Jedro

Tožencu ni bilo omogočeno obravnavanje vprašanja potrebnosti tožbe ter ali je do umika tožbe prišlo zaradi izpolnitve zahtevka. To pa je vplivalo na stroškovne posledice pravde.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom toženi stranki naložilo, da je dolžna v roku 8 dni na račun Okrožnega sodišča v Ljubljani plačati 165,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku roka za izpolnitev obveznosti dalje do plačila.

Zoper sklep se pritožuje tožena stranka in navaja, da se ni mogla izjasniti o navedbi tožeče stranke, da je tožbo umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek. Toženi stranki namreč ni bil vročen umik tožbe niti poziv sodišča, da se o zatrjevanem izjasni. Zato je bila zagrešena absolutno bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odst. 339. čl. ZPP. Ne drži, da je tožeča stranka tožbo umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila svoj zahtevek. Tožeča stranka je lahko nemoteno izvrševala posest tudi po 14.8.2010. Kljub prvotni odklonitvi ključev je tožeča stranka ob vsakokratnem prihodu normalno pozvonila, toženec pa ji je odklenil vrata. Tožnica je torej ves čas, že pred vložitvijo tožbe, pa tudi kasneje, v stanovanje nemoteno prihajala. Tožeča stranka je zato s predmetno tožbo zlorabila svoj položaj do pravne zaščite in to neupravičeno na škodo toženca. Sodišče je zato stroške neutemeljeno priznalo.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi že pravnomočno odločilo, da se pravdni postopek zaradi umika tožbe ustavi. Ta sklep je namreč toženec prejel 17.11.2010 in se nanj ni pritožil. V pritožbi zoper odločitev o povračilu stroškov postopka zato samemu umiku tožbe ne more nasprotovati. Umika pa ne bi mogel preprečiti niti, če bi prejel vlogo z umikom tožbe, saj do takrat še ni vložil odgovora na tožbo in zato njegovo soglasje k procesni dispoziciji tožeče stranke ni bilo potrebno.

Ima pa umik tožbe za toženca posledice tudi na stroškovnem področju, saj je tožeča stranka zatrjevala, da tožbo umika, ker je toženec pretežni del svoje obveznosti izpolnil. Da bi tem trditvam toženec lahko nasprotoval, pa bi mu morala biti vloga tožeče stranke vročena. Iz podatkov v spisu izhaja, da sodišče te vročitve ni opravilo in je zato odvzelo tožencu možnost, da se o trditvah tožnice izreče, na kar v pritožbi utemeljeno opozarja. S tem je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odst. 339. čl. ZPP, saj tožencu ni bilo omogočeno obravnavanje vprašanje potrebnosti tožbe ter ali je do umika tožbe prišlo zaradi izpolnitve zahtevka. To pa je vplivalo na stroškovne posledice pravde. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, ki naj vlogo z umikom tožbe tožencu pravilno vroči z možnostjo na odgovor. Šele nato naj izda sklep o odmeri stroškov.

Pravno podlago za odločitev pritožbenega sodišča predstavlja določilo 3. odst. 365. čl. ZPP, pravno podlago za stroškovno odločitev pa določilo 3. odst. 165. čl. ZPP.