenje oziroma osebne prepričanje tudi o tožnici kot javni osebi, pri tem pa je imel v celoti utemeljen razlog verjeti v to, kar je izjavil. Glede očitane izjave je bil v dobri veri in ni ravnal z zaničevalnim namenom do tožnice, kar potrjuje sama izpodbijana sodba. Toženec meni, da pri tem ni posegel v čast in dobro ime tožnice v njenem zasebnem življenju, pač pa je zgolj izkoristil svojo pravico do svobode izražanja v delu, ki se je nanašal na njeno delovanje v javni sferi. Prepričan je, da ima pravico izraziti svoja lastna stališča, kar je v očitani izjavi tudi storil, in sicer na podlagi podatkov, ki so mu bili na voljo. Poudarja, da je treba vsakršne omejitve izvrševanja pravice do svobode izražanja skrbno pretehtati in prepričljivo utemeljiti, ker je to v interesu ohranjanja svobodne in neovirane razprave o zadevah, ki so splošnega pomena, pri tem je treba vzeti v zakup tudi ostrino, grobost in pretiranost posameznih izraženih mnenj. Ponovno poudarja stališča ESČP glede svobode izražanja, pri čemer je treba upoštevati, da so lahko meje sprejemljive kritike v določenih okoliščinah širše, če se izjave nanašajo na nosilce javnih funkcij v zvezi z izvrševanjem njihovih nalog in pristojnosti. Za izključitev tožene stranke iz varstva pravice do svobode izražanja tudi ne zadošča ugotovitev sodišča, da naj bi sporni zapisi vsebovali neresnične trditve oziroma mnenja brez zadostne dejanske podlage, ob tem, da izjava ni bila podana z zaničevalnim namenom, kar lahko posledično pomeni, da tožena stranka ni vedoma ali namenoma podala očitano ji izjavo ter pri tem ni zlorabila pravice do svobode izražanja. Toženec podrejeno izpodbija tudi višino dosojene odškodnine, ker je v nasprotju z ustaljeno sodno prakso za podobne primere.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo zavrača vse pritožbene navedbe kot neutemeljene ter predlaga zavrnitev pritožbe ter potrditev sodbe.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje ni zagrešilo v pritožbi očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka, tudi vsa za odločitev pomembna dejstva je v zadostni meri in pravilno ugotovilo. Pač pa pritožbeno sodišče ne soglaša z materialnopravnim zaključkom, da sporna toženčeva izjava, povzeta v II. točki izreka prvostopenjske sodbe, predstavlja prekomeren poseg v osebnostne pravice tožnice ter prekoračeno mejo svobode izražanja.

6. Pritožnik neutemeljeno uveljavlja procesno kršitev iz 13. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ko trdi, da je bila zaradi okoliščin, ki jih opiše v pritožbi, izključena javnost na glavni obravnavi 11. 9. 2015. V zapisniku o glavni obravnavi tega dne je navedeno, da je bila glavna obravnava javna ter da sta poleg ostalih vabljenih pristopili tudi novinarki dveh časopisov. Iz zapisnika pa ne izhajajo okoliščine, ki jih zatrjuje pritožnik, da približno petnajstim njegovim prijateljem ni bil omogočen vstop na sodišče oziroma v sodno dvorano. Zapisnik o glavni obravnavi je javna listina in dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje ali določa, pri tem pa je dovoljeno dokazovati, da so v javni listini dejstva neresnično ugotovljena (prvi in četrti odstavek 224. člena ZPP). Pritožnik se ne more sklicevati na kršitev načela javnosti glavne obravnave, če ni ugovarjal zoper vsebino zapisnika o glavni obravnavi (124. in 125. člen ZPP), čeprav je to možnost imel ob podpisu zapisnika ter še kasneje po vročitvi prepisa zapisnika (125.a člen ZPP).

