Jedro

Glede na to, da tožnica zahteva vrnitev generične stvari, saj je belo vino opredelila na način, da zahteva belo vino, ki je iste vrste in kakovosti kot po računu št. 001/2012, je sodišče druge stopnje prepričano, da je mogoče takšno stvar (vino) vrniti v naravi. Sicer drži stališče sodišča prve stopnje, da je belo vino toženka predelala in prodala tretjim osebam, vendar je v obravnavanem primeru potrebno predvsem upoštevati, da tožnica zahteva vrnitev generične stvari, ki jo je po zatrjevanju toženke mogoče vrniti.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da sedaj izrek v celoti glasi: „1. Tožbeni zahtevek, ki glasi: Razveljavijo se učinki pravnih dejanj med tožečo stranko in toženo stranko, in sicer poplačilo računov tožene stranke št. 135-1/2011 z dne 31. 9. 2011 z zapadlostjo 20. 9. 2011 za znesek 4.777,99 EUR in št. 127-1/2011 z dne 15. 6. 2011 z dospelostjo 22. 6. 2011 za 10.621,19 EUR, ki sta bila poplačana z nadomestno izpolnitvijo s prodajo 32.308 litrov deležnega belega vina in 4.500 litrov rdečega vina po računu tožeče stranke št. 001/2012 z dne 10. 12. 2012 za 13.250,88 EUR in s pobotno izjavo obeh strank z dne 10. 12. 2012. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni tožeči stranki plačati (v stečajno maso) znesek v višini 13.250,88 EUR in ji povrniti vse pravdne stroške, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila, vse v roku 15 dni pod izvršbo.

se zavrne.

2. Razveljavijo se učinki pravnih dejanj med tožečo in toženo stranko, in sicer poplačilo računov tožene stranke št. 135-1/2011 z dne 13. 9. 2011 z zapadlostjo 20. 9. 2011 za znesek 4.777,99 EUR in št. 127-1/2011 z dne 15. 6. 2011 z dospelostjo 22. 6. 2011 za 10.621,19 EUR, ki sta bila poplačana z nadomestno izpolnitvijo, in sicer s prodajo 32.308 litrov deležnega belega vina in 4.500 litrov rdečega vina po računu tožeče stranke št. 001/2012 z dne 10. 12. 2012 za 13.250,88 EUR ter s pobotno izjavo obeh strank z dne 10. 12. 2012. 3. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni tožeči stranki izročiti 32.308 litrov deležnega belega vina in 4.500 litrov rdečega vina, ki je iste vrste in kakovosti kot je bilo vino, ki je bilo prodano po računu tožeče stranke št. 001/2012 z dne 10. 12. 2012 za 13.250,88 EUR.

4. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti stroške postopka v višini 1.774,11 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila.“

II. V preostalem se pritožba zavrne.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v 15 dneh od dneva prejema te sodbe povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 626,89 EUR , v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se med tožečo stranko (v nadaljevanju tožnico) in toženo stranko (v nadaljevanju toženko) razveljavijo učinki pravnih dejanj, in sicer poplačilo računov toženke št. 135-1/2011 z dne 13. 9. 2011 z zapadlostjo 20. 9. 2011 za znesek 4.777,99 EUR in št. 127-1/2011 z dne 15. 6. 2011 z dospelostjo 22. 6. 2011 za 10.621,19 EUR, ki sta bila poplačana z nadomestno izpolnitvijo, in sicer s prodajo 32.308 litrov deležnega belega vina in 4.500 litrov rdečega vina po računu tožnice št. 001/2012 za 13.250,88 EUR ter s pobotno izjavo obeh strank z dne 10. 12. 2012 (točka I izreka). Toženka je dolžna v roku 15 dni od prejema sodbe tožnici plačati v stečajno maso znesek v višini 11.630,88 EUR (točka II izreka). V presežku, glede vračila zneska 1.620,00 EUR, pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka III izreka) in toženki naložilo, da tožnici izroči 4.500 litrov rdečega vina, ki je iste vrste in kakovosti, kot je bilo vino, ki je bilo prodano po računu št. 001/2012 (točka IV izreka) ter tožnici povrne njene pravdne stroške v znesku 1.774,11 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila (točka V izreka).

2. Zoper obsodilni del sodbe se pritožuje toženka iz pritožbenega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zatrjuje, da je zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da je izpolnjen objektivni pogoj izpodbojnosti, saj meni, da pomanjkanje poslovnega sodelovanja v letu 2012 ne pomeni prekinitev ustaljene poslovne prakse, ki je obstajala pred tem med strankama. Zaključek sodišča o poslovnem nesodelovanju med strankama je sam sebi v nasprotju z ugotovitvijo sodišča, da je toženka predložila večstranske izvršene pobote iz leta 2011 in kompenzacijo z dne 30. 11. 2011. Meni tudi, da je podano nasprotje v razlogih sodbe tudi v delu, ko sodišče prve stopnje najprej zaključuje, da s predloženimi kompenzacijami toženka ni dokazala, da je z njimi ves čas poravnavala obveznosti iz zakonskih zamudnih obresti, nato pa podaja ugotovitev, da zgolj izstavljanje računov za zakonske zamudne obresti ni način poslovanja, ampak samo še zapiranje obveznosti ene od strank. Zatrjuje, da je sodišče prve stopnje nepopolno ugotovilo dejansko stanje, saj ni zaslišalo predlaganih prič Z.R., M.M. in V.K., ki bi lahko potrdile toženkine trditve, da je bil med strankama sklenjen izrecni ustni dogovor, da se plačilni roki glede na plačila poslovnih partnerjev lahko podaljšajo in da je toženka pristala na zamik plačila, pri čemer pa je redno obračunavala zakonske zamudne obresti. Navedene priče bi lahko potrdile tudi njene trditve, da je bilo belo vino, ki ga je tožnica prodala, zelo slabe kakovosti, zato je bilo predmet dodatne filtracije, s čimer pa je bila tožnica celo obogatena. Nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje, da je toženka vedela za slabo finančno stanje tožnice. Na to vedenje po njenem mnenju ni imela vpliva okoliščina, da je imela toženka na premoženju tožnice zastavno pravico. Prav tako toženka ni mogla vedeti za tožničino insolventnosti, ki bi jo naj izkazovali računovodski izkazi tožnice za leto 2011, saj so bili slednji objavljeni šele sredi leta 2012, medtem ko je toženka s tožnico sklenila sporno kompenzacijo 30. 12. 2011. Na presojo o njenem vedenju o insolventnosti pa tudi ne vpliva prodaja premoženja tožnice na javni dražbi z dne 6. 12. 2012. Graja tudi zaključek sodišča prve stopnje, da belega vina v kakovosti, kot ga je prejela toženka, v naravi ni mogoče vrniti, saj lahko po njenem zatrjevanju vrne isto stvar in celo povečane kakovosti. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je sodbo sodišča prve stopnje preizkusilo v okviru pritožbenih navedb in opravilo uradni preizkus izpodbijane odločitve v smislu drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Preizkus je pokazal, da je odločitev o tem, da je očitano pravno dejanje stečajne dolžnice izpodbojno, pravilna, materialno zmotno pa je sodišče prve stopnje presodilo, da belega vina iste vrste in kakovosti, kot je bilo prodano toženki, v naravi ni mogoče več vrniti.

5. V obravnavanem gospodarskem sporu tožnica kot stečajna dolžnica izpodbija pravno dejanje (271. člen Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju – v nadaljevanju ZFPPIPP) oz. zahteva razveljavitev učinkov poplačila dveh računov toženke z dne 31. 9. 2011 in 15. 6. 2011, ki sta bila poplačana z nadomestno izpolnitvijo, in sicer s prodajo belega ter rdečega vina po računu tožnice z dne 10. 12. 2012 in s pobotno izjavo obeh strank z istega dne.

6. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka zaključilo, da so v obravnavanem primeru kumulativno izpolnjeni vsi pogoji za izpodbijanje pravnih dejanj stečajnega dolžnika v skladu z določbami 269. in 271. člena ZFPPIPP: (1) izpodbijano dejanje je bilo izvršeno v obdobju izpodbojnosti, (2) posledica dejanja je zmanjšanje čiste vrednosti premoženja stečajnega dolžnika (tožnice) in s tem neenaka obravnava upnikov ter (3) toženka je takrat, ko je bilo dejanje opravljeno vedela oz. bi morala vedeti, da je tožnica insolventna.

