Jedro

Bistven del izpolnitvenega ravnanja tožeče stranke v tem, da je oglaševala nepremičnino za prodajo, s tem iskala interesente za nakup, seznanila toženca s kupcem in ga spravila v stik za pogajanja, v posledici česar je bila med tožencem in kupcem po uspešnih pogajanjih sklenjena prodajana pogodba. Glavni namen posredovanja je bil tako dosežen. Ni dvoma, da je do sklenitve prodajne pogodbe pripeljalo prav posredovanje tožeče stranke. Ker je bila prodajna pogodba sklenjena in plačana kupnina je bila tožena stranka dolžna pogodbo izpolniti in plačati 4 % posredniško provizijo + DDV.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi v točki I. in III. izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo zneska 7.710,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 9. 2015 dalje do plačila ter za stroške izvršilnega postopka v znesku 186,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 12. 2015 dalje do plačila (točka I. izreka). Toženi stranki je naložilo, da mora v 15 dneh povrniti tožeči stranki stroške pravdnega postopka v znesku 1.695,19 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka III. izreka). Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 7.710,40 EUR od 27. 8. 2015 do 21. 9. 2015 (točka II. izreka).

2. Tožena stranka to sodbo sodišča prve stopnje izpodbija s pravočasno vloženo pritožbo po pooblaščeni odvetniški družbi v prisodilnem delu to je v točki I. in III. izreka, zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, kršitev pravice do pravnega sredstva iz člena 25 Ustave RS, načela enakega varstva pravic iz člena 22 Ustave RS in kršitev pravice do poštenega sojenja iz člena 6 (1) EKČP, zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne in razveljavi sklep o izvršbi oziroma podrejeno, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v celoti razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, tožeči stranki pa naloži, da toženi stranki povrne vse stroške pritožbenega postopka. V pritožbi navaja, da je sodišče v izpodbijani sodbi navedlo, da je tožena stranka upravičena do plačila celotne vtoževane terjatve tudi na podlagi člena 9 Pogodbe, ki določa pogodbeno kazen v višini 4 % pogodbene vrednosti za primer kršitve pogodbe s strani naročnika, torej tožene stranke. Tožeča stranka v postopku na prvi stopnji nikoli ni uveljavljala zahtevka na plačilo pogodbene kazni in je sodišče kršilo razpravno načelo, kršitev pa je vplivala na odločitev o zadevi ter na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, saj je sodišče v izpodbijani sodbi tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo in to na pravni in dejanski podlagi, ki jo tožeča stranka ni zatrjevala. Kršilo je tudi člen 2 ZPP, kakor tudi člen 7 (1) ZPP. Zahtevek iz naslova posredniške provizije se pojmovno in logično izključuje z zahtevkom na plačilo pogodbene kazni, pogodbena kazen po členu 247 (3) OZ ne more biti dogovorjena za denarne obveznosti kot je obveznost plačila posredniške provizije. Izpodbijana sodba je v tem delu sodba presenečenja. Stališče sodišča, da naj bi tožena stranka kršila člen 9 Pogodbe je napačno in ne izhaja niti iz izjav zaslišanih niti iz listinskih dokazov v spisu. Izpodbijana sodba zaradi navedene očitne napačnosti pomeni kršitev pravice do pravnega sredstva iz člena 25 Ustave RS, načela enakega varstva pravic iz člena 22 Ustave RS in kršitev pravice do poštenega sojenja iz člena 6 (1) EKČP. Nadalje navaja, da je sodišče v izpodbijani sodbi napačno presodilo listinske dokaze v spisu in napačno presodilo izpovedi prič na glavni obravnavi 10. 4. 2018, posledično pa tudi napačno ugotovilo dejansko stanje in napačno uporabilo materialno pravo, pri tem pa je tudi absolutno bistveno kršilo določbe pravdnega postopka. Tožena stranka vztraja, da tožeča stranka ni izpolnila obveznosti določenih v členu 5 Pogodbe, ker ni niti poskušala doseči dogovora o delitvi provizije prodajalec 2 % - kupec 2 %, tožene stranke ni obvestila o dogovoru ali morebitni zavrnitvi predloga, ter ni niti poskušala s kupcem skleniti nove posredniške pogodbe. Ker storitev po pogodbi ni opravila in ker je pogodbo kršila ni upravičena do plačila, o tem ugovoru pa sodišče sploh ni odločalo. Pri tem se sklicuje na izpovedbe priče T. K., Z. G. in D. R. Pri tem je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da naj bi šlo kvečjemu za odškodninsko odgovornost tožeče stranke, posledično pa je sodišče nepopolno ugotovilo dejanske stanje, ker ga glede zatrjevane