Jedro

Sodišče v delovnem sporu (kot sporu med delavcem in delodajalcem) ne odloča tudi o tem, ali je delodajalec o prisojenem prejemku delavcu iz delovnega razmerja ali v zvezi z delovnim razmerjem dolžan obračunati in plačati davke in prispevke oziroma od katerih osnov jih je dolžan obračunati in plačati (v tem obsegu gre namreč za javnopravno razmerje). Ob izplačilu prejemka je to stvar izplačevalca (delodajalca oziroma tožene stranke) oziroma pristojnih davčnih organov. Pri tem pa je dolžan upoštevati tudi naravo plačila, ki je v konkretnem primeru odškodnina za premoženjsko škodo zaradi kršitve pogodbenih obveznosti, ki izvirajo iz nezagotovljene pravice delavca do tedenskega počitka. Gre za odškodnino za premoženjsko škodo zaradi kršitve pogodbenih obveznosti, pri čemer tožniku pripadajo zakonske zamudne obresti od vrnitve v Slovenijo in ne od pravnomočnosti odločitve oziroma od vložitve tožbe, kot to zmotno meni tožena stranka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo, s katero je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek 3.490,56 EUR neto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 4. 2012 dalje do plačila in znesek 2.787,12 EUR neto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 9. 2013 dalje do plačila, vse v roku 8 dni (I. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek v višini 125,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 10. 2011 dalje do plačila, za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 3.490,56 EUR za čas od 26. 10. 2011 do 2. 4. 2012 in v višini 132,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 9. 2013 dalje do plačila (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 1.131,77 EUR v roku osmih dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločilo je še, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka (III. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami). V pritožbi navaja, da Uredba o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami določa, da je plača pripadnikov v MOM sestavljena iz nominalne osnove za opravljanje vojaške službe izven države in dodatkov. Tako plača pomeni neto plačo, ki jo pripadnik dobi izplačano na račun. Poleg tega je v drugem odstavku 4. člena Uredbe določeno, da plača v Republiki Sloveniji služi kot podlaga za obračun prispevkov, davkov in drugih dajatev ter obveznosti, ki bremenijo plačo pripadnika v času opravljanja vojaške službe izven države. Zato je potrebno upoštevati Zakon o dohodnini (ZDoh-2), po katerem se vsako izplačilo ali ugodnost, ki je neposredno ali posredno povezana z zaposlitvijo, vključuje med dohodke iz zaposlitve. V 15. členu ZDoh-2 je med drugim določeno, da so z dohodnino obdavčeni dohodki fizične osebe, ki so bili pridobljeni oziroma doseženi v davčnem letu, ki je enako koledarskemu letu. Po ZDoh-2 so obdavčeni vsi dohodki, razen tistih, ki so v zakonu izrecno navedeni kot neobdavčeni oziroma oproščeni plačila dohodnine. Odškodnine, od katerih se ne plača dohodnina, so opredeljene v 27. členu in med njih ne spada dosojen znesek, ki ga delodajalec izplača delavcu v zvezi z neizkoriščenim dnevnim počitkom. Z Zakonom o prispevkih za socialno varnost (ZPSV) se določa obračunavanje in plačevanje ter stopnje prispevkov za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, obvezno zdravstveno zavarovanje, starševsko varstvo in za zaposlovanje. V 3. do 7. členu ZPSV je določeno, od katerih dohodkov se plačujejo prispevki, med njimi pa ni nikjer navedena odškodnina, zato je sodišče nepravilno dosodilo plačilo prispevkov. Tudi 3. člen ZPSV določa, da zavezanci, ki so v delovnem razmerju pri delodajalcu s sedežem v Republiki Sloveniji in so bili poslani na delo v tujino, plačujejo prispevke za socialno varnost od plače za enaka dela v Republiki Sloveniji, če ni z mednarodnimi pogodbami določeno drugače. Kot način za računanje odškodnine je sodišče vzelo plačo tožnika v času misije in jo delilo s povprečno mesečno delovno obveznostjo po drugem odstavku 98. člena Zakona o obrambi, prejeti količnik pa sodišče nato pomnoži s številom dni, za kolikor tožniku tedenski počitek ni bil omogočen. Tožena stranka izpostavlja, da gre za mirovne misije, ki so namenjene ohranjanju miru, preprečevanju konfliktov in krepitvi mednarodne varnosti in se torej izvajajo na območjih, kjer je treba te cilje šele zagotoviti oziroma jih vzdrževati, kar pomeni, da gre še vedno za varnostno komplicirana območja. V tem smislu je prvenstveno treba zagotoviti varne razmere oziroma varno bivanje pripadnikov Slovenske vojske, zato so tudi nastanjeni v varovanih vojaških bazah, iz katerih je izhod omejen oziroma možen pod določenimi pogoji in ne glede na vsakokratno odločitev posameznega pripadnika, kar pa tudi v ničemer ne onemogoča tedenskega počitka. Tedenski počitek ne pomeni, da lahko posameznik dela prav vse, kar se mu zahoče. Tega ne omogočajo že siceršnja družbena pravila, na misijah v tujini pa tudi varnostna situacija, zaradi katere je Republika Slovenija prvenstveno dolžna zagotoviti varno življenje pripadnikov Slovenske vojske. Izpodbijana sodba se do teh kriterijev pripadnikov SV na MOM ni opredelila, zato je ob razumevanju inštituta tedenskega počitka prišlo do zmotne uporabe materialnega prava, in sicer do kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Glede teka zamudnih obresti je sodišče zmotno štelo, ko je določilo, da tečejo že od prvega dne vrnitve tožnika z misije dalje, pač pa bi moralo upoštevati, da bo denarna terjatev nastala šele s pravnomočno sodbo v predmetni zadevi. Tudi sicer bi lahko tožena stranka prišla v zamudo šele z dnem vložitve predmetne tožbe. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljenih pritožbeni razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo uveljavljanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, niti tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

