Jedro

Ker iz vsebine tožbe izhaja, da je tožnica, ki je sicer upravnik večstanovanjske stavbe, tožbo vložila v svojem imenu in da s tožbo izpodbija zakonitost etažnim lastnikom izrečenega inšpekcijskega ukrepa, je odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju tožbe na podlagi 3. točke 36. člena ZUS-1, ki določa, da sodišče tožbo zavrže, če tožnik v tožbi ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi, pravilna.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom (1. točka izreka sodbe in sklepa) na podlagi 3. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo tožničino tožbo zoper točko B)1 izreka odločbe stanovanjskega inšpektorja Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor, Stanovanjske inšpekcije, št. 06132-332/2010 z dne 27. 9. 2010. S sodbo (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožničino tožbo zoper zgoraj navedeno odločbo v preostalem delu kot neutemeljeno zavrnilo. Z izpodbijano upravno odločbo je prvostopenjski inšpekcijski organ odpravil in nadomestil svojo odločbo, št. 06132-332/2010 z dne 6. 8. 2010 (točka A izreka), in odločil: da so tam navedeni etažni lastniki stavbe na naslovu ..., Ljubljana, ki jih zastopa tožnica, dolžni na svoje stroške v roku 60 dni sanirati hidroizolacijo in krovsko kleparska dela na terasi – pohodni strehi nad stanovanjem številka 11 tako, da se prepreči nadaljnje zamakanje v posamezne in skupne dele stavbe in dela izvesti v skladu s predpisi in pravili gradbene stroke (točka B)1 izreka); da je tožnica v okviru svojih pristojnosti dolžna opraviti potrebne aktivnosti za izvršitev te odločbe in o izvršitvi odrejenih ukrepov obvestiti inšpektorja (točka B)2 izreka); da pritožba ne zadrži izvršitev te odločbe in da stroški postopka niso nastali (točki B)3 in B)4 izreka). Tožena stranka je z odločbo, št. 0614-16/2010/2-MK z dne 7. 9. 2011, pritožbo tožnice zoper izpodbijani akt zavrnila.

2. Sodišče prve stopnje je tožbo zoper B)1 točko izreka izpodbijanega akta s sklepom zavrglo, ker tožnica s tožbo, ki jo je vložila v svojem imenu, v tem delu ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi, ampak pravice in pravne koristi etažnih lastnikov.

3. Zoper ta sklep sodišča prve stopnje je tožnica vložila pritožbo, v kateri uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 75. člena ZUS-1. Navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje, če je menilo, da ni jasno, kdo, v katerem delu in na podlagi kakšnih upravičenj vlaga tožbo, tožnico pozvati, da tožbo dopolni. Pri tem se sklicuje na 81., 208. in 273. člen Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in na sodno prakso (odločbe Cp 1007/2007, I Up 8/2008, I Cp 1127/2007). Meni, da je sodišče prve stopnje spregledalo, da je že na podlagi 25. in 48. člena Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ-1) zakonita zastopnica etažnih lastnikov in da so etažni lastniki s sklepom, s katerim so jo pooblastili za vodenje tega postopka v skladu s 34., 35. in 50. členom SZ-1, nanjo prenesli materialnopravna in procesna upravičenja. Prenos takih upravičenj je dopusten tudi na podlagi dosedanje sodne prakse Vrhovnega sodišča (II Cp 1178/2011). Zato meni, da je bila upravičena vložiti tožbo v imenu etažnih lastnikov. Navaja še, da gre v obravnavani zadevi za enotno inšpekcijsko odločbo, saj ukrepa enega inšpekcijskega zavezanca ni mogoče izvršiti, ne da bi bil izvršen tudi ukrep drugega zavezanca. Ker sama niti ne more uspešno izpodbijati samo tistega dela inšpekcijske določbe, ki se nanaša nanjo, če hkrati ne izpodbija tudi preostalega dela, gre v tej zadevi za enotno sosporništvo. Navaja še, da njena legitimacija v upravnem postopku ni bila nikoli sporna, zato ni logično, da ji sedaj v upravnem sporu ni priznana. Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša tudi stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Odločitev sodišče prve stopnje o zavrženju tožničine tožbe zoper B)1 točko inšpekcijske odločbe, s katero je etažnim lastnikom naloženo, da na svoje stroške sanirajo pohodno streho nad tam navedenim stanovanjem, je pravilna. Sodišče prve stopnje je za svojo odločitev navedlo pravilne razloge, ki imajo podlago v podatkih upravnega in sodnega spisa. Iz vsebina tožničine tožbe namreč izhaja, da je tožnica tožbo vložila v svojem imenu in da s tožbo izpodbija zakonitost etažnim lastnikom izrečenega inšpekcijskega ukrepa. Ker je tožnica s tožbo, vloženo v svojem imenu, ščitila interese etažnih lastnikov, je odločitev o zavrženju njene tožbe na podlagi 3. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, ki določa, da sodišče tožbo zavrže, če tožnik v tožbi ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi, pravilna.

