Jedro

Kot to poudarja Vrhovno sodišče, so zavezanci, ki imajo z upravičencem sklenjen odplačni pravni posel (oziroma tudi v primeru, ko je bil sprejet dedni sporazum), dolžni prispevati pred ostalimi zavezanci. Prispevki ostalih zavezancev se namreč določijo v razmerju, ki velja za njihovo plačilno sposobnost šele po tem, ko prispevek zavezanca na podlagi pravnega posla (oziroma dednega sporazuma) ne dosega zneska, za katerega je bil upravičenec oproščen. Pri tem je potrebno zavezancu tudi omogočiti sodelovanje v postopku, saj mora organ ves čas med postopkom po uradni dolžnosti skrbeti za to, da so v postopku udeleženi vsi, na katerih pravice ali pravne koristi bi lahko vplivala odločba (44. člen ZUP), kot to poudarja tudi Vrhovno sodišče RS v zadevi VIII Ips 10/2020 z dne 30. 6. 2020. Sodišče prve stopnje je tako CSD utemeljeno naložilo, da upoštevajoč dedni sporazum po izvedenem dokaznem postopku ugotovi, koliko bi znašal prispevek za oskrbo na domu, kot je bil določen v dednem sporazumu. Šele po tako opravljenem postopku bo sprejel odločitev, kolikšen znesek predstavlja obveznost C.C. iz dednega sporazuma, in koliko znaša obveznost zavezancev, upoštevajoč posameznikovo plačilno sposobnost.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbo tožene stranke številka ... z dne 27. 9. 2019 in odločbo Centra za socialno delo A. številka ... z dne 19. 6. 2019 in zadevo vrnilo centru za socialno delo v ponovno upravno odločanje. Naložilo mu je, da nov upravni akt glede plačila institucionalnega varstva za B.B. izda v roku 30 dni po pravnomočnosti sodbe.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da se ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je bil pri odločanju v predhodno izvedenem upravnem postopku upoštevan zgolj strošek prehrane. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe (ki se sklicuje tudi na prejšnjo odločbo CSD, št. ... z dne 4. 6. 2018) jasno izhaja, da je organ prve stopnje pravilno ugotovil prevzeto obveznost s pravnim poslom in pojasnil, kaj je pri tem upošteval. CSD ni ovrednotil služnosti stanovanja, saj po ustaljeni sodni praksi Višjega delovnega in socialnega sodišča ni podlage za ovrednotenje služnosti v smislu ovrednotenja prevzetja obveznosti, če je izgovorjena zgolj služnost stanovanja (brez npr. ogrevanja in podobno). Ravno tako se je organ prve stopnje opredelil glede izgovorjene pomoči in postrežbe in zakaj tega ni ovrednotil. Iz drugega odstavka izpodbijane odločbe CSD jasno izhaja, kako je CSD ugotovil plačilno obveznost C.C.. Po mnenju tožene stranke iz dednega sporazuma ne izhaja, da bi bil C.C. na podlagi dednega sporazuma v celoti dolžan plačevati oskrbo v institucionalnem varstvu. Še vedno pa mami nudi možnost uporabe stanovanja, zato se ta zaveza ne izrazi v višini obveznosti, ki bi jo bil dolžan pokriti. C.C. je mami pomagal tudi pridobiti pravico do dodatka za pomoč in postrežbo, tako da se tudi ta zaveza ne izrazi v višini obveznosti, ki bi jo bil dolžan pokriti. Glede zagotavljanja primerne hrane pa je bilo ugotovljeno, da strošek prehrane za upravičenko v D. domu znaša 103,42 EUR mesečno. Zaveza po dednem sporazumu je bila tako ovrednotena v višini 103,42 EUR mesečno. Ker je C.C. podal izjavo, da želi prispevati višji znesek, in sicer v višini 170,00 EUR, mu je bil določen prispevek v navedeni višini. Sodišče se glede pridobitve pravice do dodatka za pomoč in postrežbo sploh ni opredelilo, zaradi česar je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)1. Sodišče je tudi zmotno ugotovilo dejansko stanje z zaključkom, da si je B.B. z dednim sporazumom izgovorila popolno oskrbo na domu. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je pri ovrednotenju obveznosti potrebno izhajati iz cene storitve v institucionalnem varstvu. Takšno stališče pa je materialnopravno zmotno. Oskrba v institucionalnem varstvu je namreč druge vrste, izvajajo jo profesionalci oziroma strokovno usposobljen kader, pri čemer je bistveno, da institucionalno varstvo zajema socialno oskrbo in zdravstveno oskrbo. Tak način ovrednotenja, kot ga predlaga sodišče prve stopnje je napačen in tudi v nasprotju z ustaljeno sodno prakso, kot npr. sodbo VS RS VIII Ips 77/2017, Psp 423/2016 in Psp 327/2016. Pri vrednotenju prevzete obveznosti tako ni mogoče izhajati iz cene storitve institucionalnega varstva na dan. Prvostopenjski organ je pri svoji odločitvi upošteval konkretne okoliščine primera in krajevne razmere ter cene. Pritožbenemu sodišču zato predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti kot neutemeljen zavrne.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti. Prav tako tudi ni podana kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

5. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 27. 9. 2019, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba vložena zoper prvostopenjsko odločbo CSD E. št. ... z dne 19. 6. 2019. Z navedeno odločbo je CSD odločil, da je B.B. oproščena plačila storitve institucionalnega varstva v višini 578,24 EUR od 28. 3. 2019 ter da znaša prispevek F.F. (tožnika) k plačilu storitve za upravičenko 231,43 EUR, prispevek C.C. 170,00 EUR, prispevek G.G. 155,08 EUR in prispevek H.H. 21,73 EUR.

6. V zadevi je sporno, kolikšen znesek je dolžan prispevati zavezanec k plačilu storitve institucionalnega varstva za mamo B.B., ki je nastanjena v D. domu.

7. Kot je to določeno v prvem odstavku 100. člena Zakona o socialnem varstvu (v nadaljevanju: ZSV)2 so upravičenci in drugi zavezanci dolžni plačevati vse po tem zakonu opravljene storitve, razen z zakonom določenih izjem. Nadalje je za presojo bistvena tudi Uredba o merilih za določanje oprostitev pri plačilu socialnovarstvenih storitev (v nadaljevanju: Uredba)3. Tako je v 18. členu Uredbe določeno, da je zavezanec, ki je plačilno sposoben, dolžan prispevati k znesku, za katerega je bil upravičenec oproščen plačila storitve, vendar ne več kot znaša zavezančeva plačilna sposobnost oziroma njegova preživninska obveznost. Če je k znesku, za katerega je bil upravičenec oproščen plačila storitve, dolžnih prispevati več zavezancev, ki imajo dohodke in so plačilno sposobni, se o višini prispevka posameznega zavezanca lahko dogovorijo. V tretjem odstavku istega člena pa je nadalje določeno, da če je kdo od zavezancev, na podlagi izvršljivega pravnega naslova ali pravnega posla, zavezan upravičencu v celoti plačevati oskrbo v institucionalnem varstvu, se njegov prispevek določi v višini zneska, za katerega je bil upravičenec oproščen plačila storitve. Če pa je zavezanec dolžan plačevati oskrbo le delno ali zagotavljati oskrbo na domu, se njegov prispevek določi v višini sredstev oskrbe oziroma obveznosti, kot je zavezan z izvršljivim pravnim naslovom ali pravnim poslom. Če na ta način določen prispevek zavezanca ne dosega zneska, za katerega je bil oproščen upravičenec, se prispevki ostalih zavezancev določijo v razmerju, ki velja za njihovo plačilno sposobnost. 8. Iz dednega sporazuma (priloga A/1) izhaja, da je C.C. dolžan mami B.B. nuditi dosmrtno pravico stanovanja v stanovanjski hiši I. ulica 23, in sicer v dveh prostorih stanovanjske hiše na severni strani, ki obsegajo dve sobi in kuhinjo ter skupne sanitarije. V primeru bolezni in starostne onemoglosti pa je dolžan nuditi tudi pomoč in postrežbo ter primerno hrano.

9. Pritožbeno sodišče je že zavzelo stališče4, da je potrebno v vsakem primeru posebej razčistiti, kakšne obveznosti so bile prevzete ali z dednim dogovorom ali z drugim pravnim poslom. Iz odločbe CSD izhaja, da naj bi bil C.C. delno dolžan zagotavljati popolno/delno oskrbo na domu. CSD je očitno pri izračunu obveznosti C.C. upošteval zgolj strošek hrane, in sicer 103,42 EUR mesečno. Štel je namreč, da ima B.B. še vedno možnost bivanja (uporabe stanovanja) na svojem naslovu in da ji je sin C.C. pomagal urediti priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo pri ZPIZ-u. S tem naj bi C.C. svoje obveznosti izpolnil. Očitno se je tudi C.C. zavedal, da taka ugotovitev ni ustrezna in je sam želel prispevati več, in sicer je predlagal znesek 170,00 EUR, čemur je prvostopenjski organ tudi ugodil. 10. Po stališču pritožbenega sodišča način, po katerem je prvostopenjski organ izračunal oziroma ovrednotil obveznost C.C., kot jo je prevzel s sklenjenim dednim sporazumom, ni pravi. Tudi če ima B.B. možnost bivanja (uporabe stanovanja) na svojem naslovu in če ji je bila priznana pravica do dodatka za pomoč in postrežbo, ki jo izplačuje ZPIZ (ne pa C.C.), to še ne pomeni, da je s tem C.C. izpolnil svoje obveznosti, ki jih je sprejel s sklenjenim dednim sporazumom. Prevzete obveznosti se ne nanašajo le nanj, temveč vplivajo tudi na pravni položaj ostalih zavezancev, torej tudi na tožnika. Kot to poudarja Vrhovno sodišče RS5, so zavezanci, ki imajo z upravičencem sklenjen odplačni pravni posel (oziroma tudi v primeru, ko je bil sprejet dedni sporazum), dolžni prispevati pred ostalimi zavezanci. Prispevki ostalih zavezancev se namreč določijo v razmerju, ki velja za njihovo plačilno sposobnost šele po tem, ko prispevek zavezanca na podlagi pravnega posla (oziroma dednega sporazuma) ne dosega zneska, za katerega je bil upravičenec oproščen. Pri tem je potrebno zavezancu tudi omogočiti sodelovanje v postopku, saj mora organ ves čas med postopkom po uradni dolžnosti skrbeti za to, da so v postopku udeleženi vsi, na katerih pravice ali pravne koristi bi lahko vplivala odločba (44. člen ZUP), kot to poudarja tudi Vrhovno sodišče RS v zadevi VIII Ips 10/2020 z dne 30. 6. 2020. Sodišče prve stopnje je tako CSD utemeljeno naložilo, da upoštevajoč dedni sporazum po izvedenem dokaznem postopku ugotovi, koliko bi znašal prispevek za oskrbo na domu, kot je bil določen v dednem sporazumu. Šele po tako opravljenem postopku bo sprejel odločitev, kolikšen znesek predstavlja obveznost C.C. iz dednega sporazuma, in koliko znaša obveznost zavezancev, upoštevajoč posameznikovo plačilno sposobnost. 11. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

1 Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami. 2 Ur. l. RS, št. 3/07, uradno prečiščeno besedilo s spremembami. 3 Ur. l. RS, št. 110/2004 s spremembami. 4 Glej Psp 423/2016 z dne 7. 12. 2016 in Psp 327/2016 z dne 3. 11. 2016. 5 Glej VIII Ips 77/2017 z dne 19. 9. 2017.