pravne podlage še ugovora tožene stranke sploh ni ugotavljalo. Sodišče se v izpodbijani sodbi ni opredelilo do trditev tožene stranke glede določbe člena 850 OZ, ki določa, da posrednik, ki dela v nasprotju s pogodbo ali v nasprotju z interesi svojega naročitelja, za drugo stranko, izgubi pravico do posredniškega plačila in do povračila stroškov. Jasno je, da je tožeča stranka kršila pogodbo vsaj v 5. členu Pogodbe, ker se s kupcem ni niti poskušala dogovoriti za sklenitev dogovora o delitvi provizije, temveč je v nasprotju s tem kupcu zagotovila, da je provizija stvar prodajalca. Hkrati je sodišče napačno uporabilo materialno pravo, ker neizpolnitve obveznosti tožeče stranke kot je določena v členu 5 Pogodbe ni štelo kot razlog vsaj za znižanje provizije tožeče stranke, čeprav to izhaja iz pogodbe. Pogodba v členu 3 določa provizijo v višini 4 % + DDV za vse opravljene storitve, celotni komplet, kar je tudi najvišja dopustna posredniška provizija po kogentni določbi člena 5 (1) ZNPosr. V pogodbeno določeno posredniško provizijo je vključeno še plačilo za določene dodatne storitve oziroma obveznosti tožeče stranke ne le tiste obveznosti, ki jih določa ZNPosr. Da sta se stranki dogovorili za dodatne storitve, ki jih je bila dolžna opraviti tožeča stranka dokazuje tudi elektronsko sporočilo Z. G. z dne 29. 6. 2015 ob 12:09, kjer je izrecno potrdil, da so sestava prodajne pogodbe, pridobivanje izjav upnikov (pooblastilu), storitve fiduciarnega računa (če je to potrebno), vodenje posla do overitve pogodbe pri notarju dodatno vključene v provizijo. Tožeča stranka se je torej zavezala, da za toženo stranko opravi vse navedene storitve. Pri tem ne drži, kot je navedlo sodišče, da naj bi šlo za nekakšne brezplačne dodatne storitve. V členu 2 Pogodbe je bilo določeno, da je tožeča stranka edina, ki bo pooblaščena za pripravo pogodbe. Ne gre torej za nobeno brezplačno dodatno storitev, temveč za storitve, ki jih je bila tožeča stranka po pogodbi dolžna opraviti proti plačilu dogovorjene v 3., 4. in 5. točki Pogodbe. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi zmotno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je posredniška provizija v višini 4 % kogentna in kot da ni bilo drugačnega dogovora pravdnih strank, ob tem pa sodišče ni upoštevalo določil Pogodbe, ki predstavljajo veljavno pravo med strankama. Sodišče se tudi ni opredelilo do trditev tožene stranke glede člena 849 OZ, ki določa, da sme posrednik, ki je dobil naročilo za posredovanje od obeh strank zahtevati od vsake od strank samo polovico posredniškega plačila in polovico stroškov. Določba člena 5 Pogodbe je odraz te določbe. Tožeča stranka je dobila naročilo za posredovanje od obeh strank. Nadalje navaja, da je bila tožena stranka vse aktivnosti v zvezi z izvedbo prodaje nepremičnin in sestavo prodajne pogodbe prisiljena opraviti sama zaradi odsotnosti nepremičninske posrednika Z. G., kar je izkazano z listinami in izpovedbami zaslišanih v postopku. To naj bi bilo razvidno iz elektronskih sporočil iz katerih je razvidno, da se je kupcu s sklenitvijo kupoprodajne pogodbe zelo mudilo, da je tožena stranka pozvala tožečo stranko k izvedbi aktivnosti po pogodbi, zato je zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da naj bi se tožena stranka sama odločila sestaviti prodajno pogodbo in izvesti ostale aktivnosti v zvezi s prodajo nepremičnin. Tožena stranka nadalje sodišču prve stopnje očita kršitve po točkah 14 in 15 drugega odstavka 339. člena ZPP. Navaja, da je izpodbijana sodba zgolj navidezno obrazložena, da je konfuzna in nejasna, da se je sodišče bolj kot na trditve strank opiralo na to kar nobena od strank ni trdila in izpodbijana sodba ne izpolnjuje standardov poštenega sojenja po EKČP, da je sodišče prekršilo določbo 8. točke drugega odstavka 339. člena, ki je odraz ustavne pravice do enakega varstva pravic po členu 22 Ustave RS in iz nje izvedenega načela kontradiktornosti, v skladu s katero ima sodišče dolžnost, da primerno preuči navedbe in dokaze strank ter da svojo odločitev ustrezno obrazloži. S tem pa je kršilo tudi ustavne pravice (25. člen Ustave RS) in posledično 13. člen EKČP. Tožena stranka nadalje ne ve, katere listine je imelo sodišče v mislih pod oznakami A 13, A 14, B 6, B 7 in B 15, saj konkretnih navedb dokaznih listin v izpodbijani sodbi ni. Sodba ima tako pomanjkljivosti zaradi katerih se ne more preizkusiti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev pravdnega postopka.

3. Tožeča stranka je pritožbene navedbe tožene stranke prerekala kot neutemeljene. Predlagala je zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke za plačilo vtoževanega zneska iz naslova obračunane pogodbeno dogovorjene provizije za posredovanje pri prodaji nepremičnin tožene stranke. Zaključilo je, da je tožeča stranka dokazala, da je do plačila zaračunane provizije upravičena skladno s sklenjeno Pogodbo o posredovanju in kupoprodajno pogodbo v zvezi z nepremičnino in opravljeno storitvijo posredovanja, ni pa sledilo ugovorom tožene stranke o ničnosti pogodbe, niti ugovornim navedbam, da tožeča stranka ni opravila vseh s pogodbo dogovorjenih storitev in da je zato tožena stranka opravičena do znižanja pogodbeno dogovorjene 4 % posredniške provizije.

6. Odločitev sodišča prve stopnje je tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilna.

7. Pritožbeni očitek sodišču prve stopnje, da je to zagrešilo relativne bistvene kršitve po prvem odstavku 339. člena ZPP (kršitev člena 2 in 7 ZPP) in absolutne bistvene kršitve po točki 8, 14 in 15 drugega odstavka 339. člena ZPP in s tem kršitve ustavnih pravic in EKČP ni utemeljen. Sodba sodišča prve stopnje je podrobno obrazložena z jasnimi in skladnimi razlogi o vseh za odločitev relevantnih dejstvih in ne drži pritožbena navedba, da je zgolj navidezno obrazložena, konfuzna in nejasna in da sodišče ni upoštevalo trditev tožene stranke in da se do njih ni opredelilo. Izpodbijana sodba sodišča prve stopnje ni sodba presenečenja in tudi ne drži, da je ni mogoče preizkusiti. Res je sodišče prve stopnje med ostalimi razlogi za odločitev navedlo tudi, da je tožnica opravičena do plačila vtoževane terjatve tudi na podlagi 9. točke Pogodbe1 (B1), ker je toženka sama kršila pogodbo, za kar ni imelo podlage v trditvah pravdnih strank, vendar je sodišče prve stopnje ta argument navedlo zgolj kot dodatni argument za svojo odločitev, ki jo je že pred tem podrobno pojasnilo in na pravilnost slednje nima nikakršnega vpliva. Navedena kršitev tako ni vplivala na pravilnost in zakonitost izdane sodbe zato se pritožbeno sodišče tudi ni ukvarjalo z obsežnimi pritožbenimi izvajanji tožene stranke pod točko III. in V. pritožbe o kršitvah, ki naj bi jih s tem zagrešilo sodišče prve stopnje.

8. Tožena stranka nadalje v pritožbi neutemeljeno navaja, da v sodbi ni konkretne navedbe dokaznih listin, ki jih je pri odločanju upoštevalo sodišče prve stopnje v posledici česar, da sodbe ni mogoče preizkusiti, ker da tožena stranka ne ve katere listine je imelo sodišče v mislih pod oznakami A 13, A 14, B 6, B 7 in B 15. Sodišče prve stopnje je v točki 16 konkretno navedlo katere listine tožeče stranke in tožene stranke je v dokaznem postopku prebralo, nato pa je posamezne listine na katere je opiralo svojo odločitev glede ugotovljenih dejstev v obrazložitvi izpodbijane sodbe še večkrat konkretno navedlo2, tako da bi toženi stranki moralo biti jasno katere listine je imelo v mislih sodišče pod posameznimi navedenimi oznakami A oziroma B prilog v svojem zaključku v točki 26 obrazložitve izpodbijane sodbe.

9. Tožena stranka sodišču prve stopnje nadalje neutemeljeno očita, da je to v izpodbijani sodbi napačno presodilo listinske dokaze v spisu, napačno presodilo izpovedbe prič na glavni obravnavi dne 10. 4. 2018, posledično pa, da je tudi napačno ugotovilo dejansko stanje in napačno uporabilo materialno pravo.

10. Kot izhaja iz spisovnega gradiva in obrazložitve izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje izvedene dokaze vestno in skrbno dokazno ocenilo in svojo dokazno oceno prepričljivo obrazložilo tako, da pritožbeno sodišče v njeno pravilnost nima razloga dvomiti. Na ugotovljeno dejansko stanje je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

11. Sodišče prve stopnje je kot nesporno med pravdnima strankama ugotovilo, da sta 26. 2. 2015 tožeča stranka kot posrednik in tožena stranka kot naročitelj sklenili Pogodbo o posredovanju pri prodaji nepremičnin (v nadaljevanju: Pogodba), ki jo je tožena stranka 12. 10. 2015 sicer odpovedala s 30-dnevnim odpovednim rokom, ki pa na obveznost plačila po Pogodbi oziroma na utemeljenost tožbenega zahtevka ne vpliva, saj je bila glede nepremičnin, ki so bile predmet pogodbe, sklenjena kupoprodajna pogodba še v času veljavnosti pogodbe, kar pritožbeno ni izpodbijano. Z navedeno Pogodbo se je posrednik zavezal, da si bo prizadeval najti in spraviti v stik z naročiteljem interesente - tretjo osebo, ki se bo z njim pogajala za sklenitev pogodbe o nakupu nepremičnine in si prizadeval, da bi do sklenitve pogodbe tudi prišlo, naročitelj pa se je zavezal, da bo posredniku plačal za posredovanje, če bo pogodba sklenjena in kupnina plačana (1. točka Pogodbe). Pogodbeni stranki sta se dogovorili, da bo nepremičninska družba edina, ki bo pooblaščena za oglaševanje, pridobitev kupcev in za pripravo pogodbe (2. točka Pogodbe). Naročitelj se je zavezal ob sklenitvi prodajne pogodbe plačati posredniško provizijo v višini 4 % + DDV ob pogoju plačila kupnine (točka 3). Pogodbeni stranki sta se dogovorili, da posrednik poskuša s kupcem skleniti novo posredniško pogodbo v kateri bo razmerje delitve plačila splošne provizije 2 % kupec, 2 % prodajalec (točka 5. Pogodbe). Navedena pogodbena določila med pravdnima strankama niso bila sporna in niso pritožbeno izpodbijana.

