Jedro

Dejanski razlog odpovedi je bil, kljub sicer slabemu finančnemu stanju tožene stranke, v tem, da tožnik ni podal soglasja k podpisu pooblastila v razmerju do carinske uprave, s katerim bi dejansko lahko opravljal delo vodenja trošarinskega skladišča po pogodbi o zaposlitvi. Ta razlog pa ni poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki je bila tožniku vročena dne 17. 2. 2020, nezakonita in se razveljavi, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo s potekom odpovednega roka in je trajalo do 17. 7. 2020, ko je pogodba o zaposlitvi sodno razvezana na podlagi te sodbe. Toženi stranki je naložilo, da tožniku od poteka odpovednega roka do 17. 7. 2020 prizna vse pravice iz delovnega razmerja, vključno z nadomestilom plače v znesku 2.555,52 EUR bruto mesečno, od tega zneska odvede pripadajoče davke in prispevke ter tožniku izplača neto znesek, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega 19. dne v mesecu za pretekli mesec, vse v roku 8 dni in da tožniku obračuna denarno povračilo v znesku 10.222,08 EUR bruto, od tega zneska obračuna pripadajoče davke in prispevke ter tožniku izplača neto znesek v roku 8 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila. Višji tožbeni zahtevek za znesek denarnega povračila do višine 22.999,68 EUR je zavrnilo. Odločilo je tudi, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti potrebne stroške postopka v znesku 968,44 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

2. Zoper ugodilni del sodbe se pravočasno iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP pritožuje tožena stranka in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi (pravilno: spremeni) in zavrne tožnikov zahtevek v celoti, oziroma razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje je kljub ugotovitvi, da je ekonomska situacija pri toženi stranki dejansko upravičevala reorganizacijo oziroma racionalizacijo poslovanja tudi z zmanjševanjem števila zaposlenih delavcev in razporeditvijo njihovih del in nalog med preostale zaposlene delavce, zaključilo, da je odpoved tožniku nezakonita, ker mu pogodba o zaposlitvi naj ne bi bila odpovedana iz tega razloga, ampak zaradi njegove zavrnitve opravljanja dela vodenja trošarinskega skladišča in nezadovoljstva z njegovim opravljanjem dela ter da je bila prerazporeditev del in nalog, ki jih je opravljal tožnik, edini reorganizacijski ukrep, ki je vplival zgolj na zmanjšanje stroškov v višini tožnikove plače. Zaključki, da to izhaja iz izpovedi prič A.A. in B.B., so nezakoniti, saj to iz njunih izpovedi ne izhaja. B.B. je izpovedal, da je prišlo do sprememb pogodb o zaposlitvi več zaposlenim, tudi pri njemu. Pogodba o zaposlitvi je bila poleg C.C. odpovedana še eni drugi osebi in tožniku. Delavka D.D. je bila zaposlena na delovno mesto komercialista, ki ga pred tem niso imeli. Tožena stranka je mikro podjetje z med 8 in 10 zaposlenimi. Iz izpovedi A.A. izhaja, da so različna dela prevzeli v družbi E., katere hčerinsko podjetje je tožena stranka in da je B.B. vodenje trošarinskega skladišča prevzel sam, ko je bil še prokurist, to zadolžitev pa je prevzela druga oseba. Dejstvo, da tožnik ni želel opravljati dela vezanega na trošarinsko skladišče in je tožena stranka to delo zaupala drugi osebi, kvečjemu potrjuje, da potrebe po delu tožnika po njegovi pogodbi o zaposlitvi ni bilo več potrebno, zato mu je tožena stranka pravilno odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Sodišče tako ni upoštevalo, da je bilo delo tožnika, ki ga ni želel opravljati, preneseno na drugo osebo, zato je, zaradi reorganizacije dela in prenosa dela na drugega, postalo tožnikovo delo nepotrebno. Odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga se ne izključuje s pripravljenostjo delavca delati ali ne po pogodbi o zaposlitvi. Arbitraren in preko navedb strank je zaključek sodišča prve stopnje, da bi moral delodajalec proti tožniku začeti postopek odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti ali celo iz krivdnega razloga, saj tega tožnik ni navajal. Nepravilna in nezakonita pa je sodba tudi v delu, ko je sodišče tožniku prisodilo denarno povračilo v višini štirih mesečnih plač, saj je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen samo tri leta. Ta odločitev je v nasprotju s sodno prakso npr. sodbama v zadevah opr. št. Pdp 990/2016 z dne 23. 3. 2017 in opr. št. Pdp 5/2017 z dne 23. 3. 2017. Razloga, s katerim je utemeljilo višino povračila (slabša možnost zaposlitve) ni mogoče preizkusiti, tožnik pa ni zatrjeval nobenih relevantnih razlogov s tem v zvezi. Tožnik je zahtevek za razvezo postavil sam. Sodišče ni upoštevalo, da je bil v času prenehanja delovnega razmerja do 30. 6. 2020 v bolniškem staležu in upravičen do nadomestila, od 1. 7. 2020 pa prijavljen na zavodu za zaposlovanje kot brezposelna oseba in je tudi prejemal nadomestilo iz tega naslova. Iz tega razloga sodba tudi ni pravilna v točki III, saj je tožnik v tem obdobju prejemal nadomestilo in zato ne more zahtevati še plačilo plač. Prav tako je izrek napačen tudi v delu, kjer nalaga toženi stranki odvod davkov in prispevkov.

