Jedro

Vmesna sodba veže sodišče le glede tistih zahtevkov, na podlagi katerih je bila izdana.

Vprašanje, ali je škoda posledica različnih naravnih dejavnikov je vprašanje naravne vzročnosti, kar sodi v dejansko sfero sojenja.

Izrek

Revizija proti sodbi se zavrne, revizija proti sklepu pa zavrže.

Obrazložitev

Tožniki so proti toženi stranki vložili tožbe za plačilo odškodnine zaradi škode, ki je nastala na njihovih hišah v ... zaradi rudarjenja s strani tožene stranke. Zahtevajo torej povrnitev rudarske škode.

Toženka zatrjuje, da temelj odškodninske odgovornosti ni podan, ker škoda na nepremičninah tožnikov ni posledica ravnanja tožene stranke. Vpliv rudarjenja na področje hiš na P. ulici ni segel. Sodišče je tožbe desetih tožnikov združilo v skupno obravnavanje.

Sodišče prve stopnje je izdalo vmesno sodbo, s katero je ugotovilo, da tožena stranka odgovarja za škodo, ki so jo tožniki utrpeli zaradi poškodb na nepremičninah. S pomočjo izvedencev dipl. ing. geol. M. H. in Naravoslovno tehnične fakultete, oddelka za geotehnologijo in rudarstvo (NTF - OGR) je prišlo do zaključka, da vsi objekti tožnikov ležijo v okviru vplivne cone rudnika. Zaradi rudarjenja je prišlo do posedanja zemljišča na večjem območju, kot ga priznava tožena stranka in znotraj katerega so locirani vsi sporni objekti tožnikov. Zato je tožena stranka odgovorna za škodo, nastalo tožnikom. O višini škode bo odločeno v nadaljnjem postopku.

Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 11.2.2004 zavrnilo zahtevo tožene stranke za izločitev izvedenca oziroma izvedenske organizacije NTF - OGR. Izdalo je še sklepa o odmeri izvedenine izvedenski organizaciji opr. št. III P 1001/98 z dne 10.12.2003 in z dne 30.9.2004. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbe tožene stranke proti sodbi in proti vsem trem navedenim sklepom.

Tožena stranka je vložila revizijo proti sodbi in sklepu višjega sodišča v zvezi s sodbo in vsemi tremi navedenimi sklepi sodišča prve stopnje. Uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Predlaga razveljavitev sodbe in sklepa pritožbenega sodišča ter razveljavitev vmesne sodbe in sklepa prvostopenjskega sodišča z dne 25.2.2004 ter ustrezno spremembo (znižanje) izvedenine, priznane s sklepoma z dne 30.9.2004 in z dne 10.12.2003. Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS št. 26/99- 2/2004) je bila revizija vročena tožnikom, ki nanjo niso odgovorili in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija proti sodbi ni utemeljena, revizija proti sklepu ni dovoljena.

Toženka izpodbija sklep sodišča druge stopnje, s katerim je to zavrnilo njene pritožbe proti sklepu o zavrnitvi zahtevka za izločitev izvedenca in proti dvema sklepoma o odmeri izvedenine. Revizija proti navedenemu drugostopenjskemu sklepu ni dovoljena, ker ne gre za sklep, s katerim bi bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 384. člena ZPP). V tem delu revizija ni dovoljena, zato jo je revizijsko sodišče zavrglo (377. člen ZPP).

Uvodno sklicevanje revizije na vse pritožbene navedbe, pri katerih vztraja tudi v reviziji, je neupoštevno, saj sta pritožba in revizija različni pravni sredstvi in je potrebno razloge za revizijo, ki je izredno pravno sredstvo, posebej opredeliti in obrazložiti. Revizijsko sodišče sme namreč preizkusiti izpodbijano sodbo samo v mejah razlogov, ki so navedeni v reviziji (371. člen ZPP).

Zmotno je toženkino revizijsko stališče o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka, ker naj bi sodišče z izdajo vmesne sodbe po vsebini odločilo o tožbenem zahtevku, ki v takem obsegu sploh ni bil postavljen. Vmesna sodba (315. člen ZPP) predstavlja cepitev odločanja o tožbenem zahtevku na odločanje o podlagi zahtevka in na odločanje o višini zahtevka. Vmesno sodbo o podlagi zahtevka izda sodišče tudi brez predloga strank, zgolj po presoji upravičenosti njene izdaje z vidika smotrnosti. Vmesna sodba je samo odločitev o nečem, kar bi sicer tako ali tako moralo biti vsebovano v odločitvi o zahtevku v končni sodbi. Zato izdaja vmesne sodbe ne predstavlja prekoračitve zahtevka.