7. Tožnica v tej pravdi uveljavlja denarno odškodnino in druge zahtevke zoper toženca, ki mu očita poseg v njene osebnostne pravice na takšen način, da je razžalil njeno čast in dobro ime. Ta poseg naj bi povzročil z izjavo na javni seji Komisije za peticije ter za človekove pravice in enake možnosti Državnega zbora RS, ki jo je neposredno prenašala TV Slovenija na 3. programu. Toženec naj bi s to neresnično izjavo namigoval, da je tožnica po navodilih in dogovoru z B. B., nekdanjim šefom SDV, prikrivala informacije, ki so ključne za razumevanje takrat obravnavane teme o domnevnih umorih, ki naj bi jih zagrešili člani tedanje SDV v 70-ih letih prejšnje stoletja. Za tožnico, takrat odgovorno urednico informativnega programa TV Slovenija in novinarko, predstavljajo po njenih trditvah toženčeve izjave direkten napad na njeno čast in dobro ime in poskus diskreditacije profesionalnosti pri opravljanju novinarskega poklica. Toženec se med ostalim brani, da je tožnica njegovo izjavo napačno razumela, da ni ravnal z namenom zaničevanja in da je imel utemeljen razlog verjeti v resničnost tega, kar je izjavil, tožnica pa je kot javna oseba dolžna prenašati tudi kritične in neprijetne besede. Prvostopenjsko sodišče je zato, ob upoštevanju konkretnih okoliščin tega primera, moralo razrešiti kolizijo med tožencu zagotovljeno ustavno pravico do svobode izražanja (39. člen Ustave RS in 10. člen EKČP) in na drugi strani pravico tožnice do varstva osebnostnih pravic (35. člen Ustave), med katere spada tudi pravica do varstva časti in dobrega imena. Izhodišča za reševanje te kolizije so bila večkrat poudarjena tako v odločbah Ustavnega sodišča RS in Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP), kot tudi v novejši sodni praksi Vrhovnega sodišča RS in pritožbenih sodišč(1). Tako kot za druge človekove pravice, tudi za pravico do varstva časti in dobrega imena velja, da ni neomejena. Omejujejo jo pravice in svoboščine drugih ljudi, tudi pravica do svobode izražanja (15. člen Ustave RS). Tako Ustavno sodišče RS, kot ESČP svobodi izražanja pripisujeta visoko mesto v sistemu pravno varovanih vrednot, zato je ta pravica lahko močan argument proti uresničitvi pravnega varstva pravice do časti in ugleda(2).