Glede obstoja objektivnega elementa izpodbojnosti:

7. Sodišče prve stopnje je zaključek o obstoju objektivnega pogoja izpodbojnosti najprej utemeljilo z razlogovanjem, da sta pravdni stranki sklenili prodajno pogodbo za nakup vina prav za namenom, da bosta izvedli kompenzacijo že zapadle obveznosti. S tem dejanjem je bila stečajna masa zmanjšana, toženka pa privilegirana nasproti ostalim upnikom, ki svoje terjatve niso dobili poplačane. Opredelilo se je do zatrjevanj toženke, da je med pravdnima strankama obstajala poslovna praksa, na podlagi katere je toženka plačevala z zamudo in v zvezi s tem ugotovilo, da je toženka predložila pobote izvršene preko e-pobota iz leta 2011 in kompenzacijo z dne 30. 12. 2011, vendar do naslednjega decembra 2012 toženka s tožnico ni poslovno sodelovala oziroma je sklenila zgolj predmetno prodajno pogodbo z namenom, da se opravi kompenzacija z obstoječo terjatvijo toženke iz naslova zakonskih zamudnih obresti, ki so zapadle v plačilo pred več kot enim letom. Tako je zaključilo, da o ustaljeni poslovni praksi, glede na dejstvo, da pravdni stranki leto dni nista poslovno sodelovali, ni mogoče govoriti. Sodišče druge stopnje ne pritrjuje pritožbi, da so takšni razlogi sodišča prve stopnje med seboj v nasprotju, zato pritožbeni očitek procesne kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen. Te kršitve pa tudi ni mogoče očitati sodišču prve stopnje v zvezi z zaključki o načinu poravnavanja obveznosti iz naslova zakonskih zamudnih obresti, saj ti razlogi niso v nasprotju z zaključki o neobstoju ustaljene stalne poslovne prakse med strankama (točka 10 obrazložitve).

8. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno presodilo, da je tožnica dokazala obstoj objektivnega elementa izpodbojnosti, in sicer da med izpolnitvijo tožnice in toženke ni podana sočasnost ter da toženka te domneve ni uspela izpodbiti z dokazovanjem, da je bil takšen način poslovanja med pravdnima strankama običajen. Neutemeljena je zato pritožbena graja, da je sodišče prve stopnje v zvezi s tem zaključkom nepopolno ugotovilo dejansko stanje, saj ni ugotavljalo zatrjevanega ustnega dogovora o podaljšanju plačilnih rokov med strankama. Glede na sklicevanje toženke , da njene terjatve izvirajo iz naslova obračuna zakonskih zamudnih obresti, je namreč ugotoviti, da zatrjevanja toženke o tem, da je bil sklenjen dogovor, da se plačilni roki podaljšajo, za presojo v obravnavanem primeru niso pravno odločilna, saj na podlagi 378. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) dolžnik dolguje zakonske zamudne obresti le, če zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti. Ker lahko torej zamudne obresti začnejo teči le, če je obveznost zapadla, toženka s sklicevanjem na to, da je bil sklenjen dogovor, s katerim je pristala na zamik plačila, ne more uspeti. V tem kontekstu pritožbeno sodišče tudi pritrjuje stališču prvostopnega sodišča, da bi izvedba dokaza z zaslišanjem priče Z.R., M.M. in V.K.(ki bi naj potrdile domnevni ustni dogovor) pomenila nepotrebno zavlačevanje postopka, saj na podlagi obrazloženega, glede na določilo 378. člena OZ, ustni dogovor o podaljšanju plačilnih rokov ni bil materialno pravno relevanten.