Neutemeljena je revizijska trditev o zmotni uporabi materialnega prava, ker naj bi iz izrekov obeh sodb izhajalo, da toženka odgovarja za vsakršno škodo, ki je tožnikom nastala na njihovih nepremičninah in ne le za škodo, ki je posledica rudarjenja. Najprej je treba poudariti, da vmesna sodba veže sodišče le glede tistih zahtevkov, na podlagi katerih je bila izdana (primerjaj sodbo VS RS opr. št. II Ips 33/2004 in J. Zobec, Nekaj pogledov na vmesno sodbo, Pravnik 1-2/86, strani 61 - 65, ter A. Galič, Obseg vezanosti na vmesno sodbo, Pravnik 7-9/94, strani 261-263). Toženka seveda odgovarja samo za škodo, ki je posledica rudarjenja. Vendar pa za škodo na nepremičninah tožnikov ni bil dokazan noben drug razlog, razen rudarjenja, zato je tudi ugotovljena izključna toženkina odgovornost. Toženka trdi, da je bila storjena bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ker se zaradi pomanjkanja časa ni mogla vsebinsko opredeliti do dopolnitve izvedenskega mnenja, ki ga je prejela dne 4.2.2004, glavna obravnava pa je bila že dne 11.2.2004. Pritrditi je sodišču pritožbenega sodišča, da ne gre za zatrjevano kršitev postopka. Toženka je pravočasno prejela vabilo za to glavno obravnavo (dne 1.12.2003). Obravnave dne 11.2.2004 se toženka ni udeležila. Dne 4.2.2004 je res zahtevala izločitev izvedenca, vendar ni predlagala preložitve naroka za glavno obravnavo, kot je to storila v podobnem primeru že pred tem v postopku in ji je bilo takrat tudi ugodeno. Toženka je torej vložila samo zahtevo za izločitev izvedenca, ta zahteva pa ne vsebuje predloga za preložitev obravnave. Ker ni podala ustreznega predloga in ker se ni udeležila obravnave, je toženka sama odgovorna za svoje ravnanje v nadaljnjem teku postopka. Zato ni podlage za ugotovitev kršitve postopka.

Izvedensko delo sta v tem pravdnem postopku opravila izvedenca dipl.ing.geol. M. K. in izvedenska organizacija NTF - OGR. Slednja je preko svojih strokovnjakov podala izvedensko mnenje s štirimi dopolnitvami oziroma odgovori na pripombe tožene stranke. Po njeni zadnji dopolnitvi izvedenskega mnenja je toženka zahtevala izločitev te izvedenske organizacije zaradi nepristranskosti. Po vložitvi zahteve za izločitev je prvostopenjsko sodišče na naroku še kratko zaslišalo enega od avtorjev izvedenskega mnenja (dr. J. L.) ter zadevo zaključilo in hkrati z vmesno sodbo izdalo tudi sklep o zavrnitvi zahteve za izločitev izvedenske organizacije. Toženka v reviziji uveljavlja bistveno kršitev postopka, češ, da je bil izvedenec zaslišan, preden je bilo odločeno o zahtevku za njegovo izločitev. Revizijsko sodišče ugotavlja, da gre za neutemeljeno oziroma nedovoljeno uveljavljanje bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Kršitev 247. člena ZPP o izločitvi izvedenca je lahko samo relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka (primerjaj J. Zobec, Pravdni postopek - Zakon s komentarjem, druga knjiga, stran 485). Kršitve, da je bil izvedenec zaslišan, preden je bilo odločeno o zahtevku za njegovo izločitev, toženka ni uveljavljala v pritožbenem postopku. Ker preskakovanje pravnih sredstev ni dovoljeno (370. člen ZPP), toženka z zatrjevanjem navedene kršitve v reviziji ne more uspeti.

Toženka v reviziji trdi, da so zmotne in v nasprotju z listinskimi dokazi navedbe drugostopenjskega sodišča, da je toženka svoj dokazni predlog za postavitev izvedenca geomehanske stroke nadomestila s predlogom po novem izvedencu. Kolikor je navedeno trditev mogoče razumeti kot uveljavljanje bistvene kršitve določb pravdnega postopka, je treba ugotoviti, da za tako kršitev ne gre. Prvi izvedenec v tej zadevi je bil dipl. ing. geol. M. K., v pripombah in graji njegovega izvedenskega mnenja pa je toženka v vlogi z dne 11.7.2000 predlagala postavitev izvedenca geomehanske stroke, ne da bi ta predlog konkretneje opredelila in obrazložila. Po združitvi vseh petih zadev v enotno obravnavanje je toženka predlagala, da sodišče postavi novega izvedenca, ki naj izdela izvedensko mnenje o obsegu vplivnega območja rudnika ... Pritrditi je pritožbenemu sodišču, da je toženka svoj prvotni predlog za postavitev izvedenca geomehanske stroke sama nadomestila s predlogom za novega izvedenca, ki ga je sodišče z določitvijo izvedenske organizacije NTF - OGR tudi postavilo. Sama toženka je na listovni številki 81 navedla, da je z nalogo geomehanika že postavljen izvedenec NTF - OGR. Ta izvedenska organizacija je izvedensko mnenje z več dopolnitvami izdelala preko treh strokovnjakov, od katerih je prof. dr. J. L., univ. dipl. ing. rud. in geoteh. tudi strokovnjak za geomehaniko, mag. M. M., dipl. ing. rud. pa je v izvedenskem mnenju (listovna številka 236) zapisal, da nastopa kot izvedenec za rudarsko tehnično področje geomehanike in rudarske škode. Izvedensko mnenje NTF - OGR obravnava tudi vprašanje geomehanike. Toženka res svojega prvotnega (nekonkretnega) predloga za postavitev izvedenca geomehanske stroke ni nikoli umaknila, a ga tudi ni nikoli vsebinsko dopolnila niti vsaj ponovila. Glede na vsebino izvedenskega mnenja NTF - OGR je mogoče ugotoviti, da je bil prvotni dokazni predlog res nadomeščen z novim, zato revizijski očitek neskladja med trditvijo pritožbenega sodišča o predlogu tožene stranke in dejansko vsebino tega predloga ni utemeljen.

Toženka v reviziji navaja, da sama ne more biti odgovorna za celotno nastalo škodo na objektih tožnikov. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je toženka med postopkom zatrjevala, da rudarjenje ni vzrok za poškodbe na nepremičninah tožnikov, sklicevala pa se je tudi na druge razloge, to je plazno rušilne procese in na konstrukcijske napake pri gradnji objektov. Sodišče prve stopnje je na podlagi mnenj izvedencev prišlo do ugotovitve, da so poškodbe stavb izključna posledica rudarjenja, ne pa tudi plazenja terena ali konstrukcijskih napak. Oboje so namreč izvedenci prepričljivo izključili. Pritožbeno sodišče je navedene ugotovitve sprejelo. Toženka v reviziji ponovno zatrjuje vpliv plazno rušilnih procesov na terenu med zgradbami, kar pa predstavlja nedovoljeno revizijsko uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Vprašanje, ali je škoda posledica različnih naravnih dejavnikov (poleg rudarjenja tudi plazenja terena ali konstrukcijskih napak objektov), je vprašanje naravne vzročnosti, kar pa sodi v dejansko sfero sojenja (primerjaj sodbo VS RS II Ips 267/2004). Tožeča stranka je dokazala vzrok za poškodbo objektov v rudarjenju s strani tožene stranke, medtem ko tožena stranka drugih vzrokov ni uspela dokazati. Revizijsko nasprotovanje navedenemu torej predstavlja nedovoljeno izpodbijanje dejanskega stanja, kamor spadajo tudi vsi ostali očitki proti strokovnim ugotovitvam izvedencev. Ti so zagotovili ustrezno strokovno dejansko podlago za zaključek prvostopenjskega sodišča o položaju objektov tožnikov na območju vplivne cone rudnika. Nerelevantno je pri tem sklicevanje tožene stranke na elaborat kategorizacije eksploatacijskega območja rudnika ... v zapiranju iz septembra 1999, ki naj bi predstavljal veljaven prostorski akt, ki je po vsebini obvezujoč. Res gre lahko za dokument, ki se uporablja pri posegih v prostor, o katerih odloča upravni organ, ko gre za vprašanje dovoljenj za gradnjo ipd.. Vendar gre v obravnavanem primeru za ugotovitev dejanskega vplivnega območja rudnika, kjer je po ugotovitvah strokovnjakov izvedencev zaradi rudarjenja prišlo do tolikšnega posedanja zemljišč, da so nastale poškodbe na stavbah tožnikov, pri čemer tožena stranka teh poškodb ne zanika. Glede na dejanske ugotovitve je zato materialnopravno pravilen zaključek o rudarski škodi, to je škodi v zvezi z izkoriščanjem rudnika s strani tožene stranke, ki za to škodo v skladu z osmim členom tedaj veljavnega zakona o rudarstvu (ZRud, Uradni list RS št. 17/75 do 24/98) tudi odgovarja. Odločitev o utemeljenosti podlage za uveljavljene tožbene zahtevke je zato materialnopravno pravilna.

Na podlagi navedenega revizijsko sodišče zaključuje, da je pritožbeno sodišče brez kršitev postopka materialnopravno pravilno odločilo, kar narekuje zavrnitev revizije proti drugostopenjski sodbi (378. člen ZPP).