Jedro

Tožnik se je poškodoval pri spravljanju rezervne gume s podesta tovornjaka. Obe pravdni stranki sta za tožnikovo nesrečo pri delu soodgovorni. Tožena stranka je kršila 23. člen ZVZD, saj tožnika ni seznanila z navodili proizvajalca tovornjaka o pravilni menjavi gume. Tožnika je poslala na delo na podest z gladko obrobo, ki je bila odločilna za njegov zdrs. Tožnik bi moral in mogel vedeti, da je obroba gladka in ni namenjena hoji. Šlo je le za 5 cm široko obrobo, zato bi se tožnik, ob pazljivosti povprečnega človeka, poškodbi lahko izognil. Tožnik je stopil preblizu roba podesta in s svojim nepazljivim ravnanjem prispeval k nastanku škode v višini 50 %.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v 3. točki izreka delno spremeni tako, da se stroški postopka, ki jih je tožnik dolžan povrniti toženi stranki znižajo iz zneska 1.593,82 EUR na znesek 997,24 EUR.

V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti pritožbene stroške v višini 89,88 EUR v 8 dneh od vročitve te sodbe, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku plačati znesek 1.065,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 7. 2009 dalje do plačila (1. točka izreka), višji tožbeni zahtevek (še za plačilo 2.765,60 EUR) z zamudnimi obrestmi, pa zavrnilo (2. točka izreka). Odločilo je, da je tožnik dolžan v roku 8 dni toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 1.593,82 EUR, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka izpolnitvenega roka do plačila (3. točka izreka). S sklepom, ki ni pod pritožbo, je zaradi delnega umika tožbe ustavilo postopek za plačilo odškodnine v znesku 8.222,40 EUR, 11.161,60 EUR in 3.261,60 EUR.

Tožnik vlaga pritožbo zoper celotno sodbo sodišča prve stopnje (pravilno zoper zavrnilni del in stroškovno odločitev) iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Ne strinja se s presojo sodišča prve stopnje, da je v posledici delovne nezgode z dne 26. 5. 2008 soodgovoren v razmerju 50 %. Navaja, da je sodišče tožnika kot delavca obravnavalo enako strogo kot delodajalca kljub razlikam v pravnem statusu, saj je delavec šibkejša stranka njunega pogodbenega razmerja. Sodišče je prezrlo ključne okoliščine in dejstva, ki bremenijo zgolj delodajalca in v katerih je delodajalec ravnal s hudo malomarnostjo in sicer: tožniku niso bila dana nobena navodila, temveč je bil poslan na pomoč k sodelavcu na teren v A. pri B., edina navodila, ki jih je od delodajalca prejel, so se nanašala na orodja, ki jih mora odpeljati in težave v zvezi z zarjavelim poškodovanim zadnjim kolesom na tovornem vozilu. Vozilo ni bilo v upravljanju tožnika in zato ni poznal ne stanja vozila in ne postopka menjave pokvarjenega kolesa. Navodila za menjavo gume ni bilo niti v vozilu, čeprav bi po predpisih tam moralo biti. Delodajalec pa tudi ni spoštoval pravil o ročnem prenašanju bremen. Sodišče je odločilo, da je ključnega pomena za nastanek nezgode zdrs tožnika zaradi gladke obrobe na podestu tovornjaka in ob tem visoko soodgovornost tožnika pojasnilo, da bi se tožnik ob pazljivosti povprečnega človeka poškodbi lahko izognil, ker da do poškodbe ni prišlo v posledici dvigovanja in kotaljenja nekoliko pretežke gume po nagnjenem terenu in ne zaradi pomanjkanja prostora na podestu zaradi spuščene roke. Vsa dejstva so zagotovo v vzročni zvezi z nastalo poškodbo. Neutemeljena je tudi izvedenčeva ugotovitev, da bi tožnik moral gumo pritisniti v ležečem položaju do roba podesta in čez, saj ob spuščeni roki dvigala med širino gume in spuščeno roko čez podest sploh ni bilo nobenega prostora. Tožnik vztraja, da ni soodgovoren za nastalo nezgodo, saj ni v ničemer ravnal malomarno, nasprotno vestno si je prizadeval v danih razmerah izpolniti nalogo menjave gume na najboljši način. Pritožuje se zoper višino priznanja odškodnine za strah in telesne bolečine. Primarni strah je bil intenziven, ker je oteklina močno narasla, razrezati pa je bilo potrebno hlačnico vse do kolena. Pot do osebnega zdravnika je bila dolga, saj je moral nazaj v Zdravstveni dom C. in še pred tem zaključiti delo ter se oglasiti na sedežu delodajalca ter oddati orodje. Tako je več ur trpel močan primarni strah, saj ni imel niti prve informacije o teži poškodbe. Zdravljenje tudi ni potekalo gladko in brez zapletov, zato je bil prisoten tudi sekundarni strah. Prestane telesne bolečine so bile velike. Četudi tožnik opisuje bolečine na pretiran način, je to le znak, da je zelo občutljiv na bolečino, jo težko prenaša in jo močno čuti. Tožnik sodi med tiste, ki močno čutijo bolečino in zelo trpijo, zato je natanko vedel, koliko časa je bila v pomoč ena tableta proti bolečinam, tri tablete na dan pa mu niso zadostovale, več jih pa ni smel vzeti. Po presoji tožnika bi bila primerna odškodnina za strah 700,00 EUR in ne 300,00 EUR in za telesne bolečine 1.500,00 EUR in ne 1.000,00 EUR. Glede duševnih bolečin zaradi brazgotine na nogi v znesku 700,00 EUR in glede materialnih stroškov za prevoze v znesku 131,20 EUR, pa tožnik soglaša z odmero odškodnine sodišča prve stopnje. Predmet pritožbe je tako znesek v višini 1.965,60 EUR. Sodišče je tudi zmotno odločilo, da mora tožnik plačati toženi stranki 1.593,82 EUR pravdnih stroškov. Pri tem ni upoštevalo prvega odstavka 38. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.). Sodišče je imelo utemeljeno podlago, da bi delodajalca lahko obremenilo za stroške sodnega izvedenca v znesku 596,58 EUR ter stroške prihoda priče D.D. v znesku 13,54 EUR. Za izvedbo teh dokazov niso bili potrebni nobeni dodatni stroški in višina stroškov za izvedbo teh dokazov ni v nikakršni zvezi z vtoževano višino odškodnine. Ti stroški bi nastali v vsakem primeru. Izvedeniško mnenje je služilo tudi dokazovanju v namene tožene stranke kot delodajalca. Sodišče pa je nasprotni stranki priznalo tudi previsoke nagrade za narok, saj so se izvajali izključno vezani na škodni dogodek z dne 27. 5. 2008 in z vrednostjo spora 3.831,00 EUR, umaknjeni tožbeni zahtevek pa ne more biti predmet presoje uspeha v pravdi. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo (pravilno izpodbijani del) v celoti razveljavi ter odloči, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati 3.400,00 EUR odškodnine in 610,10 EUR pravdnih stroškov za izvedbo dokazov ter tožniku povrniti druge pravdne stroške, vključno s pritožbenimi stroški.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne in potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (tožnik nima pravnega interesa za izpodbijanje ugodilnega dela sodbe) v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev pravil pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, razen v delu odločitve o stroških postopka.

