Jedro

Ni sporno, da je rok za predajo tožnika Francoski republiki potekel 4. 8. 2025. Skladno s členom 29(2) Uredbe Dublin III se je zato odgovornost za obravnavo tožnikove druge prošnje prenesla na Republiko Slovenijo. To je pravno pomembna okoliščina, saj zaradi poteka šestmesečnega roka izpodbijani sklep ne učinkuje več. Zato tožnik v tem upravnem sporu nima (več) pravnega interesa.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka na podlagi osmega odstavka 49. člena v zvezi s četrto alinejo 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju: ZMZ-1) zavrgla tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito (1. točka izreka), saj bo predan Francoski republiki, ki je na podlagi meril v Uredbi Dublin III1 za to odgovorna država članica (2. točka izreka). Predaja se bo izvršila najkasneje v šestih mesecih od 4. 2. 2025 ali od prejema pravnomočne sodne odločbe v primeru, da je bila predaja odložena z začasno odredbo oziroma v 18. mesecih, če prosilec samovoljno zapusti azilni dom ali njegovo izpostavo (3. točka izreka). O stroških postopka bo odločila v ločenem postopku (4. točka izreka).

2.V obrazložitvi je tožena stranka uvodoma pojasnila, da je tožnik v Republiki Sloveniji 19. 10. 2023 prvič vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite, ki jo je 16. 8. 2024 zavrgla s sklepom št. 2142-6360/2023/27 (1221-11), saj je ugotovila, da je za obravnavo te prošnje skladno z Uredbo Dublin III odgovorna Francoska republika. Zoper navedeni sklep je tožnik sprožil upravni spor, Upravno sodišče je s sodbo I U 1505/2024-12 z 10. 10. 2024 njegovo tožbo zavrnilo. Tožnik je zoper navedeno sodbo Upravnega sodišča vložil pritožbo, ki je bila s sklepom I U 1505/2024-16 z 18. 11 2024 zavržena kot prepozna. Predaja tožnika v Francosko republiko je bila izvedena 27. 11. 2024. Tožnik se je 11. 12. 2024 vrnil v Republiko Slovenijo in 14. 1. 2025 vložil drugo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite (v nadaljevanju druga prošnja).

3.Pristojni organ je 22. 1. 2025 v skladu s členom 18(1)(b) Uredbe Dublin III Francoski republiki ponovno posredoval prošnjo v obliki standardnega obrazca za ponovni sprejem prosilca in 4. 2. 2025 prejel njen odgovor, da na podlagi navedene določbe Uredbe Dublin III sprejema odgovornost za obravnavo tožnika kot prosilca.

4.Tožnik je bil seznanjen s potekom dublinskega postopka, toženka je 13. 2. 2025 z njim opravila osebni razgovor. Tožnik se v Francosko republiko ni želel vrniti, vendar toženka ni našla utemeljenih razlogov za prepričanje, da bo tožnik po predaji kot prosilec v omenjeni državi deležen nečloveškega ali poniževalnega ravnanja oziroma, da bo tam soočen s sistemskimi pomanjkljivostmi v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev. Sklenila je, da ga bo predala Francoski republiki, zato je njegovo drugo prošnjo zavrgla.

5.Zoper izpodbijani sklep je tožnik vložil tožbo, s katero zahteva, da sodišče odpravi izpodbijani sklep.

6.V odgovoru na tožbo se toženka sklicuje na razloge izpodbijanega sklepa in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

7.Sodišče je narok za glavno obravnavo v tej zadevi razpisalo za 25. 8. 2025. Dne 5. 8. 2025 je prejelo obvestilo toženke, da je šestmesečni rok za predajo tožnika Francoski republiki iztekel 4. 8. 2025, zato se odpoveduje glavni obravnavi. Tožnik temu stališču toženke ni nasprotoval in se je 6. 8. 2025 tudi sam odpovedal naroku za glavno obravnavo. Glede na to sodišče je skladno z določbo 279a. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odločilo brez glavne obravnave, na podlagi pisnih vlog in pisnih dokazov.

8.Tožba ni dovoljena.

9.Vsak, ki zahteva sodno varstvo svojih pravic in pravnih interesov s tožbo v upravnem sporu, mora za to izkazati pravni interes. Ta se kaže v tem, da bi morebitna ugoditev tožbi pomenila izboljšanje njegovega pravnega položaja, ki ga brez vložene tožbe ne bi mogel doseči. Pravni interes kot procesna predpostavka za vsebinsko obravnavanje tožbe mora obstajati ves čas postopka, na njegov obstoj pa je sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti. Če sodišče ugotovi, da tožnik nima več pravnega interesa za tožbo, jo kot nedovoljeno zavrže (6. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1).

10.Iz dejanskega stanja zadeve izhaja, da je bil tožnik Francoski republiki že predan in sicer 27. 11. 2024. Decembra 2024 se je vrnil v Republiko Slovenijo in 14. 1. 2025 vložil drugo prošnjo. Francoska republika je 4. 2. 2025 v skladu s členom 18(1)(b) Uredbe Dublin III ponovno sprejela odgovornost za obravnavo tožnika kot prosilca.

11.Načine in roke za predajo Uredba Dublin III določa v 29. členu. Predaja prosilca ali druge osebe iz člena 18(1)(c) ali (d) iz države članice, ki poda zahtevo, v odgovorno državo članico, se skladno s členom 29(1) omenjene uredbe izvede v skladu z nacionalno zakonodajo države članice, ki poda zahtevo, po posvetu med zadevnima državama članicama, kakor hitro je to praktično izvedljivo in najkasneje v šestih mesecih po odobritvi zahteve, da bo druga država članica sprejela ali ponovno sprejela zadevno osebo ali končni odločitvi o pritožbi ali ponovnem pregledu, če v skladu s členom 27(3) obstaja odložilni učinek. Kadar se predaja ne opravi v roku šestih mesecev, je odgovorna država članica na podlagi člena 29(2) Uredbe Dublin III oproščena svoje obveznosti sprejema ali ponovnega sprejema zadevne osebe, odgovornost pa se nato prenese na državo članico, ki poda zahtevo. Ta rok se lahko podaljša na največ eno leto, če predaja ni bila možna, ker je zadevna oseba v zaporu, ali na največ osemnajst mesecev, če zadevna oseba pobegne.

12.Iz 3. točke izpodbijanega sklepa (priloga A2 sodnega spisa) izhaja, da se bo predaja izvršila najkasneje v šestih mesecih od 4. 2. 2025 ali od prejema pravnomočne sodne odločbe v primeru, da je bila predaja odložena z začasno odredbo oziroma v 18. mesecih, če prosilec samovoljno zapusti azilni dom ali njegovo izpostavo. V obravnavani zadevi ne gre za primer, ko bi se podaljšal rok za predajo. Med strankama ni sporno, da je rok za predajo tožnika Francoski republiki potekel 4. 8. 2025. Skladno s členom 29(2) Uredbe Dublin III se je zato odgovornost za obravnavo tožnikove druge prošnje prenesla na Republiko Slovenijo.

13.To je pravno pomembna okoliščina, saj zaradi poteka šestmesečnega roka izpodbijani sklep ne učinkuje več. Zato tožnik v tem upravnem sporu nima (več) pravnega interesa. Zaradi pomanjkanja pravnega interesa je sodišče tožbo zoper izpodbijani sklep zavrglo (6. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1).2

14.Ker so z navedenim odpadli razlogi za vsebinsko obravnavo tožbenih razlogov, se sodišče do njih ni opredeljevalo.

-------------------------------

1Uredba EU št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev) (v nadaljevanju Uredba Dublin III).

2Prim. sklep Vrhovnega sodišča I Up 238/2024 z dne 29. 10. 2024.