Jedro

Kršitev določil o obliki povzroči ničnost predpogodbe v delu, ki se je nanašal na ustanovitev družbe z omejeno odgovornostjo in prodajo poslovnega deleža. Ničnost enega od dveh pogodbenih predmetov povzroči zgolj delno ničnost pogodbe, če lahko pogodba obstane brez ničnega določila in če to določilo ni bilo ne pogodbeni pogoj ne odločilen nagib, zaradi katerega je bila pogodba sklenjena. Ker določil predpogodbe ni mogoče razumeti tako, da bi bila toženčeva obveznost prenosa nepremičnine vzajemna z nasprotno obveznostjo tožnikov, da tožencu preneseta del svojih poslovnih deležev, niti da bi bil to pogoj, da toženčeva obveznost sploh nastopi, je pisna predpogodba o prodaji nepremičnine veljavna.

Izrek

1. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje: - v 1. točki izreka spremeni tako, da se ta glasi: „Tožena stranka je dolžna v 15-ih dneh tožeči stranki plačati 5.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.10.2008 dalje.

Glede teka zakonskih zamudnih obresti od 20.04.2008 do 19.10.2008 se tožbeni zahtevek zavrne.

Tožena stranka je dolžna v 15-ih dneh tožeči stranki povrniti stroške pravdnega postopka v višini 352,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje.“ - v 2. točki izreka pa razveljavi.

2. Tožena stranka je dolžna v 15-ih dneh tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 456,50 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo primarni tožbeni zahtevek tožeče stranke, da je tožena stranka dolžna plačati 5.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.04.2008 dalje. Zavrnilo je tudi podredni tožbeni zahtevek tožeče stranke, da je tožena stranka vsakemu od tožnikov dolžna plačati 2.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.07.2008 dalje in jima povrniti stroške pravdnega postopka.

Zoper navedeno sodbo se po svojih pooblaščencih iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami) pritožuje tožeča stranka. Navaja, da je zahtevala plačilo pogodbene kazni zaradi kršitve obveznosti tožene stranke do prodaje bremen proste nepremičnine, ki je bila dogovorjena s sporazumom. Z njim sta bila določena tako cena kot predmet in vsebuje vse sestavine predpogodbe za prodajo nepremičnine. Tožnika sta družbo P.O.G. d.o.o. ustanovila, to je bila sprva tudi samo njuna obveza, tožena stranka pa svoje obveznosti ni izpolnila. Plačilo pogodbene kazni se ni nanašalo na prenos poslovnega deleža, toženčeva obveznost pa tudi ni bila odvisna od obveznosti tožečih strank za sklenitev pogodbe o prenosu poslovnega deleža, pač pa le do plačila kupnine. Sklenitev pogodbe za nakup poslovnega deleža bi lahko predstavljal kvečjemu nagib tožnika, ki pa na njeno veljavnost ne more vplivati, saj ni bil odločilen za njeno sklenitev, tožena stranka pa tega ni niti zatrjevala. Meni, da je bila obličnost v interesu strank in da je predpogodba o ustanovitvi d.o.o z njeno ustanovitvijo (realizacijo) tudi konvalidirala. Zmotno je tudi stališče, da ima pogodbena kazen v tem primeru naravo are, pa tudi, če bi jo imela, je ta združljiva s predpogodbo. Opozarja tudi na uporabo določb, ki stranki, ki ji je nastala škoda, zaradi odstopa od pogajanj s strani nasprotne stranke daje pravico do odškodnine, če se je ta pogajala brez namena skleniti pogodbo, ali je ta namen brez utemeljenega razloga opustila. Predlaga, da se izpodbijana sodba razveljavi in priglaša stroške pritožbe.

Tožena stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče izda zamudno sodbo, s katero tožbenemu zahtevku ugodi, v primeru, da je tožba toženi stranki pravilno vročena v odgovor in da ta v roku za odgovor na tožbo ne odgovori, da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati, da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi in da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih predloži tožeča stranka ali z dejstvi, ki so splošno znana (1. odstavek 318. člena ZPP).

Eden od pogojev za izdajo zamudne sodbe je tudi tako imenovana sklepčnost tožbenega zahtevka oziroma po zakonskem besedilu iz 3. točke 1. odstavka 318. člena ZPP zahteva, da iz dejstev, ki so navedena v tožbi, izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka. Če pa iz dejstev, ki so navedena v tožbi, ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka (nesklepčnost tožbe), sodišče tožeči stranki s sklepom določi rok za odpravo nesklepčnosti tožbe, razen če je očitno, da tožeča stranka nesklepčnosti tožbe ne bi mogla odpraviti z dopolnitvijo posameznih navedb v okviru istega tožbenega zahtevka (3. in 4. odstavek 318. člena ZPP).

Pasivnost toženke se ocenjuje kot priznanje tožnikovih dejanskih navedb (t.i. sistem afirmativne litiskontestacije), zato sodišču dejanskega stanja ni treba ugotavljati, ampak kot podlago zamudne sodbe vzame dejansko stanje, ki je navedeno v tožbi (1). Po pravilu iura novit curia pa mora sodišče po uradni dolžnosti preizkusiti vse pravne podlage, iz katerih bi lahko glede na zatrjevana dejstva izhajalo, da je tožbeni zahtevek utemeljen (3. odstavek 180. člena ZPP).

Iz tožbenih navedb izhaja, da so pravdne stranke dne 22.02.2008 sklenile sporazum, s katerim je bila (med drugim) dogovorjena tudi toženčeva obveznost na novoustanovljeno družbo prenesti nepremičnino parc. št. X1, k.o. Ž. Toženec je sporazum prekršil, saj ni izpolnil svoje obveznosti do prodaje te nepremične novoustanovljeni družbi (ki sta jo ustanovila tožnika), prav tako pa ni izpolnil svoje obveze, da bo ta nepremičnina prosta bremen in ni več želel postati družbenik novoustanovljene družbe (2), za primer kršitve njegove obveznosti pa je bila dogovorjena pogodbena kazen v višini 5.000,00 EUR.

Takšen dogovor pravdnih strank je sodišče prve stopnje pravilno opredelilo kot predpogodbo (33. člen Obligacijskega zakonika – v nadaljevanju OZ). Pritožba v pretežni meri napada razlago določil predpogodbe, kot jo je opravilo sodišče prve stopnje. Razlaga pogodbenih določil je stvar pravilne uporabe materialnega prava, na pravilno uporabo materialnega prava pa pritožbeno sodišče pazi tudi po uradni dolžnosti (350. člen ZPP).

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da kršitev določil o obliki povzroči ničnost predpogodbe v delu, ki se je nanašal na ustanovitev družbe z omejeno odgovornostjo in prodajo poslovnega deleža (1. odstavek 55. člena OZ v povezavi s 1. odstavkom 474. člena 3. odstavkom 481. člena ZGD-1 (3)). Ničnost enega od dveh pogodbenih predmetov povzroči delno ničnost pogodbe, če lahko pogodba obstane brez ničnega določila in če to določilo ni bilo ne pogodbeni pogoj ne odločilen nagib, zaradi katerega je bila pogodba sklenjena (1. odstavek 88. člena OZ).

Pritožba utemeljeno opozarja, da predpogodbe ni mogoče razumeti tako, da njena ničnost v delu, v katerem je dogovorjena ustanovitev d.o.o. in kasnejši prenos poslovnega deleža na toženca pomeni tudi ničnost tistega dela predpogodbe, s katerim je bila dogovorjena prodaja nepremičnine parc. št. X1, k.o. Ž. Določil predpogodbe niti ni mogoče razumeti tako, da bi bila toženčeva obveznost prenosa nepremičnine vzajemna z nasprotno obveznostjo tožnikov, da tožencu preneseta del svojih poslovnih deležev, niti da bi bil to pogoj, da toženčeva obveznost sploh nastopi. Ravno nasprotno. Določila predpogodbe je glede na izrecen zapis v II. členu, 2. odstavku I. člena (4) in IV. členu mogoče razlagati edino tako, da je toženec dolžan prenos nepremičnine na novoustanovljeno družbo (da je bila ustanovljena, tožnika v tožbi tudi izrecno trdita) opraviti, šele nato pa nastopi obveznost tožnikov, da opravita prenos dela njunih poslovnih deležev tožniku.

Predpogodba o prodaji nepremičnine ni nična, saj vsebuje vse bistvene sestavine glavne, prodajne pogodbe (predmet prodaje, ceno), izpolnjuje pa tudi zahteve po obličnosti (pisnost pogodbe – 52. člen OZ v povezavi z 2. odstavkom 33. člena OZ). Pritrditi je pritožbi, da je pridobitev poslovnega deleža v novoustanovljeni d.o.o. za toženca lahko pomenila le nagib za sklenitev predpogodbe, ki pa praviloma ne vpliva na veljavnost pogodbe (1. odstavek 40. člena OZ). V kolikor bi (morebiti) nedopusten nagib bistveno vplival na toženčevo odločitev, da je sklenil pogodbo (2. odstavek 40. člena OZ), pa bi moral toženec to zatrjevati.

S predpogodbo je bilo za neizpolnitev obveznosti dogovorjeno tudi plačilo pogodbene kazni. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da ima določilo o pogodbeni kazni v tem primeru naravo are in da ta s predpogodbo ni združljiva. Ara je ob sklenitvi pogodbe s strani ene stranke dan denarni znesek v znak, da je pogodba sklenjena (1. odstavek 64. člena OZ). Določil predpogodbe ni mogoče razlagati na način, da bi bila med pogodbenimi strankami dogovorjena ara, niti tožeča stranka tega v tožbi ni zatrjevala, po stališču ustaljene sodne prakse pa je ta, v primeru, da je dogovorjena, združljiva tudi z naravo predpogodbe (5).

