Jedro

Med stroške, ki povečujejo vrednost kapitala ob pridobitvi, sodi vrednost na nepremičnini opravljenih investicij in stroškov vzdrževanja, ki povečujejo uporabno vrednost nepremičnine, če jih je plačal zavezanec. Primerjava tabele št. 1, v kateri so navedeni računi, ki se tožniku kot stroški investiranja pri odmeri davka priznajo, s (popravljeno) specifikacijo pokaže neskladnost podatkov, ki jo v tožbi (in pred tem že v pritožbi) uveljavlja tožnik. Podatki so medsebojno neskladni, sodišče pa na podlagi predloženih listin pravilnosti odločbe v tem delu ni moglo preizkusiti.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Velenje št. DT 0610-204/2011,14-1603-03 z dne 8. 6. 2011 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Obrazložitev

Davčni urad Velenje je z izpodbijano odločbo v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora tožniku odmeril in v plačilo naložil dohodnino od dobička iz kapitala od odsvojitve nepremičnine od davčne osnove 18.849,55 EUR po stopnji 20% v znesku 3.769,91 EUR.

Iz obrazložitve sledi, da je tožnik nepremičnino-stanovanje pridobil 12. 12. 2006, odsvojil pa 12. 1. 2010. Ker je imel tožnik v stanovanju prijavljeno stalno prebivališče in je v njem dejansko bival manj kot tri leta pred odsvojitvijo, pogoji za oprostitev plačila dohodnine po drugi točki drugega odstavka 96. člena ZDoh-2, ki jo je tožnik uveljavljal v davčni napovedi, niso izpolnjeni. Pri obračunu davka se kot vrednost kapitala ob pridobitvi upošteva nabavna vrednost kapitala v višini 36.494,87 EUR, normirani stroški ob pridobitvi 364,94 EUR, znesek davka ob pridobitvi 729,84 EUR in stroški investiranja po predloženih računih v skupnem znesku 11.460,80 EUR. Vrednost kapitala ob odsvojitvi znaša 70.000,00 EUR, zmanjšana za normirane stroške ob odtujitvi 700,00 EUR in plačani davek na promet nepremičnin v znesku 1.400,00 EUR. Od tako izračunane davčne osnove v višini 18.849,55 EUR se tožeči stranki na podlagi 132. člena ZDoh-2 obračuna davek po 20% stopnji v višini 3.769,91 EUR, ki se po istem členu ZDoh-2 šteje kot končni davek.