12. Nadalje je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožeča stranka oglaševala prodajo nepremičnin tožene stranke po ceni, ki jo je določila tožena stranka, da se je na oglaševalsko ponudbo javila družba P. d.o.o., da je bila na podlagi pogajanj o ceni oglaševane nepremičnine s toženo stranko pri katerih je bil prisoten tudi nepremičninski agent G., s to družbo kot kupcem sklenjena kupoprodajna pogodba o prodaji nepremičnin in se je kupec vpisal v zemljiško knjigo kot lastnik teh nepremičnin. Na podlagi teh dejanskih ugotovitev, ki pritožbeno niso izpodbijane, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožeča stranka za toženo stranko opravila pogodbeno dogovorjeno storitev oglaševanja, za katero se je tožena stranka zavezala plačati posredniško plačilo (provizijo) v višini 4 % + DDV od pogodbene cene nepremičnin. Pravilno je presodilo, da je bil bistven del izpolnitvenega ravnanja tožeče stranke v tem, da je oglaševala nepremičnino za prodajo, s tem iskala interesente za nakup, seznanila toženca s kupcem in ga spravila v stik za pogajanja, v posledici česar je bila med tožencem in kupcem po uspešnih pogajanjih sklenjena prodajana pogodba. Glavni namen posredovanja je bil tako dosežen (1. točka Pogodbe). Ni dvoma, da je do sklenitve prodajne pogodbe pripeljalo prav posredovanje tožeče stranke. Ker je bila prodajna pogodba sklenjena in plačana kupnina je bila tožena stranka dolžna pogodbo izpolniti in plačati 4 % posredniško provizijo + DDV.

13. Pravdni stranki sta v Pogodbi dogovorili, da bo nepremičninska družba edina, ki bo pooblaščena za oglaševanje, pridobitev kupcev in za pripravo pogodbe (točka 2. Pogodbe). Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje tudi ni bilo sporno, da tožeča stranka ni sestavila osnutka kupoprodajne pogodbe in ni opravila drugih aktivnosti oziroma storitev do overitve pogodbe pri notarju, kar pa tudi po presoji pritožbenega sodišča ne vpliva na utemeljenost terjatve tožeče stranke za plačilo pogodbeno dogovorjene 4 % posredniške provizije. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje tožeča stranka v okviru 4 % pogodbeno dogovorjene provizije za posredovanje ni bila dolžna nuditi tudi storitev sestave kupoprodajne pogodbe in v zvezi s to potrebnih storitev do overitve pogodbe. Iz določbe 2. točke Pogodbe to ne izhaja. Iz Splošnih pogojev poslovanja pri posredovanju v prometu z nepremičninami (v prilogi B 32 spisa), ki so bili sestavni del pogodbe in jih je priložila sama tožena stranka, jasno izhaja, da gre za dodatne storitve, ki jih tožeča stranka zaračuna po ceniku, kar pomeni, da neoprava teh storitev ne vpliva na obveznost plačila dogovorjene 4 % posredniške provizije, kar je tudi vseskozi zatrjevala tožeča stranka. Tožeča stranka je bila sicer te storitve pripravljena nuditi toženi stranki brezplačno, kar je sodišče pravilno ugotovilo iz izvedenih dokazov in sicer iz e-sporočila tožeče stranke toženi stranki z dne 29. 6. 2015 (priloga A 5 in A 13) in iz izpovedb zaslišanih prič, iz katerih izhaja, da je tožeča stranka toženo stranko že po prejemu obvestila 29. 6. 2015, da sta toženka in kupec uskladila višino kupnine (priloga A 5) že istega dne pozvala kupca in toženko k predložitvi podatkov potrebnih za pripravo osnutka kupoprodajne pogodbe in toženo stranko tudi obvestila, da je v okviru dogovorjene provizije pripravljena brezplačno nuditi tudi dodatne storitve (sestavo prodajane pogodbe, pridobivanje izjav upnikov, storitve fiduciarnega računa in vodenja posla do overitve pri notarju), ki jih sicer posebej zaračunava po ceniku, nato pa toženko ponovno pozvala 2. 7. 2015 k predložitvi podatkov za sestavo osnutka kupoprodajne pogodbe ter predložitvi pooblastila za izvedbo aktivnosti potrebnih za izvršitev posla prodaje. Vendar pa ji tožena stranka zahtevanih podatkov in pooblastila ni posredovala.3