6. Pravilna je tudi presoja sodišča prve stopnje, da tožnica kot upravnik stavbe v etažni lastnini nima zakonskega pooblastila, da v svojem imenu vlaga tožbe za zaščito interesov etažnih lastnikov. Ta presoja sodišča prve stopnje pravilno temelji na določbah četrtega odstavka 118. člena Stvarnopravnega zakonika in na 50. členu SZ-1, ki določata pooblastila upravnika. Sodišče prve stopnje je po presoji Vrhovnega sodišča tudi pravilno presodilo, da tožnici tega upravičenja ne daje niti izrecno pooblastilo etažnih lastnikov, ki ga je tožbi priložila. Iz tega pooblastila namreč izhaja samo to, da so jo etažni lastniki pooblastili, da sproži upravni spor in za ta namen pooblasti tam navedenega odvetnika. S tem pooblastilom so zato etažni lastniki tožnico pooblastili za vložitev tožbe v njihovem imenu po tam določenem odvetniku. Tožnica pa je, kot to izhaja iz tožbe, tožbo vložila v svojem imenu.

7. Glede na navedeno tožničini pritožbeni ugovori niso utemeljeni. Tako ni utemeljen njen ugovor, da bi jo moralo sodišče prve stopnje pozvati na dopolnitev tožbe. Njena tožba samo zato, ker jo je vložila v svojem imenu, ne pa tudi v imenu etažnih lastnikov, ni bila nepopolna ali nerazumljiva. Njen ugovor, da naj bi bila že po samem zakonu zakonita zastopnica etažnih lastnikov, pa pravno ni pomemben. Kajti tudi če bi bila zakonita zastopnica etažnih lastnikov, bi tožbo morala vložiti kot njihova zastopnica. S pooblastilom, na katerega se sklicuje, pa etažni lastniki nanjo tudi niso prenesli svojih materialnopravnih upravičenj, ampak so ji priznali le procesno upravičenje, da v njihovem imenu po tam navedenem pooblaščencu vloži tožbo. Tožničino drugačno razumevanje razlike med materialnopravnim in procesnim upravičenjem pa na vsebino pooblastila, ki se nahaja v spisu, ne vpliva. Neutemeljen je tudi tožničin ugovor enotnega sosporništva. Po presoji Vrhovnega sodišča v obravnavanem primeru ni podlage za uporabo določbe 196. člena ZPP, ki se nanaša na institut enotnega sosporništva. Za enotno sosporništvo gre namreč le, če se spor lahko reši na enak način za vse udeležence materialnopravnega razmerja. To pa pride v poštev le, če so predmet spora obveznosti iste vrste, ki se opirajo na istovrstno dejansko in pravno podlago. V tej zadevi sta z inšpekcijsko odločbo strankam inšpekcijskega postopka naloženi različni obveznosti, ki temeljita na različni pravni podlagi.

8. Ker niso podani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena v zvezi s prvim odstavkom 82. člena ZUS-1 tožničino pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep.

K II. točki izreka:

9. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 165. člena ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).