Jedro

Izvedenec je na sodnikova navodila vezani strokovni pomočnik sodišča. V pomoč mu je pri ugotavljanju dejstev in razumevanju njihovega pomena ter pri ugotavljanju vsebine pravnih standardov, seveda kadar so ta spoznanja dosegljiva šele z uporabo specifičnih strokovnih znanj. Izvedenec ima torej lahko nadvse pomemben vpliv na sojenje. Vendar človekova pravica stranke do sodnega varstva pred neodvisnim sodiščem sodniku prepoveduje, da bi zaradi umanjkanja lastnih specifičnih strokovnih znanj pristojnost sojenja preprosto prenesel na izvedenca. Zato mora tudi v takih primerih dejansko stanje z izvajanjem in vrednotenjem dokazov praviloma ugotavljati sodišče. Prav tako sodnik, tudi če z izvedenčevo pomočjo spoznava vsebino pravne narave (na primer vsebino standarda ravnanja v določenem poklicu), normativne konkretizacije ne sme prepustiti izvedencu. Subsumpcija konkretnega dejanskega stanu pod materialnopravno normo in izrek pravne posledice je v sodnem postopku ustavnopravna pristojnost sodnika.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Z uvodoma citirano sodbo je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke (v nadaljevanju tožnica) za plačilo v višini 3.269,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 12. 2022 do plačila (I. točka izreka uvodoma citirane sodbe) ter odločilo, da je tožena stranka (v nadaljevanju toženka) dolžna tožnici povrniti pravdne stroške v znesku 982,17 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15 dni po vročitvi pisnega odpravka sodbe toženki do plačila (II. točka izreka uvodoma citirane sodbe).

2.Zoper uvodoma citirano sodbo se pravočasno, po pooblaščencu, pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). V pritožbi navaja, da je sodišče mimo ugotovitev izvedenskega mnenja in izpovedi toženke zaključilo, da se toženka ob manevru prehitevanja ni prepričala o varnem prehitevanju in da pred prehitevanjem ni vklopila smernika. Izvedenec je v izvedenskem mnenju poudaril, da na tehnični način ni mogoče ugotoviti, katera od udeleženk prometne nesreče je odgovorna za nastanek prometne nesreče in, ali je imela toženka pred prehitevanjem vklopljen smernik. Odločitev sodišča je zato zmotna, sodišče pa je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj je v sodbi o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o zaključkih izvedenca in med dejansko vsebino izvedenskega mnenja. Sodni izvedenec je podal mnenje, da sta za prometno nesrečo odgovorni obe voznici v enakem razmerju, zato je sodišče nepravilno celotno odgovornost za prometno nesrečo pripisalo toženki. Toženka graja dokazno oceno svoje izpovedi in izpovedi priče A. A. Sodišče je napačno ocenilo ravnanje toženke po prometni nesreči. V kolikor toženka za prometno nesrečo ni odgovorna, tudi ni pomembno, ali je po nesreči s kraja odpeljala. Zmotni so zaključki sodišča o višini škode v znesku 3.269,30 EUR. Izvedenec je ugotovil višino škode v znesku 2.719,94 EUR in dopustil možnost, da bi višina škode znašala 4.422,12 EUR, kar ne ustreza dokaznemu standardu prepričanja. Toženka predlaga, da sodišče druge stopnje njeni pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni, tako da tožbeni zahtevek zavrne, podredno pa, da sodišče druge stopnje njeni pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3.Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.V skladu s 350. členom ZPP preizkusi sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Iz navedene določbe izhaja, da pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (340. člen ZPP) ter del absolutnih in vse relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, niso del uradnega preizkusa, zato ga sodišče druge stopnje opravi le v okviru izrecno (konkretizirano, določno) in jasno (enopomensko) zapisanih trditev v pritožbi.

