Jedro

Po 6. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi tudi, če delavec brez odobritve pristojnega zdravnika oziroma pristojne zdravniške komisije odpotuje iz kraja svojega bivanja. Že iz besedila zakonske določbe ne izhaja, da naj bi šlo za kraj stalnega ali začasnega prebivališča. Zakon uporablja izraz "kraj bivanja", ki ga je mogoče razumeti le tako, da gre lahko tudi za kraj dejanskega bivališča.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razveljavilo sklep tožene stranke, ki ga je štelo kot odpoved pogodbe o zaposlitvi, in ugotovilo, da tožniku delovno razmerje dne 26.9.2003 ni prenehalo. Ugodilo je tudi reintegracijskemu zahtevku in denarnim zahtevkom za čas od 27.9.2003 do 6.3.2005, ko se je tožnik zaposlil drugje. Ugotovilo je, da tožniku ni mogoče očitati kršitve, določene v šesti alineji prvega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/2002 - ZDR). S tem, ko se je v času bolniškega staleža zdravil pri svojem dekletu v Ljubljani, od kjer je imel bliže do osebnega zdravnika v Zdravstvenem domu Šiška, je sicer res odšel iz kraja svojega bivanja. Toda o tem je obvestil toženo stranko in iz tega kraja (Ljubljana) je tudi sicer prihajal na delo.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopnega sodišča. Zoper pravnomočno drugostopno sodbo je tožena stranka vložila revizijo "iz vseh revizijskih razlogov". Navaja, da so v izpodbijani sodbi navedeni povsem protispisni zaključki in razlogi, ki se med seboj izključujejo. Sodišče prve stopnje je prekoračilo tožbeni zahtevek, saj je tožnik zahteval razveljavitev sklepa tožene stranke in ne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožnik ima prijavljeno stalno prebivališče na naslovu V. 13, V. in na tem naslovu tudi dejansko živi. Vendar v času bolniškega staleža na tem naslovu dejansko ni živel. Tožnik se ni zdravil zunaj kraja svojega stalnega prebivališča, ampak je odpotoval iz kraja svojega prebivanja. Nedokazano je, da je o tem, da ne živi na naslovu stalnega prebivališča, obvestil toženo stranko.

Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (Uradno prečiščeno besedilo, Uradni list RS, št. 36/2004 - ZPP) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava.

Po določbi drugega odstavka 370. člena ZPP je zaradi prekoračitve tožbenega zahtevka revizija dopustna samo, če je bila kršitev storjena šele v postopku pred sodiščem druge stopnje. Uveljavljanje take kršitve pred sodiščem prve stopnje pomeni zato uveljavljanje nedopustnega revizijskega razloga.

Bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pa tožena stranka uveljavlja le pavšalno, saj svojih navedb v tej smeri ne utemelji. Njene navedbe se dejansko nanašajo na nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem in dokazno oceno sodišča, kar pa je prav tako nedovoljen revizijski razlog (tretji odstavek 370. člena ZPP).

Pri materialnopravni presoji izpodbijane sodbe je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje.

Tožniku je bila izredno odpovedana pogodba o zaposlitvi iz razloga po šesti alineji prvega odstavka 111. člena ZDR. Okoliščina, da je tožnik pisno odpoved z dne 26.9.2003 v tožbi navajal kot "sklep", ne spreminja dejstva, da gre za odpoved pogodbe o zaposlitvi in s tem tudi ne pravic tožnika do sodnega varstva.

Po šesti alineji prvega odstavka 111. člena ZDR lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi tudi, če delavec brez odobritve pristojnega zdravnika oziroma pristojne zdravniške komisije odpotuje iz kraja svojega bivanja. Bistvo spora v obravnavani zadevi je, ali taka določba pomeni, da je kraj bivanja lahko le kraj, kjer ima delavec prijavljeno stalno (ali začasno) prebivališče, ali pa je to lahko tudi kraj, v katerem delavec dejansko (lahko tudi začasno) živi v času zdravljenja. Revizijsko sodišče se strinja s stališčem nižjih sodišč, da je pomemben kraj dejanskega bivanja, in pri tem le še dodaja: Že iz besedila zakonske določbe ne izhaja, da naj bi šlo za kraj stalnega ali začasnega prebivališča. Zakon uporablja izraz "kraj bivanja", ki ga je mogoče razumeti le tako, da gre lahko tudi za kraj dejanskega bivališča. Taki razlagi pritrjuje tudi namenska in logična razlaga norme. Namen zakonskega sankcioniranja kršitev v času bolniškega staleža je, da se po eni strani preprečijo zlorabe staleža (fiktivni staleži zaradi opravljanja drugega dela), in po drugi strani, da se sankcionirajo tista ravnanja delavca, ki lahko podaljšuje zdravljenje in s tem odsotnost z dela (neupoštevanje predpisanega zdravljenja, neupoštevanje navodil, opravljanje drugega dela).

Prepoved zapuščanja kraja bivanja v času bolniškega staleža je vezana in soodvisna od zdravniških navodil oziroma prepovedi. Ni sporno, da je bil tožniku predpisan počitek na domu (izrecno kot tak šele s sklepom imenovanega zdravnika z dne 18.9.2003). Takega navodila pa ni mogoče razlagati tako, da to samo in absolutno pomeni le na naslovu stalnega prebivališča. Lahko je šlo tudi za bivanje na naslovu, na katerem je tožnik v času bolniškega staleža dejansko živel. V obravnavani zadevi je taka razlaga toliko bolj sprejemljiva tudi zato, ker je imel tožnik predpisano tudi terapijo in občasne obiske (kontrole) pri zdravniku. To je opravljal v Ljubljani (Zdravstveni dom Šiška) in Klinični center. Zato je njegovo bivanje v Ljubljani v času zdravljenja lahko bilo le v prid zdravljenju, nikakor pa ga ni moglo podaljšati ali celo poslabšati.

Iz dejanskih ugotovitev nižjih sodišč izhaja, da je bil delodajalec seznanjen z dejstvom, da bo tožnik v času bolniškega staleža bival pri dekletu v Ljubljani in to že prej, preden je bila opravljena kontrola bolniškega staleža na naslovu stalnega prebivališča tožnika. Sodišče pa ni ugotovilo (in to tudi zatrjevano ni bilo), da bi tožnik v času bolniškega staleža zapuščal kraj, v katerem je v tem času (dejansko) bival - razen zaradi obiskov pri zdravniku ali zaradi (fizio)terapije. Na podlagi takih dejanskih ugotovitev pa je pravilna odločitev sodišč, da tožena stranka ni dokazala, da obstoji zatrjevani odpovedni razlog po šesti alineji prvega odstavka 111. člena ZDR.

Ker glede na navedeno zatrjevani revizijski razlogi niso podani, je revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).