Jedro

Ker se sodišče prve stopnje do pomembnih navedb oziroma argumentov tožeče stranke in predloženih dokazov (prvi in drugi pripravljalni vlogi) ni opredelilo, je s tem storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če kakšna stranka z nezakonitim postopanjem, zlasti pa z opustitvijo vročitve, ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Sodna praksa zastopa stališče, da je ta kršitev podana tudi, kadar se sodišče ne opredeli do kakšne pomembne navedbe ali argumenta stranke.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo odškodnine v višini 15.764,61 EUR in v višini 1.148,40 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 2.791,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku 15-dnevnega izpolnitvenega roka.

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožeča stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku tožeče stranke ugodi v celoti ter naloži stroške postopka, vključno s pritožbenimi stroški, toženi stranki. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje izhajalo iz napačne predpostavke, češ da je pravilen izračun izvedenca v delu, ko je upošteval za nabavne cene podatke o zalogah tožeče stranke. Dejstvo je namreč, da je izvedenec napravil variantni izračun in sicer kolikor bi znašal izgubljen dobiček tožeče stranke, ob upoštevanju nabavnih cen blaga v tožničinem skladišču, ter kolikor bi znašal izgubljen dobiček pri povprečno načrtovani marži, čeprav je tožeča stranka za določene stranke posebej navedla, kakšna je bila načrtovana marža, pri čemer je izhajala iz konkretnih podatkov iz preteklega obdobja, ki jih tožena stranka ni prerekala. Tako ima tožeča stranka pravico do odškodnine za izgubljeni dobiček, ki predstavlja dobiček od pričakovane prodaje blaga njenim kupcem, do katere pa ni prišlo zaradi protipravnega ravnanja toženca, v višini razlike v ceni (neto marža - RVC), zmanjšana za morebitne fiskalne obveznosti tožeče stranke. Tožeča stranka je kot dodatni dokaz za svoje navedbe v prvi pripravljalni vlogi priložila izračun neto marže za posle v zvezi s prodajo aluminija v zadnjem četrtletju leta 2014 in za leto 2015 (za celo leto in po posameznih obdobjih), ko je toženec delal in v obdobjih, ko je bil toženec odsoten zaradi bolniške odsotnosti (od 1. 4. 2015 do 30. 9. 2015). Povprečna neto marža za leto 2015 je znašala v obdobju, ko toženec ni delal 2,86 %, kar je primerljivo s povprečno neto maržo iz zadnjega četrtletja za leto 2014. Sodišče neutemeljeno navaja, da gre pri trditvah tožeče stranke, da bi lahko za posamezni posel blago kupila po nižjih cenah, kot so bile cene blaga na zalogi, zgolj za hipotetično možnost, pri čemer naj bi sodišče ocenilo, da hipotetična možnost doseganja nižje cene ni prava osnova za izračun, ki mora temeljiti na konkretnih dejstvih oziroma podatkih. Tožeča stranka se s takim stališčem ne strinja zato, ker se pri oceni izgubljenega dobička upošteva dobiček, ki bi ga bilo utemeljeno pričakovati glede na normalen tek stvari ali glede na posebne okoliščine, ki pa ga zaradi oškodovalčevega dejanja ali opustitve ni bilo mogoče doseči. Tožeča stranka je s predloženimi dokazi dejansko in ne zgolj hipotetično dokazala, da je tudi v obravnavanem obdobju, kljub zalogam, kupovala cenejši material in ga, za razliko v ceni, prodajala končnim kupcem. Zaradi napačnega izhodišča sodišče ni ocenilo oziroma je nepravilno ocenilo navedbe tožeče stranke in predložene dokaze. Tožeča stranka je že v prvi in drugi pripravljalni vlogi neprerekano navajala, da je v obdobju, ko je bila prodajna cena aluminija nižja od nabavne cene, sproti nabavljala material in ga prodajala po višji ceni. Tožeča stranka je dokazala, da je tudi v drugi polovici leta 2015 poslovala s pozitivno razliko v ceni, s tem ko je predložila pregled prometa po posameznih strankah za zadnje četrtletje 2014 in celo leto 2015, iz katerega izhajajo prodane količine, nabavne vrednosti, prodajne vrednosti in marža. Ne glede na stanje njenih zalog je tožeča stranka izkazala, da je v letu 2015 poslovala s pozitivno maržo. V primeru, ko se je tožeča stranka že pred škodnim dogodkom ukvarjala z enako dejavnostjo, se obseg izgubljenega dobička ugotavlja na podlagi podatkov o preteklem poslovanju (tako je odločeno s sodbo opr. št. VSL I Cpg 965/2013), zato ima tožeča stranka pravico do odškodnine za izgubljeni dobiček, ki predstavlja dobiček od pričakovane prodaje blaga njenim kupcem, do katere pa ni prišlo zaradi protipravnega ravnanja toženca. Tožeča stranka v pritožbi sodišču očita absolutno bistveno kršitev določb postopka, saj se sodišče ni opredelilo do njenih bistvenih navedb tožeče stranke in predloženih dokazov. Sodišče prve stopnje tudi ni upoštevalo trditev tožnice, da določenih povpraševanj kupcev sploh ni prejela, ker so bila le-ta zaradi protipravnega ravnanja toženca preusmerjena na konkurenčna podjetja. To pa pomeni, da cena aluminijeve litine, od avgusta do oktobra 2015, ni vplivala na dobiček tožeče stranke pri prodaji aluminijeve litine. Po mnenju tožeče stranke je sodišče tudi napačno ocenilo izpoved priče A.A., saj je slednja dala izjavo na sodišču, pred tem pa na policiji, pri čemer je na izrecno zahtevo sodišča izjavila, da veljajo tista dejstva, ki so zapisana v uradnem zaznamku policije ter da se ob zaslišanju dne 23. 