8. Prvostopenjsko sodišče ni pravilno razrešilo nakazane kolizije obeh pravic ter je zato napačno zaključilo, da je toženec s sporno izjavo prestopil dopustno mejo svobode izražanja in prekomerno posegel v osebnostne pravice tožnice. Prvostopenjsko sodišče je sicer pravilno ocenilo sporno izjavo kot takšno, ki predstavlja poseg v njeno čast in dobro ime ter osebno dostojanstvo, saj izraža negativno mnenje glede njenega poklicnega delovanja kot odgovorne urednice informativnega programa slovenske nacionalne televizije, predvsem pa vzbuja dvom v korektnost njenega dela pri pripravi vsebine televizijske oddaje, kar za novinarja in odgovornega urednika gotovo pomeni zelo hud očitek. A ta ugotovitev ne zadošča za izključitev toženca iz varstva pravice do svobode izražanja, kot tudi ne nadaljnja ugotovitev sodišča, da je sporna izjava, ki se nanaša na delo tožnice, neresnična oziroma, da toženec ni mogel biti v dobri veri glede resničnosti povedanega (22. točka obrazložitve sodbe). Ali je vsebina izjave resnična ali ne, za odločitev ni bistveno, pač pa je pomembno le, ali je imel toženec utemeljen razlog verjeti v resničnost svojih trditev. Toženec se je glede tega skliceval na potek oddaje X, v kateri naj bi mu voditeljica preprečila, da pokaže nek dokument, poleg tega pa še na kratko sporočilo po mobilnem telefonu, ki mu ga je poslal E. E. Oboje je potrditvah toženca glede na vse okoliščine potrdilo sum, ki ga je izrazil na Komisiji za peticije Državnega zbora RS, da se je tožnica pred oddajo X o njenem poteku dogovarjala z B. B. Da bi voditeljica v oddaji X tožencu karkoli in kakorkoli preprečila kaj povedati ali pokazati gledalcem tekom oddaje, ne drži in to jasno izhaja iz posnetka oddaje. Sodišče ima prav, da v tej okoliščini ni videti opravičljivega razloga, da je toženec verjel v resničnost svojih trditev. Pač pa to ne velja za kratko sporočilo po mobilnem telefonu (SMS), ki mu ga je poslal po oddaji E. E. To sporočilo glasi: „Of info. Na dan X je B. po telefonu govoril z urednico TVS C. C. To je dober podatek za (o)dvisno novinarstvo ...“. Da je res poslal navedeno sporočilo tožencu, ker je štel, da gre za pomembno informacijo za naravo dela na nacionalni televiziji in za neodvisno novinarstvo, je zaslišan kot priča E. E. potrdil. Vsebina sporočila je po oceni pritožbenega sodišča takšna, da je imel toženec v njej resno podlago za trditve, da „je tisti dan gospod B. B., poklical urednico C. C. in so se tam dogovarjali kako in na kakšen način“. Pritožba ima prav, da je E. E., slovenski zgodovinar, sociolog, novinar in televizijec, v mandatu ... direktor Televizije Slovenija, prej pa novinar notranje politične redakcije TVS(3), oseba, kateri je toženec upravičeno zaupal in mu verjel, da razpolaga z informacijami, ki mu jih je posredoval. Ker vsebina SMS in njen vir nista sporna, se pritožbeno sodišče ne more strinjati z zaključkom sodbe, da toženec na tej podlagi ni imel utemeljenega razloga verjeti v resničnost sporne izjave, predvsem v tistem delu, ki se tiče omembe B. B. 9. Predvsem pa je napačen materialnopravni zaključek sodbe, da poseg v pravice tožnice ne more biti dopusten, ker je sporna izjava, ki se nanaša na delo tožnice, neresnična, hkrati pa da toženec ni dokazal dobre vere, torej da je lahko utemeljeno verjel v resničnost svoje izjave. Za izključitev pritožnika iz varstva pravice do svobode izražanja namreč ne zadošča ugotovitev sodišča, da je sporna izjava, ki se nanaša na delo tožnice, neresnična in brez zadostne dejanske podlage. Le če bi sodišče ugotovilo, da je toženec vedoma in namerno izjavil neresnične žaljive trditve o tožnici oziroma da je pri tem ravnal hudo malomarno (brezbrižno), bi mu lahko očitali zlorabo pravice do svobode izražanja(4), kar bi bila lahko podlaga za varstvo tožničinih osebnostnih pravic. Vendar ugotovitve sodbe ne potrjujejo takšnega ravnanja pritožnika. Sodišče je ugotovilo, da toženec pri podaji izjave ni imel zaničevalnega namena in izjave ni podal z namenom očrniti tožnico oziroma njeno delo pred širšo javnostjo (21. točka obrazložitve sodbe). Pri podajanju izjave ni ravnal hudo malomarno oziroma brezbrižno, kot je že zgoraj pojasnjeno, saj je imel že na podlagi prejetega SMS, vsaj glede bistvenega dela svoje izjave, opravičljive razloge, da je verjel v resničnost svojih trditev. Poleg tega je dokazno breme na tožnici, ki bi morala dokazati, da je toženec zavestno in namerno zapisal neresnične žaljive trditve o njej oziroma da je pri tem ravnal brezbrižno, ne ozirajoč se na resničnost zapisanih trditev. Tega pa ni dokazala. Končno pa je pritožbi pritrditi tudi v tistem delu, ko poudarja, da je bila tožnica kot novinarka in odgovorna urednica informativnega programa TV Slovenija v času podaje sporne izjave absolutno javna oseba in zanjo velja, da je morala kot takšna na račun svoje vloge trpeti več kritike in hujše komentarje glede svojega dela, posebej še v primeru, ko je predmet kritike oddaja, v kateri je bila obravnavana tema, za katero je bil izražen velik interes javnosti, da se resničnost dogodkov (delovanje pripadnikov tedanje SDV) čimbolj in verodostojno razišče. 10. Toženčeva pritožba je zato utemeljena. Pritožbeno sodišče je zato prvostopenjsko sodbo ustrezno spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek tožnice za plačilo odškodnine, preklic neresničnih izjav in objavo sodbe, zavrnilo (5. alineja 358. člena ZPP).

11. Ker je bil toženec s pritožbo uspešen, je to vplivalo tudi na odločitev o pravdnih stroških, do katerih je upravičen na podlagi prvega odstavka 154. člena v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP. Pravdne stroške je pritožbeno sodišče odmerilo v skladu z določili ZOdvT (nagrada za postopek 443,30 EUR, nagrada za narok 409,20 EUR, materialni stroški 20,00 EUR, stroški prevoza 421,80 EUR, skupaj 1.294,30 EUR). Stroške postopka mora tožnica povrniti tožencu skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot izhaja iz izreka te odločbe. Poleg tega je tožencu dolžna povrniti še pritožbene stroške 1.004,60 EUR (nagrada za postopek z rednimi pravnimi sredstvi 545,60 EUR, sodna taksa za pritožbo 459,00 EUR, skupaj 1.004,60 EUR), ker je toženec s pritožbo v celoti uspel. Op. št. (1): Npr. odločba USRS št. Up-1019/12-22 z dne 26. 3. 2015, sodba VSRS II Ips 62/2012, sicer pa je analiza sodne prakse USRS in ESČP obširno podana v R. Čeferin, Meje svobode tiska, GV Založba, Ljubljana 2013. Op. št. (2): Sodba VSRS II Ips 117/2014. Op. št. (3): povzeto po WIKIPEDIA, prosta enciklopedija.

Op. št. (4): Odločba US RS, št. UP-1019/12-22 z dne 26. 3. 2015.