Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

UPRS Sodba IV U 99/2020-50

ECLI:SI:UPRS:2025:IV.U.99.2020.50 Upravni oddelek

koncesija veterinarska služba javni razpis prednostna merila
Upravno sodišče
27. januar 2025
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Merilo, po katerem bi imele prednost organizacije, ki imajo koncesijo na večjem območju, po presoji sodišče ne bi ustvarjalo okoliščin, ki bi pomeni diskriminacijo kandidatov oziroma kršitev načela enakosti v smislu 12. člena ZJZP v zvezi s 14. členom Ustave RS. Prav tako merilo zadošča načelu sorazmernosti, saj objektivno gledano vodi do zastavljenega cilja.

Vendar pa tožnik pravilno opozarja na določbo četrtega odstavka 3. člena Uredbe o mreži javne veterinarske službe in izvajalcev nalog odobrenih veterinarjev, po kateri je pravno pomembno le območje cele upravne enote. Merilo pokritosti večjega območja se torej uporabi le, če za določeno območje kandidira več kandidatov. To po presoji sodišča pomeni, da je to merilo lahko urejeno le tako, da se v zvezi s pokritostjo večjega območja ovrednoti le tisto območje, na katerem kandidira več kandidatov in za katero se dodeljuje koncesija.

Izrek

I.Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, Uprava RS za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin št. U014-41/2020/5 z dne 20. 7. 2020, se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II.Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške tega postopka v višini 469,70 EUR, v 15-ih dneh od vročitve sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

III.Zahteva stranke z interesom A., d. o. o. za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

IV.Tožena stranka je dolžna povrniti stranki z interesom B., d. o. o. stroške tega postopka v višini 616,27 EUR EUR, v 15-ih dneh od vročitve sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Potek upravnega postopka

1.Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, Uprava RS za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin (v nadaljevanju UVHVVR, tudi toženka) je izdalo odločbo št. U014-41/2020/5 z dne 20. 7. 2020 (v nadaljevanju izpodbijana odločba), s katero je odločilo, da se koncesija za območje občin Dobrna, Štore, Vojnik, ki spadajo v Upravno enoto Celje, dodeli veterinarski organizaciji A., d. o. o., ... (1. točka), da se zavrnejo zahteve veterinarskih organizacij B., d. o. o., ... (2. točka), C., d. o. o., ...

(3. točka) in D., d. o. o. (v nadaljevanju tožnik), ... (4. točka), da koncesija obsega izvajanje: - dejavnosti javne veterinarske službe glede predpisanega spremljanja stanja bolezni in cepljenj živali na območju RS v tekočem letu (letna odredba), ki se opravlja v okviru mreže javne veterinarske službe in se financira iz proračuna UVHVVR, razen za izvajanje posebnih koncesij; - ukrepov, ki jih odredi uradni veterinar veterinarski organizaciji ob zagotavljanju najmanjšega obsega zdravstvenega varstva živali; - nepretrgane veterinarske dejavnosti za terensko diagnostiko kužnih bolezni, za katere je treba takoj ugotoviti kužno bolezen ali vzrok pogina (5. točka), da bodo koncesijsko dejavnost iz 5. točke izreka opravljali v tej točki navedeni veterinarji (6. točka), da se koncesijska pogodba sklene po pravnomočnosti te odločbe, vendar ne pred 30. 9. 2020 in se sklepa za obdobje do 30. 9. 2020 (7. točka) in da posebni stroški v postopku niso nastali (8. točka).

Povzetek bistvenih navedb strank v upravnem sporu

Navedbe tožnika

2.Tožnik je pri naslovnem sodišču vložil tožbo zoper izpodbijano odločbo, in sicer zaradi nepopolne in napačne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. V tožbi in pripravljalnih vlogah ugovarja nepravilno uporabo kriterijev, določenih v Javnem razpisu za dodelitev koncesije v okviru mreže javne veterinarske službe za zagotavljanje najmanjšega obsega zdravstvenega varstva živali na območju Republike Slovenije, ki se financira iz proračunskih sredstev, št. U014-95/2019/3 Ob-1344/20 (v nadaljevanju Javni razpis), neskladnost teh kriterijev z Uredbo o mreži javne veterinarske službe in izvajalcev nalog odobrenih veterinarjev (v nadaljevanju Uredba) ter nezakonitost in neustavnost razpisnih pogojev oziroma prednostnih meril, določenih v Javnem razpisu.

3.Tožnik meni predvsem, da je toženka v javnem razpisu nepravilno in nezakonito uporabila merila pokritje večjega območja, način zagotavljanja nepretrgane veterinarske dejavnosti za terensko diagnostiko in preiskave, s katerimi se potrdi bolezen ali ovrže sum, in osnova za izračun cene za opravljanje veterinarskih dejavnosti iz Javnega razpisa.

4.V zvezi z merilom pokritja večjega območja (1. alineja VII. točka Javnega razpisa) tožnik navaja, da je izbrana stranka pridobila maksimalno število točk (14 točk), ker pokriva območje dveh ali celih upravnih enot, ki predstavljajo zaokroženo celoto, saj ima v vsaj dveh od teh upravnih enotah sedež ali podružnico, ostale prijavljene organizacije pa so dobile vsaka 12 točk. Tožnik meni, da je toženka nedopustno in brez podlage spremenila merilo, ki je določeno v četrtem odstavku 3. člena Uredbe, s tem ko je določila dodatne točke za pokrivanje še dodatnih upravnih enot, saj tega navedeni člen Uredbe ne predvideva. Meni tudi, da je to merilo diskriminatorno, saj neupravičeno favorizira (velike) veterinarske organizacije, ki imajo podružnice oziroma ambulante v več upravnih enotah.

5.V nadaljevanju tožnik navaja, da je pri ocenjevanju po merilu "način zagotavljanja nepretrgane veterinarske dejavnosti za terensko diagnostiko in preiskave, s katerimi se potrdi bolezen ali ovrže sum" in (pod)merilu "dosegljivost veterinarja v ambulanti, s katero se prijavlja v občini tekom delovnega časa od ponedeljka do petka v obsegu 8 ur dnevno" (VIII/3. točka Javnega razpisa) izbrana stranka dobila 3 točke več od ostalih prijavljenih veterinarskih organizacij, ker ima veterinarje (dosegljive 8 ur na dan v delovnem tednu) v 4 ambulantah, tožnik in ostale veterinarske organizacije pa so po tem merilu dobile 1 točko za ambulanto (in veterinarje) na svojem sedežu. Po tem (pod)merilu je mogoče dobiti največ 1 točko, toženka pa je izbrani stranki v nasprotju z razpisnimi pogoji dodelila kar 4 točke, torej 3 točke preveč, kot je predvideno v Javnem razpisu. Treba je upoštevati, da se navedeno merilo nanaša na terensko diagnostiko in preiskave, zato dosegljivost veterinarja v ambulanti nima nobenega pomena in je zato takšno točkovanje nesmiselno, čemur pritrjuje tudi (pod)merilo "dosegljivost dodatnega veterinarja na mobilnem telefonu 24 ur skozi celo leto ne glede na proste delovne dni". Po oceni tožnika je edino smiselno (pod)merilo "dosegljivost dodatnega veterinarja na mobilnem telefonu 24 ur skozi celo leto ne glede na proste delovne dni", saj prijavitelj točke za število ambulant prejme že po merilu "pokritje večjega območja", saj ima vsaka ambulanta izven sedeža veterinarske organizacije status podružnice. Gre torej za neupravičeno podvajanje točk glede na število ambulant. Če bi se upoštevale vse ambulante, pa bi bilo to merilo diskriminatorno, saj neupravičeno favorizira velike veterinarske organizacije, ker imajo večje število ambulant (in posledično podružnic). Iz previdnosti pa tožnik izpostavlja še, da izbrana stranka ne zagotavlja dosegljivosti veterinarja v svoji ambulanti PE ..., v času od ponedeljka do petka v obsegu 8 ur dnevno, saj veterinarji delo večinoma opravljajo na terenu, kar izhaja tudi iz poročila o ugotovitvah detektiva. Toženka zato izbrani stranki za dosegljivost v PE ... ne bi smela priznati nobene točke.

6.Zaradi meril pokritja večjega območja in dosegljivosti veterinarja, ki se tudi prekrivata (po obeh se točke dodeljujejo glede na število ambulant), in zaradi napačnega točkovanja je tožnik dosegel kar 5 točk manj od izbrane stranke, te točke pa so bile odločilne, saj je izbrana stranka na osnovi točkovanja po vseh merilih dosegla 1,5 točke več od tožnika in ostalih prijavljenih veterinarskih organizacij. Tožnik je razliko zmanjšal, ker je dobil 3,5 točke več po merilu osnove za izračun cene za upravljanje veterinarskih dejavnosti iz Javnega razpisa, saj je pomudila večji popust na veljavno ceno režijske ure (10 % popust, izbrana stranka pa 3 %). Nižja cena je najpomembnejše merilo, ki bi ga morala toženka upoštevati pri oblikovanju razpisnih pogojev oziroma meril.

7.Tožnik še meni, da Javni razpis predstavlja oddajo javnega naročila storitev, zato je treba v postopku upoštevati tudi pravila o javnem naročanju po Zakonu o javnih naročilih (v nadaljevanju ZJN-3). Opozarja, da je treba v skladu s 84. členom ZJN-2 javno naročilo oddati stranki, ki poda ekonomsko najugodnejšo ponudbo. Najugodnejša ponudba je ponudba tožnika, ki zagotavlja 10 % popust. Meni, da bi morala toženka merilo najugodnejše ponudbe dati največjo težo, v konkretnem primeru pa je toženka temu merilu dala povsem nepomembno težo, saj lahko prinese največ 8,4 % od skupnega številka vseh točk (če se upošteva maksimalno število točk, ki bi jih glede na tolmačenje toženke lahko dosegla izbrana stranka; 42 točk) oziroma 12,8 % od skupnega števila točk (če se upošteva maksimalno število točk, glede na razlago tožnika; 39 točk). Toženka je preveliko težo dala merilom v zvezi z velikostjo veterinarske organizacije, saj to prinaša kar 20 točk oziroma 47,6 % ali 51,30 % vseh točk po merilih: 1. pokritje večjega območja, 2. dosegljivost veterinarja v ambulanti, s katero se prijavlja v občini tekom delovnega časa od ponedeljka do petka v obsegu 8 ur dnevno in 3. kadrovske zmogljivosti. Če bi toženka pravilno točkovala vlogo izbrane stranke in če razpisni pogoji glede posameznih meril ne bi bili neustrezni in nezakoniti, bi morale ostale prijavljene veterinarske organizacije, tudi tožnik, doseči večje število točk od izbrane stranke in bi bila koncesija podeljena njemu. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovni postopek.

8.V vlogi z dne 18. 1. 2024 tožnik navaja, da se pri merilu pokritja večjega območja ne bi smelo dodeliti več kot 12 točk. Območje zaokrožene celote ne more biti večje od koncesijskega območja, saj bi to bilo v nasprotju z Javnim razpisom. Na posameznem koncesijskem območju je lahko več upravnih enot in v tem primeru lahko prijavitelj, ki pokriva več upravnih enot, pridobi maksimalno število točk (14 točk). V tem primeru koncesijsko območje ne zajema niti ene celotne upravne enote. Ponovno izpostavlja podvajanje točk po kriterijih pokritja večjega območja in dosegljivosti veterinarja v ambulanti. Vztraja pri svojih navedbah glede diskriminatornih meril in opozarja, da Javni razpis ne zasleduje gospodarne in učinkovite porabe javnih sredstev. Izpostavlja, da ni nobenega razloga, da je toženka izbrala samo enega koncesionarja in da gre za izključno koncesijo, saj je v skladu s prejšnjo koncesijsko pogodbo na zadevnem območju koncesijo opravljalo več veterinarskih organizacij. Odločitev toženke, da se izbere samo en koncesionar, pomeni nedopustno omejevanje konkurence in ustvarjanje monopolnega položaja.

Navedbe toženke

9.Toženka v odgovoru na tožbo pojasnjuje, da Uredba na podlagi drugega odstavka 66. člena ZVet-1 le podrobneje ureja zakonske določbe ZVet-1 o tem, katera merila se upoštevajo pri izbiri in katere pogoje mora izpolnjevati koncesionar. Ko veterinarska organizacija kandidira za območje dveh upravnih enot, to hkrati predstavlja večje število občin, kjer lahko zagotavlja izvajanje veterinarske dejavnosti. Bistveno je, da gre za zaokroženo celoto območja dveh ali več občin, ki mejijo ena na drugo. Enako stališče je sodišče zavzelo v sodbi I U 1549/2010-17, iz katere izhaja, da pomen izrazov cele upravne enote oziroma večjega števila občin pomeni isto pokritje večjega števila občin ene upravne enote in še dodatnega števila občin, ki hkrati sodijo v še eno upravno enoto ali celo več upravnih enot. Toženka tako ni spremenila merila s točkovanjem dodatnih upravnih enot, kot neutemeljeno navaja tožnik. Enako merilo in 14 točk pa je vseboval tudi prejšnji razpis izpred desetih let.

10.Prednostno merilo po VII. točki Javnega razpisa je toženka ocenjevala glede na vlogo prijaviteljev. A., d. o. o. je dobila 14 točk za pokritje celih upravnih enot Šmarje pri Jelšah in Šentjur pri Celju, ki predstavljata zaokroženo celoto in v katerih ima sedež ali podružnico, tožnik pa je dobil 12 točk za pokritje cele Upravne enote Šentjur pri Celju, kjer ima svoj sedež. Upravičeno je treba za večje območje dodeliti večje število točk, torej 2 več A., d. o. o.

11.Toženka opozarja na odgovor na vprašanje v primeru Javnega razpisa, kjer je na izrecno vprašanje: "V vsaki ambulanti je veterinar dosegljiv od 7 do 15, torej so tri ambulante. Ali za vsako ambulanto, v kateri je veterinar dosegljiv, dobiš 1 točko?", podala odgovor: "Da, za vsako ambulanto, v kateri je veterinar dosegljiv od ponedeljka do petka v obsegu 8 ur dnevno, dobi veterinarska organizacija 1 točko." To je utemeljeno z dejstvom, da veterinarska ambulanta zagotavlja veterinarje v ambulanti, kar pomeni, da ambulanta ni nikoli prazna, kar se sicer lahko zgodi v manjših ambulantah, ko mora oditi veterinar na teren in je ambulanta prazna. Dosegljivost veterinarja se v skladu z VIII. točko Javnega razpisa upošteva glede na celotno vlogo prijavitelja, ker se tudi ocenjuje prijavitelja kot celoto.

12.Toženka dodaja še, da očitek, ki se nanaša na popust, ki je eno izmed meril VIII. točke Javnega razpisa, ni upravičen. Izvajanje del iz razpisa predstavlja dodatno delo gospodarskemu subjektu, kjer se prijavitelj svobodno odloča, ali se bo prijavil ali ne. Popust je le eden od elementov prednostnih kriterijev, ki se ga od prijavitelja ne zahteva razen, če ga noče dati. V tem primeru ne gre za javno naročanje, saj pri koncesiji plačilo za storitve obsega pravico izkoriščanja storitve oziroma to pravico skupaj s plačilom.

13.V vlogi z dne 18. 2. 2021 toženka v zvezi z navedbami, da je prej koncesijo opravljalo več veterinarskih organizacij, pojasnjuje, da sta se veterinarski organizaciji, ki sta obe izpolnjevali pogoje, v skladu s šestim odstavkom 3. člena Uredbe sporazumeli o koncesiji z razdelitvijo območij po naseljih. Nasprotuje tudi očitkom tožnika, da Uredba in Javni razpis prekomerno omejujeta konkurenco. Poudarja, da je treba z vidika zagotavljanja konkurence upoštevati tudi javni interes.

Navedbe strank z interesom

14.Stranka z interesom A., d. o. o. (v nadaljevanju stranka z interesom, tudi izbrani koncesionar) v odgovoru na tožbo izpostavlja, da ne drži, da gre za nerazumno merilo, saj se je stranka z interesom na Javni razpis prijavila za območje celih upravnih enot Celje, Šentjur pri Celju in Šmarje pri Jelšah. Z merilom iz VII. točke Javnega razpisa se zasleduje namen zagotoviti učinkovit najmanjši obvezni obseg varstva živali pred kužnimi boleznimi, zato daje prednost veterinarskim organizacijam, ki so zmožne zagotavljati dejavnost na širšem območju, saj se s tem v primeru morebitne epidemije zagotovi bolj usklajeno, hitrejše ukrepanje veterinarske organizacije ter boljši pregled te veterinarske organizacije nad večjim območjem, ki ga pokriva. Stranka z interesom zato meni, da je dodelitev 14 točk stranki z interesom skladna z Javnim razpisom, ta pa je skladen s četrtim odstavkom 3. člena Uredbe. Sklicuje se tudi na sodno prakso iz leta 2010 in 2011.

14.Stranka z interesom A., d. o. o. (v nadaljevanju stranka z interesom, tudi izbrani koncesionar) v odgovoru na tožbo izpostavlja, da ne drži, da gre za nerazumno merilo, saj se je stranka z interesom na Javni razpis prijavila za območje celih upravnih enot Celje, Šentjur pri Celju in Šmarje pri Jelšah. Z merilom iz VII. točke Javnega razpisa se zasleduje namen zagotoviti učinkovit najmanjši obvezni obseg varstva živali pred kužnimi boleznimi, zato daje prednost veterinarskim organizacijam, ki so zmožne zagotavljati dejavnost na širšem območju, saj se s tem v primeru morebitne epidemije zagotovi bolj usklajeno, hitrejše ukrepanje veterinarske organizacije ter boljši pregled te veterinarske organizacije nad večjim območjem, ki ga pokriva. Stranka z interesom zato meni, da je dodelitev 14 točk stranki z interesom skladna z Javnim razpisom, ta pa je skladen s četrtim odstavkom 3. člena Uredbe. Sklicuje se tudi na sodno prakso iz leta 2010 in 2011.

15.Glede merila dosegljivosti veterinarja v ambulanti stranka z interesom poudarja, da se je prijavila na območje treh upravnih enot, znotraj teh treh upravnih enot pa s svojim sedežem in tremi podružnicami, pri čemer ima vsak od teh ambulanto, torej skupno s štirimi ambulantami. V vsaki od njih zagotavlja dosegljivost veterinarja tekom delovnega časa od ponedeljka do petka z obsegom 8 ur dnevno, zaradi česar je upravičeno prejela 4 točke. Navedeno izhaja tudi iz odgovora toženke na drugo vprašanje v okviru dodatnih odgovorov na vprašanje kandidatov v zvezi z Javnim razpisom, kjer je bil odgovor, da se točke za dosegljivost veterinarja v ambulanti po 3. točki VIII. poglavja seštevajo glede na celotno prijavljeno območje. Tudi Obrazec 8 je bil prijavljen na način, da se v 3. točki navede delovni čas od ponedeljka do petka in dosegljivost veterinarja v ambulanti, pri čemer obrazec predvideva navedbo več lokacij, kjer bo veterinar dosegljiv tekom opredeljenega zahtevanega časa. Glede na navedeno ni dvoma, da je bilo točkovanje prijave stranke z interesom pravilno in ne drži, da bi morala v okviru tega merila prejeti le 1 točko. Meni, da ne gre za neupravičeno podvajanje točk za isto stvar.

15.Glede merila dosegljivosti veterinarja v ambulanti stranka z interesom poudarja, da se je prijavila na območje treh upravnih enot, znotraj teh treh upravnih enot pa s svojim sedežem in tremi podružnicami, pri čemer ima vsak od teh ambulanto, torej skupno s štirimi ambulantami. V vsaki od njih zagotavlja dosegljivost veterinarja tekom delovnega časa od ponedeljka do petka z obsegom 8 ur dnevno, zaradi česar je upravičeno prejela 4 točke. Navedeno izhaja tudi iz odgovora toženke na drugo vprašanje v okviru dodatnih odgovorov na vprašanje kandidatov v zvezi z Javnim razpisom, kjer je bil odgovor, da se točke za dosegljivost veterinarja v ambulanti po 3. točki VIII. poglavja seštevajo glede na celotno prijavljeno območje. Tudi Obrazec 8 je bil prijavljen na način, da se v 3. točki navede delovni čas od ponedeljka do petka in dosegljivost veterinarja v ambulanti, pri čemer obrazec predvideva navedbo več lokacij, kjer bo veterinar dosegljiv tekom opredeljenega zahtevanega časa. Glede na navedeno ni dvoma, da je bilo točkovanje prijave stranke z interesom pravilno in ne drži, da bi morala v okviru tega merila prejeti le 1 točko. Meni, da ne gre za neupravičeno podvajanje točk za isto stvar.

16.Stranka z interesom prereka tudi navedbe, da samo dejstvo, da koncesionarja plačuje država, še ne pomeni, da gre za javno naročilo in ne za koncesijo, kot to zatrjuje tožnik. Ekonomsko najugodnejše ponudbe ni mogoče enačiti z najnižjo ceno, v določenih primerih pa naročnik celo ne sme uporabiti zgolj cene kot edinega merila. Prav tako gospodarnosti in smotrnosti uporabe javnih sredstev ni mogoče enačiti z najnižjo ceno, še posebej pa ne, ko je predmet koncesije takšne vrste kot v konkretnem primeru in ko se v okviru cene dejansko konkurira zgolj z do maksimalno 10 % popustom na že določene cene režijske ure. Izpostavlja, da pomembnost merila iz VII. točke Javnega razpisa oziroma četrtega odstavka 3. člena Uredbe izhaja že iz opisanega namena ter iz tega, da je to merilo posebej zapisano v ločenem odstavku po 3. členu Uredbe oziroma ločeni točki Javnega razpisa, predvsem pred ostalimi merili.

16.Stranka z interesom prereka tudi navedbe, da samo dejstvo, da koncesionarja plačuje država, še ne pomeni, da gre za javno naročilo in ne za koncesijo, kot to zatrjuje tožnik. Ekonomsko najugodnejše ponudbe ni mogoče enačiti z najnižjo ceno, v določenih primerih pa naročnik celo ne sme uporabiti zgolj cene kot edinega merila. Prav tako gospodarnosti in smotrnosti uporabe javnih sredstev ni mogoče enačiti z najnižjo ceno, še posebej pa ne, ko je predmet koncesije takšne vrste kot v konkretnem primeru in ko se v okviru cene dejansko konkurira zgolj z do maksimalno 10 % popustom na že določene cene režijske ure. Izpostavlja, da pomembnost merila iz VII. točke Javnega razpisa oziroma četrtega odstavka 3. člena Uredbe izhaja že iz opisanega namena ter iz tega, da je to merilo posebej zapisano v ločenem odstavku po 3. členu Uredbe oziroma ločeni točki Javnega razpisa, predvsem pred ostalimi merili.

17.V vlogi z dne 3. 5. 2021 stranka z interesom v zvezi s kriterijem pokritja večjega območja pojasnjuje, da je treba prijave veterinarskih organizacij ocenjevati glede na celotno prijavo, torej tudi glede na celotno območje, na katerega se prijavljajo. Prereka tudi navedbe glede nedopustnega podvajanja točk za isto stvar, saj je odločilno, za kako veliko območje se prijavitelj prijavlja, pri čemer je v primeru, da se prijavlja za območje dveh ali več celih upravnih enot, dodatna zahteva, da ima vsaj v dveh od teh sedež ali podružnico. Tudi namen, ki ga ti merili zasledujeta, je različen. Nasprotuje tudi navedbam tožnika glede konkurence in pojasnjuje, da je že v Uredbi predvideno in zahtevano, da na določenem območju koncesijo izvaja le en koncesionar, s čimer se zagotovi pregled nad izvedenimi storitvami na posameznem območju in prepreči podvajanje storitev oziroma po drugi strani, da se uporabniki izvedb storitev ne bi izognili. V zvezi z merilom ekonomsko najugodnejše ponudbe navaja, da je treba upoštevati še druge kriterije, še toliko bolj, ko veljavno ceno režijske ure vsako leto določi toženka in prijavitelji lahko konkurirajo le z višino popusta. Cena zato ne more in ne sme biti najpomembnejši oziroma odločilni kriterij.

17.V vlogi z dne 3. 5. 2021 stranka z interesom v zvezi s kriterijem pokritja večjega območja pojasnjuje, da je treba prijave veterinarskih organizacij ocenjevati glede na celotno prijavo, torej tudi glede na celotno območje, na katerega se prijavljajo. Prereka tudi navedbe glede nedopustnega podvajanja točk za isto stvar, saj je odločilno, za kako veliko območje se prijavitelj prijavlja, pri čemer je v primeru, da se prijavlja za območje dveh ali več celih upravnih enot, dodatna zahteva, da ima vsaj v dveh od teh sedež ali podružnico. Tudi namen, ki ga ti merili zasledujeta, je različen. Nasprotuje tudi navedbam tožnika glede konkurence in pojasnjuje, da je že v Uredbi predvideno in zahtevano, da na določenem območju koncesijo izvaja le en koncesionar, s čimer se zagotovi pregled nad izvedenimi storitvami na posameznem območju in prepreči podvajanje storitev oziroma po drugi strani, da se uporabniki izvedb storitev ne bi izognili. V zvezi z merilom ekonomsko najugodnejše ponudbe navaja, da je treba upoštevati še druge kriterije, še toliko bolj, ko veljavno ceno režijske ure vsako leto določi toženka in prijavitelji lahko konkurirajo le z višino popusta. Cena zato ne more in ne sme biti najpomembnejši oziroma odločilni kriterij.

18.Sodišče je tožbo in nadaljnje vloge strank v tem postopku poslalo tudi stranki z interesom B., d. o. o., ki na tožbo ni odgovorila.

18.Sodišče je tožbo in nadaljnje vloge strank v tem postopku poslalo tudi stranki z interesom B., d. o. o., ki na tožbo ni odgovorila.

Zahteva za oceno ustavnosti

Zahteva za oceno ustavnosti

19.Sodišče je v zvezi s tem sporom na Ustavno sodišče predložilo zahtevo za oceno ustavnosti 66. člena ZVet-1. Predmetni postopek je zato s sklepom IV U 99/2020-34 z dne 10. 3. 2023 prekinilo in ga nadaljevalo s sklepom IV U 99/2020-39 z dne 22. 7. 2024, po tem ko je Ustavno sodišče v odločbi U-I-377/22-14 z dne 1. 2. 2024 ugotovilo, da ZVet-1 ni v neskladju z Ustavo RS. Po stališču Ustavnega sodišča je namen meril omogočiti primerjavo med prijavami in določiti, katere okoliščine so pomembne pri izbiri koncesionarja. Določanje meril zasleduje javni interes in preprečuje arbitrarno dodeljevanje koncesij. Ker merila za izbiro koncesionarja ne smejo biti v nasprotju z zakonom in Ustavo RS, pa sta lahko Uredba in Javni razpis predmet sodnega nadzora.

19.Sodišče je v zvezi s tem sporom na Ustavno sodišče predložilo zahtevo za oceno ustavnosti 66. člena ZVet-1. Predmetni postopek je zato s sklepom IV U 99/2020-34 z dne 10. 3. 2023 prekinilo in ga nadaljevalo s sklepom IV U 99/2020-39 z dne 22. 7. 2024, po tem ko je Ustavno sodišče v odločbi U-I-377/22-14 z dne 1. 2. 2024 ugotovilo, da ZVet-1 ni v neskladju z Ustavo RS. Po stališču Ustavnega sodišča je namen meril omogočiti primerjavo med prijavami in določiti, katere okoliščine so pomembne pri izbiri koncesionarja. Določanje meril zasleduje javni interes in preprečuje arbitrarno dodeljevanje koncesij. Ker merila za izbiro koncesionarja ne smejo biti v nasprotju z zakonom in Ustavo RS, pa sta lahko Uredba in Javni razpis predmet sodnega nadzora.

Glavna obravnava

Glavna obravnava

20.Sodišče je v zadevi razpisalo narok za glavno obravnavo, ki so se ga udeležili tožnik ter stranki z interesom A., d. o. o. in B., d. o. o.

20.Sodišče je v zadevi razpisalo narok za glavno obravnavo, ki so se ga udeležili tožnik ter stranki z interesom A., d. o. o. in B., d. o. o.

21.Tožnik se je na naroku skliceval na sodbo Upravnega sodišča RS IV U 100/2020 z dne 7. 10. 2024 in I U 1277/2020 z dne 26. 8. 2024 ter sodišču predlagal, da sledi tej sodni praksi. Tožnik je nasprotoval na naroku podanim navedbam stranke z interesom A., d. o. o., nasprotoval je pa tudi sklicevanju na starejšo sodno prakso, saj je sodišče dolžno upoštevati aktualno sodno prakso, na katero se sklicujeta tožnik in stranka z interesom B., d. o. o.

21.Tožnik se je na naroku skliceval na sodbo Upravnega sodišča RS IV U 100/2020 z dne 7. 10. 2024 in I U 1277/2020 z dne 26. 8. 2024 ter sodišču predlagal, da sledi tej sodni praksi. Tožnik je nasprotoval na naroku podanim navedbam stranke z interesom A., d. o. o., nasprotoval je pa tudi sklicevanju na starejšo sodno prakso, saj je sodišče dolžno upoštevati aktualno sodno prakso, na katero se sklicujeta tožnik in stranka z interesom B., d. o. o.

22.Stranka z interesom A., d. o. o. je izpostavila, da je sodišče v zadevah, na katere opozarja tožnik, ugotovilo, da merilo pokritosti večjega območja ni diskriminatorno, teh ugotovitev pa ni upoštevalo pri tolmačenju četrtega in petega odstavka 3. člena Uredbe, saj je napačno zaključilo, da nikjer iz Uredbe ne izhaja, da se prednostno merilo nanaša samo na območje, za katerega se podeljuje konkretna koncesija. Odločitve Upravnega sodišča RS, ki jih je izpostavil tožnik, so v nasprotju z dosedanjo sodno prakso Upravnega sodišča RS (na primer I U 1545/2010, II U 414/2010 in I U 1563/2010), kjer je zavzelo povsem diametralno stališče. Da merilo ni diskriminatorno, izhaja tudi iz tega, da je predhodno koncesijo pridobila manjša veterinarska organizacija. Glede merila dosegljivosti veterinarja je stranka z interesom izpostavila, da je toženka na svoji spletni strani pred iztekom roka za prijavo na Javni razpis objavila odgovor, da se za vsako ambulanto, v kateri je veterinar dosegljiv od ponedeljka do petka v obsegu 8 ur dnevno, dobi eno točko. Vprašanja in odgovori so sestavni del Javnega razpisa in šteje, da je koncedent z objavo odgovora v tem delu dopolnil Javni razpis. Sodna praksa ni zavezujoča, zato sodišče poziva, da naj ne sledi slepo zadnji sodni praksi, ki je napačna.

22.Stranka z interesom A., d. o. o. je izpostavila, da je sodišče v zadevah, na katere opozarja tožnik, ugotovilo, da merilo pokritosti večjega območja ni diskriminatorno, teh ugotovitev pa ni upoštevalo pri tolmačenju četrtega in petega odstavka 3. člena Uredbe, saj je napačno zaključilo, da nikjer iz Uredbe ne izhaja, da se prednostno merilo nanaša samo na območje, za katerega se podeljuje konkretna koncesija. Odločitve Upravnega sodišča RS, ki jih je izpostavil tožnik, so v nasprotju z dosedanjo sodno prakso Upravnega sodišča RS (na primer I U 1545/2010, II U 414/2010 in I U 1563/2010), kjer je zavzelo povsem diametralno stališče. Da merilo ni diskriminatorno, izhaja tudi iz tega, da je predhodno koncesijo pridobila manjša veterinarska organizacija. Glede merila dosegljivosti veterinarja je stranka z interesom izpostavila, da je toženka na svoji spletni strani pred iztekom roka za prijavo na Javni razpis objavila odgovor, da se za vsako ambulanto, v kateri je veterinar dosegljiv od ponedeljka do petka v obsegu 8 ur dnevno, dobi eno točko. Vprašanja in odgovori so sestavni del Javnega razpisa in šteje, da je koncedent z objavo odgovora v tem delu dopolnil Javni razpis. Sodna praksa ni zavezujoča, zato sodišče poziva, da naj ne sledi slepo zadnji sodni praksi, ki je napačna.

23.Stranka z interesom B., d. o. o. je ob sklicevanju na odločbo Ustavnega sodišča U-I-377/2022 z dne 1. 2. 2024 navedla, da merila iz VII. in VIII. poglavja Javnega razpisa niso sorazmerna, saj ni jasno, kako bi lahko pri koncesiji, dodeljeni za določeno območje, prednost pomenila, da se je izbrani koncesionar prijavil na območje, ki je večje od dodeljenega. Takšna ureditev je tudi ob upoštevanju sodne prakse Upravnega sodišča RS diskriminatorna. V zvezi s kriterijem pokritosti večjega območja se sklicuje na zadeve Upravnega sodišča RS I U 1277/2020, IV U 101/2020 in II U 276/2020.

23.Stranka z interesom B., d. o. o. je ob sklicevanju na odločbo Ustavnega sodišča U-I-377/2022 z dne 1. 2. 2024 navedla, da merila iz VII. in VIII. poglavja Javnega razpisa niso sorazmerna, saj ni jasno, kako bi lahko pri koncesiji, dodeljeni za določeno območje, prednost pomenila, da se je izbrani koncesionar prijavil na območje, ki je večje od dodeljenega. Takšna ureditev je tudi ob upoštevanju sodne prakse Upravnega sodišča RS diskriminatorna. V zvezi s kriterijem pokritosti večjega območja se sklicuje na zadeve Upravnega sodišča RS I U 1277/2020, IV U 101/2020 in II U 276/2020.

24.Zakoniti zastopnik stranke z interesom A., d. o. o., E. E., je dodal še, da sodba, na katero se sklicujejo stranke, ne more biti relevantna, ker je napačna. Nasprotuje ugotovitvi, da je imel koncedent v pripravi Javnega razpisa v mislih, da je največje območje za katerega se poda prijava, lahko upravna enota. Če bi bila prijava omejena samo na upravno enoto, v kateri ima družba sedež ali podružnico, zakaj se je D. prijavila tudi za Upravno enoto Celje, kjer nima ne sedeža in ne podružnice A., d. o. o. ima na današnji dan na upravno enoto dve podružnici. Če bi bila možna prijava le na eno upravno enoto, bi bila hendikepirana in bi za opravljene storitve v preteklosti imela pravico do povračila izgubljenega dohodka. Pojasnjeval je tudi okoliščine, ki so vodile posamezne prijavitelje k prijavam ter kalkulacije cen in kadra, da bi zadostili pogojem razpisa. Na tej podlagi je tudi C., d. o. o. pristopil k družitvi z A., d. o. o.

24.Zakoniti zastopnik stranke z interesom A., d. o. o., E. E., je dodal še, da sodba, na katero se sklicujejo stranke, ne more biti relevantna, ker je napačna. Nasprotuje ugotovitvi, da je imel koncedent v pripravi Javnega razpisa v mislih, da je največje območje za katerega se poda prijava, lahko upravna enota. Če bi bila prijava omejena samo na upravno enoto, v kateri ima družba sedež ali podružnico, zakaj se je D. prijavila tudi za Upravno enoto Celje, kjer nima ne sedeža in ne podružnice A., d. o. o. ima na današnji dan na upravno enoto dve podružnici. Če bi bila možna prijava le na eno upravno enoto, bi bila hendikepirana in bi za opravljene storitve v preteklosti imela pravico do povračila izgubljenega dohodka. Pojasnjeval je tudi okoliščine, ki so vodile posamezne prijavitelje k prijavam ter kalkulacije cen in kadra, da bi zadostili pogojem razpisa. Na tej podlagi je tudi C., d. o. o. pristopil k družitvi z A., d. o. o.

Dokazni sklep

Dokazni sklep

25.V dokaznem postopku je sodišče pregledalo listine upravnega spisa in priloge sodnega spisa, in sicer priloge tožnika od A1-A3 in A5-A6 in priloge stranke z interesom A., d. o. o. C1-C7.

25.V dokaznem postopku je sodišče pregledalo listine upravnega spisa in priloge sodnega spisa, in sicer priloge tožnika od A1-A3 in A5-A6 in priloge stranke z interesom A., d. o. o. C1-C7.

26.V zvezi z dokazom tožnika v prilogi A4 (Poročilo detektiva št. 02-0355/20) sodišče pojasnjuje, da v skladu s tretjim odstavkom 20. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) stranke v upravnem sporu ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo akta. Tudi 52. člen ZUS-1, ki podrobneje določa način in pogoje za uveljavljanje tožbenih novot, določa, da lahko tožnik v tožbi navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar pa mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta. Nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta. Ker je navedena listina nastala po izdaji izpodbijane odločbe in je bila toženki v času odločanja objektivno nedosegljiva, predstavlja nedovoljeno novoto pri presoji pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločbe. Sodišče je zato ta dokazni predlog zavrnilo.

26.V zvezi z dokazom tožnika v prilogi A4 (Poročilo detektiva št. 02-0355/20) sodišče pojasnjuje, da v skladu s tretjim odstavkom 20. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) stranke v upravnem sporu ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo akta. Tudi 52. člen ZUS-1, ki podrobneje določa način in pogoje za uveljavljanje tožbenih novot, določa, da lahko tožnik v tožbi navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar pa mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta. Nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta. Ker je navedena listina nastala po izdaji izpodbijane odločbe in je bila toženki v času odločanja objektivno nedosegljiva, predstavlja nedovoljeno novoto pri presoji pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločbe. Sodišče je zato ta dokazni predlog zavrnilo.

K I. točki izreka:

K I. točki izreka:

27.Tožba je utemeljena.

27.Tožba je utemeljena.

28.V tem upravnem sporu je predmet presoje odločitev toženke, da koncesijo za opravljanje javne veterinarske službe za zagotavljanje najmanjšega obsega zdravstvenega varstva živali na območju Republike Slovenije, ki se financira iz proračunskih sredstev na podlagi določb 66. člena ZVet-1 in 3. člena Uredbe, za območje občin Dobrna, Štore, Vojnik, podeli stranki z interesom A., d. o. o. in da zavrne vlogo tožnika ter veterinarskih organizacij B., d. o. o. in C., d. o. o.

28.V tem upravnem sporu je predmet presoje odločitev toženke, da koncesijo za opravljanje javne veterinarske službe za zagotavljanje najmanjšega obsega zdravstvenega varstva živali na območju Republike Slovenije, ki se financira iz proračunskih sredstev na podlagi določb 66. člena ZVet-1 in 3. člena Uredbe, za območje občin Dobrna, Štore, Vojnik, podeli stranki z interesom A., d. o. o. in da zavrne vlogo tožnika ter veterinarskih organizacij B., d. o. o. in C., d. o. o.

29.Med strankami ni sporno, da je na Javnem razpisu A., d. o. o. prejela 36,5 točke, ostale veterinarske organizacije pa vsaka po 35 točk.

29.Med strankami ni sporno, da je na Javnem razpisu A., d. o. o. prejela 36,5 točke, ostale veterinarske organizacije pa vsaka po 35 točk.

30.Javni razpis je bil objavljen na podlagi 66. člena ZVet-1 in 3. člena Uredbe. Uredba v 3. členu določa, da mora biti izvajanje dejavnosti, ki se financirajo iz proračunskih sredstev, organizirano tako, da je na območju ene upravne enote zagotovljeno delo najmanj ene veterinarske organizacije s koncesijo na način, da ne prihaja do podvajanj del na posameznih kmetijskih gospodarstvih. Javni razpis za dodelitev koncesije iz prejšnjega odstavka objavi Uprava RS za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin<sup>2</sup> za celotno območje Republike Slovenije z navedbo števila kmetijskih gospodarstev, ki v upravnih enotah in občinah redijo rejne živali in so vpisani v register kmetijskih gospodarstev v skladu z zakonom, ki ureja kmetijstvo. Veterinarske organizacije morajo v prijavi na Javni razpis navesti območje, na katerem želijo opravljati dejavnosti, ki se financirajo iz proračunskih sredstev, in sicer kot območje upravne enote ali del upravne enote z navedbo območja celotnih občin, ki je zaokrožena celota (drugi odstavek 3. člena Uredbe).

30.Javni razpis je bil objavljen na podlagi 66. člena ZVet-1 in 3. člena Uredbe. Uredba v 3. členu določa, da mora biti izvajanje dejavnosti, ki se financirajo iz proračunskih sredstev, organizirano tako, da je na območju ene upravne enote zagotovljeno delo najmanj ene veterinarske organizacije s koncesijo na način, da ne prihaja do podvajanj del na posameznih kmetijskih gospodarstvih. Javni razpis za dodelitev koncesije iz prejšnjega odstavka objavi Uprava RS za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin<sup>2</sup> za celotno območje Republike Slovenije z navedbo števila kmetijskih gospodarstev, ki v upravnih enotah in občinah redijo rejne živali in so vpisani v register kmetijskih gospodarstev v skladu z zakonom, ki ureja kmetijstvo. Veterinarske organizacije morajo v prijavi na Javni razpis navesti območje, na katerem želijo opravljati dejavnosti, ki se financirajo iz proračunskih sredstev, in sicer kot območje upravne enote ali del upravne enote z navedbo območja celotnih občin, ki je zaokrožena celota (drugi odstavek 3. člena Uredbe).

31.V skladu s četrtim odstavkom 3. člena Uredbe ima pri podelitvi koncesije prednost veterinarska organizacija, ki lahko zagotovi izvajanje veterinarskih dejavnosti na območju cele upravne enote oziroma večjega števila občin, ob upoštevanju prednostnih meril petega odstavka 3. člena Uredbe. Peti odstavek 3. člena Uredbe pa določa, da se, če kandidira na Javnem razpisu več veterinarskih organizacij za isto območje, pri izbiri upoštevajo prednostna merila, določena v tem odstavku, to pa so med drugim tudi v tej zadevi relevantna (sporna) merila: 1. bližina in dostopnost veterinarske organizacije, 2. način zagotavljanja nepretrgane veterinarske dejavnosti za terensko diagnostiko in preiskave, s katerimi se potrdi bolezen ali ovrže sum, in 3. osnova za izračun cen za opravljanje veterinarskih dejavnosti iz javnega razpisa.

31.V skladu s četrtim odstavkom 3. člena Uredbe ima pri podelitvi koncesije prednost veterinarska organizacija, ki lahko zagotovi izvajanje veterinarskih dejavnosti na območju cele upravne enote oziroma večjega števila občin, ob upoštevanju prednostnih meril petega odstavka 3. člena Uredbe. Peti odstavek 3. člena Uredbe pa določa, da se, če kandidira na Javnem razpisu več veterinarskih organizacij za isto območje, pri izbiri upoštevajo prednostna merila, določena v tem odstavku, to pa so med drugim tudi v tej zadevi relevantna (sporna) merila: 1. bližina in dostopnost veterinarske organizacije, 2. način zagotavljanja nepretrgane veterinarske dejavnosti za terensko diagnostiko in preiskave, s katerimi se potrdi bolezen ali ovrže sum, in 3. osnova za izračun cen za opravljanje veterinarskih dejavnosti iz javnega razpisa.

32.Ob izenačenosti pogojev iz petega odstavka 3. člen Uredbe se prijavitelje pozove, da predložijo sporazum o določitvi območja po posameznih občinah. Če prijavitelji v 30 dneh takšnega sporazuma ne predložijo, se določi veterinarska organizacija za območje posamezne občine glede na kadrovske zmogljivosti, njeno bližino in dostopnost (šesti odstavek 30. člena Uredbe).

32.Ob izenačenosti pogojev iz petega odstavka 3. člen Uredbe se prijavitelje pozove, da predložijo sporazum o določitvi območja po posameznih občinah. Če prijavitelji v 30 dneh takšnega sporazuma ne predložijo, se določi veterinarska organizacija za območje posamezne občine glede na kadrovske zmogljivosti, njeno bližino in dostopnost (šesti odstavek 30. člena Uredbe).

33.V tem postopku ni sporno, da so vse štiri prijavljene veterinarske organizacije izpolnjevale splošne pogoje, ki so določeni v IV. točki Javnega razpisa. Po določbah Javnega razpisa se za območje posamezne upravne enote oziroma večjega števila občin izbere tista veterinarska organizacija, ki izpolnjuje vse pogoje in zbere največ točk po prednostnih merilih iz VII. in VIII. točke Javnega razpisa.

33.V tem postopku ni sporno, da so vse štiri prijavljene veterinarske organizacije izpolnjevale splošne pogoje, ki so določeni v IV. točki Javnega razpisa. Po določbah Javnega razpisa se za območje posamezne upravne enote oziroma večjega števila občin izbere tista veterinarska organizacija, ki izpolnjuje vse pogoje in zbere največ točk po prednostnih merilih iz VII. in VIII. točke Javnega razpisa.

34.Toženka je ugotovila, da ima veterinarska organizacija A., d. o. o. največje število točk po prednostnih merilih, zato ji je z izpodbijano odločbo podelila koncesijo. Tožnik pa toženki očita nepravilno vrednotenje po treh prednostnih merilih: pokritost večjega območja, dosegljivost veterinarja in osnova za izračun cene.

34.Toženka je ugotovila, da ima veterinarska organizacija A., d. o. o. največje število točk po prednostnih merilih, zato ji je z izpodbijano odločbo podelila koncesijo. Tožnik pa toženki očita nepravilno vrednotenje po treh prednostnih merilih: pokritost večjega območja, dosegljivost veterinarja in osnova za izračun cene.

Glede pokritosti večjega območja

Glede pokritosti večjega območja

35.V skladu s četrtim odstavkom 3. člena Uredbe ima prednost pri podelitvi koncesije veterinarska organizacija, ki lahko zagotovi izvajanje veterinarskih dejavnosti na območju cele upravne enote oziroma večjega števila občin, ob upoštevanju prednostnih meril iz petega odstavka tega člena.

35.V skladu s četrtim odstavkom 3. člena Uredbe ima prednost pri podelitvi koncesije veterinarska organizacija, ki lahko zagotovi izvajanje veterinarskih dejavnosti na območju cele upravne enote oziroma večjega števila občin, ob upoštevanju prednostnih meril iz petega odstavka tega člena.

36.V zvezi s prednostnim merilom iz četrtega odstavka 3. člena Uredbe je toženka v VII. poglavju Javnega razpisa določila: "Pokritje večjega območja, za katerega se prijavlja in izpolnjuje pogoje (točke iz posameznih alinej se ne seštevajo): - za območje dveh ali več celih upravnih enot, ki predstavljajo zaokroženo celoto tako, da ima v vsaj dveh od teh sedež ali podružnico: 14 točk; - za območje ene cele upravne enote, v kateri ima sedež ali podružnico: 12 točk; - za območje 5 občin ali več, ki predstavljajo zaokroženo celoto in niso hkrati območje cele upravne enote: 10 točk; - za območje 4 občin, ki predstavljajo zaokroženo celoto in niso hkrati območje cele upravne enote: 8 točk; - za območje 3 občin, ki predstavljajo zaokroženo celoto in niso hkrati območje cele upravne enote: 6 točk; - za območje 2 občin, ki predstavljata zaokroženo celoto in nista hkrati območje cele upravne enote: 4 točke. Zaokrožena celota je območje dveh ali več občin ali upravnih enot, ki mejijo ena na drugo."

37.Med strankami ni sporno, da je izbrani koncesionar, ki se je prijavil na območje Upravne enote Celje, Upravne enote Šmarje pri Jelšah in Upravne enote Šentjur pri Celju, na podlagi prve alineje VII. poglavja razpisa dobil 14 točk. Tožnik, ki se je prijavil za območje Upravne enote Šentjur pri Celju, pa je na podlagi druge alineje VII. poglavja Javnega razpisa prejel 12 točk.

38.Z izpodbijano odločbo je bila podeljena koncesija za območje občin Dobrna, Štore in Vojnik, torej za Upravno enoto Celje, kjer izbrani koncesionar nima sedeža, ampak podružnico. Toženka je stranki z interesom kljub temu priznala 14 točk, ker se je prijavil (tudi) za območje cele Upravne enote Šmarje pri Jelšah, kjer ima sicer svoj sedež, in za območje Upravne enote Šentjur pri Celju. Med strankama je sporno, ali je diskriminatorno prednostno merilo iz VII. poglavja Javnega razpisa. V zvezi s tem tožnik trdi, da so pogoji iz Javnega razpisa, ki daje dodatne točke za pokrivanje dodatnih upravnih enot, v nasprotju z Uredbo, ki tega ne določa.

39.Ustavno sodišče je v 20. točki zgoraj citirane odločbe izpostavilo, da je toženka pri določanju meril za izbor koncesionarjev vezana na določila oziroma temeljna načela Zakona o javno-zasebnem partnerstvu (v nadaljevanju ZJZP), ki naj zagotavljajo preglednost, konkurenčnost, nediskriminatornost in poštenost postopkov nastajanja ter sklepanja in izvajanja posameznih oblik javno-zasebnega partnerstva. Ta merila sicer izhajajo že iz temeljnih ustavnih načel, zlasti enakosti pred zakonom (14. člen Ustave RS) in podjetništva (74. člen Ustave RS). To pomeni, da je koncedent pri določanju in vrednotenju meril za izbiro koncesionarja vezan na Ustavo RS in zakon, zato mora sodišče zakonitost meril iz Javnega razpisa presojati v skladu z načeli iz ZJZP.

40.V skladu z načelom enakosti, ki ga ureja prvi odstavek 12. člena ZJZP, javni partner zagotovi, da med kandidati v vseh elementih in fazah postopka sklepanja in izvajanja javno-zasebnega partnerstva ni razlikovanja in ne ustvarja okoliščin, ki pomenijo krajevno, predmetno, osebno diskriminacijo kandidatov, diskriminacijo, ki izvira iz klasifikacije dejavnosti, ki jo izvaja kandidat, ali drugo diskriminacijo. Enakopravno obravnavanje pomeni ne le enake pogoje, ampak tudi jasna merila za vse.<sup>3</sup> V skladu s prvim odstavkom 14. člena ZJZP sme javni partner po načelu sorazmernosti v postopku sklepanja in pri izvajanju javno-zasebnega partnerstva uporabiti le tiste ukrepe za dosego cilja, določenega z zakonom ali na njegovi podlagi izdanim predpisom, ki: - objektivno vodijo do tega cilja, - najmanj omejijo oziroma prizadenejo zasebnega partnerja oziroma predstavljajo najblažji ukrep za dosego tega cilja in so po svojem obsegu in posledicah primerljivi s pomenom cilja. Kriterij mora biti torej razumno povezan s predmetom urejanja.<sup>4</sup>

41.Sodišče pritrjuje stališču toženke, da imajo zaradi zagotavljanja enotnega in učinkovitega ukrepanja v primeru pojava kužnih bolezni veterinarske organizacije, ki lahko zagotovijo izvedbo koncesijskih storitev na večjem območju, prednost pred tistimi, ki bi izvajale te storitve na manjšem območju. Takšno stališče je skladno tudi z določili ZVet-1 in Uredbe, iz katerih izhaja, da je cilj določitve mreže javne veterinarske službe zagotavljanje nemotenega in nepretrganega izvajanja veterinarskih dejavnosti v okviru javne veterinarske službe. S tem namenom pa je toženka objavila sporni Javni razpis; njegov namen je izbrati za koncesionarja najustreznejšo veterinarsko organizacijo za določeno območje, ki zagotavlja učinkovit, pravočasen in kvaliteten najmanjši obvezen obseg varstva živali. Toženka je po presoji sodišča prepričljivo pojasnila, da v primeru pojava kužnih bolezni v najmanjši obvezen obseg varstva živali sodijo tudi dolgotrajni in obsežni ukrepi za zatiranje bolezni in ukrepi za preprečevanje širjenja bolezni, ki so vezani na območja občin in upravnih enot. Na območjih, ki so določena kot kužni krogi in ogrožena območja, je treba zagotoviti enotne, hitre in učinkovite ukrepe ter enotne pristope. Po presoji sodišča so izbira kvalitetnega in učinkovitega koncesionarja za določeno območje ter pravočasni, učinkoviti in enotni ukrepi v javnem interesu.

42.Merilo, po katerem bi imele prednost organizacije, ki imajo koncesijo na večjem območju, tako po presoji sodišča ne bi ustvarjalo okoliščin, ki bi pomenile diskriminacijo kandidatov oziroma kršitev načela enakosti v smislu 12. člena ZJZP v zvezi s 14. členom Ustave RS. Prav tako merilo zadošča načelu sorazmernosti, saj objektivno gledano vodi do zastavljenega cilja.

43.Navedena utemeljitev pa je razumna oziroma v povezavi s kriterijem tedaj, ko se koncesija podeljuje za širše območje, zaradi katerega je prijaviteljeva vloga sploh ovrednotena z več točkami, kot je vloga prijavitelja, ki se je prijavil na razpis za izvajanje koncesije na ožjem območju.

44.Navedeni argument, da naj bi imele zaradi zagotavljanja enotnega in učinkovitega ukrepanja v primeru pojava kužnih bolezni prednost veterinarske organizacije, ki lahko zagotovijo izvedbo koncesijskih storitev na večjem območju, prednost pred tistimi, ki bi izvajale te storitve na manjšem območju, je po presoji sodišča razumen, toženka pa ga je utemeljila s strokovnimi argumenti. Merilo, po katerem imajo prednost organizacije, ki "pokrivajo" - torej imajo koncesijo na večjem območju - po presoji sodišča samo po sebi tudi ne ustvari okoliščin, ki bi pomenile diskriminacijo kandidatov oziroma kršitev načela enakosti v smislu 12. člena ZJZP. Prav tako bi merilo lahko zadostilo načelu sorazmernosti, saj objektivno gledano vodi do zastavljenega cilja, tj. enotnega, strokovnega in usklajenega delovanja izbrane veterinarske organizacije.

45.Vendar pa tožnik pravilno opozarja na določbo četrtega odstavka 3. člena Uredbe, po kateri je pravno pomembno le območje cele upravne enote, torej ene upravne enote, oziroma (ali) večjega števila občin znotraj te upravne enote, pri čemer je treba pri določanju tega merila upoštevati tudi merila iz petega odstavka 3. člena Uredbe. Ta določa, da se pri izbiri upoštevajo prednostna merila, če kandidira na Javnem razpisu več veterinarskih organizacij za isto območje. Merilo pokritosti večjega območja se torej uporabi le, če za določeno območje kandidira več kandidatov. To po presoji sodišča pomeni, da je to merilo lahko urejeno le tako, da se v zvezi s pokritostjo večjega območja ovrednoti le tisto območje, na katerem kandidira več kandidatov in za katero se dodeljuje koncesija. Sodišče je v zadevi II U 276/2020 z dne 24. 8. 2022 sprejelo stališče, da je treba pri uporabi prednostnih meril upoštevati konkretno območje, za katerega se koncesija podeljuje, temu stališču pa je nadalje sledilo tudi v sodbah IV U 100/2020-59 z dne 7. 10. 2024 in IV U 101/2020-43 z dne 27. 9. 2024. To območje je lahko le območje ene cele upravne enote ali območje večjega števila občin znotraj te upravne enote. Da to drži, je razvidno tudi iz prvega odstavka 3. člena Uredbe, ki določa, da mora biti izvajanje dejavnosti, ki se financirajo iz proračunskih sredstev, organizirano tako, da je na območju ene upravne enote zagotovljeno delo najmanj ene veterinarske organizacije.

46.Stranka z interesom v zvezi z obravnavanim prednostnim merilom sicer navaja starejšo sodno prakso, sodišču pa predlaga, da ne sledi stališčem novejše sodne prakse. V zvezi s tem sodišče najprej pojasnjuje, da sodna praksa ni statična in nesprejemljiva, nadalje pa poudarja, da je v zvezi z obravnavanim merilom predmet presoje že ugotovljeno in zgoraj pojasnjeno neskladje med Javnim razpisom in Uredbo. Ob taki ugotovitvi sodišče tudi ne vidi razloga, da bi odstopilo od pojasnjenih stališč novejše sodne prakse, ki jim je v celoti sledilo.

47.Po povedanem sodišče zaključuje, da je prva alineja VII. poglavja Javnega razpisa (ta dopušča ovrednotenje veterinarske organizacije, ki se je prijavila na območje dveh ali več celih upravnih enot, ki predstavljajo zaokroženo enoto tako, da ima v vsaj dveh od teh sedež ali podružnico) v nasprotju z Uredbo. Iz Uredbe namreč izhaja, da je največje območje, za katerega se dodeli koncesija, območje ene cele upravne enote. Posledično je izbrani koncesionar po tem spornem merilu nezakonito pridobil 2 dodatni točki.

Glede dosegljivosti veterinarja

48.Med strankami je sporno tudi merilo dosegljivosti veterinarja iz 3. točke VIII. poglavja Javnega razpisa, ki določa: "Način zagotavljanja nepretrgane veterinarske dejavnosti za terensko diagnostiko in preiskave, s katerimi se potrdi bolezen ali ovrže sum (točke iz posameznih alinej se ne seštevajo): - dosegljivost veterinarja v ambulanti, s katero se prijavlja v občini tekom delovnega časa od ponedeljka do petka v obsegu 8 ur dnevno: 1 točka".

49.Sodišče je v zadevi II U 276/2020 z dne 24. 8. 2022 sprejelo stališče, da iz določb Javnega razpisa izhaja, da se to merilo presoja glede na dosegljivost veterinarja v ambulanti, s katero se prijavlja za posamezno območje, kar pomeni, da je pravno pomembna le dosegljivost veterinarja in ne lega ambulante v ambulanti, s katero se ta za posamezno občino (ali več njih) prijavlja (tudi če je ta izven nje). V obravnavani zadevi sodišče sledi razlagi tega merila, saj ni razlogov, da bi od tega stališča odstopilo. Vendar pa tožnik utemeljeno opozarja, da je toženka stranki z interesom po merilu iz prve alineje 3. točke VIII. poglavja Javnega razpisa neupravičeno dodelila 4 točke za ambulanto in tri podružnice, s katerimi se je prijavil na območje dodeljene koncesije. Iz Javnega razpisa namreč jasno izhaja, da je po prvi alineji 3. točke VIII. poglavja mogoče prejeti največ 1 točko, kar pomeni, da je toženka zmotno uporabila tudi merilo iz 1. alineje 3. točke VIII. poglavja Javnega razpisa. Ob tem sodišče izpostavlja, da je pri tem merilu še posebej poudarjeno, da se točke iz posameznih alinej ne seštevajo. Izbrani koncesionar je posledično po spornem merilu nezakonito pridobil 3 dodatne točke.

50.V zvezi z navedbami stranke z interesom, da je toženka na vprašanje zainteresiranega kandidata odgovorila, da se za vsako ambulanto, v kateri je veterinar dosegljiv od ponedeljka do petka v obsegu 8 ur dnevno, dobi eno točko, sodišče pripominja, da v skladu z izrecnim določilom petega odstavka 3. člena Uredbe toženka ovrednotenje prednostnih meril določi v javnem razpisu. Navedbe stranke z interesom, da je toženka naknadno, z javno objavljenim odgovori na vprašanja zainteresiranih kandidatov, dopolnila merila iz Javnega razpisa, so glede na jasno pravno podlago neutemeljene.

Glede osnove za izračun cene

51.Sodišče zavrača argument tožnika, da je toženka v premajhni meri upoštevala popust in tožniku na tej podlagi dala premalo točk, saj je vezana na ZJN. V konkretni zadevi ne gre za javno naročilo, temveč za podelitev koncesije na podlagi javnega razpisa. Popust in s tem ponder cene še ne pomeni ekonomsko najugodnejše ponudbe. Ta je namreč odvisna tudi od meril, ki jih javni partner uporabi v postopku javnega razpisa. Uporaba najnižje cene kot edinega merila za opredelitev ekonomsko najugodnejše ponudbe ponavadi ne vodi tudi do smotrnejše rabe javnih sredstev, kar je sicer cilj javnega naročanja. Cena je namreč le eno od meril, ki vplivajo na odločitev o nakupu, javni partner pa ima (zlasti pri zahtevnejših javnih naročilih) običajno tudi dodatne zahteve, ki morajo biti upoštevane v postopku javnega naročanja skozi dodatno oblikovana merila. Sodišče poudarja tudi, da Uredba toženko pooblašča, da sama ovrednoti posamezno prednostno merilo, glede na doprinos k skupnemu vrednotenju, kar je tudi storila, saj ji je glede na določila Uredbe treba dopustiti določeno polje proste presoje pri tem, kako bo ovrednotila posamezno merilo. Sodišče zato pritrjuje navedbam toženke, da izvajani del Javnega razpisa predstavlja dodatno delo gospodarskemu subjektu, kjer se prijavitelj svobodno odloča, ali se bo prijavil. Popust pa je le eden od elementov prednostnih kriterijev, ki se od prijavitelja ne zahteva. V obravnavani zadevi ne gre za javno naročanje, saj pri koncesiji za storitev obsega plačilo pravice izkoriščanja storitve oziroma to pravico skupaj s plačilom.

52.Glede na vse navedeno je sodišče v skladu s 4. točko prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo na podlagi tretjega odstavka 64. člena ZUS-1 vrnilo toženki v ponoven postopek. V skladu s četrtim odstavkom 64. člena ZUS-1 je toženka v ponovnem postopku vezana na pravno mnenje sodišča.

53.Sodišče še dodaja, da na podlagi drugega odstavka 64. člena ZJZP odločbe oziroma drugega akta ne odpravi, temveč ugotovi njegovo nezakonitost, tožniku pa na njegovo zahtevo prisodi odškodnino oziroma ga glede uveljavljanja povračila napoti na pravdo, če bi odprava odločbe oziroma drugega akta pomenila nesorazmerno obremenitev zasebnega partnerja, ki je do tedaj izvrševal pogodbo o javno-zasebnem partnerstvu. Podobno pooblastilo ima sodišče sicer tudi po drugem odstavku 64. člena ZUS-1<sup>5</sup>.

54.V skladu z 8. členom Uredbe koncesijsko razmerje nastane z dnem, določenim s koncesijsko pogodbo, ki se sklene na podlagi pravnomočne odločbe o izbiri koncesionarja. Gre torej za izjemo od splošnega pravila, da odločba učinkuje z njeno dokončnostjo.<sup>6</sup> Ker bi izpodbijana odločba učinkovala šele s trenutkom njene pravnomočnosti, do posega v razmerje s tretjo osebo, nastalo na podlagi Javnega razpisa, ne bo prišlo. Sodišču zato ni treba opraviti presoje po 64. členu ZJZP in drugem odstavku 64. člena ZUS-1.

K II. točki izreka:

55.Če sodišče tožbi ugodi in izpodbijani upravni akt odpravi, se tožniku v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Prisojeni znesek plača toženka.

56.Ker je bila zadeva rešena po sodniku na naroku za glavno obravnavo, tožnika pa je v postopku zastopal odvetnik, se ji priznajo stroški v višini 385,00 EUR (četrti odstavek 3. člena Pravilnika). Z zahtevanim 22 % DDV (v višini 84,70 EUR) so skupni stroški postopka 469,70 EUR.

57.Tožnik je upravičen tudi do vračila plačane sodne takse, kar bo izvršeno po uradni dolžnosti (36. člen Zakona o sodnih taksah).

K III. točki izreka:

58.Ker ZUS-1 stroškov strank z interesom ne ureja, je sodišče stroškovni zahtevek stranke z interesom A., d. o. o. obravnavalo po določbah Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, in sicer ob upoštevanju ureditev stroškov stranskemu intervenientu.<sup>7</sup> Odločitev sodišča o stroški stranke z interesom A., d. o. o. temelji na prvem odstavku 154. člena ZPP, po kateri se o stroških določa po načelu uspeha, in 155. členu tega zakona, po katerem se priznavajo le potrebni stroški, ko o tem odloči sodišče po skrbni presoji vseh okoliščin. Ker stranka z interesom ob upoštevanju njenega interesa (zavrnitev tožbe) glede na odločitev sodišča ni uspela, tako ni upravičena do povračila stroškov postopka.

K IV. točki izreka:

59.Po isti pravni podlagi je sodišče presojalo tudi stroškovni zahtevek stranke z interesom B., d. o. o., ki je v tem naroku zasledoval isti interes kot tožnik, to je odprava izpodbijane odločbe. Ta je na naroku priglasila stroške kot do sedaj v pisnih vlogah (v zvezi s tem sodišče pripominja, da stranka z interesom v tem postopku ni vložila pisnih vlog in je v postopku prvič sodelovala šele na naroku), dodatno pa za narok v višini 3000 točk, povišano za urnino na naroku (200 točk), odsotnost iz pisarne (120 točk), potne stroške na relaciji Ljubljana - Celje - Ljubljana v višini 64,50 EUR, povišano za 2 % administrativnih stroškov in 22 % DDV.

60.Sodišče je stranki z interesom priznalo stroške upoštevajoč določila Odvetniške tarife (v nadaljevanju OT) in vrednost točke odvetniške storitve 0,60 EUR, ki velja v času odločanja sodišča (prvi odstavek 13. člena OT).

61.Ker gre po presoji sodišča za neocenljivo zadevo, je sodišče tožniku za zastopanje na naroku za glavno obravnavo po prvi alineji 3. točke tar. št. 34 OT v zvezi z drugo alinejo 1. točke tar. št. 34 OT priznalo nagrado v višini 500 točk, kar znaša 300,00 EUR, v presežku pa se zahtevek zavrne.

62.V skladu s četrtim odstavkom 6. člena OT pripada odvetniku za odsotnost iz pisarne v času potovanja za vsake začete pol ure 20 točk, pri čemer se v skladu s petim odstavkom 6. člena OT v čas odsotnosti iz pisarne ne všteva čas trajanja naroka oziroma dela za stranko. Priglašena višina urnine je po presoji sodišča razumna glede na oddaljenost sodišča od sedeža odvetnika, kot tudi ob upoštevanju časa potovanja na sodišče in iz sodišča. Na tej podlagi je sodišče priznalo še plačilo za odsotnost iz pisarne v višini 120 točk, kar ob vrednosti točke 0,60 EUR znaša 72,00 EUR.

63.V skladu s prvim odstavkom 6. člena OT gre odvetniku poleg plačila za zastopanje za porabljeni čas med zastopanjem na naroku urnina, in sicer za vsake začete nadaljnje pol ure nad eno uro v višini 50 točk. Narok se je začel ob 9:30 uri in končal ob 11:30 uri, torej je trajal dve uri. Sodišče je zato po poteku prve ure za vsake nadaljnje pol ure priznalo 100 točk, kar znaša 60,00 EUR.

64.Sodišče je na podlagi tretjega odstavka 11. člena OT priznalo še 2 % materialnih stroškov, kar v obravnavanem primeru znaša 8,64 EUR ((720 točk x 2 %) x 0,60 EUR)

65.Ker je sedež odvetnikove pisarne v Ljubljani, narok pa je potekal na zunanjem oddelku Upravnega sodišča RS v Celju, je sodišče na podlagi 10. člena OT in tretjega odstavka 5. člena Uredbe o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja priznalo tudi povračilo prevoznih stroškov v zahtevani višini 64,50 EUR (150,00 km x 0,43 EUR).

66.Skupen znesek priznane nagrade in stroškov odvetnika tako znaša 505,14 EUR, z upoštevanim 22 % DDV (111,13 EUR) pa 616,27 EUR.

67.V presežku je sodišče stroškovni zahtevek stranke z interesom zavrnilo.

68.Obresti od zneska stroškov v tem upravnem sporu je sodišče tožniku in stranki z interesom B., d. o. o. prisodilo od dneva zamude, toženka pa bo prišla v zamudo, če stroškov ne bo poravnala v sodno določenem roku za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) v zvezi z 378. členom OZ).

-------------------------------

1Ta je bila v postopek upravnega spora vabljena kot stranka z interesom, vendar je bila 28. 2. 2022 izbrisana iz sodnega registra zaradi pripojitve k stranki z interesom v tem postopku A., d. o. o., v zadevnem sporu pa sicer ni aktivno sodelovala.

2Do 1. 1. 2023 je bila to Veterinarska uprava Republike Slovenije, ki jo omenja Uredba.

3Prim. sklep Vrhovnega sodišča RS X Ips 26/2023 (15. točka) in X Ips 45/2021 (14. točka).

4Primerjaj Vrhovnega sodišča RS X Ips 45/2021 (17. točka).

5Ta določa, da, če je bil izpodbijani akt že izvršen in bi njegova odprava nesorazmerno posegla v pridobljene pravice ali pravne koristi posameznikov ali pravnih oseb, sodišče v primerih iz prvega odstavka 64. člena ZUS-1 s sodbo ugotovi nezakonitost izpodbijanega upravnega akta.

6Gre torej za izjemo od pravila, da odločba učinkuje z njeno dokončnostjo.

7Glej sklepa Vrhovnega sodišča RS I Up 276/2013 z dne 21. 11. 2013 in I Up 191/2015 z dne 1. 10. 2015.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o veterinarstvu (2001) - ZVet-1 - člen 66

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia