Jedro

Če je bil predlog za izvršbo zavrnjen iz razlogov, ki le začasno preprečujejo izvršbo (npr. če odločba, na podlagi katere je bil izdan sklep, še ni izvršljiva; če še ni pretekel rok za izpolnitev terjatve ali če še ni nastopil pogoj, ki je bil določen v poravnavi; če je upnik odložil izpolnitev obveznosti za čas, ki še ni potekel), to ni ovira za dovolitev izvršbe, ko ti razlogi prenehajo (ko postane odločba izvršljiva; ko preteče rok za izpolnitev terjatve ali nastopi pogoj; ko poteče čas, za katerega je upnik odložil izpolnitev). Drugače pa velja, če je bil predlog za izvršbo zavrnjen iz razlogov, ki trajno preprečujejo izvršbo. Med takšne razloge spada tudi prenehanje terjatve, katere plačilo je bilo dolžniku naloženo z izvršilnim naslovom. Če sodišče predlog za izvršbo pravnomočno zavrne iz tega razloga, kot je to v zvezi s terjatvijo, katere izterjavo upnik (ponovno) zahteva v tem postopku, po pravnomočnosti takšne odločitve upnik ponovne izvršbe za izterjavo iste terjatve ni upravičen zahtevati, in sicer ne glede na to, ali je bila odločitev sodišča v prvi zadevi pravilna ali ne. Morebitne nepravilnosti bi moral namreč upnik uveljavljati v postopku, v katerem je bil izdan zavrnilni sklep, če tega ni storil ali pri tem ni bil uspešen, pa so z nastopom pravnomočnosti sklepa o zavrnitvi predloga za izvršbo tudi morebitne napake sanirane. Na takšno pravnomočno odločitev je sodišče pri odločanju o novem predlogu za izvršbo za izterjavo iste terjatve vezano, zaradi česar mora ponovni predlog za izvršbo zavreči.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Dolžnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje ugodilo dolžnikovemu ugovoru, sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Mariboru I 670/2023 z dne 18. 4. 2023 in opravljena izvršilna dejanja razveljavilo ter predlog upnika za izvršbo z dne 17. 3. 2023 zavrglo (točka I izreka). Upniku je naložilo, da mora dolžniku v roku 8 dni od prejema tega sklepa povrniti stroške ugovornega postopka v znesku 201,40 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje (točka II izreka).

2. Zoper sklep se je iz razloga bistvenih kršitev določb Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) in Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pravočasno pritožil upnik. Navedel je, da ne nasprotuje dejanski ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je bil predlog za izvršbo v zadevi I 889/2021 vložen na podlagi istega izvršilnega naslova kot v obravnavani zadevi in da upnik v obravnavani zadevi uveljavlja poplačilo terjatve, katere poplačilo je zahteval že v postopku I 889/2021. Nasprotuje pa stališču sodišča prve stopnje, da odločitev o zavrnitvi predloga za izvršbo v zadevi I 889/2021 predstavlja res iudicata glede obstoja terjatve, katere poplačilo se na podlagi izvršilnega naslova uveljavlja v tem postopku. Menil je, da ne obstaja niti pravna niti logična podlaga za zaključek, da bi lahko sodna odločba, izdana v postopku izvršbe, v katerem sodišče presoja zgolj obstoj pogojev za prisilni poseg na dolžnikovo premoženje, imela kakršne koli posledice na obseg pravic, ki izhajajo iz izvršilnega naslova. Odločitev sodišča o ugovoru, v kateri je sodišče, ker upnik v roku ni odgovoril na ugovor, sledilo dolžnikovi trditvi, da je obveznost izpolnil, in izvršilni postopek zgolj ustavilo ter predlog za izvršbo zavrnilo, po njegovem mnenju ne more imeti učinka res iudicata v smislu, da bi zaradi trditev o delnih plačilih veljavnost izvršilnega naslova prenehala. Takšna odločitev zato upniku ne more preprečevati, da v drugem izvršilnem postopku na podlagi istega izvršilnega naslova uveljavlja poplačilo te terjatve. Izpostavil je, da pri presoji ugovora v izvršilnem postopku veljajo milejši dokazni in trditveni standardi. Sodišču druge stopnje je predlagal, da izpodbijani sklep spremeni tako, da ugovor zavrne, oziroma da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Pritožbenih stroškov ni priglasil. 3. Dolžnik je v odgovoru na pritožbo tej nasprotoval, predlagal njeno zavrnitev in zahteval povrnitev stroškov odgovora na pritožbo. Izpostavil je, da je sodišče prve stopnje v predhodnem postopku vsebinsko odločilo o ugovoru dolžnika, in sicer ob presumpciji, da so dolžnikove ugovorne navedbe resnične, saj upnik teh ni substancirano prerekal, kot določa prvi odstavek 58. člena ZIZ. Dolžnik je v prejšnjem ugovoru navedel, da je terjatev prenehala zaradi njenega poplačila, o obstoju tega ugovornega razloga pa je odločalo tudi sodišče. V obravnavani zadevi je predmet izterjave ista terjatev, ki izvira iz istega izvršilnega naslova. Glede na to, da gre tudi za iste stranke postopka, je podana identiteta predmeta postopka. Ker je sodišče prve stopnje z odločitvijo o ugovoru v predhodnem postopku obravnavalo dejansko podlago poplačila denarne terjatve v okviru objektivnih meja pravnomočnosti, sodišče v tem postopku ne more ponovno odločati o istem. Z drugačnim postopanjem bi bilo kršeno načelo ne bis in idem. V konkretnem primeru se je vsebinsko odločalo o upravičenosti upnika do zahtevane prisilne izvršbe, takšna odločitev pa je formalno in materialno dokončna in je sodišče v ponovnem postopku nanjo vezano. Na takšne razloge se je v izpodbijanem sklepu pravilno oprlo tudi sodišče prve stopnje, prav tako pa je takšno stališče zavzela sodna praksa (sklep VSL III Ip 2172/2018, sklep VSL I Ip 2838/2023, sklep VSM I Ip 1070/2016).

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi pritožbeno ni sporno, da je Okrajno sodišče v Mariboru s sklepom I 889/2021 z dne 10. 11. 2021 enkrat že zavrnilo predlog za izvršbo istega upnika, podan zoper istega dolžnika, za izterjavo iste terjatve, kot jo upnik izterjuje v obravnavani zadevi, in sicer v posledici vloženega ugovora zoper sklep o izvršbi, v katerem je dolžnik zatrjeval prenehanje te terjatve, upnik pa na ugovor ni odgovoril. Pritožbeno sporno pa je, ali predhodno sprejeta odločitev zaradi prepovedi odločanja o zahtevku, o katerem je sodišče že pravnomočno odločilo (drugi odstavek 319. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), preprečuje ponovno odločanje o upnikovem predlogu za izvršbo.

6. Sodišče druge stopnje soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da je treba na to vprašanje odgovoriti pritrdilno in nasprotnim pritožbenim stališčem ne pritrjuje. Izvršbo je (načeloma) dopustno voditi le glede izterjave terjatve, ki še ni prenehala. Dejstvo, da je v času, ko dolžnik tega ni več mogel uveljavljati v postopku, iz katerega izvira izvršilni naslov, terjatev prenehala, je razlog, ki preprečuje izvršbo (8. točka prvega odstavka 55. člena ZIZ) in na podlagi katerega lahko dolžnik z ugovorom uspešno izpodbije sklep o izvršbi in doseže njegovo razveljavitev ter zavrnitev predloga za izvršbo. Ugotovitev sodišča, da je terjatev, ki je sicer imela podlago v izvršilnem naslovu, prenehala, da zato izvršbe za njeno izterjavo ni več mogoče dovoliti in na tej podlagi sprejeta odločitev o zavrnitvi predloga za izvršbo (bodisi že v dovolitveni fazi bodisi v posledici utemeljenega ugovora zoper sklep o izvršbi) v ničemer ne posega v izvršilni naslov. Pomeni pa, da upnikov pravovarstveni zahtevek za prisilno izterjavo terjatve, ki izhaja iz izvršilnega naslova, ni več utemeljen, saj je upnik izpolnitev (dajatev), ki jo je bil od dolžnika upravičen zahtevati na podlagi izvršilnega naslova, že prejel, s čimer so se upnikove pravice, ki izhajajo iz izvršilnega naslova, izčrpale.

