Jedro

Sodišče se sicer strinja s tožečo stranko, da z zavrnitvijo zahteve za verifikacijo ni pridobila nobene pravice ali pravne koristi. Vendar pa mora v takih primerih vlagatelj izkazati, da sta se relevantno dejansko stanje ali ustrezna pravna podlaga, na katerih temelji zahtevek, spremenila. Tega pa tožeča stranka tudi po presoji sodišča ni izkazala. Glede na navedeno je tudi po presoji sodišča tožena stranka mogla zahtevo tožeče stranke zavreči. Zatrjevanje, da je do spremembe pravne podlage prišlo, ker je tožena stranka začela s pozivi upravičencem, naj pojasnijo pravno ali dejansko podlago svojih zahtevkov, čeprav bi po mnenju tožeče stranke moral biti postopek zgolj formalne narave, tako nedvomno ne predstavlja sprememb pravne podlage, ki bi omogočala tožeči stranki ponovno obravnavanje njene vloge. Če pa tožeča stranka meni, da je tožena stranka v prvem postopku ravnala v nasprotju z ZNISESČP, bi to kvečjemu pomenilo napačno uporabo materialnega prava, slednje pa bi morala tožeča stranka uveljavljati v upravnem sporu zoper (prvo) zavrnilno odločbo.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

**Potek upravnega postopka**

1. Z izpodbijanim sklepom je Sklad Republike Slovenije za nasledstvo (v nadaljevanju tožena stranka) na podlagi 4. točke prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) zavrgel zahtevo tožeče stranke za verifikacijo neizplačane stare devizne vloge z dne 6. 11. 2017, ker je o devizni vlogi št. ... že odločil z odločbo o zavrnitvi zahteve za verifikacijo št. 510-1682/2015/2 z dne 5. 1. 2017, ki jo je tožeča stranka prejela dne 11. 1. 2017, dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, pa se po izdaji zavrnilne odločbe nista spremenila.

**Povzetek bistvenih navedb v upravnem sporu**

2. Tožeča stranka v tožbi navaja, da naj bi bil postopek verifikacije neizplačane stare devizne vloge formalne narave, kjer se ugotavlja le identiteto osebe, njen račun in verodostojnost devizne knjižice. V postopku pa se je izkazalo, da tožena stranka zavrača zahtevke iz različnih razlogov in poziva upravičence k pojasnilu prenosa terjatev na Agencijo za privatizacijo. Postopek verifikacije se je tako spremenil iz enostavne in formalne ugotovitve verodostojnosti listin v ugotavljanje pravne in dejanske podlage vsake devizne vloge varčevalca. Stanje se je dodatno spremenilo s sodbami Upravnega sodišča, kjer sodišče toženi stranki nalaga dodatno preverjanje dejanskega stanja. Sklicevanje tožene stranke na 129. člen ZUP ni utemeljeno, saj nobeden od vložnikov zahteve za verifikacijo z vložitvijo zahteve ni pridobil nobene pravice, kot tudi mu ni bila naložena nikakršna obveznost. Dejansko stanje ali pravna podlaga sta se spremenili, saj je tožena stranka začela s pozivi upravičencem, naj pojasnijo pravno ali dejansko podlago svojih zahtevkov, čeprav bi moral biti postopek zgolj formalne narave skladno z Zakonom o načinu izvršitve sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi št. 60642/08 (v nadaljevanju ZNISESČP) in sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) v zadevi Ališić in drugi proti Bosni in Hercegovini, Hrvaški, Srbiji, Sloveniji in Makedoniji št. 60642/08 (v nadaljevanju Zadeva Ališić in drugi). Ker ZNISESČP daje možnost vlaganja zahtev za verifikacijo do 31. 12. 2017, so upravičenci menili, da lahko svoje zahteve vlagajo večkrat, jih spreminjajo in dopolnjujejo. Tožeča stranka je zato upravičeno menila, da njena prva zahteva ni dosegla in vsebovala zadostnih podatkov ter je zato vložila dodatna pojasnila ali novo zahtevo za verifikacijo. Prekluzije vlaganj zahtev za verifikacijo tožeča stranka ni pričakovala, ker bi zakonodajalec v takšnem primeru jasno zapisal, da se zahteva za verifikacijo lahko vloži le enkrat. To stališče je v nasprotju s sodbo v Zadevi Ališić in drugi ter Evropsko konvencijo o človekovih pravicah, saj gre za ustavno varovano pravico do premoženja. Tožeča stranka predlaga, naj sodišče po opravljeni glavni obravnavi odloči v sporu polne jurisdikcije, in podrejeno, naj izpodbijani sklep odpravi ter zadevo vrne v novo odločanje. Zahteva tudi povračilo stroškov.

3. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da kot upravni organ spoštuje načelo materialne resnice in mora v postopku ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito ter pravilno odločbo. Dejansko stanje v zadevi je ves čas enako, saj je tožeča stranka prenos sredstev na svoj posebni enotni privatizacijski račun opravila že pred vložitvijo zahteve za verifikacijo. V ponovni zahtevi za verifikacijo tožeča stranka ni predložila nobene dodatne listine, s katero bi domnevno dopolnila prvo zahtevo za verifikacijo, o kateri je tožena stranka že odločila. Če bi zakonodajalec predvidel večkratno vlaganje zahtev, bi to izrecno zapisal. Tožena stranka sodišču predlaga, da tožbo zavrže oziroma zavrne.

4. Tožeča stranka v pripravljalni vlogi navaja, da je edini pogoj za izplačilo glede na sodbo v Zadevi Ališić in drugi, da sredstva niso bila porabljena v postopku privatizacije ali izplačana, kar obširno obrazloži. Stališče, da je mogoče zahtevo za verifikacijo vložiti le enkrat, je formalističen pogoj, ki to izplačilo onemogoča. **Odločanje po sodniku posamezniku**

5. Sodišče je 26. 10. 2020 sprejelo sklep, da o zadevi odloča po sodniku posamezniku, in sicer iz razloga po tretji alineji drugega odstavka 13. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Stranki postopka sestavi sodišča nista ugovarjali niti pisno pred glavno obravnavo, niti na izrecno vprašanje sodnice na naroku za glavno obravnavo 18. 3. 2021. **Dokazni sklep** Po uradni dolžnosti je sodišče na naroku za glavno obravnavo izvedlo vpogled v listino C1 (odločba tožene stranke z dne 5. 1. 2017 o zahtevi tožnika z dne 7. 12. 2015), in po predlogu tožeče stranke v izpodbijani sklep z dne 27. 12. 2018 (A 2). Zavrnilo pa je dokazne predloge tožeče stranke za vpogled v kopijo hranilne knjižice in potrdilo Zavoda za platni promet F BiH z dne 26. 11. 2015 (A3, A4) in dokazni predlog toženke za vpogled v potrdilo Zavoda za platni promet F BiH z dne 4. 12. 2014 (B1), ker gre za dokazovanje pravno nepomembnih dejstev.

**K odločitvi sodišča**

6. Tožba ni utemeljena.

7. V obravnavani zadevi je sporna odločitev tožene stranke o zavrženju zahteve tožeče stranke za verifikacijo glede neizplačanih starih deviznih vlog, št. knjižice oziroma računa ... (v nadaljevanju zahteva). Tožena stranka je odločitev oprla na 4. točko prvega odstavka 129. člena ZUP. Po tej določbi organ s sklepom zahtevo zavrže, če je bilo o isti upravni zadevi že pravnomočno odločeno z zavrnilno odločbo in se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, nista spremenila. Podlago za odločanje po ZUP v tovrstnih postopkih daje toženi stranki četrti odstavek 7. člena ZNISESČP, po katerem se v postopku verifikacije uporablja zakon, ki ureja splošni upravni postopek, razen če je v tem zakonu določeno drugače. 8. Med strankama ni sporno, da je tožena stranka o zahtevi tožeče stranke za verifikacijo zgoraj navedene devizne knjižice izdala zavrnilno odločbo, št. 510-1682/2015/2 z dne 5. 1. 2017, ki je bila tožeči stranki vročena 11. 1. 2017. Ker tožeča stranka pri tem ne navaja, da je zoper zavrnilno odločbo vložila pravna sredstva, med strankama ni sporno niti, da je zavrnilna odločba postala pravnomočna. Med strankama tudi ni sporno, da je tožeča stranka dne 6. 11. 2017 ponovno vložila zahtevo za predmetno devizno vlogo.

9. Sodišče se sicer strinja s tožečo stranko, da z zavrnitvijo zahteve za verifikacijo ni pridobila nobene pravice ali pravne koristi. Vendar pa mora v takih primerih vlagatelj izkazati, da sta se relevantno dejansko stanje ali ustrezna pravna podlaga, na katerih temelji zahtevek, spremenila.1 Tega pa tožeča stranka tudi po presoji sodišča ni izkazala. Glede na navedeno je tudi po presoji sodišča tožena stranka mogla zahtevo tožeče stranke na zgoraj citirani pravni podlagi zavreči. 10. Tožeča stranka namreč ne v upravnem postopku in tudi ne v upravnem sporu ne zatrjuje, da se je relevantno dejansko stanje (ki je v tem primeru, da je tožeča stranka vložila zahtevo za verifikacijo devizne vloge - v tem primeru devizne knjižice št. ..., s stanjem sredstev na dan 31. 12. 1991, z dne 4. 3. 1998 opravljenim prenosom vseh sredstev na posebni privatizacijski račun in posledično izkazanim saldom 0,00 in saldacijo navedene devizne vloge) po izdaji pravnomočne zavrnilne odločbe spremenilo.