5. Ni podana bistvena kršitev pravil postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je bila toženi stranki dana možnost obravnavanja pred sodiščem in sodišče ni kršilo načela kontradiktornosti.

6. Sodišče je v predmetni zadevi združilo v skupno obravnavanje zadevi IV Pd 396/2015 in IV Pd 397/2015. Sodišče prve stopnje je v tem sporu odločalo o nadomestilu za neizrabljen tedenski počitek. Iz dejanskih ugotovitev sodišča izhaja, da je bil tožnik napoten na opravljanje nalog izven države, v času od 14. 4. 2011 do 25. 10. 2011 napoten na opravljanje vojaške službe izven države v okviru sodelovanja Republike Slovenije in Slovenske vojske v enotah ISAF pod poveljstvom NATO z mandatom OZN (misija ISAF ....) ter za čas od 4. 4. 2013 do 20. 9. 2013 do 20. 9. 2013 napoten na opravljanje vojaške službe izven države v okviru enot ISAF pod poveljstvom NATO (misija ISAF ...). Sodišče je ugotovilo, da v tem času tožena stranka tožniku ni zagotovila tedenskega počitka, do katerega je bil tožnik upravičen na podlagi Pravilnika o ureditvi določenih vprašanj delovnopravnega statusa pripadnikov Slovenske vojske pri opravljanju nalog v tujini, s katerim je tožena stranka konkretizirala vsebinsko odprt pojem "potrebnega počitka", iz drugega odstavka 53. člena Zakona o službi Slovenski vojski (ZSSloV, Ur. l. RS, št. 68/2007 in nasl.).

7. Pritožbeno sodišče se sklicuje na odločitev Vrhovnega sodišče RS opr. št. VIII Ips 226/2017 z dne 23. 1. 2018 kjer je sodišče sprejelo stališče, ki odstopa od dosedanje sodne prakse, da sodišče v delovnem sporu (kot sporu med delavcem in delodajalcem) ne odloča tudi o tem, ali je delodajalec o prisojenem prejemku delavcu iz delovnega razmerja ali v zvezi z delovnim razmerjem dolžan obračunati in plačati davke in prispevke oziroma od katerih osnov jih je dolžan obračunati in plačati (v tem obsegu gre namreč za javnopravno razmerje). Ob izplačilu prejemka je to stvar izplačevalca (delodajalca oziroma tožene stranke) oziroma pristojnih davčnih organov. Pri tem pa je dolžan upoštevati tudi naravo plačila, ki je v konkretnem primeru odškodnina za premoženjsko škodo zaradi kršitve pogodbenih obveznosti, ki izvirajo iz nezagotovljene pravice delavca do tedenskega počitka (tako izhaja tudi iz odločbe Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 313/2015 in VIII Ips 11/2018). Gre za odškodnino za premoženjsko škodo zaradi kršitve pogodbenih obveznosti, pri čemer tožniku pripadajo zakonske zamudne obresti od vrnitve v Slovenijo in ne od pravnomočnosti odločitve oziroma od vložitve tožbe, kot to zmotno meni tožena stranka.

8. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča v izpodbijanem delu, za kar je imelo pravno podlago v določilu 353. člena ZPP.

9. Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspela. Odločitev temelji na določilu 165. člena ZPP v povezavi s 154. členom ZPP.