Jedro

Čeprav je prišlo v času od storitve kaznivega dejanja ogrožanja javnega prometa po 3. in 1. odstavku 251. člena KZ-77 do spremembe kazenskega zakona, sodišče ni kršilo kazenskega zakona z izrekom varnostnega ukrepa prepovedi vožnje motornega vozila B kategorije po 68. členu KZJ.

Primernost izrečene kazni v zakonitem razponu ni predmet ocene v postopku o zahtevi za varstvo zakonitosti.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega R.B. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Slovenski Bistrici je z uvodoma navedeno sodbo spoznalo obsojenega R.B. za krivega kaznivega dejanja ogrožanja javnega prometa po 3. in 1. odstavku 251. člena KZ-77 in mu izreklo kazen 3 mesece zapora. Po 68. členu Kazenskega zakona SFRJ (KZ SFRJ) je bil obsojenemu R.B. izrečen varnostni ukrep prepovedi vožnje motornega vozila B kategorije za čas 3 mesecev. Višje sodišče v Mariboru kot pritožbeno sodišče je pritožbi okrožnega državnega tožilca in zagovornice obsojenega R.B. zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Obsojenčev zagovornik je 20.3.1997 vložil na Okrajno sodišče v Slovenski Bistrici zahtevo za varstvo zakonitosti iz vseh možnih razlogov v smislu določb zakona s predlogom, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in napadeno sodbo Višjega sodišča spremeni tako, da se sodba sodišča prve stopnje v celoti razveljavi in zadeva vrne v novo odločitev in sojenje, kakor tudi, da v primeru, da Okrajno sodišče v Slovenski Bistrici z odredbo ne zadrži izvršitve svoje pravnomočne sodne odločbe, v skladu z določbo 423. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) samo odredi, da se izvršitev pravnomočne sodne odločbe odloži do odločitve o zahtevi.

Vrhovni državni tožilec svetnik F.M. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti meni, da je ta neutemeljena. Kršitev postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP ni podana, saj obrazložitev sodbe vsebuje vse potrebne sestavine. Nadaljnje navedbe, da sodišče ni zaslišalo obsojenčevega delodajalca, kot je predlagala obramba, da pri odmeri kazni niso bile upoštevane vse olajševalne okoliščine in da ni bilo podlage za izrek varnostnega ukrepa prepovedi vožnje motornega vozila B kategorije, pomenijo izpodbijanje pravilnosti in popolnosti ugotovljenega dejanskega stanja, kar ne more biti predmet presoje v tem postopku.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po mnenju vložnika naj bi sodišče prve stopnje v napadeni sodbi zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena, saj v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih in so ti razlogi v precejšnji meri s seboj v nasprotju, kakor tudi je v odločilnih dejstvih precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in zapisnikov o izpovedbah v postopku in med sami zapisniki. Očitana kršitev naj bi bila v tem, da je sodišče prve stopnje povzelo izpovedbe posameznih prič in izvedenca in napravilo sklep, da je obsojenčevo vozilo trčilo v oškodovankino vozilo. Izpovedbe obsojenca, oškodovanke in izvedenca med seboj po mnenju vložnika niso v kakršnikoli povezavi s tem, kar je izjavil obsojenec, izjavila oškodovanka in kar je zapisal izvedenec. Po mnenju vložnika ni jasno, kaj je hotelo sodišče prve stopnje v tem delu obrazložitve sploh dokazati. Obsojenec in priča, ki ga sicer toži za odškodnino za poškodbe, sta izpovedala, da na obsojenkinem vozilu ni gorela sprednja leva luč, nasprotno je oškodovanka zatrjevala, da je prednja leva luč na njenem vozilu gorela, izvedenec pa je zaključil, da sta obe vozili inkriminiranega večera trčili med vožnjo v nasprotnih smereh. Iz navedenega ni jasno, kako in kaj je sodišče prve stopnje na podlagi navedenega ovrglo, kaj je štelo za dokazano, ni znano nikomur, ko tega v obrazložitvi ni navedlo.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da očitana bistvena kršitev določb kazenskega postopka ni podana. Ob ugotovljenem dejanskem stanju so razlogi sodbe sodišča prve stopnje skladni z izvedenimi dokazi. Sodba vsebuje vse potrebne razloge o odločilnih dejstvih glede očitanega kaznivega dejanja in ni nobene podlage za ugotovitev, da so razlogi sodbe deloma nerazumljivi, deloma v nasprotju sami s seboj oziroma z listinskimi dokazi v spisu. Kolikor vložnik ne sprejema prvostopne dokazne ocene, ki jo je sprejelo tudi pritožbeno sodišče, s tem uveljavlja zmotno ugotovljeno dejansko stanje, ki glede na določbo 2. odstavka 420. člena ZKP ne more biti predmet preizkusa s tem izrednim pravnim sredstvom - zahtevo za varstvo zakonitosti. Zaradi povedanega vložnik v tej smeri z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogel imeti uspeha.

Prav tako ni podana nadaljnja očitana kršitev postopka. Obsojenec je namreč predlagal potem, ko je izvedenec podal dopolnjeno izvedeniško mnenje na zahtevo sodišča, da sodišče neposredno zasliši izvedenca, saj ta niti v svojem dopolnilnem mnenju ni odgovoril na vprašanje, ki mu ga je zastavilo sodišče, poleg tega pa je očitno prekoračil pooblastila, ki jih ima kot izvedenec, saj o tem, kaj je v kazenski zadevo pomembno in kaj ne, izvedenec ne sme odločati. Navedeni očitek se nanaša na kršitev obdolženčeve pravice do obrambe. Protispisna je trditev tožnika, da je obsojenec na glavni obravnavi predlagal neposredno zaslišanje izvedenca prometne stroke. Iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 10.10.1996 je razvidno, med drugim, da se v sporazumu s strankami preberejo izpovedbe priče I.P., M.G., vpogleda izvedensko mnenje cestno-prometne stroke z dopolnitvijo. Prav tako ni nobene podlage za nadaljnji očitek, da je izvedenec prekoračil pri svojem dopolnjevanju izvedenstva pooblastila, ki jih ima po ZKP.

Kolikor se vložnik ne strinja z dokazno oceno izvedenskega mnenja vključno z dopolnitvijo, kot ga je sprejelo sodišče prve stopnje, s tem napada ugotovljeno dejansko stanje, ki kot že rečeno, ni predmet preizkusa s tem izrednim pravnim sredstvom. Nadaljnja kršitev dokaznega postopka naj bi bila po mnenju vložnika tudi v tem, da prvostopno sodišče ni zaslišalo obsojenčevega delodajalca o okoliščinah, da obsojenec kot voznik motornega vozila na delovnem mestu nikoli ni užival alkoholnih pijač in da ni bilo ugodeno dokaznemu predlogu o vpogledu v evidenco kaznovanj obsojenca pri sodniku za prekrške. Trditev vložnika o izostanku razlogov, zakaj predlagani dokazi v obsojenčevo korist niso bili izvedeni, ob ostalih izvedenih dokazih v zvezi z ugotavljanjem obsojenčeve krivde in razlogi za odmero kazenske sankcije ne predstavlja kršitve določb kazenskega postopka (17. člen ZKP). Iz zapisnikov o glavni obravnavi, ki se je začela in opravila dvakrat, predlogov v tej smeri obsojenec ni podal, zato o kršitvi postopka ni mogoče govoriti. Krivdna oblika obsojenčevega ravnanja - zavestna malomarnost - je v prvostopni sodbi ob ugotovljenih dejstvih pravilno ugotovljena in ustrezno obrazložena. Tako Vrhovno sodišče ocenjuje, da niti v prvostopni sodbi, niti v sodbi sodišča druge stopnje, ni očitane "precejšnje protispisnosti", zato kršitev določb postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP ni podana.

Ko uveljavlja vložnik kršitev kazenskega zakona, navaja dejstva in okoliščine, ki bi morale biti bolj upoštevane pri odmeri kazni.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da navedena kršitev kazenskega zakona ni podana, saj je sodišče prve stopnje odmerilo kazen v okviru zagrožene kazni za kaznivo dejanje po 3. odstavku 251. člena KZ-77. Primernost izrečene kazni v zakonitem razponu ni predmet ocene v postopku za varstvo zakonitosti. Prav tako ni podana nadaljnja kršitev kazenskega zakona, ki naj bi bila v izreku varnostnega ukrepa prepovedi vožnje motornega vozila B kategorije. Res je, da je prišlo v času od storitve kaznivega dejanja do izreka prvostopne sodbe do spremembe kazenskega zakona, vendar prvostopno sodišče in pritožbeno sodišče nista kršili kazenskega zakona z izrekom varnostnega ukrepa prepovedi vožnje motornega vozila B kategorije po 68. členu KZ SFRJ. Navedeni zakon je v delu, ki se nanaša tako na vrste kazni kot na varnostne ukrepe milejši od kazenskega zakonika Republike Slovenije. KZ namreč pozna kazen prepovedi vožnje motornega vozila po 39. členu in sicer kot prepoved vožnje motornega vozila določene vrste ali kategorije, ki ne sme biti krajši od 3 mesecev in ne daljši od 1 leta. Glede na to, da gre za kazen, je oceniti, da je materialna zakonodaja po KZ-77 na tem področju ugodnejša za obsojenca. Sklicevanje na to, da med varnostnimi ukrepi po KZ ni ustreznega varnostnega ukrepa, ki bi nadomeščal v KZ SFRJ določen varnostni ukrep po 68. členu KZ SFRJ, je tako brezpredmetna in vložnik s svojo zahtevo tudi v tej smeri ni mogel imeti uspeha.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da ni podana nobena od uveljavljanih kršitev zakona, zato je zahtevo za varstvo zakonitosti - tudi iz razloga, kolikor vložnik uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja - kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).