Tožnik je stanovanje kupil 12. 12. 2006 in se vanj vselil 4. 4. 2007. Po vselitvi v stanovanje tako veliki gradbeni posegi, kot jih tožnik uveljavlja na podlagi pogodbe, predračuna in prejetih računov v letu 2009, kot so ponovno rušenje sten, zidanje sten, opaženje, izdelava estrihov, demontaža in montaža oken, vodovodne instalacije, nove centralne instalacije ipd., glede na to, da je tožnik v stanovanju neprekinjeno prebival (od 6. 5. 2009 dalje skupaj s partnerko A.A.), po presoji davčnega organa niso bili mogoči. Ker je bilo po datumu vselitve možno opraviti le manjša popravila, za katera je tožnik predložil račune (do 23. 7. 2007), se mu kot vlaganja v stanovanje ti računi priznajo, medtem ko se po računih, prejetih v letu 2009, investiranje v stanovanje ne more priznati. Z ogledom stanovanja je bilo namreč ugotovljeno, da je vanj še vedno vgrajen material, ki ga je tožnik kupil v času od 12. 12. 2006 do 23. 5. 2007 (na računih so navedeni enaki artikli in količine, kot so videni pri ogledu), nikakor pa niso mogle biti opravljene gradbene storitve po predloženem računu št. 5/2009, ki je po presoji davčnega organa po dodatno pridobljeni izjavi stranke in podatkov, pridobljenih pri povezani družbi B. d.o.o., izdajateljici računa, neverodostojna (lažna) listina, prirejena in predložena davčnemu organu izključno z namenom znižanja davčne osnove. Z nabavljenim materialom preko družne B. d.o.o. tožnik ni obnavljal predmetnega stanovanja, temveč je skupaj s svojo partnerko obnavljal stanovanjsko hišo na naslovu C., katere izključna lastnica je postala tožnikova partnerka A.A. 31. 1. 2009 in v katero sta se s tožnikom preselila 7. 1. 2010, dan po prodaji obravnavanega stanovanja. Iz dokumentacije družbe B. d.o.o. je razvidno še, da navedena družba gradbenih storitev ni opravila, ampak je tožniku omogočila le nabavo materiala (z nižjo stopnjo DDV), ki je bil zaračunan tožniku, namenjen pa za obnovo stanovanjske hiše. Iz listin, izdanih tožniku in A.A. je razvidno, da je bil tožniku izdan račun v znesku 16.949,24 EUR, A.A. pa račun 6/2009 v znesku 17.414,89 EUR, plačan pa je bil po dveh dobropisih le eden (v znesku 16.949,24 EUR), pri čemer je skupni znesek evidentiranih prejetih računov za material po posameznih kontnih karticah izkazan v višini 17.251,85 EUR. Zaračunane dobave materiala pa tudi glede na količino in vrsto niso mogle biti vgrajene v stanovanje (v bloku) v izmeri 61,65 m2. Material je v internih knjigovodskih evidencah B. d.o.o. evidentiran na stroškovno mesto 8: C. Ministrstvo za finance je z odločbo št. DT 499-05-97/2011 z dne 21. 2. 2012 tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in ugotovilo, da stroški postopka niso bili priglašeni. Z ugotovitvami davčnega organa se v celoti strinja, strinja pa se tudi z razlogi izpodbijane odločitve tako v dejanskem kot tudi v pravnem pogledu. V zvezi s pritožbi priloženim Obvestilom o knjigovodskem stanju terjatev in obveznosti na dan 31. 8. 2010, iz katerega je razvidno, da je imel tožnik na kontu NUSZ knjiženo preplačilo v znesku 28,08 EUR, pritožbeni organ pojasni, da izkazano preplačilo ni v nikakršni povezavi z obravnavano odmero davka. Račun z dne 29. 11. 2006, ki ga tožnik prilaga pritožbi, pritožbeni organ ugotavlja, da izkazuje strošek, nastal pred datumom pridobitve stanovanja in ga zato kot strošek pri odmeri ni mogoče upoštevati. Račun št. 140/352 z dne 25. 1. 2007 izdajatelja Č., je bil v pravilni višini upoštevan že v odločbi (račun št. 10 v tabeli). Enako velja za račun izdajatelja D. z dne 25. 1. 2007 (v tabeli pod št. 11). V zvezi z računi, ki jih je tožnik predložil kot priloge 4 do 11, pa pritožbeni organ meni, da gre za nedopustne pritožbene novote. Poleg tega pa so predloženi računi sporni tudi po vsebini, saj gre za npr. priključke za avdio in video opremo (račun št. 140/120 z dne 25. 1. 2007) in pohištvo (račun št. 810/1851 z dne 24. 3. 2007, račun št. 1/2712370 z dne 28. 3. 2007, račun št. 269/71 z dne 2. 7. 2007), kar ni strošek nepremičnine, temveč opreme v tej nepremičnini. Ker tožnik s pripombami na zapisnik ni uspel, je pravilna tudi odločitev davčnega organa, da se mu stroški v zvezi s pripravo dokumentacije v postopku na prvi stopnji ne povrnejo.

