Jedro

Ker je tožeča stranka predlagala zaslišanje svojega zakonitega zastopnika, je sodišče prve stopnje pravilno nameravalo zaslišati tudi zakonitega zastopnika tožene stranke (drugi odstavek 258. člena ZPP). Le tako bi bilo namreč zagotovljeno procesno ravnotežje in enakost orožij pravdnih strank. V zvezi z zaslišanjem priče B. B. pa tožena stranka ni zadostila standardu obrazloženosti dokaznega predloga, saj ni navedla, katero dejstvo naj bi se s tem dokazom ugotavljalo (236. člen ZPP). Glede na to, da dokazni predlog z zaslišanjem navedene priče ni bil ustrezno substanciran, njene nezadostne aktivnosti ni moglo nadomestiti sodišče, saj bi s tem kršilo razpravno načelo (7. člen ZPP).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 45896/2014 z dne 4. 4. 2014 v prvem in tretjem odstavku izreka v celoti v veljavi tako, da je dolžna tožena stranka tožeči stranki v roku 15 dni od dneva prejema sodbe plačati znesek 44.552,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 4. 2014 dalje in 44,00 EUR izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 4. 2014 dalje (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki povrniti nadaljnje pravdne stroške v znesku 2.892,22 EUR, v roku 15 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi dan po poteku izpolnitvenega roka (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje se je pravočasno pritožila tožena stranka. Uveljavljala je pritožbeni razlog bistvene kršitve določb postopka iz 1. točke prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbenih stroškov ni priglasila.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbo kot nedovoljeno zavrže, podrejeno pa, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in sodbo sodišča prve stopnje potrdi. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče uvodoma pojasnjuje, da je tožeča stranka obravnavno pritožbo vložila po pooblaščenki A. A., ki je k pritožbi predložila pooblastilo za zastopanje in potrdilo o opravljenem pravniškem državnem izpitu (B1-B2). S tem so bili izpolnjeni pogoji, ki jih ZPP določa za zastopanje strank po pooblaščencu pred višjim sodiščem (prvi odstavek 87. člena ZPP). Zato trditve tožeče stranke v odgovoru na pritožbo, da je pritožbo vložila oseba, ki ni imela te pravice, niso utemeljene.

6. V obravnavani zadevi se je postopek začel s predlogom za izdajo sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine. Zoper izdani sklep o izvršbi je dolžnik (tožena stranka) vložil ugovor, na podlagi katerega je bil sklep o izvršbi razveljavljen in zadeva odstopljena pravdnemu sodišču. Postopka pred sodiščem prve stopnje se tožena stranka ni udeleževala, saj ni odgovorila na prvo pripravljalno vlogo tožeče stranke, s katero je le-ta dopolnila tožbo, in 20. 1. 2015 ni bila navzoča na naroku za glavno obravnavo kljub temu, da je bila pravilno vabljena.

7. V ugovoru zoper sklep o izvršbi je tožena stranka priznala obstoj poslovnega odnosa med pravdnima strankama za dela na spornem objektu, ob tem pa je podala več ugovorov, zakaj vtoževanega zneska ni dolžna plačati. Zlasti je navajala, da pisna podjemna pogodba nikoli ni bila sklenjena, da s strani tožeče stranke ni prejela nobene specifikacije o opravljenih delih in urah, zato izvedenih del ni mogla ovrednotiti. Nadalje je pavšalno navajala še, da dela niso bila izvedena kvalitetno, in da ni bil sestavljen končni obračun, zaradi česar terjatev tožeče stranke še ni zapadla.

8. Na navedene ugovorne navedbe je tožeča stranka konkretizirano odgovorila v prvi pripravljalni vlogi z dne 23. 6. 2014, s katero je dopolnila tožbo. Pojasnila je kakšen je bil dogovor strank v zvezi s ceno oziroma plačilom za opravljeno delo. V dokaz teh trditev je predlagala tudi izvedbo ustreznih dokazov. Po izvedenem dokaznem postopku je sodišče prve stopnje zaključilo, da iz neprerekanih trditev tožeče stranke izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka.