Glede obstoja subjektivnega elementa izpodbojnosti:

9. Sodišče prve stopnje je presodilo, da v obravnavanem primeru obstoji toženkina vednost oz. zakrivljeno nevednost o tožničini insolventnosti v času oprave izpodbijanega dejanja. Sodišče druge stopnje nima pomislekov v pravilnost takšnega prvostopnega zaključka. Zavajajoča je pritožbena graja, da toženka ni mogla vedeti za insolventnost tožnice iz razloga, ker so bili računovodski izkazi tožnice za leto 2011 javno objavljeni v sredini leta 2012, medtem ko je toženka sklenila sporno kompenzacijo dne 30. 12. 2011. Ugotoviti namreč je, da sta pravdni stranki izpodbijano pravdno dejanje (kompenzacijo) sklenili dne 10. 12. 2012 (priloga A8), zato sodišče prve stopnje utemeljeno zaključuje, da je toženka v času izpodbijanega dejanja vedela za insolventnost tožnice, saj je dejstvo, da tožnica ni bila v daljšem časovnem obdobju sposobna poravnavati svojih obveznosti, izhajalo iz objavljenih računovodskih izkazov tožnice za leto 2011. Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje na to, da v kolikor bi toženka vedela za slabo finančno stanje tožnice, zagotovo ne bi ustanavljala zastavne pravice na premoženju tožnice, saj je potrebno poudariti, da je namen ustanovitve zastavne pravice na premoženju dolžnika namreč prav zavarovanje upnikovega položaja za primere dolžnikove neizpolnitve. Na podlagi tega zavarovanja je bilo zastavljeno premoženje tožnice (osnovna sredstva in zaloge) prodano toženki dne 6. 12. 2012, torej pred izvedbo izpodbijanega pravnega dejanja, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno sklepalo, da je toženka ob sklenitvi prodajne pogodbe in kompenzacije z dne 10. 12. 2012 vsekakor vedela za obstoj insolventnosti tožnice in je s tem namenom tudi „zapirala“ svoje terjatve iz naslova zakonskih zamudnih obresti.

Glede načina uveljavitve izpodbojnega zahtevka:

10. Skladno z določbo drugega odstavka 278. člena ZFPPIPP mora oseba, v korist katere je bilo izpodbito pravno dejanje opravljeno, stečajnemu dolžniku vrniti to, kar je na podlagi izpodbitega pravnega dejanja prejela, šele če to ni več mogoče, pa mora plačati denarno nadomestilo po cenah ob izdaji te sodne odločbe (povračilni zahtevek). Tožnica je s tožbo primarno zahtevala vrnitev denarne protivrednosti prodanega vina v višini 13.250,88 EUR z utemeljitvijo, da vina ni mogoče vrniti nazaj, ker je bilo belo vino prodano tretjim osebam, rdečo vino pa je izgubilo svoje lastnosti, saj je minilo od njegove prodaje več kot dve leti. V postopku je postavila tudi podrejen zahtevek, s katerim je zahtevala vrnitev enake količine vina iste vrste in kakovosti, kot je bilo prodano vino po računu št. 001/2012 z dne 10. 12. 2012. Sodišče prve stopnje je glede rdečega vina odločilo, da ga je dolžna toženka vrniti v naravi, medtem ko je glede vrnitve belega vina obrazložilo, da ga v količini in kakovosti, kot ga je prejela, ni mogoče vrniti, zato je toženka dolžna tožnici nadomestiti korist v višini 11.630,88 EUR. Pri tem je zavzelo stališče, da iz pavšalnih navedb toženke ni mogoče zaključiti, da lahko zagotovi prav takšno belo vino z enakimi lastnostmi, kot je bilo vino, ki ga je kupila, saj ga je predelala in zmešala z drugim.

11. Takšnemu stališču prvostopnega sodišča pritožbeno sodišče ne pritrjuje in sledi pritožbenim navedbam, da je mogoče belo vino vrniti v naravi. Primarno pravilo vračanja neupravičeno pridobljenega je vrnitev prejetega. Šele kadar to ni mogoče (ker gre na primer za individualno določeno stvar, ki je uničena), je neupravičeno obogateni dolžan nadomestiti vrednost tistega, kar je prejel. To pomeni, da sme tožnica v stečajno maso zahtevati vrnitev tistega, kar je bilo predmet izpodbijanega dejanja, in nima zahtevka za denarno nadomestilo, če je vrnitev v naravi še mogoča.(1)

12. Glede na to, da tožnica zahteva vrnitev generične stvari, saj je belo vino opredelila na način, da zahteva belo vino, ki je iste vrste in kakovosti kot po računu št. 001/2012, je sodišče druge stopnje prepričano, da je mogoče takšno stvar (vino) vrniti v naravi. Sicer drži stališče sodišča prve stopnje, da je belo vino toženka predelala in prodala tretjim osebam, vendar je v obravnavanem primeru potrebno predvsem upoštevati, da tožnica zahteva vrnitev generične stvari, ki jo je po zatrjevanju toženke mogoče vrniti. Pritožba ima prav tudi v delu, ko sodišču prve stopnje očita, da je neutemeljeno zaključilo, da so navedbe toženke o vrnitvi belega vina pavšalne. Breme opredelitve blaga oziroma stvari, ki je predmet vrnitvenega zahtevka, je namreč na strani tožnice, saj je na podlagi 180. člena ZPP slednja tista, ki mora v tožbi določno opredeliti vsebino zahtevka. Z vrnitvijo belega in rdečega vina se je toženka strinjala, saj je v postopku na prvi stopnji v pripravljalni vlogi z dne 8. 9. 2014 navedla, da pripravljena vrniti tožnici tudi belo vino v celotni količini, primerjalno enake kakovosti, kot je bilo vino, kupljeno z izpodbijanim poslom. Na zaključek sodišča druge stopnje o vrnitvi belega vina ne vpliva dejstvo, da je toženka belo vino predelala (ga uničila), saj tožnica ne zahteva individualno določene stvari, ampak vrstno stvar, količine in kakovosti, ki je opredeljena, kar pa predstavlja odločilno okoliščino za razsojo o načinu vrnitve neupravičeno pridobljenega v predmetnem sporu.

13. Po ugotovitvi, da je bila določba drugega odstavka 278. člena ZFPPIPP materialno pravo zmotna uporabljena in da ugotovljeno dejansko stanje omogoča spremembo izpodbijane sodbe, je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in

sodbo sodišča prve stopnje v skladu s 5. točko 358. člena ZPP delno spremenilo tako, da je v celoti zavrnilo primarni zahtevek tožnice na plačilo zneska 13.250,88 EUR in v celoti ugodilo podrejenemu zahtevku na vrnitev belega in rdečega vina po računu št. 001/2012 z dne 10. 12. 2012. V preostalem je pritožbo toženke kot neutemeljeno zavrnilo (353. člen ZPP).

14. Sprememba odločitve sodišča prve stopnje o vrnitvi stvari v naravi ni vplivala na spremembo odločitve o povrnitvi stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje (drugi odstavek 165. člena ZPP). Z avrnitev primarnega zahtevka za toženko ne predstavlja vsebinskega uspeha v pravdi, saj je tožnica uspela s podrejenim zahtevkom na vrnitev vrstne stvari, opredeljene v količini in kakovosti.

15. Odločitev o pritožbenih stroških toženke temelji na drugem odstavku 154. člena v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP. Na podlagi vseh okoliščin primera, ko je pritožba neutemeljeno grajala, da niso izpolnjeni vsi pogoji za izpodbijanje pravnih dejanj tožnice, pri čemer pa je utemeljeno očitala sodišču prve stopnje zmotno uporabo določbe drugega odstavka 278. člena ZFPPIPP, sodišče druge stopnje ocenjuje, da je toženka upravičena do priglašenih pritožbenih stroškov v polovičnem obsegu.

Ti znašajo: 587,20 EUR za nagrado za pritožbeni postopek (tar. št. 3210 ZOdvT), 20,00 EUR za materialne stroške (tar. št. 6007 ZOdvT), čemur je treba prišteti 133,58 EUR kot povračilo za 22 % DDV in 513,00 EUR sodne takse, kar skupaj znaša 1.253,78 EUR. Glede na njen pritožbeni uspeh je toženka upravičena do povrnitve 626,89 EUR pritožbenih stroškov.

Op.št.(1):Prim. z VS sodba III Ips 70/2002 z dne 14. 11. 2002.