Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tožnik na misiji ni bil nikoli prost delovnih obveznosti 24 ur skupaj. Pritožbeno sodišče kot pravilne sprejema dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožnik večino dni v tednu od štiri do osem ur dnevno usposabljal kurdske varnostne sile (t. i. pešmerge), na preostale dneve pa se je pripravljal na usposabljanje kurdskih varnostnih sil, kar je trajalo od pol ure do treh ur dnevno, ali pa je v okviru svoje specializacije za zveze usposabljal ostale pripadnike v skupini in nemške kolege, kar je trajalo od štiri do pet ur dnevno.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdita izpodbijani del sodbe in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženi stranki s sodbo naložilo plačilo zneska 3.863,86 EUR, višji tožbeni zahtevek za plačilo zneska 0,78 EUR pa je zavrnilo (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 956,12 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, svoje stroške postopka pa krije sama (II. točka izreka).

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, naj tožena stranka tožniku povrne sodno takso za tožbo v znesku 150,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo, razen zoper njen zavrnilni del, in zoper sklep o sodni taksi se pritožuje tožena stranka zaradi vseh pritožbenih razlogov. Predlaga spremembo izpodbijanega dela sodbe tako, da se tožbeni zahtevek zavrne s stroškovno posledico, oziroma njegovo razveljavitev in v tem obsegu vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Predlaga spremembo izpodbijanega sklepa tako, da tožnik sam krije sodno takso za tožbo. V pritožbi uveljavlja, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati evidence mesečne obremenjenosti pripadnikov, iz katerih izhaja, da je bil tožniku tedenski počitek na misiji zagotovljen. Navaja, da je bil A.A. kot častnik Slovenske vojske in tožniku nadrejeni delavec seznanjen s tem, na katere dneve je tožnik opravljal operativne naloge, ob upoštevanju načel enostarešinstva in subordinacije pa je edini, ki lahko verodostojno izpove o tem, ali je bil tožnik enkrat na teden 24 ur prost vseh obveznosti. Izpoved A.A., da tedenskega počitka ni imel zagotovljenega, ne kaže na to, da tedenski počitek ni bil zagotovljen tožniku, saj je imel A.A. kot poveljnik več obveznosti kot tožnik. Uveljavlja, da so bili pripadniki z načrti usposabljanja seznanjeni več tednov vnaprej in da so usposabljanja kurdskih varnostnih sil potekala na osnovni ravni, zato posebne priprave v zvezi s tem niso bile vedno potrebne. Iz izvedenih dokazov ne izhaja, da so se bili pripadniki dolžni usposabljati med seboj, predvsem pa teh usposabljanj niso bili dolžni opravljati na dan tedenskega počitka. S sklicevanjem na določbo 7. točke četrtega odstavka 57. člena Zakona o obrambi uveljavlja, da so podatki v evidencah odražali dejansko stanje. Navaja, da so izpovedi B.B., C.C. in D.D. usmerjene v tožnikov uspeh v postopku, saj so tudi sami sprožili individualne delovne spore zoper njo. Poleg tega so kršitev prostega dneva tedenskega počitka utemeljevali predvsem z aktivnostmi, ki glede na sodno prakso Vrhovnega sodišča RS ne pomenijo kršitve pravice do tedenskega počitka, njihove izpovedi glede sestankov in priprav na usposabljanja pa so pretirane. Nasprotuje višini prisojene odškodnine, saj je sodišče prve stopnje izhajalo iz zmotnega izhodišča, da je tožnik na dneve, ko bi moral biti prost, delo opravljal 8 ur. Tega tožnik ni niti zatrjeval niti dokazal. Ker je sodišče prve stopnje v tem delu preseglo tožnikove trditve, je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Nasprotuje tudi odločitvama, da je tožniku dolžna povrniti stroške postopke in sodno takso za tožbo. Ker bi sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek moralo v celoti zavrniti, tožniku teh stroškov ni dolžna povrniti. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe, predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega dela sodbe in izpodbijanega sklepa. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) izpodbijani del sodbe in izpodbijani sklep preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Glede vseh odločilnih dejstev je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, sprejeta odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna.

6. Sodišče prve stopnje je v tem sporu odločalo o odškodnini za neizrabljen tedenski počitek na podlagi 156. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.), drugega odstavka 97.f člena Zakona o obrambi (ZObr; Ur. l. RS, št. 82/94 in nasl.) in drugega odstavka 53. člena Zakona o službi v Slovenski vojski (ZSSloV; Ur. l. RS, št. 68/2007 in nasl.). Ugotovilo je, da je bil tožnik z ukazom o napotitvi na opravljanje nalog v tujini z dne 21. 8. 2017 v zvezi s podaljšanjem tega ukaza z dne 24. 1. 2018 za čas od 5. 9. 2017 do 20. 1. 2018 napoten na opravljanje vojaške službe izven države v okviru sodelovanja Republike Slovenije in Slovenske vojske v mirovnih silah E. v sklopu SVNKON ... (Irak). Na misiji je bil razporejen na formacijsko dolžnost vojak, ki se opravlja v uradniškem nazivu poddesetnik, dela in naloge pa je opravljal kot "inštruktor specialist za zveze". Sodišče prve stopnje je štelo za dokazane navedbe tožnika, da je svoje delovne obveznosti na misiji opravljal sedem dni na teden in da mu tožena stranka ni zagotovila 19 dni tedenskega počitka v trajanju neprekinjenih 24 ur, zato je tožbenemu zahtevku skoraj v celoti ugodilo.

7. Pritožba neutemeljeno navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje na podlagi izpovedi poveljnika kontingenta A.A. zaključiti, da je bil tožniku tedenski počitek na misiji zagotovljen. Sodišče prve stopnje je izpoved te priče pri odločitvi upoštevalo, vendar pa je na podlagi v bistvenih delih skladnih izpovedi tožnika in prič B.B. (inštruktorja specialista za medicino), C.C. (inštruktorja specialista za oborožitev in taktiko) in D.D. (inštruktorja specialista), ki so delo opravljali v isti skupini, pravilno zaključilo, da tožnik na misiji ni bil nikoli prost delovnih obveznosti 24 ur skupaj. Pritožbeno sodišče kot pravilne sprejema dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožnik večino dni v tednu od štiri do osem ur dnevno usposabljal kurdske varnostne sile (t. i. pešmerge), na preostale dneve pa se je pripravljal na usposabljanje kurdskih varnostnih sil, kar je trajalo od pol ure do treh ur dnevno, ali pa je v okviru svoje specializacije za zveze usposabljal ostale pripadnike v skupini in nemške kolege, kar je trajalo od štiri do pet ur dnevno. Pritožba s sklicevanjem na izpoved poveljnika A.A. neutemeljeno izpostavlja, da posebne priprave na usposabljanje kurdskih varnostnih sil niso bile vedno potrebne. Poveljnik je sicer izpovedal, da so bili pripadniki glede teh usposabljanj suvereni, vendar je hkrati priznal, da so se kljub temu nanje pogosto posebej pripravljali.

8. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je A.A. kot tožniku nadrejeni delavec in kot nosilec vojaške profesije ob upoštevanju načel enostarešinstva in subordinacije edini, ki lahko verodostojno izpove o tem, katere so bile tožnikove naloge na misiji in ob katerih dnevih jih je opravljal. Sodišče skladno z določbo 8. člena ZPP prosto presoja izvedene dokaze in glede tega ni vezano na nobena dokazna pravila, bistveno pa je, da svojo dokazno oceno ustrezno obrazloži. To je sodišče prve stopnje tudi storilo, saj je v 13. točki obrazložitve sodbe navedlo jasne razloge, da izpovedi priče A.A. glede obsega tožnikovih nalog na misiji ni sledilo, ker je bila v nasprotju s skladnimi izpovedmi tožnika in prič B.B., C.C. in D.D., ki jih je ocenilo kot prepričljive in verodostojne. Glede na navedeno je neutemeljen pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje izpovedi priče A.A. ni upoštevalo le zato, ker je v izpovedi priznal, da sam tedenskega počitka na misiji ni imel zagotovljenega. Neutemeljeno je tudi pritožbeno uveljavljanje, da so priče B.B., C.C. in D.D. zaradi vloženih tožb zoper njo pristranski. Zgolj na podlagi te okoliščine ni mogoče odreči verodostojnosti njihovim izpovedim, pritožbeno sodišče pa o pravilnosti dokazne ocene sodišča prve stopnje, ki je celovita in prepričljiva, nima pomislekov.

9. Za presojo o tem, ali je bil tožniku na misiji zagotovljen tedenski počitek, ni pomembno, da je bil vnaprej seznanjen s tem, katere operativne naloge bo opravljal in ob katerih dnevih. Pritožba zato neutemeljeno kot bistveno izpostavlja okoliščino, da so bili pripadniki z načrti usposabljanja seznanjeni več tednov vnaprej. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da usposabljanja drugih pripadnikov specialistov (t. i. medsebojna usposabljanja) niso bila obvezna, saj je tudi poveljnik A.A., na katerega se na več mestih sklicuje pritožba, izpovedal, da je bila to "njihova obligacija do sistema". Zmotno je stališče pritožbe, da medsebojnega usposabljanja in urjenja lastnih veščin ni mogoče šteti kot opravila, ki pomenijo prekinitev tedenskega počitka, ker je izvajanje teh nalog nujno za preživetje na kriznem območju. To kvečjemu dodatno potrjuje pravilnost zaključka sodišča prve stopnje, da je bil tožnik te naloge dolžan opravljal ves čas misije, ko ni opravljal svoje primarne naloge usposabljanja kurdskih varnostnih sil. 10. Pritožba neutemeljeno navaja, da so tožnikove priprave na usposabljanje kurdskih varnostnih sil glede na izpoved priče A.A. včasih trajale (le) pol ure. Tudi v tem primeru je bil tožnikov neprekinjenI 24-urni počitek kršen, sicer pa je imel tožnik na dneve, ko ni usposabljal pešmerg, po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje še vrsto drugih nalog - udeleževal se je sestankov glede usposabljanj in življenja v bazi, koordinacij z ostalimi inštruktorji in t. i. briefingov o preteklih usposabljanjih, kot specialist za zveze pa je bil dolžan ves čas misije skrbeti za nemoteno delovanje zvez med pripadniki ter med pripadniki in nadrejenim poveljstvom, kar je sodišče prve stopnje vse pravilno opredelilo kot delovne obveznosti, ki pomenijo kršitev tedenskega počitka.

11. Tožena stranka se v pritožbi neutemeljeno sklicuje na mesečne evidence dnevne delovne obremenjenosti pripadnikov, ki naj bi dokazovale, da je bil tožniku tedenski počitek na misiji zagotovljen. Pritožbeno sodišče kot pravilno sprejema ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik s podpisom spornih evidenc le izvršil ukaz nadrejenih delavcev, kar je bil kot vojak dolžan storiti, ni pa s tem potrdil resničnosti podatkov v evidenci. Pritožba tej ugotovitvi neutemeljeno nasprotuje s sklicevanjem na določbo 7. točke četrtega odstavka 57. člena ZObr, v skladu s katero se napačno poročanje ali prikrivanje podatkov v zvezi z vojaško službo ali opravljanjem določenih dolžnosti v zvezi z njo šteje kot težja kršitev vojaške discipline. To ne vzbuja dvoma o pravilnosti zaključka sodišča prve stopnje, da podatki iz evidenc niso verodostojni.

12. Pravilna je tudi odločitev glede višine odškodnine za neizrabljen tedenski počitek. Pritožba se neutemeljeno zavzema za to, da je tožnik upravičen do odškodnine le za ure dela, ki jih je opravil v času, ko bi moral biti glede na evidence prost zaradi izrabe dneva tedenskega počitka. Če se ugotovi, da pripadniki na delu na misiji v tujini niso imeli vsak teden omogočenega 24-urnega obdobja, v katerem bi bili popolnoma prosti, jim pripada odškodnina, ki se izračuna v višini osemkratnika urne plačne postavke za posamezen dan. Do tega vprašanja sta se Vrhovno sodišče RS in pritožbeno sodišče v primerljivih zadevah že večkrat opredelili (glej npr. sodbo pritožbenega sodišča Pdp 38/2019 z dne 31. 1. 2019 in Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 226/2017 z dne 23. 1. 2018). Glede na navedeno je zmotno tudi pritožbeno stališče tožene stranke, da bi moral tožnik natančno zatrjevati in dokazati, koliko ur dela je opravil na dneve, ki so bili formalno evidentirani kot prosti, uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka1 v zvezi s tem pa ni podana.

13. Pravilna je tudi odločitev o stroških postopka v II. točki izreka sodbe, ki ji pritožba nasprotuje le v posledici nasprotovanja odločitvi o glavni stvari. Ker je tožnik s tožbenih zahtevkom skoraj v celoti uspel, v zvezi z zavrnjenim delom zahtevka pa niso nastali posebni stroški, je sodišče prve stopnje po določbi tretjega odstavka 154. člena ZPP pravilno odločilo, da mu mora tožena stranka povrniti potrebne stroške postopka, svoje stroške postopka pa krije sama. Iz enakih razlogov je pravilna tudi odločitev iz izpodbijanega sklepa, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti strošek sodne takse za tožbo v znesku 150,00 EUR.

14. Ker niso podani s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (353. člen ZPP in 2. točka 365. člena ZPP).

15. Pritožbeno sodišče je na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP odločilo o stroških pritožbenega postopka. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 154 člena ZPP). Tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj ta ni v ničimer pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča in tako ni bil potreben za postopek (prvi odstavek 155. člena ZPP).

1 Tožena stranka v zvezi s tem zmotno zatrjuje bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj gre po vsebini za zatrjevanje kršitve 7. in 212. člena ZPP.