9. V pritožbi tožena stranka sodišču prve stopnje očita, da ni izvedlo predlaganih dokazov, saj ni zaslišalo B. B., vabilo pa je na zaslišanje zakonitega zastopnika tožene stranke, ki ga nobena od pravdnih strank ni predlagala za zaslišanje. Ker je tožeča stranka predlagala zaslišanje svojega zakonitega zastopnika, je sodišče prve stopnje pravilno nameravalo zaslišati tudi zakonitega zastopnika tožene stranke (drugi odstavek 258. člena ZPP). Le tako bi bilo namreč zagotovljeno procesno ravnotežje in enakost orožij pravdnih strank. V zvezi z zaslišanjem priče B. B. pa tožena stranka ni zadostila standardu obrazloženosti dokaznega predloga, saj ni navedla, katero dejstvo naj bi se s tem dokazom ugotavljalo (236. člen ZPP). Glede na to, da dokazni predlog z zaslišanjem navedene priče ni bil ustrezno substanciran, njene nezadostne aktivnosti ni moglo nadomestiti sodišče, saj bi s tem kršilo razpravno načelo (7. člen ZPP). Sodišče prve stopnje svoje odločitve o zavrnitvi dokaznega predloga sicer ni tako obrazložilo, vendar slednje zaradi zgoraj navedenega ni vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe (prvi odstavek 339. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 287. člena ZPP). Poleg tega bi morala tožena stranka kršitve določb pravdnega postopka, torej tudi po njenem neutemeljeno zavrnitev dokaznih predlogov grajati takoj, ko je to mogoče (286.b členom ZPP). Slednjemu zaradi neupavičene nenavzočnosti na prvem naroku za glavno obravnavo ni zadostila. Tudi zato pritožbeno sodišče pritožbenega očitka o neizvedbi predlaganih dokazov ni moglo upoštevati.

10. Nadalje tožena stranka neutemeljeno sodišču prve stopnje očita, da se ni opredelilo do njenih ugovornih navedb, navedb v dopisu z dne 4. 3. 2014 in zlasti do navedbe, da med strankama ni bil sklenjen končni obračun, zaradi česar vtoževana terjatev še ni zapadla. Sodišče prve stopnje se je do ugovorne navedbe o nesklenitvi končnega obračuna opredelilo s tem, ko je navedlo, da v konkretnem primeru ne gre za gradbeno pogodbo, zaradi česar določbe Posebnih gradbenih uzanc o končnem obračunu ne pridejo v poštev. Pa tudi sicer dejstvo, da ni sklenjen končni obračun ne pomeni, da terjatev ni zapadla. Le-ta ne zapade šele, ko so količine in cene izvedenih del usklajene (s končnim obračunom), temveč takrat, ko so dela zaključena (tožena stranka ni konkretizirano prerekala trditev tožeče stranke, da so bila dela zaključena 27. 2. 2014) in je mogoče izstaviti račun za njihovo plačilo. V zvezi z očitkom o neopredelitvi sodišča do drugih ugovornih navedb, pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da pavšalne pritožbene navedbe ne omogočajo, da bi se pritožbeno sodišče do njih konkretno opredelilo, zato niso upoštevne. Tožena stranka namreč ne navede katere ugovorne navedbe naj bi sodišče prve stopnje spregledalo. Poleg tega pa je tožeča stranka s svojimi trditvami (za katere je predložila ustrezne dokaze) uspešno izpodbila ugovorne navedbe tožene stranke. Ker se tožena stranka postopka pred pravdnim sodiščem ni udeleževala in ni podala nobenih drugih trditev, kot tudi ne predlagala dokazov, je sodišče prve stopnje pravilno tožbenemu zahtevku ugodilo. Svoje odločitve ni utemeljilo na pisni podjemni pogodbi, katere neobstoj tožena stranka zatrjuje v pritožbi, temveč na dejstvu, da je bila med pravdnima strankama sklenjena ustna pogodba. Obstoja ustne pogodbe v zvezi z izvedenimi nespornimi deli tožena stranka v pritožbi ne prereka, prav tako njenega obstoja ni prerekala v postopku na prvi stopnji, temveč je nasprotovala le ceni oziroma načinu obračuna opravljenih del. Kot je to ugotovilo že sodišče prve stopnje, pa svojih trditev o dogovoru o ceni na podlagi izmer in cen na enoto mere ni dokazala.

11. Uveljavljani pritožbeni razlogi niso utemeljeni, prav tako pritožbeno sodišče ni našlo razlogov na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

12. Tožena stranka pritožbenih stroškov ni priglasila, stroški tožeče stranke za odgovor na pritožbo pa niso bili potrebni za pravdo, zato jih nosi sama (prvi odstavek 155. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). V odgovoru na pritožbo je namreč zgolj ponovila tisto kar je navajala že v postopku na prvi stopnji, ki se ga tožena stranka ni udeleževala in posledično njenim trditvam ni nasprotovala. Za navedeno ji je že bila priznana nagrada za zastopanje pred sodiščem prve stopnje, s trditvami, da pritožba ni dovoljena, pa ni uspela.