7. Pritožba sicer pravilno izpostavlja, da sodišče v izvršilnem postopku presoja zgolj obstoj pogojev za prisilni poseg na dolžnikovo premoženje in v tem okviru (v fazi dovolitve izvršbe oziroma v fazi odločanja o ugovoru zoper sklep o izvršbi) odloča o utemeljenosti dovolitve izvršbe. Vendar ima v nasprotju s stališčem pritožbe tudi takšna odločitev učinke materialne pravnomočnosti in (lahko) preprečuje, da bi sodišče v novem postopku dovolilo izvršbo za izterjavo terjatve, glede katere je bil predlog za izvršbo s sklepom, izdanim v predhodnem postopku, že pravnomočno zavrnjen. Kot je v točkah 8 in 11 obrazložitve izpodbijanega sklepa pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje, za presojo učinkov takšnega sklepa ni pomemben le njegov izrek, ampak so odločilnega pomena tudi razlogi, zaradi katerih je sodišče predlog za izvršbo v predhodnem postopku zavrnilo. Le na njihovi podlagi je namreč mogoče določiti objektivne meje pravnomočnosti sodne odločbe v konkretni zadevi.1

8. Če je bil predlog za izvršbo zavrnjen iz razlogov, ki le začasno preprečujejo izvršbo (npr. če odločba, na podlagi katere je bil izdan sklep, še ni izvršljiva; če še ni pretekel rok za izpolnitev terjatve ali če še ni nastopil pogoj, ki je bil določen v poravnavi; če je upnik odložil izpolnitev obveznosti za čas, ki še ni potekel), to ni ovira za dovolitev izvršbe, ko ti razlogi prenehajo (ko postane odločba izvršljiva; ko preteče rok za izpolnitev terjatve ali nastopi pogoj; ko poteče čas, za katerega je upnik odložil izpolnitev). Drugače pa velja, če je bil predlog za izvršbo zavrnjen iz razlogov, ki trajno preprečujejo izvršbo. Med takšne razloge spada tudi prenehanje terjatve, katere plačilo je bilo dolžniku naloženo z izvršilnim naslovom. Če sodišče predlog za izvršbo pravnomočno zavrne iz tega razloga, kot je to v zvezi s terjatvijo, katere izterjavo upnik (ponovno) zahteva v tem postopku, storilo s sklepom I 889/2021 z dne 10. 11. 2021, po pravnomočnosti takšne odločitve upnik ponovne izvršbe za izterjavo iste terjatve ni upravičen zahtevati, in sicer ne glede na to, ali je bila odločitev sodišča v prvi zadevi pravilna ali ne.2 Morebitne nepravilnosti bi moral namreč upnik uveljavljati v postopku, v katerem je bil izdan zavrnilni sklep, če tega ni storil ali pri tem ni bil uspešen, pa so z nastopom pravnomočnosti sklepa o zavrnitvi predloga za izvršbo tudi morebitne napake sanirane. Na takšno pravnomočno odločitev je sodišče pri odločanju o novem predlogu za izvršbo za izterjavo iste terjatve vezano, zaradi česar mora ponovni predlog za izvršbo zavreči (drugi odstavek 319. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

9. Po obrazloženem se izkaže, da je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno in skladno z določbami drugega odstavka 319. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, četrtega odstavka 58. člena ZIZ in drugega odstavka 76. člena ZIZ, ko je pod točko I izreka izpodbijanega sklepa dolžnikovemu ugovoru ugodilo, sklep o izvršbi in opravljena izvršilna dejanja razveljavilo, upnikov predlog za izvršbo pa zavrglo.

10. Glede na takšno odločitev je sodišče prve stopnje pod točko II izreka upniku v plačilo tudi utemeljeno naložilo stroške dolžnikovega ugovora v višini 201,40 EUR, ki jih je odmerilo skladno z določbami Odvetniške tarife, ZPP in ZIZ. Upnik je dolžniku z nedovoljenim predlogom za izvršbo namreč njegove ugovorne stroške neutemeljeno povzročil, zaradi česar mu jih je na podlagi šestega odstavka 38. člena ZIZ dolžan povrniti.

11. Po obrazloženem in ker tudi kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ), ni ugotovilo, je sodišče druge stopnje upnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

12. Na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ je sodišče druge stopnje odločilo tudi o stroških pritožbenega postopka. Te je priglasil le dolžnik, ki pa jih mora kriti sam. Z odgovorom na pritožbo namreč ni prispeval k rešitvi zadeve na pritožbeni stopnji, zaradi česar ni mogoče šteti, da bi bili njegovi stroški potrebni za predmetni postopek (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

1 Prim. VSL sklep I Ip 2383/2013 z dne 31. 7. 2013; VSL sklep I Ip 3476/2009 z dne 2. 6. 2010; VSL sklep IV Cp 3095/2006 z dne 28. 6. 2006; Up-206/02 z dne 24. 6. 2003. 2 Up-206/02; VSL sklep I Ip 3476/2009.