6.Sodišče druge stopnje najprej ugotavlja, da sodba sodišča prve stopnje in pravdni postopek nista obremenjena s procesnimi kršitvami, na katere sodišče druge stopnje pazi po uradni dolžnosti, zlasti ni podan nobeden izmed zakonskih dejanskih stanov iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Njihova skupna značilnost je, da sodbe zaradi teh napak (v kolikor bi bile podane) objektivno ni mogoče preizkusiti, kar za sodbo sodišča prve stopnje ne velja. Sodišče druge stopnje poudarja, da gre pri tovrstnem preizkusu le za formalni (procesni) preizkus razumljivosti sodbe in njenih razlogov, ne pa tudi za preizkus razumnosti sodbe, ki je vsebinski kriterij. Le v primeru, če je obrazložitev sodbe tako pomanjkljiva, da onemogoča preizkus razumnosti sprejete odločitve (pravica do obrazloženosti sodne odločbe ali očitno napačna odločitev - prepoved sodniške samovolje), je lahko tovrstna procesna kršitev podana. V obravnavanem primeru so sodba in njeni razlogi v formalnem smislu razumljivi in omogočajo preizkus razumnosti sprejete odločitve.

7.Toženka v pritožbi ob opisovanju in zatrjevanju določene kršitve uveljavlja več pritožbenih razlogov. Sodišče druge stopnje pojasnjuje, da ista kršitev oziroma napaka lahko pomeni obstoj le enega pritožbenega razloga, ne pa večih. Prav zaradi različnega obsega in načina procesnega uveljavljanja posameznih kršitev je nujna pravilna umestitev (podrejanja) očitane napake le enemu izmed pritožbenih razlogov (338. člen ZPP)4. Tako je npr. vprašanje, ali dejstva sodijo med odločilna, zmeraj odvisno od pravilne uporabe (razlage) materialnega prava. Če v obrazložitvi sodbe manjkajo razlogi o dejstvih zato, ker je sodišče menilo, da ne sodijo med odločilna dejstva, je podana kršitev napačne uporabe materialnega prava, ne pa procesna kršitev. V procesno kršitev sicer lahko preraste tudi napačna uporaba metodoloških prvin proste presoje dokazov (8. člen ZPP), toda to za konkreten primer ne velja, kar bo še posebej obrazloženo v nadaljevanju.

8.Iz pritožbenih navedb namreč izhaja, da se toženka v bistvu zavzema za drugačno dokazno oceno svoje izpovedi, izpovedi priče A. A. in izvedenskega mnenja z dopolnitvijo, kar je povezano z vprašanjem, ali je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo metodološki napotek iz 8. člena ZPP.5 Kršitev določbe 8. člena ZPP lahko v določenih primerih preraste v relativno bistveno ali celo absolutno bistveno kršitev določb postopka,6 vendar to za obravnavano zadevo ne velja. Sodišču druge stopnje se dvom v dokazno oceno sodišča prve stopnje ni porodil, saj je razumna in življenjsko sprejemljiva ter v skladu z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP.

9.8. Ne drži, da je sodišče prve stopnje mimo ugotovitev izvedenskega mnenja zaključilo, da se toženka pred pričetkom prehitevanja ni prepričala o varnem prehitevanju in da ni vklopila smernika. Iz izvedenskega mnenja sledi (kar v pritožbi poudarja tudi toženka sama), da izvedenec tega za nazaj na tehnični način ni mogel ugotoviti, v posledici česar toženkinih trditev o tem, da je to storila, ni mogel niti potrditi niti ovreči. V kolikor sodišče prve stopnje na podlagi izvedenskega mnenja določenih odločilnih dejstev ni moglo ugotoviti, je seveda logično, da se v tem delu na izvedensko mnenje ni moglo opreti. Sodišče prve stopnje je zato odločilna dejstva, ali se je toženka pred pričetkom prehitevanja prepričala, ali lahko to varno stori in, ali je vklopila smernik, pravilno ugotavljalo na podlagi ostalih izvedenih dokazov (zlasti izpovedi priče A. A., zapisnika Postaje prometne policije pod A1, izpisov plačil pod B3 in B4), kar je vse natančno in skrbno obrazložilo v 14. in 15. točki izpodbijane sodbe, podanim razlogom pa pritrjuje tudi sodišče druge stopnje.

