Jedro

Iz jezikovne razlage določb ZUP izhaja, da je status stranskega udeleženca mogoče priznati le v upravnem postopku, ki še teče oziroma še ni zaključen.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je upravna enota zavrnila vlogo tožnice za priznanje statusa stranke v zadevi izdaje gradbenega dovoljenja investitorjem A.A., B.B. in C.C. na parc. št. 197 s k. o. …. V obrazložitvi sklepa prvostopni organ navaja, da je tožnica dne 23. 7. 2012 podala zahtevo za priznanje statusa stranke v zvezi z izdajo gradbenega dovoljenja investitorjem ter zahtevala, da se jo obvešča o vseh morebitnih nadaljnjih vlogah v zvezi z izdajo gradbenega dovoljenja, ki so ali bodo vložene v zvezi z obravnavano parcelo, ker parcelna meja ni urejena. Vprašanje strank v postopku ureja 43. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) ter 62. člen Zakona o graditvi objektov (ZGO-1). Po ugotovitvah prvostopnega organa tožnica v vlogi ni navedla razlogov, da bi ji bilo mogoče priznati status stranskega udeleženca. Tudi ne drži trditev, da meja ni urejena, saj je bila določena s sodno odločbo. Po prostorskem aktu (Odloku o prostorsko ureditvenih pogojih za celotno območje Občine Slovenska Bistrica za območje Občine Oplotnica) je pisno soglasje lastnikov sosednjih zemljišč za nezahtevne in enostavne objekte za lastne potrebe potrebno, kolikor so od meje oddaljeni manj kot 1,5 m. Navedena določba odloka velja od marca leta 2013, tako da tožnici na podlagi navedene spremembe ni več priznan status stranskega udeleženca v postopku.

Tožena stranka je zavrnila pritožbo tožnice na podlagi ugotovitve, da je prvostopni upravni organ postopek za izdajo gradbenega dovoljenja za gradnjo nezahtevnega objekta, in sicer enoetažne pritlične lope za shranjevanje orodja na parc. št. 197 k. o. …, ustavil. Investitorji so namreč dne 19. 7. 2012 podali izjavo o umiku zahtevka za izdajo gradbenega dovoljenja, tako da je prvostopni organ istega dne izdal sklep o ustavitvi postopka. Navedeni sklep je postal pravnomočen, saj nobena stranka ni vložila pritožbe. Ker je tožnica vlogo za priznanje stranke vložila v času, ko je postopek že bil ustavljen, ji statusa stranke ni mogoče več priznati.

Tožnica izpodbija odločitev upravnega organa zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava. Prav tako izrecno izpodbija drugostopno odločbo tožene stranke zaradi bistvene kršitve določb upravnega postopka, ker odločba nima vseh obveznih sestavin. Prvostopni upravni organ je napačno zaključil, da je meja med parcelama investitorjev in tožnice urejena. Kljub nesporno izdani sodni odločbi, ta ni bila nikoli izvršena. Meja je namreč urejena šele tedaj, ko je evidentirana na podlagi dokončne upravne ali pravnomočne sodne odločbe in ima koordinate zemljiškokatastrskih točk, določenih s predpisano natančnostjo. V obravnavnem primeru pa o meji ni bil izdelan elaborat, tako da sklep Temeljnega sodišča opr. št. N 23/83 z dne 25. 10. 1984 ni bil izvršen. V skladu z določbo 386. člena Obligacijskega zakonika pa izvršitev sodnih odločb zastara v desetih letih od pravnomočnosti odločitve. Prav tako v zadevi ni bilo pravilno ugotovljeno dejansko stanje, ker gre dejansko za gradnjo prizidka stanovanjske hiše, ki predstavlja zahtevni objekt. Za takšno gradnjo pa je po odloku potrebno soglasje sosedov v primeru odmika objekta manjšega od 4 m. V zvezi z odločbo drugostopnega organa, ki sicer neposredno ne posega v pravni položaj tožeče stranke, pa ta ugovarja, da nima potrebnih sestavin iz 214. člena ZUP. Tako tožena stranka ni kontradiktorno pojasnila, kakšno je ugotovljeno dejansko stanje ter ni navedla razlogov odločilnih za presojo dokazov. Pri tem je prezrla vse pritožbene navedbe in se do njih ni opredelila, zaradi česar odločbe ni mogoče preizkusiti. Zgrešila je tudi bistvo zahteve za priznanje statusa stranskega udeleženca, saj ta po določbah ZGO-1 ni omejen samo na obravnavni postopek izdaje gradbenega dovoljenja, ampak je namenjen tudi temu, da se tožečo stranko obvešča o vseh drugih postopkih za izdajo gradbenega dovoljenja, ki bi lahko posegli v njeno pravno sfero. Predlaga, da sodišče izpodbijani sklep odpravi ter toženi stranki naloži povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka je sodišču dostavila upravni spis, posebnega odgovora na tožbo pa ni podala.