Z naravo predpogodbe je združljiv tudi dogovor o pogodbeni kazni (6). Z njim se pogodbeni stranki dogovorita, da bo tista, ki ne bo izpolnila svoje obveznosti (ki bo torej odrekla sklenitev glavne pogodbe) drugi (predpogodbi zvesti stranki) plačala določen denarni znesek, ali ji preskrbela kakšno drugo gmotno korist (1. odst. 247. čl. OZ). Če je pogodbena kazen dogovorjena za primer neizpolnitve obveznosti, lahko upnik zahteva bodisi izpolnitev obveznosti (v primeru predpogodbe je to sklenitev glavne pogodbe) bodisi pogodbeno kazen (1. odst. 251. čl. OZ). Ker tožnika v času, v katerem bi lahko zahtevala sklenitev glavne pogodbe (6 mesecev od 20.04.2008, 5. odstavek 33. člena OZ), tega nista storila, je ta njuna pravica, na drugi strani toženčeva obveznost po samem zakonu prenehala (7).

Glede na povedano sta tožnika, ki tožencu očitata, da je odrekel sklenitev glavne pogodbe o prodaji nepremičnine, toženec pa glede na to, da na vročeno tožbo ni odgovoril, nasprotnega niti ne zatrjuje, do pogodbene kazni upravičena, saj so izpolnjeni tudi ostali pogoji za izdajo zamudne sodbe po 318. členu ZPP.

Pogodbena kazen je bila dogovorjena v višini 5.000,00 EUR, kolikor je toženec tožnikoma dolžan plačati. Zakonske zamudne obresti pa tožnikoma pripadajo šele od poteka 6-mesečnega roka, v katerem bi lahko zahtevala sklenitev glavne pogodbe, saj nista zatrjevala, da sta oz. kdaj sta zaradi toženčeve neizpolnitve obveznosti od predpogodbe odstopila in uveljavljala plačilo pogodbene kazni.

Zaradi napačne uporabe materialnega prava je pritožbeno sodišče v izpodbijano sodbo poseglo tako, da jo je v 1. točki izreka spremenilo tako, kot izhaja iz 1. alinee 1. točke izreka te odločbe in tožencu naložilo plačilo pogodbene kazni (5. točka 358. člena ZPP), v 2. točki pa jo je razveljavilo, saj v primeru, da sodišče ugodi primarnemu tožbenemu zahtevku, o utemeljenosti podredno postavljenega tožbenega zahtevka ne odloča (3. odstavek 182. člena ZPP).

Ker sta tožnika s tožbenim zahtevkom uspela, sta upravičena tudi do povračila potrebnih stroškov pravdnega in pritožbenega postopka (154. člen ZPP). Za postopek pred sodiščem prve stopnje se tožeči stranki prizna 400 odvetniških točk za sestavo tožbe, 50 odvetniških točk za pribavo zk izpiska, 9 odvetniških točk za materialne stroške, skupaj tako 459 odvetniških točk, kar ob vrednosti točke 0,459 EUR, 10 % dodatku za zastopanje dveh strank in 20 % DDV skupaj s sodno takso za tožbo v višini 73,89 EUR znaša 352,00 EUR. Za pritožbeni postopek se tožeči stranki prizna 500 odvetniških točk za sestavo pritožbe in 10 odvetniških točk za materialne stroške, kar ob vrednosti točke 0,459 EUR, 10 % dodatku za zastopanje dveh strank in 20 % DDV skupaj s sodno takso za pritožbo v višini 147,48 EUR znaša 456,50 EUR. Tožeči stranki se ne prizna priglašenih stroškov za posvet s stranko in končno poročilo stranki, saj je to plačilo že zajeto v drugih postavkah (sestava tožbe). Če tožena stranka stroškov ne bo poravnala v 15-dnevnem roku, je dolžna po poteku tega roka plačati tudi zakonske zamudne obresti (1. odstavek 299. člena OZ).

(1) S pritožbo tako ni mogoče uveljavljati pritožbenega razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek 338. člena ZPP).

(2) Pritožba ima prav, ko opozarja, da je glede na zapis predpogodbe to mogoče razumeti edino tako, da je ustanovitev družbe sprva le obveznost tožnikov.

(3) Ni mogoče pritrditi pritožbi, da je predpogodba v tem delu z izpolnitvijo „konvalidirala“. Veljavna je lahko le pogodba, ki je bila izpolnjena, čeprav ob njeni sklenitvi ni bila izpolnjena zahteva po pisni obliki, ne pa pogodba, ki ni bila sklenjena v obliki notarskega zapisa.

(4) „Ob tem je nesporno, da v začetni fazi družbo ustanovita tožnika v razmerju 50:50. Ob sklenitvi prodajne pogodbe pa sta dolžna odsvojiti vsak del svojega poslovnega deleža tožencu, tako, da bodo solastniki vsak do 1/3 in ga določiti za direktorja družbe.

(5) Primerjaj: Sodba II Ips 371/96 , Sodba II Ips 135/97, Sodba II Ips 326/96 in druge.(6) Primerjaj VSL sklep I Cp 280/98. (7) Primerjaj Plavšak in ostali: Obligacijski zakonik s komentarjem, 1. knjiga, str. 268.