3. Tožnik je podal odgovor na pritožbo, v katerem navaja, da je pritožbo podala družba F. d. o. o., ki ni tožena stranka, zato je pritožbo potrebno zavreči. Pritožba pa je po vsebini neutemeljena, saj tožena stranka v sporu ni uspela izpodbiti tožnikovih navedb o tem, da mu je prokurist konec novembra 2018 prepovedal opravljati vse posle komerciale, ki jih je pričela opravljati C.C., ki je bila takrat zaposlena v podjetju E.. Poleg tega pa je tožniku pogodbo o zaposlitvi odpovedala 2,5 meseca pred dopolnjenim 55. letom starosti. Dosojeni znesek denarnega povračila je primeren, saj je tožnik starejši delavec z zdravstvenimi težavami, kar dodatno zmanjšuje njegove zmožnosti za zaposlitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je v izpodbijanem delu sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Po izvedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, saj se pritožba na te kršitve zgolj pavšalno sklicuje. Dejansko stanje je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, sodišče prve stopnje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje.

7. Kljub temu, da je pritožbo vložil pooblaščenec tožene stranke in v pritožbi kot toženo stranko navedel F. d. o. o., je pritožbeno sodišče štelo, da se pritožuje tožena stranka iz tega spora, saj je matična številka, ki je navedena za pritožnico, enaka matični številki tožene stranke, prav tako pa je tudi naslov sedeža pritožnice isti kot od tožene stranke. Očitno gre za nepazljivost pooblaščenca tožene stranke pri sestavljanju pritožbe, kar izhaja tudi iz dopisa tožene stranke z dne 15. 10. 2020. 8. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožena stranka tožniku, ki je bil pri njej zaposlen na delovnem mestu vodja nabave in trošarinskega skladišča po zadnji pogodbi o zaposlitvi z dne 31. 12. 2018, z dne 17. 2. 2020 tožniku vročeno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga nezakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Dejanski razlog odpovedi je bil, kljub sicer slabemu finančnemu stanju tožene stranke, v tem, da tožnik ni podal soglasja k podpisu pooblastila v razmerju do carinske uprave, s katerim bi dejansko lahko opravljal delo vodenja trošarinskega skladišča po pogodbi o zaposlitvi. Ta razlog pa ni poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi.

