Jedro

Širjenje začasne odredbe tudi na prepoved kakršnih koli novih ravnaj, s katerimi bi tožnika posegla v posest tožnice, presega njen namen.

Izrek

I. Pritožbama se ugodi, sklep sodišča prve stopnje z dne 21. 2. 2019 in sklep z dne 14. 11. 2018 v II. točki se razveljavita in se zadeva vrne temu sodišču v nov postopek.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom o začasni odredbi naložilo toženkama vzpostavitev prejšnjega stanja tako, da jima je naložilo odstraniti avtobus in dva skladiščna zabojnika z dvorišča z ID znakom nepremičnine 0000 440/4 ter se v prihodnosti vzdržati vsakršnih ravnanj, s katerimi bi tožeči stranki na enak ali podoben način motili posest poslovno skladiščnih prostorov v objektu z ID znakom stavbe 0000 1394 in dvorišča z ID znakom 0000 83/6 ter dvorišča z ID znakom nepremičnine 0000 440/4 in na njem stoječih pomožnih skladišč z ID znakom stavbe 0000 2595 in 0000 2594. Zavrnilo pa je predlog za določitev denarne kazni v višini 50.000 EUR za vsako posamezno kršitev začasne odredbe. Odločilo je, da izdana začasna odredba traja še 30 dni po pravnomočnosti odločitve o stvari.

2. Sodišče prve stopnje je nato delno ugodilo ugovoru toženk in svoj sklep spremenilo tako, da jima je naložilo, da sta dolžni pustiti avtobus, skladiščni zabojnik in hladilni agregat ob severozahodnem robu dvorišča z ID znakom nepremičnine 0000 440/4 ter se v prihodnosti vzdržati vsakršnih ravnanj, s katerimi bi motile posest poslovno skladiščnih prostorov v objektu z ID znakom stavbe 0000 1349 in dvorišča z ID znakom 0000 83/6 ter dvorišča z ID znakom nepremičnine 0000 440/4 in na njem stoječih pomožnih skladišč z ID znakom stavbe 0000 2595 in 0000 2594 s postavljanjem avtobusa, zabojnika in agregata proti sredini dvorišča. Sicer je ugovor zavrnilo.

3. Tožnica se je pritožila najprej zoper del prvega sklepa, s katerim je bil zavrnjen njen predlog za denarno kazen, pritožuje pa se tudi zoper sklep o ugovoru. V prvi pritožbi navaja, da obveznost vzdržati se bodočih posegov v njeno posest predstavlja nenadomestno obveznost, za izvršitev katere je edino primerno sredstvo določitev denarne kazni, zato predlaga ustrezno spremembo ali pa razveljavitev izpodbijanega dela sklepa.

4. Zoper sklep, s katerim je bilo odločeno o ugovoru, se tožnica pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov ter predlaga njegovo spremembo tako, da naj se ugovor zavrne v celoti, podrejeno pa naj se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Navaja, da posest v obsegu, ki jo ima sedaj, še vedno ni takšna, ki bi omogočala normalno in nemoteno poslovanje ter da bi ji edino popolna restitucija stanja omogočila, da bo sposobna plačevati tekoče obveznosti. Meni, da je sodišče neutemeljeno in neobrazloženo skrčilo prepovedni zahtevek s tem, ko je odločilo, da sta se toženki dolžni vzdržati zgolj premikanja avtobusa, zabojnika in agregata proti sredini dvorišča in ne vsakršnih enakih ali podobnih ravnanj, kot je bilo predlagano in kot je bila začasna odredba tudi izdana. Izpostavlja tudi, da je nepravilna odločitev sodišča glede tega, da sta toženki dolžni pustiti ovire na robu dvorišča, kjer se sedaj nahajajo po izvedeni samopomoči. Tožnica ne samo, da pred motenjem, ki ga je sodišče ugotovilo, ni dobila sodnega varstva, temveč sodišče toženkama celo nalaga, da vzdržujeta motilno ravnanje oz. jima prepoveduje, da ovire odstranita.

5. Toženki na pritožbi nista odgovorili.

6. Pritožbi sta utemeljeni.

7. Kot pravno podlago za predlagano izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve je sodišče pravilno navedlo 272. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) in pravilno razumelo predlagano začasno odredbo, ki je regulacijska, kar pomeni, da je namenjena začasni ureditvi spornega razmerja med strankama in preprečitvi tega, da bi kasnejše morebiti doseženo sodno varstvo ostalo brez pomena. Prvostopenjsko sodišče v obrazložitvi sklepa tudi pravilno navaja, da je pri izdaji tovrstne začasne odredbe potreben restriktiven pristop. Izdati jo je mogoče le, če so izkazane izjemne okoliščine, zaradi katerih je treba urediti sporna razmerja že do pravnomočnosti sodne odločbe, da se prepreči nasilje ali težko nadomestljiva škoda. Kaj je težko nadomestljiva škoda, je v vsakem konkretnem primeru treba posebej presoditi.

8. Sodišče prve stopnje je na podlagi celovite ocene okoliščin pravilno ugotovilo, da je trenutno stanje na spornem dvorišču tako, da tožnici ne grozi več nenadomestljiva oz. težko nadomestljiva škoda. Ob robu postavljene ovire ne ovirajo poslovanja tožnice toliko, da bi zato zašla v položaj insolventnosti. Motenjske spore mora sodišče obravnavati hitro (425. čl. in 2. odst. 428. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP), zato tudi ni pričakovati, da bi tožnica na morebitno sodno varstvo morala čakati nesorazmerno dolgo. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje po izpovedbi zakonite zastopnice tožnice, sedaj tovornjaki, tudi vlačilci, čeprav sicer s težavami, lahko pripeljejo na dvorišče. Verjetno pa je tudi, da so določene težave pri dostavi z velikimi tovornjaki obstajale že prej, kajti sama lokacija ni primerna za te, ki imajo težave že pri dovozu z glavne ceste.

9. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da bi morala začasna odredba nuditi tudi bodoče varstvo, in sicer na način, da se toženkama do končne odločitve prepove vsakršno poseganje v njeno posest. Širjenje začasne odredbe tudi na prepoved kakršnih koli novih ravnaj, s katerimi bi tožnika posegla v posest tožnice, presega njen namen. Navedeno še velja toliko bolj za primere, kot je obravnavani, ko gre za motenjski spor in se vsebina začasne odredbe dejansko pokriva s postavljenim tožbenih zahtevkom. Motenjski spor je namenjen zgolj varovanju posestnikove dejanske oblasti nad stvarjo, ne temelji na pravici ter že sam po sebi pomeni nekakšno začasno zavarovanje dejanskega položaja. Če pa se v takšnem sporu zahteva zavarovanje z začasno odredbo, ki je po vsebini enaka tožbenemu zahtevku, morajo biti za to podani res tehtni razlogi. Kot že navedeno, je tak razlog lahko le v tem, da bi brez izdane začasne odredbe kasnejše sodno varstvo ostalo brez pomena. Tega pa za zavrnjeni del začasne odredbe glede prepovedi kakršnih koli bodočih motenj ni mogoče trditi, saj ima tožnica vedno možnost zahtevati novo sodno varstvo.1

10. Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da je sodišče prve stopnje s spremembo izdane začasne odredbe zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odst. 339. čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 2. čl. ZPP, na katero smiselno opozarja tudi tožnica v pritožbi. Sodišče je s tem, ko je odločilo, da sta toženki dolžni pustiti avtobus, hladilni agregat in zabojnik ob robu dvorišča, kjer se nahajajo sedaj, toženkama naložilo nekaj drugega, kot je predlagala tožnica. Ta je z začasno odredbo želela doseči vzpostavitev prejšnjega stanja, torej da se ovire popolnoma odstranijo, sodišče pa toženkama nasprotno - celo nalaga vzdrževati zatrjevano motilno ravnanje oz. jima prepoveduje, da ovire (popolnoma) odstranita. Dolžnost nekaj nekje pustiti namreč ni nekaj manj, pač pa je nekaj drugega kot dolžnost nekaj od nekod odstraniti.

11. Z izpodbijanim sklepom je nastal absurden položaj, ko bi morali toženki po začasni odredbi še 30 dni po pravnomočnosti sklepa o motenju posesti pustiti svoje premične stvari na sporni nepremičnini, četudi bi jima morda sklep o motenju nalagal drugače. Pritožbi je bilo zato treba ugoditi in sklep o ugovoru razveljaviti ter vrniti zadevo v nov ugovorni postopek (3. tč. 365. čl. ZPP).

12. Razveljaviti pa je bilo treba tudi sklep sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožničinega predloga za določitev denarne kazni za primer kršitve predlagane začasne odredbe. Tožnica v pritožbi utemeljeno opozarja, da je obveznost vzdržati se bodočih posegov v njeno posest nenadomestna obveznost, saj gre za dejanje, ki ga lahko opravita (se ga vzdržita) le toženki ter je tako naložitev denarne kazni v skladu z 226. čl. ZIZ dopustna in primerna. Gre namreč za edino sredstvo, s katerim sodišče vpliva na voljo strank na način, da jih lahko prisili, da izpolnijo svojo obveznost.2

13. Sodišče prve stopnje naj ponovno odloči o tožničinem predlogu tudi v zavrnjenem delu, nato pa o ugovoru toženk, upoštevaje trenutno stanje stvari in gornje razloge.

14. Odločitev o priglašenih pritožbenih stroških je v skladu z določbo 3. odst. 165. čl. ZPP pridržana za končno odločbo, pri čemer stroški postopka v zvezi z začasno odredbo delijo usodo vseh drugih stroškov postopka.

1 Prim. tudi sklep tukajšnjega pritožbenega sodišča VSL II Cp 2524/2015. 2 Prim. tudi odločbo Ustavnega sodišča U-I-339/98.