Jedro

Odgovornost države za škodo, ki jo oškodovancu povzroči državni organ s protipravnim ravnanjem, temelji na 26. členu Ustave Republike Slovenije (URS). To ustavno določilo se navezuje na splošna pravila odškodninskega prava, v tem primeru na 172. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), ki ureja odgovornost pravne osebe za škodo, ki jo povzroči njen organ tretji osebi pri opravljanju ali v zvezi z opravljanjem svojih funkcij. Vendar pa morajo biti za odškodninsko odgovornost izpolnjeni vsi štirje elementi civilnega odškodninskega delikta - poleg škode tudi nedopustnost ravnanja, vzročna zveza med nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem ter odgovornost povzročitelja škode. Če so bile odločbe prvostopnega upravnega organa v pritožbenem postopku odpravljene na podlagi pritožbe zadnjih dveh tožencev, to še ne dokazuje nepravilnega ali protipravnega ravnanja upravnih organov prve toženke.

Izrek

Revizija se zavrne.

Zahtevek J. Š. in S. Š. za povrnitev stroškov odgovora na revizijo se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožnikov zahtevek, da mu morajo toženci plačati 4.500.000 SIT odškodnine za škodo, nastalo v zvezi z upravnim postopkom o predlogu za izdajo lokacijskega dovoljenja, ker ni ugotovilo odgovornosti tožencev. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in prvostopenjsko sodbo potrdilo.

V reviziji zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnik uveljavljal bistveno kršitev določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava ter predlagal, da se izpodbijana sodba spremeni ali razveljavi. Bistveno kršitev določb pravdnega postopka naj bi sodišče zagrešilo s protislovjem med listinami v spisu in v obrazložitvi navedenimi razlogi. Prvotoženka bi morala ugotoviti, ali nameravani tožnikov poseg povzroča prekomerni hrup. Ker to ni bilo ugotovljeno, je bilo prvo upravno dovoljenje odpravljeno in zatem je bilo odpravljeno tudi drugo upravno dovoljenje ter zato ne more biti dvoma, da je prva toženka ravnala napak. Ob takem stanju je dokazna ocena sodišča, da je prva toženka ravnala pravilno, v nasprotju z navedenimi listinami. Če bi upravni organ ugotovil vse potrebne okolnosti primera, bi bila izdana odločba pravilna, bodisi ugodilna ali pa zavrnilna in zoper njo ne bi mogla biti uspešna pritožba drugih dveh tožencev. Če bi bila odločba zavrnilna, bi tožnik poiskal drugo lokacijo in mu sporna škoda ne bi nastala. Upravni postopek na prvi stopnji je bil pomanjkljivo opravljen, ker ni bilo ugotovljeno, ali bi njegova dejavnost sploh povzročala prekomeren hrup ter so poznejše meritve pokazale, da je njegova predvidena dejavnost daleč pod mejami običajnega hrupa v konkretnem okolju. V zvezi s temi okolnostmi je sodba nejasna o odgovornosti zadnjih dveh tožencev, saj bi neupravičeno sklicevanje na prekomerno hrupnost predvidene tožnikove dejavnosti pomenilo ravnanje tožencev v nasprotju s pravili ZOR, da se mora vsakdo vzdržati ravnanja, ki lahko drugemu povzroči škodo. Zato meni, da je podana očitana kršitev ZPP.

Iz zadnje odločbe Ministrstva za okolje in prostor z dne 9.5.2001 izhaja, da sta drugi in tretji toženec zlorabila procesne pravice na škodo tožnika. Ker je bil postopek na prvi stopnji zaključen 4.7.2000 in je tožnik ta dokaz pridobil šele po vložitvi pritožbe, uveljavlja sedaj te okolnosti v revizijskem postopku kot bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Iz navedene odločbe med drugim izhaja protipravno ravnanje drugega in tretjega toženca in s tem njuna odgovornost za sporno škodo, če že ni škoda povzročena tudi s strani državnega organa.