11. Sodišče tudi ne sledi tožbenim naziranjem o spremembi pravne podlage obravnavane zahteve. Pravna podlaga za odločanje se namreč ni spremenila, saj ZNISESČP velja v nespremenjeni vsebini od uveljavitve naprej (Uradni list RS, št. 48/2015, od 4. 7. 2015 dalje) in po tem zakonu tožena stranka o zahtevah za verifikacijo deviznih vlog tudi odloča. Zatrjevanje, da je do spremembe pravne podlage prišlo, ker je tožena stranka začela s pozivi upravičencem, naj pojasnijo pravno ali dejansko podlago svojih zahtevkov, čeprav bi po mnenju tožeče stranke moral biti postopek zgolj formalne narave, tako nedvomno ne predstavlja sprememb pravne podlage, ki bi omogočala tožeči stranki ponovno obravnavanje njene vloge. Če pa tožeča stranka meni, da je tožena stranka v prvem postopku ravnala v nasprotju z ZNISESČP, bi to kvečjemu pomenilo napačno uporabo materialnega prava, slednje pa bi morala tožeča stranka uveljavljati v upravnem sporu zoper (prvo) zavrnilno odločbo. Enako (tj. da ne gre za spremembo pravne podlage) velja tudi za sodbe sodišča, saj sodbe sodišča v Republiki Sloveniji nimajo učinka precedensa, ki bi spreminjal pravno podlago oziroma zavezoval sodišče ali upravni organ pri odločanju v drugih istovrstnih zadevah.

12. Zavrženje zahteve za verifikacijo devizne vloge tožeče stranke zaradi že izdane pravnomočne zavrnilne odločbe, ob enakem dejanskem in pravnem stanju, tudi ni v nasprotju s stališči ESČP v sodbi v Zadevi Ališić in drugi. Ta namreč ni neposredna podlaga za odločanje v tej zadevi. Republika Slovenija je bila dolžna izvršiti sodbo v Zadevi Ališić in drugi na podlagi 46. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP). Kar zadeva ostale varčevalce, je ESČP Republiki Sloveniji v 146. odstavku te sodbe naložilo obveznost, da mora pod nadzorom Odbora ministrov sprejeti potrebne ukrepe na nacionalni ravni, vključno s spremembami zakonodaje, da bodo lahko Ališićeva, Sadžak in vsi drugi, ki so v enakem položaju kakor slednja, dobili izplačane "stare devizne vloge" pod enakimi pogoji kakor tisti, ki so imeli take vloge v domačih podružnicah slovenskih bank. To obveznost je RS izpolnila s sprejemom ZNISESČP in posamičnim upravnim odločanjem na njegovi podlagi. Prepoved ponovnega odločanja v isti zadevi (ob nespremenjeni pravni in dejanski podlagi - t.i. res iudicata) je splošno sprejeto pravno načelo, namenjeno zanesljivosti s pravnomočno odločbo urejenih razmerij. Ne gre torej za formalistično določbo, ki neupravičeno izključuje vlagatelja od izplačila sredstev iz naslova neizplačane stare devizne vloge, ampak za delovanje pravne države nujno potrebno zagotovilo, da se lahko pravni subjekti oziroma stranke postopka zanesejo na pravnomočno odločitev. Spremembo (pravnomočne) odločbe pa lahko stranka postopka doseže, če pravočasno vloži z zakonom predvidena pravna sredstva. Vložitve pravnih sredstev tožeča stranka niti ne zatrjuje.

13. Sodišče je, kot navedeno, v zadevi odločilo po opravljeni glavni obravnavi. Na glavni obravnavi sta stranki zgolj vztrajali na podanih pisnih vlogah in nista imeli novih dokaznih predlogov, niti pripomb v zvezi z dokaznim postopkom ali drugih.

14. Ker je sodišče presodilo, da so tožbene navedbe neutemeljene, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

15. O stroških postopka tožeče stranke je sodišče odločilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, kadar sodišče tožbo (med drugim) zavrne, vsaka stranka sama trpi svoje stroške postopka.

1 Tako tudi Kerševan, Androjna v Upravno procesno, GV Založba, Ljubljana 2018, str. 229.