6. 2017 (leto in pol po dogodku) ni mogla vsega spomniti. Zato bi sodišče moralo upoštevati izjavo priče A.A., ki jo je podala na policiji in jo kasneje potrdila z izjavo z dne 9. 2. 2018. Pri tem pa o tem, da ji ponudba tožeče stranke ne bi bila ustrezna, zaradi dobavnega roka, ni mogoče zaključiti iz njene izjave in bi moralo sodišče zaključiti, da do sklenitve posla med tožnico in družbo B. ni prišlo zaradi toženčevega vmešavanja, in da je tožeči stranki zaradi njegovega ravnanja nastala škoda iz naslova izgubljenega dobička, najmanj v višini 471,40 EUR. Pritožba sodišču prve stopnje tudi očita, da je nepopolno in zmotno ugotovilo dejansko stanje, ko je glede na izpoved priče C.C., ki se ni spomnil ali so posel z družbo D. sklenili po tem, ko jim je toženec posredoval dne 29. 9. 2015 povpraševanje po siluminu ... in 25 ton, po ceni 1.730,00 EUR na kg. Dejstvo, da posel ni bil sklenjen, ne more biti razlog za zavrnitev zahtevka, saj iz e-sporočila z dne 29. 9. 2015 izhaja, da je toženec preko svojega službenega e-naslova poslal naročilo podjetju E., ki je sicer kupec tožeče stranke in C.C., kot zastopniku konkurenčne družbe F. Vsebina citiranega elektronskega sporočila se nanaša na dobavo več ton surovine silumin ... (25 ton), ki je bil glede na vrsto blaga, dinamiko naročila in ostale podatke po prepričanju tožeče stranke dobavljen družbi D. (ki je bil sicer kupec tožeče stranke). Toženec pa je nesporno posredoval tudi v poslu med družbama G. in E., pri čemer je sodišče pravilno ocenilo, da se je toženec mimo tožeče stranke dogovarjal o sklenitvi posla za 10 ton blaga, v vrednosti 22.326,00 EUR, kasneje pa napačno zaključilo, da če bi tožeča stranka ta posel sklenila bi glede na doseženo maržo imela izgubo na dobičku, glede na ceno zalog. Iz elektronskega sporočila toženca H.H. z dne 8. 12. 2014 je razvidno, da ji je poslal pregled dobav I. (J.J. je samostojna podjetnica in toženčeva žena). Pri tem se je skliceval na dobave in fakturiranje dostavljenega blaga in sicer silumina in aluminijevega odpada, s katerim trguje tožeča stranka, konkretno na dobavo 10. 6. 2014 za 4.124 kg silumina in 1.589 kg aluminijevega odpada, v skupni vrednosti 12.057,40 EUR. Od tega je I. izdal račune 2. 7. 2014 v višini 1.500,00 EUR, 29. 7. 2014 v višini 1.830,00 EUR in 10. 10. 2014 v višini 1.830,00 EUR. Sodišče je v zvezi s tem pravilno ugotovilo, da je toženec preko svoje žene sklepal posle s strankami tožeče stranke, pri tem pa je napačno zaključilo, da tožeča stranka ni dokazala, da je bilo H.H. dobavljeno blago, ki si ga je toženec protipravno prilastil kar iz tožničinega skladišča. Sodišče je v zvezi s tem zaključilo, da bi si toženec sicer lahko hipotetično prilastil blago tožeče stranke, in ga z istim prevozom poslal stranki, nato pa ga postopoma zaračunaval, vendar pa je napačno zaključilo, da pa ker inventura pri tožeči stranki ni pokazala manko blaga in ker toženec inventure v letu 2014 ni opravil sam, ni mogoče zaključiti, da je glede na stanje v inventuri tožeči stranki nastal manko in s tem škoda, zato je zahtevek tožeče stranke v tem delu napačno zavrnilo. Tožeča stranka je ves čas postopka vztrajala, da naj toženec predloži dokaze o tem, da je njegova žena v letu 2014 razpolagala z dovoljenjem K. za trgovanje z odpadnimi kovinami, kakor tudi, da naj predloži dokaz o nabavi blaga, ki ga je prodal (formalno njegova žena) podjetnici H.H. Zato ni mogoče slediti zaključkom sodišča, da je v tem primeru prepuščeno zgolj ugibanju ali si je toženec blago prilastil in ga vrnil v skladišče ali pa ga nikoli ni vzel. 3. Toženec je v odgovoru na tožbo prerekal trditve tožeče stranke v pritožbi in navedel, da je sodišče na podlagi izvedenskega mnenja dr. L.L. pravilno zaključilo, da bi bili vsi posli, v kolikor bi jih sklenila tožeča stranka, razen posla s B. in H.H., sklenjeni z izgubo. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah zatrjevanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil toženec zaposlen pri tožeči stranki na delovnem mestu komercialist od 3. 4. 2000 do izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi dne 29. 10. 2015. Na podlagi 8. člena pogodbe o zaposlitvi se je toženec zavezal, da med trajanjem delovnega razmerja ne bo, za svoj ali tuj račun, opravljal del in sklepal poslov, ki sodijo v delovno področje ali dejavnost tožeče stranke, kar bi negativno vplivalo na interese podjetja. Tožeča stranka je dne 23. 5. 2015 ugotovila, da je toženec brez pisnega soglasja tožeče stranke opravljal delo oziroma sklepal posle, ki sodijo v dejavnost tožnice (trgovanje z aluminij materialom, drugimi kovinami, kovinskimi polizdelki in odpadnim materialom) in, po elektronski pošti tretjim osebam, ki vodijo konkurenčno podjetje sporočal podatke o dobaviteljih in kupcih delodajalca, ter njihovih povpraševanjih, plačilnih pogojih ter ceni. S tem je kršil prepoved konkurence po 39. členu ZDR-1, kar je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.