V tem individualnem delovnem sporu je tožnik vtoževal plačilo odškodnine v skupnem znesku v višini 26.476,80 EUR in sicer zaradi nezgod pri delu, ki so se mu zgodile dne 19. 2. 2005, 23. 12. 2005 in 26. 5. 2008. Tožnik je umaknil odškodninski zahtevek v višini 22.645,60 EUR, vztraja pa pri plačilu odškodnine v višini 3.831,20 EUR za škodo, ki mu je nastala ob dogodku dne 26. 5. 2008, ko se je poškodoval pri spravljanju rezervne gume iz podesta tovornjaka in je zahteval iz tega naslova odškodnino za strah v višini 900,00 EUR, za telesne bolečine v višini 1.800,00 EUR, za skaženost 1.000,00 EUR in 131,20 EUR materialnih stroškov.

Odškodninska odgovornost tožene stranke temelji na določbi prvega odstavka 184. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji), po katerem mora delodajalec povrniti delavcu škodo, ki mu je bila povzročena pri delu ali v zvezi z delom, po splošnih pravilih civilnega prava. Glede odškodninske odgovornosti Obligacijski zakonik (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.) predvideva krivdno (subjektivno) odgovornost z obrnjenim dokaznim bremenom (prvi odstavek 131. člena in 135. člen OZ), izjemoma pa predpisuje objektivno odgovornost v zvezi z nevarno stvarjo ali nevarno dejavnostjo. V prvem odstavku 131. člena OZ je določeno, da je tisti, ki povzroči drugemu škodo, to dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde.

Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku, v katerem je zaslišalo tožnika, direktorja tožene stranke, pričo D.D. in upoštevajoč izvedensko mnenje sodnega izvedenca s področja varstva pri delu, ki ga je tudi neposredno zaslišalo, ugotovilo naslednje dejansko stanje: -da je tožena stranka dne 26. 5. 2008 tožnika napotila, da vozniku tovornjaka D.D. v A. pri B. pomaga zamenjati gumo; -da je tožnik po poklicu voznik strojnik in avtomehanik, pri toženi stranki pa zaposlen na delovnem mestu delavec v kleparski delavnici, klepar-krovec-tesar na terenu-višini in upravljalec avtodvigala-voznik in mu menjava gume ni bila neznanka; -da je poškodovano gumo odbil D.D., tožnik pa je odšel na podest tovornjaka po stopnicah po rezervno gumo; -da je rezervno gumo odvil in jo postavil pokonci, potem pa jo je ob svoji levi strani kotalil do roba podesta tovornjaka tako, da je gumo zakotalil na tla; -ko se je guma zakotalila, mu je na robu zdrsnilo, tako da je s tovornjaka podrsal na tla, takrat pa je guma odskočila in se odbila v njegovo nogo. Guma je odskočila 2 krat, prvič ko je zdrsnil s tovornjaka in drugič, ko je odskočila v njegovo nogo in mu ob tem poškodovala nogo; -da iz mnenja sodnega izvedenca za varstvo pri delu izhaja: * da je bila guma težka 97 kg in da je potrebna sila za dvig oz. za postavitev gume v pokončni položaj približno 50 kg, to je teža, ki jo je tožnik dvignil, *da tožnik ne bi smel dvigniti rezervne gume, saj je bila sila katero je potreboval za dvig prevelika, glede na njegovo starost in določila v prilogi Pravilnika o zagotavljanju varstva in zdravja pri ročnem prenašanju bremen (Ur. l. RS, št. 73/2005), kjer je določeno, da je največja dovoljena masa bremena za moške nad 45 let 45 kilogramov. Tožnik bi moral gumo dvigniti s pomočjo pomagala ali ob pomoči sodelavca, vendar pa dvig 5 kg pretežkega bremena ni imel za posledico poškodbe pri delu, *da bi tožnik moral po odvijačenju in v horizontalnem položaju potisniti rezervno gumo do roba podesta in jo skupaj s sodelavcem položiti na rob podesta vozila ter nato na asfaltno podlago; *da je bil tožnik ustrezno usposobljen za varno delo in tudi za zamenjavo poškodovane gume.

Na podlagi navedenih dejanskih ugotovitev je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da sta obe pravdni stranki za tožnikovo nesrečo pri delu soodgovorni v razmerju 50 % : 50 %. Ugotovilo je, da je do tožnikove poškodbe prišlo zaradi neskrbnega ravnanja tako tožnika samega kot tudi tožene stranke. Tožena stranka je kršila 23. člen tedaj veljavnega Zakona o varnosti in zdravju pri delu (Ur. l. RS, št. 56/99 in nadaljnji), saj tožnika ni seznanila z navodili proizvajalca tovornjaka o pravilni menjavi gume, prav tako pa je tožnika poslala na delo na podest z gladko obrobo, ki je bila odločilna za zdrs tožnika. S pomočjo izvedenca je ugotovilo, da tožnik ni ravnal narobe, ko je gumo s podesta porinil na tla, narobe pa je bilo, da jo je porinil na tla medtem, ko je bila guma v pokončnem položaju, saj se je prav zaradi tega odbila od tal. Tudi navedeno samo po sebi še ne bi povzročilo poškodbe tožnika, če tožniku hkrati s kotaljenjem gume s tovornjaka ne bi zdrsnilo. Ključno torej je, da je tožena stranka poslala tožnika na delo na podest, kakršen je bil, z gladko obrobo (širine 4 do 5 cm) in spolzek že zaradi tega. Sodišče prve stopnje je ob tem upoštevalo, da je tožnik moral in mogel vedeti, da je obroba gladka in da je tudi zaradi njenega nahajanja na robu podesta ni namenjena hoji. Ob upoštevanju, da je šlo le za 5 cm široko obrobo, bi se tudi po presoji pritožbenega sodišča tožnik ob pazljivosti povprečnega človeka poškodbi lahko izognil. Tako je tožnik, ki je stopil preblizu roba podesta, s svojim nepazljivim ravnanjem prispeval k nastanku škode v višini 50 %. Nasprotne pritožbene navedbe, da tožnik sploh ni soodgovoren za nastalo nezgodo, so tako neutemeljene.

Tožnik ne izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje o obsegu nepremoženjske škode, pač pa meni le, da je sodišče za telesne bolečine in strah priznalo prenizko odškodnino, kar pomeni uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Glede na dejanske ugotovitve o nastalih poškodbah, izidu in dolgotrajnosti zdravljenja, je pritožbeno sodišče preizkusilo, ali je tožnik upravičen do odškodnine za prestane telesne bolečine v znesku, ki ga je presodilo sodišče prve stopnje. Za to obliko nepremoženjske škode je sodišče prve stopnje denarno satisfakcijo odmerilo v višini 1.000,00 EUR, to je v višini ene povprečne plače v Republiki Sloveniji na dan izdaje sodbe sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je upoštevalo, da je tožnik zaradi zdrsa dobil odrgnine po nogi in hematom, zaradi česar je moral prerezati kavbojke, guma pa mu je posnela tudi del kože. Tožnik je moral vsak drug dan hoditi k zdravniku na previjanje noge, dobil je antibiotike, moral je tudi dvakrat v E., kjer so mu oteklino očistili in mu jo previjali. Ker ga je noga zelo bolela, je dobil analgetike in mazilo Naklofen gel. Zaradi gnojenja rane, ki je bila velika 5x5 cm, je moral dajati na nogo indijana obloge in bil v bolniškem staležu od 26. 5. 2008 do 30. 6. 2008. Glede na opisane telesne bolečine je po stališču pritožbenega sodišča ob upoštevanju prisojenih odškodnin iz tega naslova v podobnih primerih odškodnina v višini 1.000,00 EUR pravična denarna odškodnina in odmerjena ob upoštevanju določbe 179. člena OZ in glede na sodno prakso v podobnih primerih, v znesku, kot ga sodišča odmerjajo v podobnih primerih. V tožbi zahtevana odškodnina iz naslova pretrpljenih telesnih bolečin v višini 1.800,00 EUR je pretirana, prav tako v pritožbi zatrjevana višina 1.500,00 EUR.

Glede prisojene odškodnine iz naslova strahu v znesku 300,00 EUR, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odškodnina iz tega naslova prisojena v znesku, ki predstavlja pravično denarno odškodnino. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik ob sami poškodbi utrpel primarni strah, ko je padel in nato, ko je videl oteklo nogo. Sekundarni strah, pa je utrpel zaradi izida zdravljenja, saj ga je bilo ves mesec strah ali bo z nogo vse dobro. Zahtevana odškodnina iz naslova strahu v tožbi v višini 900,00 EUR, in v pritožbi v višini 700,00 EUR, je pretirana, tako da je sodišče prve stopnje tožniku iz tega naslova prisodilo odškodnino v višini 300,00 EUR, ki predstavlja pravično denarno odškodnino. Tožnik pa odločitev sodišča prve stopnje ne izpodbija glede prisojene odškodnine iz naslova skaženosti in priznanih materialnih stroškov.

Pri odločitvi o stroških postopka je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo uspeh tožnika v sporu v višini 4 % (v znesku 1.065,60 EUR) od prvotno vtoževanih 26.476,80 EUR) in da tožnik ni uspel tudi s celotnim umaknjenim delom zahtevka (prvi odstavek 158. člena ZPP), saj do delnega umika tožbe ni prišlo v posledici izpolnitve s strani tožene stranke. Utemeljeno pa pritožba glede izvedbe dokaza z izvedencem opozarja na določbo prvega odstavka 38. člena ZDSS-1, po kateri lahko sodišče plačilo stroškov, ki so nastali z izvedbo dokazov, v celoti naloži le delodajalcu. Pogoja sta dva. Prvi pogoj je, da mora delavec vsaj delno uspeti z zahtevkom, naslednji pogoj pa je, da zaradi delne zavrnitve zahtevka niso nastali posebni stroški. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sta oba navedena pogoja v tem sporu izpolnjena, zato je v skladu s prvim odstavkom 38. člena ZDSS-1 plačilo stroškov, ki so nastali z izvedbo dokaza z izvedencem varstva pri delu v višini 596,58 EUR naložilo delodajalcu, toženki. Po pobotanju stroškov obeh strank, je tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 997,24 EUR, kakor izhaja iz izreka te sodbe.

Pritožbeno sodišče je v posledici navedenega na podlagi 5. točke 358. člena ZPP pritožbi delno ugodilo in izpodbijani del (stroškovni del) sodbe sodišča prve stopnje delno spremenilo tako, da je odmerjene stroške, ki jih je tožnik dolžan povrniti toženi stranki znižalo, v preostalem pa je pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi drugega odstavka 154. člena ZPP. S pritožbo je tožnik delno uspel in sicer v višini 596,58 EUR (30 % uspeh) in v tej višini je tudi upravičen do povrnitve pritožbenih stroškov. Tožena stranka je tako dolžna povrniti tožniku ustrezni del pritožbenih stroškov in sicer za postopek s pritožbo (tar. št. 3210) v višini 225,60 EUR; 20,00 EUR po tar. št. 6002 in 22 % DDV, kar skupaj znaša 299,63 EUR. Ob upoštevanju uspeha je tožena stranka dolžna tožniku povrniti pritožbene stroške v višini 89,88 EUR, kakor izhaja iz izreka te sodbe. Ker odgovor na pritožbo ni doprinesel k rešitvi zadeve, tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).