9. Zaključki, ki jih je na podlagi izpovedi A.A. in B.B. sprejelo sodišče prve stopnje, so pravilni. Tako iz izpovedi A.A. na l. št. 52, kot tudi iz izpovedi B.B. na l. št. 40 in 41 izhaja, da tožnik, ker ni podpisal pooblastila za carino, ni mogel opravljati dela po pogodbi o zaposlitvi. Tožena stranka tudi v pritožbi navaja, da dejstvo, da tožnik ni želel opravljati dela vezanega na trošarinsko skladišče in je tožena stranka to delo zaupala drugi osebi, potrjuje, da potrebe po delu tožnika po pogodbi o zaposlitvi ni bilo, zato mu je tožena stranka pravilno odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Potreba po delu po pogodbi o zaposlitvi je še vedno obstajala, saj je bilo preneseno na drugo osebo, vendar pa tožnik tega dela ni mogel opravljati, ker ni izpolnjeval pogojev. V tem primeru ne gre za poslovni razlog, ampak za razlog na strani tožnika, zato mu tožena stranka pogodbe o zaposlitvi ni smela odpovedati iz poslovnega razloga. Pomembno tudi ni, da naj bi tožena stranka še dvema delavcema odpovedala pogodbi o zaposlitvi, saj to ne dokazuje, da je obravnavana odpoved podana iz utemeljenega razloga. Zaradi tega so neutemeljene tudi pritožbene navedbe o t. i. arbitrarnem zaključku sodišča prve stopnje, da bi morala tožena stranka tožniku pogodbo o zaposlitvi odpovedati na podlagi drugega zakonsko določenega razloga.

10. Skladno z določbo 1. alineje prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadaljnji) lahko delodajalec delavcu redno odpove pogodbo o zaposlitvi zaradi prenehanja potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca - poslovni razlog. Drugi odstavek istega člena pa določa, da mora biti razlog utemeljen in mora onemogočati nadaljevanje dela po pogodbi o zaposlitvi. Glede na dejansko stanje, ki ga je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, utemeljen odpovedni razlog, kot je že navedeno v prejšnji točki obrazložitve, ni obstajal. 11. Neutemeljene so navedbe, da bi moralo sodišče prve stopnje pri reparacijskemu zahtevku upoštevati, da je bil tožnik v času prenehanja delovnega razmerja do 30. 6. 2020 v bolniškem staležu in je prejemal nadomestilo, potem pa je je bil od 1. 7. 2020 prijavljen kot brezposelna oseba in je prav tako prejemal nadomestilo iz tega naslova. Tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni trdila, da tožnik ni upravičen do izplačila nadomestila v celotni višini plač, kot če bi v tem obdobju delal, prav tako ni predlagala izvedbe dokaza o višini nadomestil, ki jih je tožnik v času do sodne razveze pogodbe o zaposlitvi prejemal. Ob pomanjkanju trditev na strani tožene stranke, je sodišče prve stopnje pravilno tožniku dosodilo nadomestilo v vtoževani višini.

12. Tožena stranka v pritožbi sodišču očita, da je izrek nepravilen v delu, ko nalaga toženi stranki opraviti odvod davkov in prispevkov od bruto plače. Razlogov za te svoje očitke pa ni navedla. Po določbah 126. do 129. člena ZDR-1 ima delavec pravico do bruto plače, katere del so davki in prispevki, ki jih je delodajalec dolžan plačevati za delavca v skladu s predpisi, delavcu pa ni mogoče odreči sodnega varstva za terjatve iz naslova neizplačane plače, do katere je upravičen po pogodbi o zaposlitvi. Za tovrstne spore je po določbi b prvega odstavka 5. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji) stvarno pristojno delovno sodišče. 13. Pravilna je tudi višina denarnega povračila v višini štirih mesečnih plač. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo, da je tožnik star 55 let, saj mu je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana tik preden je dopolnil to starost. Prav tako je že glede na starost težje zaposljiv, zato samo trajanje zaposlitve pri toženi stranki (3 leta) ni v nasprotju z dosojenim zneskom. Ob tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da zadeve, na katere se sklicuje pritožba niso primerljive z obravnavano zadevo, saj ne gre za primerljivo starost delavcev. Skladno z določbo prvega odstavka 118. člena ZDR‑1 se lahko pogodba o zaposlitvi razveže tako na predlog delavca kot tudi na predlog delodajalca, zato dejstvo, da je predlog podal tožnik, ni okoliščina, ki bi vplivala na višino denarnega povračila.

14. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Zaradi tega je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Pritožbeno sodišče je presojalo le pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP).

15. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena istega zakona. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Tožnik pa z odgovorom na pritožbo k odločitvi ni bistveno pripomogel (155. člen ZPP).