Prizadete stranke v odgovoru na tožbo zavračajo očitke tožeče stranke in menijo, da tožnica uporablja vsa sredstva v želji, da bi škodovala, ne pa zaradi lastnega pravnega interesa. Ne drži trditev, da gre za zahtevni objekt, saj je to razvidno iz sklepa gradbene inšpektorice o ogledu objekta. Do spremembe občinskega odloka o odmikih nezahtevnih objektov od parcelne meje tožnica ni nikoli ugovarjala spornosti meje. Sicer pa tudi do sedaj ni predložila nobenih dokazil, ki bi podprla njeno izjavo. Smiselno predlagajo zavrnitev tožbe.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je odločitev organa prve stopnje pravilna, vendar iz razlogov, ki jih je navedla tožena stranka in se nanje sklicuje tudi sodišče pri svoji odločitvi (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS-1).

Iz podatkov spisa je razvidno, da so investitorji dne 12. 6. 2012 vložili vlogo za izdajo gradbenega dovoljenja za gradnjo nezahtevnega objekta in sicer podzidavo balkona na že obstoječi stanovanjski hiši. Z vlogo z dne 4. 7. 2012 so spremenili zahtevek v zahtevek za gradnjo enoetažne pritlične lope za shranjevanje orodja. Dne 19. 7. 2012 pa so podali vlogo, v katero so izjavili, da umikajo svoj zahtevek za izdajo gradbenega dovoljenja za nezahtevni objekt. Še istega dne je prvostopni organ izdal sklep, s katerim je postopek za izdajo gradbenega dovoljenja ustavil. Navedeni sklep je bil vročen vsem strankam v postopku, med drugim tudi tožnici po pooblaščencu, ki jo je tedaj zastopal. Dne 23. 7. 2012 (že po prejemu sklepa o ustavitvi postopka) pa je tožnica podala zahtevo, da se ji prizna nadaljnji status stranke v postopku ter da se jo obvešča o vseh vlogah v zvezi z izdajo gradbenega dovoljenja na parceli investitorjev.

Kdo je lahko stranka ali stranski udeleženec v upravnem postopku določa ZUP v 42. in 43. členu. Po določbi 42. člena je stranka v upravnem postopku lahko vsaka fizična oseba in pravna oseba zasebnega ali javnega prava, na katere zahtevo je začet postopek ali zoper katero teče postopek. Pravico udeleževati se postopka ima tudi oseba, ki izkaže pravni interes, to je oseba, ki zatrjuje, da vstopa v postopek zaradi varstva svojih pravnih koristi (člen 43 ZUP). Stranski udeleženec tako nastopa v tujem upravnem postopku zaradi varovanja svojih pravnih koristi. Vstop v postopek pa lahko zahteva med postopkom na prvi stopnji do izdaje odločbe (člen 142 ZUP), kasneje pa le v okviru pritožbe ali izrednega pravnega sredstva obnove postopka. Že iz jezikovne razlage navedenih določb izhaja, da je status stranskega udeleženca mogoče priznati le v odprtem upravnem postopku. V neobstoječem upravnem postopku tako ni mogoče uveljavljati statusa stranskega udeleženca. Za takšno situacijo pa gre v obravnavanem primeru, saj so stranke, ki so predlagale uvedbo postopka za izdajo gradbenega dovoljenja, umaknile svoj zahtevek, upravni organ pa je na podlagi navedenega postopek ustavil. V skladu z določbo 134. člena ZUP namreč lahko stranka vsak čas med postopkom umakne svoj zahtevek, s tem pa odpade tudi podlaga za vodenje postopka.

Na drugačno odločitev tudi ne vplivajo tožbeni ugovori, s katerimi tožnica utemeljuje svoj pravni interes za priznanje statusa stranskega udeleženca. Navedene okoliščine (nedoločenost meje) pri presoji izpodbijanega sklepa in odločbe tožene stranke niso relevantne, saj je bila zahteva tožnice zavrnjena na podlagi procesnih določb. Tožnica pa ne zatrjuje, da postopek izdaje gradbenega dovoljenja, v katerem je imela status stranskega udeleženca, ni bil pravnomočno ustavljen. Prav tako se neutemeljeno sklicuje na določbe ZGO-1, saj tudi navedeni predpis tožnici v konkretni situaciji, ko ni več odprtega postopka, ne daje položaja stranskega udeleženca.

Po vsem navedenem je sodišče presodilo, da tožba ni utemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Zavrnitev tožbe se nanaša tudi na zahtevek tožnice za povrnitev stroškov postopka. Navedena odločitev temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.