10.9. Toženka nadalje z izpostavljanjem dela izpovedi priče A. A. skuša vzbuditi dvom v njeno verodostojnost, vendar nobena od toženkinih navedb ni takšna, da bi omajala dokazne zaključke sodišča prve stopnje. Okoliščino, da naj bi priča A. A. ob prijavi škodnega dogodka navedla, da se je v času prehitevanja nahaja neposredno za toženko, v pravdnem postopku pa, da je prehitevala traktor in osebo vozilo, šele nato pa toženko, je toženka že izpostavila v postopku pred sodiščem prve stopnje, pri čemer je iz obrazložitve izpodbijane sodbe razvidno, da je sodišče prve stopnje (tudi) to okoliščino upoštevalo pri svoji dokazni oceni (15. točka in opomba št. 6 obrazložitve izpodbijane sodbe) in zadostno pojasnilo, zakaj je izpoved priče (kljub temu) štelo za verodostojno. Ob tem sodišče druge stopnje dodaja, da se izpostavljeni del izpovedi priče niti ne nanaša na katero od pravno pomembnih dejstev.

11.10. Med izpovedjo priče A. A. in izvedenskim mnenjem tudi ni v pritožbi zatrjevanih nasprotij. Toženka v pritožbi izpostavlja iz konteksta iztrgane dele izvedenskega mnenja glede položaja vozil priče A. A. in toženke pred prometno nesrečo ter jih subjektivno razlaga, vendar na tak način ne uspe ustvariti dvoma v vestno, skrbno in argumentirano dokazno oceno v 19. točki obrazložitve izpodbijane sodbe.

12.11. V zvezi z očitkom, da je sodišče prve stopnje toženki neutemeljeno štelo v breme njena ravnanja po prometni nesreči (odhod s kraja prometne nesreče, vsebino izjave v policijskem zapisniku, plačilo globe v prekrškovnem postopku) sodišče druge stopnje pojasnjuje, da je upoštevanje širšega konteksta življenjskega primera nujna prvina celovite dokazne ocene. Sodišče prve stopnje je zato ravnalo pravilno, ko se ni omejilo le na čas do prometne nesreče, temveč je presojalo tudi pomen toženkinih ravnanj po prometni nesreči.

13.12. Osrednji del navedb v pritožbi graja postopanje sodišča prve stopnje, ko ni sledilo izvedenskemu mnenju v delu, kjer je izvedenec zapisal, da sta za prometno nesrečo odgovorni obe voznici (toženka in A. A.), in sicer v enakem razmerju, temveč je napravilo lastni zaključek, da je za prometno nesrečo v celoti odgovorna toženka. Toženka v pritožbi izhaja iz napačnega izhodišča, da bi se sodišče prve stopnje moralo (v celoti in nekritično) opreti na izvedensko mnenje ter da bi moralo izvedenskemu mnenju dati večjo težo kot ostalim izvedenim dokazom (na primer zaslišanju priče A. A. in listinskim dokazom). Še več, toženka se zavzema celo za ustavno neskladno razlago, da bi moralo sodišče prve stopnje izvedenskemu mnenju slediti tudi v delu, ko je izvedenec prekoračil svojo nalogo in sam napravil subsumpcijski zaključek o (delni ne)odgovornosti toženke za prometno nesrečo.

14.Izvedenec je svojevrstno dokazno sredstvo. Njegova naloga je zagotoviti sodniku tista splošno razgledanost presegajoča znanja, ki jih ta nima in brez katerih odločitev o sporu ni mogoča. Izvedenec je na sodnikova navodila vezani strokovni pomočnik sodišča. V pomoč mu je pri ugotavljanju dejstev in razumevanju njihovega pomena ter pri ugotavljanju vsebine pravnih standardov, seveda kadar so ta spoznanja dosegljiva šele z uporabo specifičnih strokovnih znanj. Izvedenec ima torej lahko nadvse pomemben vpliv na sojenje. Vendar človekova pravica stranke do sodnega varstva pred neodvisnim sodiščem sodniku prepoveduje, da bi zaradi umanjkanja lastnih specifičnih strokovnih znanj pristojnost sojenja preprosto prenesel na izvedenca.4 Zato mora tudi v takih primerih dejansko stanje z izvajanjem in vrednotenjem dokazov praviloma ugotavljati sodišče. Prav tako sodnik, tudi če z izvedenčevo pomočjo spoznava vsebino pravne narave (na primer vsebino standarda ravnanja v določenem poklicu), normativne konkretizacije ne sme prepustiti izvedencu. Subsumpcija konkretnega dejanskega stanu pod materialnopravno normo in izrek pravne posledice je v sodnem postopku ustavnopravna pristojnost sodnika.5