Zmotna uporaba materialnega prava je podana, ker je bil odškodninski zahtevek zavrnjen, čeprav je tožniku nastala škoda z izgubo čistega dohodka, ki bi ga ustvaril s svojo dejavnostjo bodisi doma na predvideni lokaciji, v primeru, če njegova dejavnost tam ne bi bila mogoča, pa bi ta dohodek ustvaril drugje.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo in zadnjima dvema tožencema, ki sta v odgovoru opozorila, da sta v postopku zgolj izkoristila pravne možnosti ter sta predlagala zavrnitev revizije (tretji odstavek 375. člena Zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Uvodoma je potrebno opozoriti, da sta sodišči nižjih stopenj lahko presojali spor pravdnih strank na podlagi dejanskih okolnosti, ki so bile uveljavljane (in torej znane) do zadnje glavne obravnave oziroma tedaj obstoječega dejanskega in pravnega stanja. To pomeni, da okoliščine, ki so nastale pozneje ali pa se je zanje zvedelo pozneje, ne morejo vplivati na presojo pred tem na prvi stopnji zaključenega postopka. V revizijskem postopku tako ni mogoče upoštevati revizijskih izvajanj, iz katerih izhaja, da je tožnik že po preteku pritožbenega roka zvedel za odločbo Ministrstva za okolje in prostor z dne 9.5.2001, s katero je bila zavrnjena tretja pritožba zadnjih dveh tožencev v postopku izdaje lokacijskega dovoljenja in iz katere naj bi izhajalo, da sta navedena toženca zlorabljala procesne pravice v upravnem postopku in da je zato podana protipravnost njunega ravnanja. Teh okoliščin tožnik tudi ne more uveljavljati v revizijskem postopku kot revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka, kot si to procesnopravno zmotno predstavlja.

Namreč po določilu 372. člena ZPP sme stranka v revizijskem postopku navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze samo tedaj, če se nanašajo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zaradi katerih se lahko vloži revizija. Zadevna tožnikova revizijska izvajanja niso procesnopravne narave, ampak se nanašajo na dejstvo oziroma dokaze, česar v revizijskem postopku ni dovoljeno uveljavljati (tretji odstavek 370. člena ZPP), medtem ko se lahko v pritožbenem postopku uveljavljajo le pod določenimi pogoji (337. člen ZPP).

Bistveno kršitev določb pravdnega postopka tožnik v reviziji formalno ni opredelil. Od konkretnih razlogov v smeri postopkovnih kršitev je zgolj navedba, da je sodišče navedeno kršitev "uresničilo s protislovjem med listinami v spisu in v obrazložitvi navedenimi razlogi zavrnitve tožnikovega zahtevka". Če je tožnik mislil z navedenimi izvajanji na bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, je ugotoviti, da se razlogi, ki sledijo navedenemu očitku, nanašajo le na dokazni postopek in dokazno oceno sodišč, ker se govori o pomanjkljivem ravnanju upravnih organov v postopku izdaje lokacijskega dovoljenja, o tožnikovih možnostih, da svojo planirano dejavnost prestavi na drugo lokacijo, če predlagana ne bi bila dovoljena (s čimer bi preprečil nastanek iztoževane škode), o obsegu hrupa njegove dejavnosti in dejavnosti zadnjih dveh tožencev in podobno. Navedena izvajanja izražajo tako tožnikovo stališče, da njegov odškodninski zahtevek ni bil utemeljeno zavrnjen glede na vsebino v spisu nahajajočih se listin. Take pomanjkljivosti, kadar so res podane, pomenijo bodisi nepopolno ugotovitev dejanskega stanja ali pa zmotno pravno presojo dejanskega stanja oziroma obojega skupaj. Ne morejo pa predstavljati bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki zadevajo predvsem pomanjkljivosti v sestavi sodbe. Teh v tem primeru po oceni revizijskega sodišča ni, ker so razlogi sodb sodišč obeh stopenj v skladu s sprejeto odločitvijo, so dovolj izčrpni in jasni glede dejanske in pravne podlage ter sta sodbi tudi zmožni preizkusa.

Po presoji revizijskega sodišča tožnikova revizija ni utemeljena niti v smeri zmotne uporabe materialnega prava. Pravilno je materialnopravno izhodišče tožnika in sodišč nižjih stopenj, da temelji odgovornost države za škodo, ki jo prizadetemu povzroči državni organ s protipravnim ravnanjem, na 26. členu Ustave Republike Slovenije (URS). To ustavno določilo se navezuje na splošna pravila odškodninskega prava, v tem primeru na 172. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), ki ureja odgovornost pravne osebe za škodo, ki jo povzroči njen organ tretji osebi pri opravljanju ali v zvezi z opravljanjem svojih funkcij. Vendar pa morajo biti za odškodninsko odgovornost izpolnjeni vsi štirje elementi civilnega odškodninskega delikta - poleg škode tudi nedopustnost ravnanja, vzročna zveza med nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem ter odgovornost povzročitelja škode. Nepravilnost in nezakonitost dela upravnega organa vidi v tem primeru tožnik predvsem v okolnosti, da je pritožbeni upravni organ dvakrat razveljavil odločbo upravnega organa prve stopnje. Toda v tem primeru je bilo ugotovljeno, da sta bili obe odločbi upravnega organa prve stopnje izdani v korist tožnika. Nadalje sta sodišči nižjih stopenj ugotovili, da je bil upravni postopek vseskozi voden na podlagi določb 50. in 59. člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor - ZUN (Ur. l. SRS, št. 18/84) in v skladu z Zakonom o splošnem upravnem postopku - ZUP (Ur. l. SFRJ, št. 47/86). Sodišči nižjih stopenj nista ugotovili kakšnih nepravilnosti v postopkih upravnih organov. Revizijsko sodišče se strinja s presojo pritožbenega sodišča, da dvakratna odprava upravne odločbe - lokacijskega dovoljenja v pritožbenem postopku, ne dokazuje nepravilnega ali protipravnega ravnanja upravnega organa. Tožnik postopkom pritožbenega upravnega organa dejansko ni očital kakšnih nepravilnosti, medtem ko so bile odločbe prvostopnega upravnega organa vedno izdane v njegovo korist in če so bile te v pritožbenem postopku odpravljene na podlagi pritožbe zadnjih dveh tožencev, to še ne dokazuje nepravilnega ali protipravnega ravnanja upravnih organov prve toženke. Sodišči nižjih stopenj nista ugotovili, da bi upravni organi v tem primeru ravnali drugače kot v podobnih primerih ali da bi ravnali očitno napačno ali zlonamerno. Revizijsko sodišče glede na dejansko stanje, ki je bilo ugotovljeno v postopkih pred nižjima sodiščema, sprejema tudi njuno materialnopravno presojo, da tožnik ni uspel dokazati protipravnega ravnanja prve toženke. Ker ta element civilnega delikta v tem primeru ni bil ugotovljen, ni podana odškodninska odgovornost prve toženke in je bil zato tožnikov zahtevek proti njej utemeljeno zavrnjen.

Pretežni del revizijskih razlogov, ki se nanašajo na odločitev o tožbenem zahtevku zoper zadnja dva toženca, temelji na končnem rezultatu upravnega postopka, za katerega je tožnik po revizijskih izvajanjih zvedel že po izteku pritožbenega roka iz upravne odločbe z dne 9.5.2001. Predmet revizijskega preizkusa je pravilnost odločbe sodišča druge stopnje, ki lahko temelji le na tistem dejanskem in pravnem stanju, kakršno je obstajalo ob zaključku postopka na prvi stopnji. Torej druge okoliščine, ki niso bile predmet pravnomočno zaključenega postopka, ne morejo biti stvar revizijskega preizkusa. Zato revizijsko sodišče zadevnih revizijskih izvajanj ni moglo upoštevati. Dejanske okoliščine, ki so bile ugotovljene v pravnomočno zaključenem postopku o ravnanju zadnjih dveh tožencev, pa niso dajale podlage za zaključek o njunem protipravnem ravnanju. Kot je bilo ugotovljeno, sta se navedena toženca udeleževala upravnega postopka kot prizadeta soseda tožnika, zaradi zavarovanja svojih pravic in pravnih koristi, konkretno zaradi zavarovanja njunega življenjskega in bivalnega okolja pred prekomernim hrupom in drugimi imisijami. Pravico do takega varstva sta imela. Zato sta imela tudi pravico do vlaganja pravnih sredstev proti prvostopnim upravnim odločbam in sta bila vsaj v dveh primerih tudi uspešna, kot je bilo ugotovljeno.

Dejansko stanje, ki je bilo ugotovljeno v postopkih pred nižjima sodiščema, ni dajalo podlage za zaključek o kakšnem nedopustnem ali protipravnem ravnanju drugega toženca in tretje toženke. Revizijsko sodišče zato ocenjuje, da tudi v razmerju do navedenih dveh tožencev tožnikov odškodninski zahtevek ni bil utemeljen. V skladu s takimi ugotovitvami, ki niso potrdile v reviziji uveljavljenih ali uradoma upoštevnih kršitev, je moralo revizijsko sodišče zavrniti tožnikovo revizijo (378. člen ZPP).

Zahtevek drugega toženca in tretje toženke za povrnitev stroškov revizijskega odgovora je revizijsko sodišče zavrnilo, ker je ocenilo, da revizijski odgovor ni prispeval k rešitvi izrednega pravnega sredstva in da zato z njim nastali stroški niso bili potrebni stroški postopka (prvi odstavek 165. in 155. člena ZPP).