7. Tožencu je očitala, da je dne 22. 10. 2015 posredoval povpraševanje družbe B. konkurenčni družbi F. in s tem tožeči stranki povzročil izgubo prometa v višini 18.800,00 EUR oziroma škodo v višini izgubljenega dobička, v znesku 1.500,00 EUR. Toženec ni imel dovoljenja, da stopi v stik s konkurenčno družbo ter da ji pošlje podatke, ki se nanašajo na kvaliteto, težo in rok dobave ter mesečne porabe, plačilne pogoje in seznam dobaviteljev tožeče stranke. S tem ravnanjem je toženec konkurenčnemu podjetju omogočil pripravo ponudb, ki so bile ugodnejše od ponudb tožeče stranke. Tožeča stranka je trdila, da bi lahko v povezavi z dobaviteljem M., kupcu dobavila blago po ceni 1.530,00 EUR oziroma 1.730,00 EUR za takojšnjo dobavo in bi pri tem imela dobiček. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, na podlagi pričanja A.A., da so B. v oktobru 2015 povpraševale pri ponudnikih (tudi tožeči stranki) po 10 tonah aluminija. Izpovedala je, da pri podjetju F. niso povpraševali, da pa je sam poslal ponudbo, ki je bila ugodnejša kot ponudba tožeče stranke, zato so z tem podjetjem sklenili 26. 10. 2015 pogodbo, vendar za manjšo količino aluminija. Iz listin, ki jih je posredovala policija je bilo ugotovljeno, da je toženec direktorju F. poslal sporočilo s podatki o vrsti blaga, količini in roku ter ceni dobave. Napačen je zaključek sodišča prve stopnje, da tožeča stranka posla ni pridobila zaradi previsoke cene in zaradi neprimernega roka dobave. Ponudbo tožeče stranke je posredoval podjetju B. toženec, hkrati pa je vse podatke posredoval tudi konkurenčnemu podjetju F., ki je nato lahko ponudil ugodnejšo ceno in krajši rok dobave. Zaradi napačnega zaključka sodišča prve stopnje, da do sklenitve posla med B. in F. ni prišlo zaradi ravnanja toženca, se nato sodišče ni opredelilo do ugotovitve izvedenca, da je tožeči stranki v tem primeru nastala škoda iz naslova izgubljenega dobička, najmanj v višini 471,40 EUR.

