Jedro

Pojem pravnomočne odločbe, na podlagi katere se lahko vloži zahteva za določitev sodnih penalov, je potrebno razumeti v najširšem smislu (sodba, sklep, sodna poravnava itd.). Zajema tedaj vse odločbe, ki so izvršilni naslov, na podlagi določila 16. člena ZIP. Pred sodiščem sklenjena poravnava ni le sporazum med strankama, kot zmotno zatrjuje drugostopno sodišče, ampak pomeni tudi konec postopka, ki je bil v teku (konec litispendence in procesnopravnega razmerja), ima moč pravnomočne sodbe, predstavlja pa tudi izvršilni naslov (16. člen ZIP). S sodno poravnavo zaključen spor med pravdnima strankama predstavlja pravnomočno razsojeno stvar. Če se med istima strankama o istem zahtevku začne nova pravda, ima tožena stranka na razpolago ugovor pravnomočno razsojene stvari (exceptio rei iudicatae), na to, ali je bilo o zahtevku že pravnomočno odločeno, mora paziti sodišče po uradni dolžnosti, morebitno novo sojenje o zahtevku, o katerem je bilo že pravnomočno odločeno, pa predstavlja tudi absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 11. točke 2. odstavka 354.člena ZPP. Iz vseh navedenih razlogov zato pred sodiščem sklenjena poravnava ne predstavlja le sporazuma med strankama, ampak predstavlja pravnomočno odločbo, ki jo ima v mislih 1. odstavek 294. člena ZOR in ki je lahko podlaga za vložitev upnikove zahteve za določitev sodnih penalov.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, sklep sodišča druge stopnje se razveljavi in zadeva vrne temu sodišču v novo odločanje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom določilo dolžniku dodatni rok za izpolnitev obveznosti iz sodne poravnave opr. št. P 215/83, z dne 10. 11. 1992 in mu obenem zagrozilo, da bo moral v primeru neizpolnitve obveznosti plačati upniku za vsak dan zamude sodne penale v višini 5.000 SIT.

Tako odločitev sodišča prve stopnje je izpodbijal dolžnik s pritožbo. Ob reševanju njegove pritožbe pa je sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti sklep sodišča prve stopnje razveljavilo, predlog za plačilo sodnih penalov pa zavrnilo.

Proti sklepu sodišča druge stopnje je vložilo Državno tožilstvo Republike Slovenije zahtevo za varstvo zakonitosti in v njej uveljavljalo bistveno kršitev določb postopka po 1. točki 1. odstavka 404. čl. ZPP v zvezi s 14. členom ZIP. Po mnenju zahteve za varstvo zakonitosti naj bi drugostopno sodišče nepravilno uporabilo določila členov 321, 322 in 323 ZPP v zvezi z določili 16. in 17. člena ZIP v zvezi s 1. odstavkom 187. člena ZIP, kar naj bi vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijanega sklepa. Stališče drugostopnega sodišča, da sodna poravnava ni sodna odločba, ni pravilno. Sodna poravnava ima namreč dvojno naravo in vsebuje procesnopravne in civilnopravne elemente. Veljavno je namreč sklenjena, če so izpolnjeni pogoji za sklepanje pogodb po materialnem pravu in če so izpolnjene predpostavke za veljavnost procesnih dejanj po procesnem pravu. ZPP izrecno določa, da mora poravnava vsebovati razrešitev materialnopravnega spora, saj se mora nanašati na sporni predmet, poleg tega pa ima poravnava značaj pravnomočne sodne odločbe z vsemi pravnimi posledicami. Dvojnost narave sodne poravnave je razvidna tudi iz tega, da se sodna poravnava lahko izpodbija z izpodbojno tožbo, tako kot pogodbe civilnega prava. Vsekakor pa ima sodna poravnava tudi pomembne procesne učinke, saj je v procesnem pogledu izenačena s pravnomočno sodno odločbo. Če v procesnopravnem pogledu sodna poravnava ne bi imela enakih učinkov kot pravnomočna sodna odločba, ne bi bilo osnove za to, da se strankama, ki sta sklenili sodno poravnavo, odreče sojenje v isti zadevi oziroma se tožniku odreče pravica zahtevati pravno varstvo. Le v primeru, da se sodni poravnavi prizna v procesnopravnem pogledu enake pravne učinke, kot jih ima pravnomočna sodba, se nova tožba v isti stvari lahko zavrže. Pri tem tudi ni mogoče prezreti dejstva, da je sodna poravnava veljaven izvršilni naslov, torej je tudi v tem pogledu izenačena s sodno odločbo. Zahtevi za varstvo zakonitosti naj se zato ugodi, sklep sodišča druge stopnje razveljavi, zadeva pa vrne temu sodišču v novo odločanje.