14. Da je vse aktivnosti v zvezi s sestavo prodajne pogodbe za nepremičnine opravila tožena stranka sama, med pravdnima strankama ni bilo sporno. Da je storitve tožena stranka sama opravila iz razloga, ker se je sama tako odločila in to po lastni želji in ne zaradi tega ker bi bil odsoten posrednik tožeče stranke G., oziroma tega ne bi opravila tožeča stranka, je sodišče prve stopnje prepričljivo dokazno obrazložilo v točki 26 obrazložitve izpodbijane sodbe. Pri tem je sodišče prve stopnje izhajalo iz dokazne ocene vseh za to izvedenih relevantnih dokazov, ki jih je prepričljivo in logično obrazložilo in utemeljeno ni sledilo z ničemer dokazanim trditvam tožene stranke, da je bila primorana skleniti pogodbo sama, ker je bil nepremičninski posrednik G. na dopustu oziroma je bil nedosegljiv in se je zelo mudilo s sestavo Pogodbe, kar ponavlja tudi v pritožbi. Zgolj dejstvo, da se je toženi stranki zelo mudilo z realizacijo posla še ni dokaz, da je bila storitev prisiljena opraviti sama iz razlogov na strani tožeče stranke. Pritožbeno sodišče pa se strinja s sodiščem prve stopnje, ki je verjelo izpovedbi tožeče stranke in njenega nepremičninskega posrednika G., da bi tožeča stranka lahko zagotovila v primeru resnične odsotnosti katerega od nepremičninskih posrednikov nadomeščanje znotraj družbe. Iz sporočila M. T. z dne 29. 6. 2015 v prilogi A 5, ki ga je sodišče prve stopnje pravilno dokazno ocenilo in ne drži, da se do njega ni opredelilo kot mu to očita pritožba, pa izhaja le-to, kar je obrazložilo že sodišče prve stopnje v točki 25 obrazložitve izpodbijane sodbe. Očitek tožeči stranki, da ta do plačila pogodbeno dogovorjene posredniške provizije v celotni višini ni upravičena, ker da ni opravila storitve v zvezi s sestavo in realizacijo kupoprodajne pogodbe tako ni utemeljen.