15.Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi kritično, skladno z načelom proste presoje dokazov, presodilo izvedensko mnenje ter pravilno sledilo njegovi vsebini v delih oziroma glede vprašanj, (i) o katerih je izvedenec lahko podal izvid in mnenje6 in, (ii) ki ne pomenijo subsumpcijskih zaključkov, saj bi s tem sodišče prve stopnje izvedenskemu mnenju pripisalo pomen, ki presega z vidika prvega odstavka 23. člena Ustave sprejemljivo pomoč sodišču pri razreševanju vprašanj, za katera je nujno potrebno strokovno znanje. Sodišče prve stopnje je torej izvedensko mnenje ustrezno uporabilo pri ugotavljanju in razjasnjevanju dejstev ter je bilo pravilno sámo tisto, ki je ugotovilo pravno pomembna dejstva in na tej podlagi sprejelo (subsumpcijski) zaključek o odgovornosti toženke za prometno nesrečo. Ali je toženka povzročila prometno nesrečo je namreč pravno vprašanje, odgovor na katerega je v izključni pristojnosti sodišča.7

16.Na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je toženka izključno odgovorna za prometno nesrečo (12. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Ravnanja toženke ustrezajo zakonskemu dejanskemu stanu iz 8. točke tretjega odstavka 7. člena Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (ZOZP) in 7. točki prvega odstavka 3. člena Splošnih pogojev za zavarovanje avtomobilske odgovornost PG aod/17-6 (Splošni pogoji), saj je toženka po nesreči zapustila kraj dogodka, ne da bi posredovala svoje osebne podatke in podatke o zavarovanju, zato je skladno z drugim odstavkom 7. člena ZOZP in tretjim odstavkom 3. člena Splošnih pogojev tožnici, ki je poravnala škodo oškodovanki (priči A. A.), dolžna povrniti izplačane zneske, skupaj z obrestmi in stroški.

17.Sodišče druge stopnje kot pravilno ocenjuje tudi odločitev o višini tožbenega zahtevka, ki jo je sodišče prve stopnje jasno in izčrpno obrazložilo v 29. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Ne drži, kar poskuša toženka prikazati v pritožbi, da se je sodišče prve stopnje v zvezi z višino škode oprlo le na izvedensko mnenje, v katerem izvedenec dopušča zgolj veliko verjetnost, da je nastala škoda v višini 4.422,12 EUR. Zaključki sodišča prve stopnje ne temeljijo zgolj na izvedenskem mnenju, temveč je sodišče prve stopnje upoštevalo (in preverljivo dokazano ocenilo) tudi preložene fotografije poškodb (v prilogah pod A8 do A18), zapisnik o ogledu poškodovanega vozila (v prilogi pod A6) ter račune in dobavnice (v prilogah pod A19 do A25). Sodišče druge stopnje tudi v tem delu brez pomislekov pritrjuje razlogom izpodbijane sodbe.

18.Glede na vse navedeno je sodišče druge stopnje pritožbo toženke kot neutemeljeno zavrnilo in v celoti potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

18.Toženka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena v zvezi s 165. členom ZPP).

-------------------------------

1Podrobneje v J. Zobec, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, str. 317-320.

2Pri oceni dokazov je potrebno upoštevati temeljni metodološki napotek, ki ga vsebuje načelo proste presoje dokazov iz 8. člena ZPP. Sodišče mora izoblikovati dokazno oceno na podlagi vestne (subjektivna ocena sodišča, ki izraža moralno in vrednostno pojmovanje) ter skrbne (objektivna ocena, ki mora biti izčrpno, poglobljeno in razumno obrazložena in zato prepričljiva) ocene vsakega dokaza posebej (analitičen pristop) in vseh dokazov skupaj (sintetičen pristop, ki zahteva primerjavo posameznih dokazov med seboj) ter na podlagi uspeha celotnega postopka (upošteva se celota procesnih dogajanj kot npr. logičnost in konsistentnost navedb strank, nespornost določenih dejstev ipd). Sodniku ta določba ne daje argumentacijskih napotkov za dokazno oceno. Prepuščeno mu je, da sam poišče in uporabi dejanska dokazna pravila, ki ustrezajo splošnim zakonom mišljenja, izkušenj in človeškega spoznanja. Zato citirana določba začrtuje zgolj formalni okvir proste dokazne ocene, vsebinskega pa mora sodnik v vsakem primeru posebej poiskati, uporabiti in argumentirati. Sodnik ocenjuje ali je neka trditev resnična po naravnih logičnih zakonih, kakor vsak drug človek, čeprav ni šolan pravnik. Dokazna ocena mora torej temeljiti na argumentih, ki so racionalni, sprejemljivi in preverljivi. Tako je sodnik kljub načelu proste presoje dokazov vezan na določeno logično dojemanje primera. Njegova argumentacija mora biti namreč obče (objektivno) sprejemljiva, tako da je potencialno prepričljiva za vsakega razumnega človeka iz časa in prostora, v katerem je izdana sodba.

3VSRS II Ips 121/2021 z dne 16. 3. 2022, 20. točka obrazložitve.

4USRS sklep Up-460/14-13 z dne 1. 7. 2014, 12. in 13. točka obrazložitve: "Prvi odstavek 23. člena Ustave vsakomur zagotavlja, da o njegovih pravicah in obveznostih odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče. Ustavno sodišče je že pojasnilo, da to med drugim pomeni zahtevo po neodvisnosti, torej nevezanosti sodišča - oziroma sodnika kot nosilca sodne oblasti - pri ugotavljanju dejanskega stanja in pri uporabi materialnega prava (9. točka odločbe št. Up-108/00 z dne 20. 2. 2003, Uradni list RS, št. 26/03, in OdlUS XII, 49) ter pri vodenju postopka (26. točka odločbe št. U-I-134/10 z dne 24. 10. 2013, Uradni list RS, št. 92/13). Ta človekova pravica torej prepoveduje prenos izvrševanja sodne funkcije s sodišča oziroma s sodnika na druge subjekte. Prepoveduje ga ne le v razmerju do izvršilne in zakonodajne veje oblasti, temveč v razmerju do vsakogar, kdor ni sodišče oziroma sodnik. Sodnikova neodvisnost, ki je obenem ustavno načelo iz 125. člena Ustave in človekova pravica stranke iz prvega odstavka 23. člena Ustave, se namreč razteza na nevezanost na vsakršna navodila ali neprimerne pritiske pri sojenju, torej tudi na tiste, ki bi izvirali iz samega sodnega sistema. Logično je, da prvi odstavek 23. člena Ustave varuje stranke sodnega postopka tudi pred morebitno sodnikovo prostovoljno prepustitvijo katerega od bistvenih elementov sojenja osebi, ki ni sodnik. Glede na opisana izhodišča je torej mogoče, da, upoštevaje vse okoliščine konkretnega primera, pravico do sodnega varstva krši tudi sodnik, ki ugotavljanje dejanskega stanja, uporabo materialnega prava ali vodenje sodnega postopka prepusti izvedencu.

5USRS sklep Up-460/14-13 z dne 1. 7. 2014, 14. točka obrazložitve.

6Izvedenec ni mogel podati izvida in mnenja na primer o vprašanju, ali je toženka pred prometno nesrečo vklopila smernik, saj tega na tehnični način ni mogel ugotoviti.

7Glej tudi J. Zobec, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, Ljubljana 2009, str. 494.