Tožnik se z odločitvijo ne strinja. Toži iz razloga napačno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in kršitev pravil postopka. Sodišču smiselno predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in zadevo z ustreznimi napotki vrne davčnemu organu v ponovni postopek. Meni, da je davčni organ dejanske okoliščine presodil nezadovoljivo in mu zato previsoko odmeril davek. V obnovo je vložil precejšnja sredstva, davčni organ pa mu neutemeljeno ne upošteva vseh dokazano poravnanih računov. Stanovanje je večkrat celovito prenovil. Brez tega bi takšne prodajne cene ne dosegel. Davčni organ ne more zanemariti računa, ki ga je tožniku izdala družba, ki je dela izvajala. Račun je veljaven in plačan. Izdan je bil na podlagi predračuna, kar dokazuje, da so nastali stroški pri vlaganju ter da je bila investicija opravljena v nepremičnino v konkretnem postopku. Da je temu tako dokazuje prav račun, izdan na tožnikovo ime. Davčni organ ni z ničemer dokazal, da naj bi bila ta sredstva vložena v drugo nepremičnino, ampak to prepričanje utemelji z načelom objektivne stvarnosti, pri čemer priznava, da sta bila izdana dva računa za vsako posamezno nepremičnino. Čeprav je tožnik to skušal pojasniti že v davčnem postopku, sedaj navaja, da je za obnovo nepremičnin dobil kredit v višini 75.000 EUR in del sredstev namenil kvalitetnejši obnovi stanovanja. Stanovanje do njegove vselitve ni bilo še nikoli obnovljeno, blok pa je bil zgrajen v 60-ih letih. Prodajne cene, ki jo je dosegel, zato ne bi mogel doseči brez velikega vlaganja. Davčni organ večkrat poudari, da računov, ki niso izdani na ime tožnika, ne more upoštevati. Sporni račun je na ime tožnika izdan in zato ni podlage za to, da bi se ne upošteval. V obeh odločbah pa tudi ni obrazložen razlog njegovega neupoštevanja. Tožnik kot posameznik ne more vplivati na verodostojnost izdanega računa in na vodenje poslovnih knjig v družbi. Če bi torej vedel, da mu plačan račun ne bo priznan, bi lahko prihranil vrednost vlaganja in do vseh teh postopkov ne bi prišlo. Zato vztraja pri priznanju vseh računov, predloženih v odmernem postopku.

Pritožbeni organ pritožbi priložene dokaze oceni kot nove. Vse od dneva oddaje napovedi je davčni organ razpolagal z originalnimi računi, ker jih je tožnik moral napovedi priložiti. Napovedi je priložil tudi dokazila, da je račune poravnal sam. Zato razpolaga le še s fotokopijami teh dokazov. Stališče, da gre za dokaze, ki so novi, je zato neutemeljeno. Navedeno je delno razvidno iz tabel prejetih računov. Čeprav davčni organ zapiše, da so upoštevali pravilne zneske računov, ki so v tabeli št. 1 navedeni pod zap. št. 10 in 11 tožnik ugotavlja, da je pri računu pod št. 10 (Č. 140/352) napačno upoštevan le znesek DDV, ki po računu znaša 1,64 EUR, namesto pravilno znesek celotnega računa (9,86 EUR), kar dokazuje s kopijo navedenega računa. Enako velja za račun pod zap. št. 11 (D. 003507), kjer davčni organ namesto celotnega zneska (66,28 EUR) upošteva le znesek DDV po tem računu (11,05 EUR). Tudi v primeru menjave pokvarjene vodovodne pipe se očitno ne upošteva račun št. 2/687 Č. (zap. št. 3 v tabeli št. 2). Razlogov za neupoštevanje (vsaj) tega računa tožnik ni zasledil. Ugotovitveni postopek torej ni bil voden z ustrezno skrbnostjo, prav tako pa bi tožniku morali biti priznani računi, na katerih sicer ni njegovega imena, so pa bili predloženi in bi davčni organ na njihovi podlagi lahko ugotovil, da jih je plačal tožnik in da gre za stroške obnove stanovanja. V postopku je torej bilo kršeno načelo materialne resnice, na katero se v obrazložitvi sklicuje davčni organ. Davčni organ pa tožniku kot prava neuki stranki tudi ni pojasnil, kako lahko dokazuje resničnost svojih navedb.

Davčni organ je v zadevi odločal nerazumno dolgo in bistveno prekoračil predpisani rok 30 dni za izdajo odločbe. Tožnik je odločbo druge stopnje prejel skoraj dve leti po oddaji napovedi.

Vztraja tudi pri zahtevku za povrnitev stroškov, ki so mu nastali v zvezi z davčnim postopkom.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe, vztraja pri izpodbijani odločbi in pri razlogih ter predlaga zavrnitev tožbe. Do tožbenih navedb se konkretno ne opredeli.

Tožba je utemeljena.

Med stroške, ki povečujejo vrednost kapitala ob pridobitvi, se skladno z 98. členom Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2) uvršča vrednost na nepremičnini opravljenih investicij in stroškov vzdrževanja, ki povečuje uporabno vrednost nepremičnine, če jih je plačal zavezanec. S pravnimi stališči, ki jih v obrazložitvi izpodbijane odločbe in odločbe o pritožbi zavzameta davčni organ prve stopnje in pritožbeni organ, ko odgovarja na tožbenim vsebinsko enake pritožbene ugovore, se sodišče v celoti strinja. Nanje se zato sklicuje in jih ne ponavlja.

Razlogi, zaradi katerih davčni organ računov, ki jih je tožnik prejel v letu 2009 (tabela 2), ni priznal, so, drugače kot meni tožnik, v izpodbijani odločbi obširno navedeni in obrazloženi. Sodišče se v tem delu strinja z razlogi, s katerimi davčni organ po obširnem ugotovitvenem postopku račun družbe B. d.o.o. presodi kot vsebinsko neverodostojen. V postopku je bil opravljen ogled stanovanja. Z dejanskimi ugotovitvami ogleda in vsebino izjave zaslišane priče je bil tožnik seznanjen, saj so v celoti navedene v zapisniku o davčnem inšpekcijskem nadzoru in jim konkretno ni ugovarjal. Na podlagi ugotovitev pri ogledu, izjave zaslišane priče in primerjave artiklov in količin davčni organ utemeljeno zaključi, da se velika gradbena dela v letu 2009 v stanovanju niso izvedla in zato po presoji sodišča tožniku utemeljeno ne pokloni vere in ne prizna stroškov po prejetih računih v letu 2009 kot investicij v obravnavano nepremičnino. Stališče tožnika, da je vlaganje v stanovanje dokazano z računom, je neutemeljeno. Tožnik je vlaganje v stanovanje v postopku zatrjeval in z računom dokazoval, ni pa ga uspel dokazati. V postopku je bilo namreč ugotovljeno, da investiranje v stanovanje po predloženem računu ni bilo izvedeno, kar je zadostna podlaga za odločitev, da se strošek na njegovi podlagi ne prizna. Dokazovanje, da so bila sredstva vložena v drugo nepremičnino, pa za odločitev v zadevi ni potrebno.

Vendar pa po presoji sodišča navedeni razlogi ne zadoščajo za nepriznanje stroškov po računu Č. – enoročna baterija za umivalnik (pod zap. št. 3 v tabeli 2), ki bi se, kot utemeljeno navaja tožnik, lahko nanašal le na zamenjavo pokvarjene vodovodne pipe. V tem delu dejansko stanje, ki je bilo ugotovljeno v postopku, ne omogoča preizkusa pravilnosti odločitve.

Po vpogledu v upravne spise sodišče ugotavlja, da pritožbenemu organu računi, ki jih je v postopku na prvi stopnji predložil tožnik in ki so po pojasnilu prvostopnega organa k pritožbenim navedbam z dne 29. 7. 2011 arhivirani v inšpekcijski zadevi pod zap. št. 5 prejetih računov, niso bili predloženi. Navedena dokumentacija tudi ni predložena sodišču. V upravnem spisu se nahaja le specifikacija, ki jo je tožnik predložil skupaj z računi in pri tem, kot skladno z navedeno listino izhaja iz pojasnila organa prve stopnje, že sam izločil nekatere zneske na računih in se pri vseh popravkih tudi podpisal. Iz navedenega razloga se po pojasnilu davčnega organa zneski iz tabele 1 na straneh 5, 6 in 7 izpodbijane odločbe razlikujejo od zneskov prvotno predložene specifikacije.