8. Tudi iz elektronskega sporočila z dne 19. 10. 2015 je razvidno, da je toženec C.C. poslal podatke o kontaktnih osebah družbe N. Sodišče je ocenilo, da so bili ti podatki poslani z namenom, da bi družba F. dala ponudbo, saj je ta šestega dne poslala ponudbo za prodajo 22 ton aluminijeve litine po ceni 1.740,00 EUR, nakar je N. potrdil naročilo za dobavo 22 ton blaga v skupnem znesku 38.280,00 EUR. C.C. pa je tudi potrdil, da je toženec uredil kontakte za sklenitev posla za dobavo družbi N. Izvedenec je izračunal, da bi v oktobru 2015, ob ugotovljeni dobavni ceni za 14.724 kg blaga imela tožeča stranka pri prodaji aluminija, izgubo 1.654,46 EUR in zavrnilo zahtevek tožeče stranke iz razloga, ker tožeča stranka iz tega naslova ne bi imela dobička.

9. Pritožba utemeljeno opozarja, da je sodni izvedenec ekonomske stroke L.L. napravil variantne izračune in sicer koliko bi znašal izgubljen dobiček tožeče stranke ob upoštevanju nabavnih cen blaga v skladišču, ter koliko bi znašal izgubljen dobiček pri povprečno načrtovani marži. Sodišče prve stopnje je napačno izhajalo iz predpostavke, da je pravilen izračun izvedenca, ko je pri izračunu nabavne cene upošteval podatke o nabavnih vrednostih zalog tožeče stranke. Tožeča stranka je že v prvi in drugi pripravljalni vlogi navajala, da je v obdobju, ko je bila prodajna cena aluminija nižja od nabavne cene silumina, ki ga je imela na zalogi, sproti nabavljala material in ga prodajala naprej za razliko v ceni. Tožeča stranka je predložila tudi dokaze (v prvi pripravljalni vlogi), s katerim je dokazovala, da je tudi v drugi polovici leta 2015 poslovala s pozitivno razliko v ceni (dne 22. 8. 2015 nabavila aluminij - 10 ton po ceni 1.840,00 EUR in isto količino prodala družbi B. po ceni 1.920,00 EUR). Predložila je račune, s katerimi je dokazovala, da je tožeča stranka lahko zelo hitro nabavila material za svoje kupce. Tožeča stranka je predložila tudi pregled prometa, po posameznih strankah za zadnje četrtletje 2014 in celo leto 2015, iz katerih izhajajo prodane količine, nabavne vrednosti, prodajne vrednosti in marža. 10. Sodišče prve stopnje pa se do teh navedb tožeče stranke in predloženih dokazov, s katerimi je tožeča stranka dokazovala, da je v spornem obdobju (v drugi polovici leta 2015) kljub zalogam aluminija, le-tega kupovala po nižji ceni ter ga z maržo prodajala končnim kupcem. Tožeča stranka je tekom postopka večkrat navajala, da pri zalogi aluminija ne gre za pokvarljivo blago ter da se v primeru nihanja cen, tožeča stranka prilagodi z nakupom cenejšega aluminija za nadaljnjo prodajo. Tudi v zalogi, s katero je tožeča stranka razpolagala v letu 2015, se je nahajal aluminij, ki je bil kupljen za nižjo ceno, kar bi po mnenju tožeče stranke izvedenec moral upoštevati in ne bi smel izhajati iz povprečne cene zalog na mesečnem nivoju.

