Jedro

Če se ugotovi, da je treba davčnemu zavezancu vrniti del plačanega DDV, ima pa ta davčni zavezanec davčni dolg iz drugih pravnih naslovov, se mu vrne DDV zmanjšan za znesek davčnega dolga. V postopku vračila DDV davčni zavezanec ne more uveljavljati odložitve plačila davčnega dolga, ki izvira iz drugih pravnih naslovov.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 26.4.2001, s katero je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada C. z dne 25.7.2000. S to odločbo je prvostopni organ ugodil zahtevku tožeče stranke za vračilo davka na dodano vrednost (DDV) v potniškem prometu po obračunu za maj in junij 2000 v skupni višini 12.899.719,00 SIT in opravil pobot dolžnega zneska obveznosti, ki izvirajo iz izvršljivih odločb Davčnega urada C. v skupnem znesku 12.899.719,00 SIT.

Prvostopno sodišče je pritrdilo odločitvi in razlogom, ki jih je za svojo odločitev v izpodbijani odločbi navedla tožena stranka in se je nanje izrecno sklicevalo (2. odstavek 67. člena ZUS). Menilo je, da je imel prvostopni upravni organ pravno podlago za pobot terjatev do tožeče stranke z njeno terjatvijo za vračilo DDV v 4. odstavku 53. člena Zakona o davku na dodano vrednost (ZDDV). Menilo je tudi, da je sklicevanje tožeče stranke na 20. člen Zakona o davčnem postopku (ZDavP) neutemeljeno. Pojasnilo je, da 1. odstavek 20. člena ZDavP pomeni, da postane odločba prve stopnje izvršljiva, ne glede na morebitno pritožbo. Ker tožeča stranka ni poravnala svojih davčnih obveznosti iz naslova plačila DDV po dveh prvostopnih izvršljivih odločbah, je organ prve stopnje ravnal pravilno, ko je pobotal davčno terjatev, ki je bila evidentirana pri organu prve stopnje, z vračilom DDV tožniku. Po 2. odstavku 20. člena ZDavP, po katerem lahko davčni organ do odločitve o pritožbi odloži prisilno izterjavo, če oceni, da bo pritožbi mogoče ugoditi, pa sodišče ugotavlja, da v upravnih spisih ni predloga oziroma zahteve tožeče stranke, da naj tožena stranka presodi možnost uporabe 2. odstavka 20. člena ZDavP. Glede na to tožena stranka ni imela podlage, da bi o tem odločala, po uradni dolžnosti pa tožena stranka ni dolžna uporabiti 2. odstavka 20. člena ZDavP.

Zoper prvostopno sodbo vlaga tožeča stranka pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov ter pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v novo odločanje prvostopnemu sodišču. Meni, da je z uporabo 4. odstavka 53. člena ZDDV tožena stranka prejudicirala obstoj davčnega dolga in nezakonito pobotala znesek DDV, ki bi se ji moral vrniti. Ves čas se je sklicevala na 20. člen ZDavP, zato se ji zdi neverjetna ugotovitev v sodbi, da zahtevka za odložitev prisilne izterjave po 2. odstavku 20. člena ZDavP ni podala. Tako zahtevo je dala, kar izhaja tudi iz podatkov spisa. Zaradi navedenega ji je nastala velika poslovna škoda in je moteno njeno likvidno poslovanje.

Tožena stranka in zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev prvostopnega sodišča v obravnavanem primeru pravilna in zakonita. Zahtevku tožeče stranke za vračilo davka na dodano vrednost v potniškem prometu za obdobje maj in junij 2000 je bilo pravilno ugodeno. Podlaga za pobot zneska vračila navedenega davka z zapadlimi drugimi neplačanimi izvršljivimi davčnimi obveznostmi pa je podana v 4. odstavku 53. člena ZDDV (Uradni list RS, št. 89/98), ki določa, da se v primeru, če je davčnemu zavezancu potekel rok za plačilo drugih davkov, vrne razlika DDV, zmanjšana za znesek davčnega dolga. Ker je prvostopni upravni organ ugotovil, da je imela tožeča stranka ob ugoditvi zahtevi za vračilo DDV davčni dolg po dveh izvršljivih odločbah Davčnega urada C., kar potrjujejo tudi upravni spisi, je bil ta davčni dolg zakonito in pravilno pobotan s terjatvijo tožeče stranke za vračilo DDV.

Na drugačno odločitev v tej stvari ne more vplivati pritožbeno zatrjevanje, da je tožeča stranka zaprosila za odlog izvršitve zapadlih davčnih obveznosti. Takšnega predloga v upravnih spisih za ta upravni spor ni. V tem upravnem sporu je predmet presoje zakonitost pobota odobrenega vračila DDV tožeči stranki z davčnim dolgom tožeče stranke, pri čemer davčni dolg izvira iz drugih odločb davčnega organa, ki niso predmet presoje v tem upravnem sporu. Zato v tem upravnem sporu tožnica ne more uspešno uveljavljati odloga prisilne izterjave davčnega dolga iz drugih upravnih aktov, temveč bi lahko uveljavljala le nezakonitost pobota, seveda na podlagi dokazila, da je davčni dolg plačala oziroma da je bilo ugodeno njenemu zahtevku za odlog prisilne izterjave davčnega dolga. Takšnega dokazila pa tožeča stranka ni priložila niti pritožbi zoper prvostopno upravno odločbo, niti tožbi, niti tej pritožbi.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo tožničino pritožbo in potrdilo izpodbijano sodbo prvostopnega sodišča.