Zahteva za varstvo zakonitosti je bila vročena udeležencema postopka, ki nanjo nista odgovorila (3. odstavek 390. člena v zvezi s 408. členom zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Zakon o obligacijskih razmerjih - ZOR in Zakon o izvršilnem postopku - ZIP, ki sta začela veljati hkrati (1109. člen ZOR in 278. člen ZIP) in ki sta prinesla sodne penale kot novo institucijo v naše pravo, določata, in sicer prvi, da je mogoče izreči sodne penale v primerih, ko dolžnik ne izpolni pravočasno kakšne svoje nedenarne obveznosti, ugotovljene s pravnomočno odločbo (prvi odstavek 294. člena ZOR), in drugi v primerih, ko je takšna obveznost ugotovljena v pravnomočni sodbi (prvi odstavek 187. člena ZIP, medtem ko se v tretjem odstavku tega člena že izraža bolj široko, ko govori o sodni odločbi). Gre tedaj za nasprotje med zakonoma, ki urejata isti institut - sodne penale, za njihov izrek pa določata različni podlagi: prvi, pravnomočno odločbo, in drugi le sodbo.

Podlaga za izrek sodnih penalov sodi na področje materialnega prava in mora tako imeti svoj izvor v materialnem predpisu, to pa je zakon o obligacijskih razmerjih. Res ima sicer zakon o izvršilnem postopku tudi različne materialnopravne določbe, zlasti o različnih pravicah, vendar je to predvsem procesno-pravni predpis, ki torej ureja sodno varstvo pravic v določenih razmerjih.

Namen sodnih penalov je brez izvršbe doseči takojšnjo izpolnitev, torej pripraviti dolžnika do tega, da bo še prej storil tisto, kar mu je ukazano z odločbo državnega organa. Drugostopno sodišče je z izpodbijanim sklepom predlog za določitev sodnih penalov zavrnilo z utemeljitvijo, da upnik ne razpolaga z odločbo državnega organa, saj se v predlogu za določitev sodnih penalov sklicuje na sodno poravnavo, ki je le sporazum med pravdnima strankama, ki nima učinkov pravnomočne odločbe. Že iz razlogov, ki so navedeni v utemeljeni zahtevi za varstvo zakonitosti, pa to stališče drugostopnega sodišča ni pravilno. Pojem pravnomočne odločbe, na podlagi katere se lahko vloži zahteva za določitev sodnih penalov, je namreč potrebno razumeti v najširšem smislu (sodba, sklep, sodna poravnava itd.). Zajema tedaj vse odločbe, ki so izvršilni naslov , na podlagi določila 16. člena ZIP. Kot utemeljeno zatrjuje zahteva za varstvo zakonitosti pred sodiščem sklenjena poravnava ni le sporazum med strankama, kot zmotno zatrjuje drugostopno sodišče, ampak pomeni tudi konec postopka, ki je bil v teku (konec litispendence in procesnopravnega razmerja), ima moč pravnomočne sodbe, predstavlja pa tudi izvršilni naslov (16. člen ZIP). S sodno poravnavo zaključen spor med pravdnima strankama predstavlja pravnomočno razsojeno stvar. Če se med istima strankama o istem zahtevku začne nova pravda, ima tožena stranka na razpolago ugovor pravnomočno razsojene stvari (exceptio rei iudicatae), na to, ali je bilo o zahtevku že pravnomočno odločeno, mora paziti sodišče po uradni dolžnosti, morebitno novo sojenje o zahtevku, o katerem je bilo že pravnomočno odločeno, pa predstavlja tudi absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 11. točke 2. odstavka 354.člena ZPP. Iz vseh navedenih razlogov zato pred sodiščem sklenjena poravnava ne predstavlja le sporazuma med strankama, ampak predstavlja pravnomočno odločbo, ki jo ima v mislih 1. odstavek 294. člena ZOR in ki je lahko podlaga za vložitev upnikove zahteve za določitev sodnih penalov. Utemeljeni zahtevi za varstvo zakonitosti je zato vrhovno sodišče ugodilo, izpodbijani sklep sodišča druge stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču, ki zaradi zmotne presoje, da sodna poravnava ne more biti podlaga za vložitev zahteve za določitev sodnih penalov, doslej ni odgovorilo na pritožbene trditve (npr. da je obveznost iz poravnave že v celoti izpolnjena), v novo sojenje.