11. Ker se sodišče prve stopnje do pomembnih navedb oziroma argumentov tožeče stranke in predloženih dokazov (prvi in drugi pripravljalni vlogi) ni opredelilo, je s tem storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če kakšna stranka z nezakonitim postopanjem, zlasti pa z opustitvijo vročitve, ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Sodna praksa zastopa stališče, da je ta kršitev podana tudi, kadar se sodišče ne opredeli do kakšne pomembne navedbe ali argumenta stranke (tako je odločilo Vrhovno sodišče RS v sklepu VIII Ips 92/2018 z dne 19. 2. 2019).

12. Zato je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje vse navedbe tožeče stranke v prvi in drugi pripravljalni vlogi ter predložene dokaze spregledalo, upravičen. S tem pa je bilo tožeči stranki odvzeta možnost, da se pred sodiščem obravnavajo argumenti, ki jih je navajala in sicer, da je sproti nabavljala material po tržnih cenah in ga prodajala naprej za razliko v ceni ne glede na stanje zalog, da se obseg izgubljenega dobička ugotavlja na podlagi podatkov v preteklem poslovanju, dejstva, da tožeča stranka določenih povpraševanj svojih kupcev sploh ni sprejela, ker so bila le-ta zaradi protipravnega ravnanja toženca preusmerjena na konkurenčna podjetja in bi zato moralo sodišče v konkretnem primeru izhajati iz pričakovanega dobička pri posameznem poslu, ki ga tožnik ni dosegel zaradi ravnanja toženca, pa bi ga pričakovano dosegel glede na promet oziroma izkazan dobiček, ki ga je tožnica ustvarila s posamezno stranko.

13. Pritožbeno sodišče pa se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni dokazala, da si je toženec protipravno prilastil 1,437 tone silumina, ker je toženec dne 10. 6. 2014 sam delal v skladišču in ker se je izdaja blaga vršila izven delovnega časa. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da inventura, ki jo je opravila tožeča stranka ni pokazala manka blaga v skladišču. Toženec inventure ni opravljal sam, ampak skupaj s sedanjim direktorjem in skladiščnikom. Ugibanje tožeče stranke, da si je toženec blago najprej prilastil, nato pa, da ga je vrnil v skladišče, pa za odločitev odškodninske odgovornosti toženca, ni odločilno.

14. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožnice ugodilo in na podlagi prvega odstavka 354. člena ZPP zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, saj kršitve glede na njeno naravo ne more samo odpraviti, glede na datum vložitve tožbe v zadevi pa ne gre za situacijo, ko bi lahko prišlo do hujše kršitve strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

15. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

PRAVNI POUK: Zoper sklep je dovoljena pritožba iz razlogov, določenih v drugem odstavku 357. a člena ZPP. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo (prvi in drugi odstavek 347. člena ZPP) ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti (prvi odstavek 355. člena ZPP) ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje (drugi odstavek 354. člena in drugi odstavek 355. člena ZPP).

Pritožba se lahko vloži v 15 dneh od vročitve prepisa sklepa pri sodišču prve stopnje v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko, o njej bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Če se pošlje pritožba po pošti priporočeno ali brzojavno, se šteje dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču, na katero je naslovljena. Pritožba mora obsegati navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se sklep izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva in ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa, če je predpisana. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso izpolnjeni pogoji za njeno oprostitev, odlog ali obročno plačilo, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit.