Jedro

Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi preizkušalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženke in pri tem ugotovilo, da je toženka v predsodnem postopku nepravilno ugotovila, da pri tožniku ni prišlo do zmanjšanja njegove delovne zmožnosti in je zato upravičeno odpravilo odločbi toženke. Navedbe tožnika, da se je predčasno upokojil, ker dela ni več zmogel opravljati, zaradi napačne odločitve toženke in mu je v posledici tega nastala tako materialna kot nematerialna škoda, kažejo na to, da tožnik ima pravni interes v tem sporu. Dejstvo, da je tožnik upokojenec s pravico do uživanja starostne pokojnine, ne pomeni, da se tožnik ne bi mogel ponovno aktivirati in delo opravljati v okviru svojih zdravstvenih zmožnosti in pri tem koristiti pravice, ki mu kot invalidu III. kategorije invalidnosti gredo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožnik trpi stroške odgovora na pritožbo sam.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika tako, da je odpravilo odločbo toženke št. ... z dne 1. 2. 2011 in št. ... z dne 4. 11. 2010. Tožnika je razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni s pravico do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami: brez dolgotrajnega neprekinjenega sedenja, brez dvigovanja bremen težjih od 3 kg, brez daljših voženj avtomobila v službene namene (nad 1 uro), s polnim delovnim časom od 19. 5. 2010 dalje. Toženko je zavezala, da v roku 30 dni od pravnomočnosti sodbe odloči o pravici do nadomestila za invalidnost (I. točka izreka) ter ji tudi naložilo, da tožniku povrne stroške sodnega postopka v znesku 535,70 EUR (II. točka izreka izpodbijane sodbe).

Zoper sodbo se pritožuje toženka. Meni, da tožnik nima pravnega interesa za vodenje te pravde. V času med vložitvijo tožbe in med prvim narokom za glavno obravnavo je tožnik vložil zahtevo za priznanje pravice do starostne pokojnine, ki mu je bila priznana od 4. 10. 2011 dalje. Toženka meni, da tožnik nima pravne koristi od tožbenega zahtevka, saj si tožnik od pravnomočne upokojitve ne more več izboljšati svojega pravnega položaja. S tem, ko se je upokojil, je pridobil status uživalca pokojnine in zato kljub razvrstitvi v III. kategorijo invalidnosti ne more biti več nosilec kakršnihkoli pravic iz invalidskega zavarovanja. Sodišče bi moralo tožbeni zahtevek tožnika zavreči. Pritožba nadalje meni, da je sodišče tožniku na podlagi razvrstitve v III. kategorijo invalidnosti, brez pravne podlage, priznalo pravico do premestitve, saj jo v skladu z določbo drugega odstavka 91. člena ZPIZ-1 zagotavlja delodajalec, tožnik pa od upokojitve dalje ni bil več aktivni zavarovanec, ampak upokojenec, torej njegov delodajalec ni več obstajal, tako da priznanje pravice do premestitve niti pojmovno ni mogoče. Neutemeljeno je bilo toženki naloženo tudi odločanje o pravici do nadomestila za invalidnost. Napačna je tudi odločitev o stroških postopka, saj upoštevajoč načelo uspeha v pravdi, toženka tožniku ni dolžna povrniti stroškov postopka.

Tožnik je podal odgovor na pritožbo v okviru katerega navaja, da se je bil tožnik primoran zaradi nezakonite odločitve toženke, ki mu ni priznala III. kategorijo invalidnosti z določenimi omejitvami in pravic, ki iz tega izhajajo, upokojiti pod slabšimi pogoji, saj svojega dela na delovnem mestu ni mogel opravljati in mu je tako tudi nastala škoda. Pravni interes obstaja tudi iz razloga, ker bo tožnik na podlagi pravnomočne sodbe lahko zahteval obnovo postopka o odmeri pokojnine, saj mu status invalida III. kategorije prinaša upokojitev pod boljšimi pogoji. Tožnik se prav tako v vsakem trenutku lahko odloči, da začne ponovno delati, zaradi česar mu je celostno priznanje pravic iz naslova priznanja III. kategorije invalidnosti pomembno. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijane sodbe v obsegu, kakor ga določa drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami - v nadaljevanju: ZPP). Po opravljenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je v skladu s prvim odstavkom 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji - v nadaljevanju: ZDSS-1) preverjalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke št. ... z dne 1. 2. 2011, s katero se je zavrnila pritožba tožnika zoper odločbo Območne enote A. št. ... z dne 4. 11. 2010. Z zadnje navedeno odločbo je območna enota zavrnila zahtevo za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja tožnika, saj je menila, da pri tožniku ni mogoče ugotoviti zdravstvenih sprememb, ki bi zmanjševale zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje, zato pri njem ni invalidnosti in s tem ni podana osnova za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja.

Pravno podlago za odločanje o tem socialnem sporu predstavlja določbe 60. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami in dopolnitvami - v nadaljevanju: ZPIZ-1). Po določbi 60. člena je invalidnost podana, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene skladno s tem zakonom, zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje. Pravica do premestitve je določena v 91. členu ZPIZ-1. Po obširnem dokaznem postopku izvedenem s strani sodišča prve stopnje, ko je to pridobilo tudi izvedensko mnenje specialista kirurga B.B., njegovo dopolnilno mnenje ter ga tudi zaslišalo, kakor zaslišalo tudi pričo primarija asistenta doktorja C.C. (člana invalidske komisije druge stopnje), pridobilo izvedensko mnenje Kliničnega oddelka za ... UKC A. in neposredno zaslišalo tudi podajalca tega izvedenskega mnenja docenta dr. D.D., je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je pri tožniku delovna zmožnost omejena od 19. 5. 2010 dalje tako, da ni zmožen več opravljati dosedanjega dela zaradi posledic bolezni, ima pa pravico do premestitve na drugo delovno mesto, ki ga lahko opravlja z omejitvami: brez dolgotrajnega neprekinjenega sedenja, brez dvigovanja bremen težjih od 3 kg, brez daljših voženj avtomobila v službene namene (nad 1 uro), s polnim delovnim časom. Glede na pritožbene navedbe takšno zdravstveno stanje tožnika med strankama ni sporno, prav tako ni med strankama sporno, da se tožnik razvrsti v III. kategorijo invalidnosti od 19. 5. 2010 dalje.

Pritožba pravilno navaja, da je pravni interes potreben ves čas vodenja pravde in v kolikor ta ni podan je potrebno tožbo, na podlagi določbe prvega odstavka 274. člena ZPP, zavreči. Vendar v predmetni zadevi ni podana takšna situacija, da tožnik nima več pravne koristi za uveljavljanje svojih pravic iz invalidskega zavarovanja. Pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, da je v danem socialnem sporu podan pravni interes tožnika, ki je pri uveljavljanju socialnih pravic že načeloma podan.

Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi preizkušalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženke z dne 1. 2. 2011 in pri tem ugotovilo, da je toženka v predsodnem postopku nepravilno ugotovila, da pri tožniku ni prišlo do zmanjšanja njegove delovne zmožnosti in je zato upravičeno odpravila odločbi toženke z dne 1. 2. 2011 in z dne 4. 11. 2010. Navedbe tožnika, da se je upokojil predčasno v letu 2011, ker dela ni več zmogel opravljati, zaradi napačne odločitve toženke in mu je v posledici tega nastala tako materialna kot nematerialna škoda, že same po sebi kažejo na to, da tožnik ima pravni interes v tem sporu. To, da je tožnik upokojenec s pravico do uživanja starostne pokojnine, še ne pomeni, da se tožnik ne bi mogel ponovno aktivirati in delo opravljati v okviru svojih zdravstvenih zmožnosti in pri tem koristiti pravice, ki mu kot invalidu III. kategorije invalidnosti gredo. Dejanska stanja se v času vodenja postopka pač spreminjajo, saj prihaja do različnih življenjskih situacij, ki imajo za posledico tudi različna pravna stanja. Posledično bo tudi tožena stranka v zvezi z naloženim (da odloči o pravici do nadomestila za invalidnost) odločila tako, da bo ob ugotovljenem dejanskem stanju upoštevala določilo 94. in 156. člena ZPIZ-1, ki se nanašata na pravico do nadomestila za invalidnost. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje brez pravne podlage priznalo tožniku pravico do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami. Pritožba pri tem spregleda, da se odločitev sodišča prve stopnje nanaša na čas dokončnosti odločbe, ki jo je tožnik izpodbijal in da gre za obdobje od 19. 5. 2010 dalje, torej za čas, ko je tožnik bil zavarovanec pokojninskega in invalidskega zavarovanja in, da je sodišče prve stopnje imelo za svojo odločitev pravno podlago v določbi 91. člena ZPIZ-1. Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo tudi o stroških postopka, saj je tožnik v pravdi v celoti uspel in mu tako na podlagi določila 154. in 155. člena ZPP gredo v celoti stroški v obsegu, kakor mu jih je sodišče prve stopnje odmerilo in so bili za pravdo tudi potrebni.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pri tem je sklenilo, da tožnik sam trpi stroške pritožbe, saj z odgovorom na pritožbo ni doprinesel k rešitvi zadeve.