15. Prav tako ni utemeljen očitek tožeči stranki, da ta do plačila ni upravičena oziroma ni upravičena v celoti, ker ni izpolnila pogodbenega dogovora iz 5. točke Pogodbe in ni niti poskušala doseči dogovora o delitvi posredniške provizije prodajalec 2 %, kupec 2 %. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema razloge kot jih je za to navedlo sodišče prve stopnje v točki 28 obrazložitve izpodbijane sodbe. Tudi po presoji pritožbenega sodišča to določilo za odločitev o upravičenosti tožeče stranke do plačila 4 % posredniške provizije ni pravno pomembno. Pritožbeno sodišče soglaša z odločitvijo sodišča prve stopnje, da je bila dogovorjena provizija za posredovanje pri prodaji nepremičnine, torej je bil bistven namen pogodbe posredovanje. Na podlagi tega pa je bila sklenjena prodajna pogodba in plačana kupnina. Glavni namen posredovanja je bil tako dosežen in tožeča stranka je bila upravičena do plačila dogovorjene provizije. Neizpolnitev dogovora v tč. 5 Pogodbe ne more vplivati na pogodbeno dogovorjeno vrednost opravljene storitve. Ob dejstvu, da je bila že oglaševana cena nepremičnin višja od cene za katero jo je bil kupec sploh pripravljen kupiti in da se je nato o ceni s kupcem pogajala tožena stranka in je bila izpogajana cena nižja od oglaševane, pa je tudi razumljivo, da tožeča stranka ni poskušala doseči dogovora s kupcem o delitvi provizije, saj bi bil takšen poskus nedvomno neuspešen in brez pomena. Ob dejstvu, da je prodajno pogodbo s kupcem sklepala sama tožena stranka, po določbi drugega odstavka 5. člena ZNPosr pa se plačilo za posredovanje lahko razdeli na obe stranki, če je med pogodbenima strankama prodajne pogodbe za določeno nepremičnino tako dogovorjeno, pa je imela tožena stranka tudi možnost, da se s kupcem sama dogovori, da plačilo za posredovanje plačata obe pogodbeni stranki, tako toženka kot kupec, kar je pravilno razlogovalo tudi sodišče prve stopnje. V pritožbi podana navedba tožene stranke, da tožena stranka kupoprodajne pogodbe ne bi sklenila, če ne bi bila prepričana, da je bil sklenjen dogovor z nepremičninskim posrednikom in kupcem o delitvi provizije, se tako pokaže za neutemeljen, in je tudi iz kupoprodajne pogodbe, ki jo je priložila tožena stranka sama (v prilogi B 15) v členu 12 razvidno, da sta se pogodbeni stranki dogovorili, da so stroški posredovanja pri prodaji (stroški nepremičninske agencije) v celoti stroški prodajalca, torej tožene stranke.

16. Tožena stranka tako tožeči stranki neutemeljeno očita, da je delala v nasprotju z interesi naročitelja za drugo stranko zaradi tega, ker ni sklenila v 5. točki Pogodbe navedenega dogovora in da je zaradi tega izgubila pravico do posredniškega plačila in plačila storitev in se pri tem neutemeljeno sklicuje na določbo 850. člena OZ. Tožena stranka pa tudi nikoli ni trdila, da je tožeča stranka dobila naročilo za posredovanje od obeh strank, torej od tožene stranke in tudi od kupca, kot to navaja sedaj v pritožbi. Njeno pritožbeno sklicevanje na določbo 849. člena OZ je zato neutemeljeno.

17. Pritožbeno uveljavljani pritožbeni razlogi se tako v celoti izkažejo za neutemeljene. Pritožbeno sodišče v postopku na prvi stopnji ni zasledilo niti katere od ostalih kršitev na katere pazi samo po drugem odstavku 350. člena ZPP. Pritožbo je bilo zato zavrniti kot neutemeljeno in potrditi v točki I. in III. izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).

18. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama nositi svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Stroški tožeče stranke pa niso bili potrebni, saj njen odgovor ni pripomogel k odločitvi (prvi odstavek 155. člena ZPP).

1 Kot je povzelo sodišče prve stopnje 9. točka Pogodbe o posredovanju pri prodaji ali oddaji nepremičnin sklenjene med pravdnima strankama določa: Naročitelj jamči, da podatkov pridobljenih od nepremičninske družbe ne bo izrabil tako, da bi sam sklenil posel z osebo, s katero ga je spravil v stik posrednik. V primeru kršitve je naročitelj posredniku dolžan plačati pogodbeno kazen v višini 4 % pogodbene vrednosti in DDV. [...] 2 Glej točko 20 in naslednje obrazložitve izpodbijane sodbe. 3 Glej obrazložitev sodišča prve stopnje v točki 25 izpodbijanene sodbe.