Skladnosti tabele št. 1 s predloženimi računi sodišče zato ni moglo preizkusiti. Primerjava tabele št. 1, v kateri so navedeni računi, ki se tožniku kot stroški investiranja pri odmeri davka priznajo, s (popravljeno) specifikacijo, ki jo je opravilo sodišče, pa pokaže neskladnost podatkov, ki jo v tožbi (in pred tem v pritožbi) uveljavlja tožnik. Drugače kot v zapisniku (tabela 1) se tožniku z izpodbijano odločbo (tabela 1) računa pod zap. št. 10 in 11 ne priznata v celotni uveljavljani višini, temveč v zmanjšanem znesku. Razlika v odločbi ni pojasnjena. Skupni znesek računov v tabeli 1 se v zapisniku in odločbi po višini sicer ujema. Vendar sodišče ugotavlja, da znaša pravilen seštevek zneskov po računih, navedenih v tabeli 1 zapisnika 11.436,46 EUR in ne 11.460,80 EUR, kot navaja davčni organ. Seštevek se sicer ujema s tistim, navedenim v tabeli 1 izpodbijane odločbe, v kateri pa se tožniku, brez vsakršnega pojasnila po posameznih računih priznani stroški zmanjšajo. Tako se priznani stroški po računu pod zap. št. 10 zmanjšajo iz prvotno priznanih 9,86 na 1,64 EUR in pri računu pod zap. št. 11 pa iz prvotno priznanih 66,28 na 11,05 EUR. So pa tožniku hkrati z odločbo po posameznih računih priznani zneski, ki mu po tabeli 1 iz zapisnika, niso bili. Tako mu davčni organ po računu pod zap. št. 13 prizna znesek 11,51 EUR (po zapisniku in specifikaciji 7,96 EUR), po računu pod zap. št. 17 260 EUR (po zapisniku in specifikaciji 252,66 EUR). Tožniku pa se po odločbi dodatno prizna račun iz zap. št. 20, ki mu po podatkih zapisnika (kot oprema – kuhinjsko pomivalno korito) prvotno ni bil priznan. Podatki so po navedenem medsebojno neskladni, sodišče pa na podlagi predloženih listin pravilnosti odločbe v tem delu ni moglo preizkusiti.

Iz specifikacije nadalje sledi, da je tožnik davčni napovedi priložil 42 računov. Z izpodbijano odločbo so v tabeli 1 pod istimi zap. št. obravnavani računi od zap. št. 1 do 37 specifikacije. V tabeli 2 pa pod zap. št. 1 do 5 računi, ki so v specifikaciji navedeni pod zap. št. 38 do 42. Računi, ki jih je tožnik predložil s pripombami na zapisnik, so navedeni v tabeli 5. Davčni organ se do njih opredeli, ko odgovarja na pripombe. Računi, ki jih je tožnik predložil v pritožbenem postopku, so zato po podatkih predloženih spisov tudi po presoji sodišča utemeljeno ocenjeni kot nedopustna tožbena novota. Ker pa sodišču celotna spisna dokumentacija ni bila predložena, dejanskega stanja na njeni podlagi ne more v celoti preizkusiti. Iz pojasnila davčnega organa prve stopnje pritožbenemu organu namreč sledi, da je tožnik stroške uveljavljal in izkazoval (tudi) na podlagi izpisa Mastercard, kar iz zapisnika in izpodbijane odločbe (z izjemo zap. št. 29 v tabeli 1) ni razvidno in se davčni organ do teh dokazov v odločbi tudi ni izrekel. Trditve tožnika, da je davčnemu organu predložil tudi račune, ki jih je, kot tiste, ki po njegovem mnenju neutemeljeno niso bili priznani, pritožbenemu organu le ponovno predložil, sodišče, iz že navedenih razlogov, ne more preizkusiti.

Po povedanem je bilo treba tožbi ugoditi na podlagi 2. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), izpodbijano odločbo (zaradi enovitosti ukrepa) odpraviti v celoti in zadevo vrniti prvostopnemu organu v ponovni postopek.

Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave na podlagi 1. alinee drugega odstavka 59. člena ZUS-1.