Jedro

Pojem „pozidanega“ zemljišča iz prvega odstavka 179. člena ZUreP-2, kolikor je relevanten za obravnavano zadevo, po vsebini v celoti ustreza vsebini pojma zazidanega stavbnega zemljišča po prej veljavnih predpisih (prva alineja prvega odstavka 218.b člena ZGO-1), saj med drugim zajema gradbene parcele stavb in pripadajoča zemljišča stavb, pri čemer se gradbena parcela stavbe po četrtem odstavku 180. člena ZUreP-2 določi v postopku izdaje gradbenega dovoljenja v skladu s predpisi, ki urejajo graditev. Da to pomeni, da se tudi na podlagi ZUreP-2 med pozidana zemljišča štejejo zemljišča, na katerih objekt še ni zgrajen, je pa na podlagi pravnomočnega gradbenega dovoljenja določena gradbena parcela stavbe, izhaja tudi iz predloga ZUreP-2.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške tega upravnega spora.

Obrazložitev

Dosedanji tek postopka

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo tožniku odmeril nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča (v nadaljevanju NUSZ) na območju Občine Ivančna Gorica za leto 2018 za šest nepremičnin, razvidnih iz izreka te odločbe, v skupnem znesku 467,88 EUR; določil način plačila, odločil o stroških postopka ter da pritožba ne zadrži izvršitve izpodbijane odločbe.

2. Iz obrazložitve izhaja, da je bil NUSZ tožniku odmerjen na podlagi določb Zakona o graditvi objektov (ZGO-1), Zakona o stavbnih zemljiščih (Ur. list SRS, št. 18/84 s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju ZSZ/84) in Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2). Višina NUSZ je bila izračunana na podlagi Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča na območju Občine Ivančna Gorica (v nadaljevanju Odlok) in Sklepa o vrednosti točke za izračun nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča na območju Občine Ivančna Gorica za leto 2018 (v nadaljevanju Sklep). Podatke za odmero NUSZ je prvostopenjski organ prejel s strani Občine Ivančna Gorica.

3. Drugostopenjski organ je tožnikovo pritožbo zavrnil. Dodaja, da je Občina Ivančna Gorica podatke o objektih, od katerih je bil tožniku odmerjen NUSZ, pridobila v skladu z določili 218.c člena ZGO-1 iz uradne evidence GURS – Registra nepremičnin (REN), in sicer o neto tlorisni površini, ki je identična površini dela stavbe, od nje pa so odšteti vsi odprti prostori stavbe. Na podlagi te površine je bil tožniku NUSZ tudi odmerjen. Ocenjuje, da je bilo tako pravilno upoštevano dejansko stanje, ki izhaja iz podatkov, vpisanih v REN. Navaja, da na odmero NUSZ ne vpliva okoliščina, da objekti še niso dani v uporabo; niti to ni razlog za oprostitev plačila NUSZ.

Povzetek bistvenih navedb tožnika in toženke v upravnem sporu

4. Tožnik se z odločitvijo toženke ne strinja in zoper njo vlaga tožbo, v kateri navaja, da je šele drugostopenjski organ pojasnil, kje je pridobil podatke, potrebne za odmero NUSZ. Meni, da bi se smel NUSZ odmeriti le v primeru možnosti dejanskega priklopa na komunalno infrastrukturo, za kar pa v predmetni zadevi ne gre. Navaja, da je občino večkrat pozival, naj zagotovi pogoje izgradnje komunalne infrastrukture do njegovih bodočih objektov oziroma naj jo zgradi, česar pa ni storila. Zato je bil prisiljen skleniti pogodbo za gradnjo vseh komunalnih priključkov in to tudi plačati. Toženka bi morala do izgradnje komunalne opreme NUSZ odmeriti, kot je predvideno za zazidana stavbna zemljišča, nikakor pa ne za stanovanjsko stavbo, kot je bilo to obračunano z izpodbijano odločbo. Trdi, da stavbe, ki jih je dograjeval, niso bile priključene na kanalizacijsko in vodovodno omrežje, prav tako pa ni bila izvedena cesta v naselju. Komunalna infrastruktura naj bi bila izvršena šele v letu 2018, ko je bil nanjo tudi mogoč priklop. Sodišču predlaga, naj tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo posreduje prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

5. Toženka se v odgovoru na tožbo sklicuje na razloge, kateri so navedeni že v prvostopenjski in drugostopenjski odločbi. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

6. Pri svojih navedbah iz tožbe oziroma odgovora na tožbo sta stranki upravnega spora vztrajali tudi na naroku za glavno obravnavo.

7. Toženka je še dodala, da se NUSZ na podlagi 218. člena ZGO-1 odmeri že, ko investitor na podlagi gradbenega dovoljenja začne z gradnjo. Tožnikove navedbe glede komunalne opremljenosti obravnavanih zemljišč pa ocenjuje kot nedovoljene tožbene novote, ki bi jih tožnik lahko navajal že v pritožbenem postopku.

8. V zvezi s tem tožnik odgovarja, da se je v pritožbi skliceval na gradbeno dovoljenje in navajal, da objekti niso bili predani v uporabo, pri čemer pa objekti niso samo stanovanjski objekti, temveč tudi infrastrukturni objekti, zaradi česar gre v tožbi samo za dopolnjevanje pritožbenih navedb, ki niso prekludirane.

Odločanje po sodnici posameznici

9. Sodišče je 17. 12. 2020 na podlagi tretje alineje drugega odstavka 13. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) sprejelo sklep I U 971/2019-8, da o zadevi odloča sodnica posameznica, in ga vročilo strankama.

Videokonferenčna izvedba naroka za glavno obravnavo

10. V času veljavnosti Odredbe o posebnih ukrepih iz 83. a člena Zakona o sodiščih zaradi razglašene epidemije nalezljive bolezni COVID-19 na območju Republike Slovenije (Odredba predsednika VSRS, Uradni list RS, št. 165/2020), to je od 16. 11. 2020 do preklica, je mogoče naroke po točki 3.2. te odredbe izvesti videokonferenčno. Videokonferenčni narok je na podlagi 114. a člen Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 mogoče izvesti le na podlagi predhodnega soglasja strank v postopku.

11. Obe stranki sta, po pozivu sodišča z 22. 12. 2020, podali soglasje za videokonferenčno izvedbo naroka za glavno obravnavo.

Dokazni sklep

12. V dokaznem postopku je sodišče vpogledalo v upravni spis zadeve ter v gradbeno dovoljenje št. 351-269/2007-17 (30) z dne 5. 10. 2007. 13. Izvedbo ostalih tožnikovih dokaznih predlogov, in sicer vpogled v izjavo z dne 21. 5. 2017, pogodbo št. 2-2018, račun 2018-1 in poziv z dne 26. 4. 2013, je sodišče zavrnilo, ker gre na podlagi tretjega odstavka 20. člena oziroma 52. člena ZUS-1 za nedopustne tožbene novote.

K I. točki izreka

14. Tožba ni utemeljena.

15. Predmet upravnega spora je odločba, s katero je bil tožniku za leto 2018 odmerjen NUSZ za šest nepremičnin, razvidnih iz izreka te odločbe, v skupnem znesku 467,88 EUR.

16. Tožnik toženki tako kot že v pritožbi očita, da mu NUSZ ne bi smela zaračunati za zazidano stavbno zemljišče s stanovanjsko stavbo, pritožbenim razlogom pa v tožbi dodaja še očitke, da stavbe, ki jih je dograjeval na podlagi izdanega gradbenega dovoljenja, (še) niso bile priključene na kanalizacijsko in vodovodno omrežje, prav tako pa ni bila izvedena cesta v naselju, zaradi česar je toženka napačno ugotovila dejansko stanje in mu nepravilno odmerila NUSZ.

17. Obveznost plačila NUSZ je določena v VI. poglavju Zakona o stavbnih zemljiščih (Ur. l. SRS, št. 18/84 s spremembami, v nadaljevanju ZSZ/84), ki se je v tem delu uporabljal v skladu s 5. točko prvega odstavka 179. člena Zakona o urejanju prostora (v nadaljevanju ZUreP-1) in prvo alinejo prvega odstavka 56. člena Zakona o stavbnih zemljiščih (Uradni list RS, št. 44/97, v nadaljevanju ZSZ/97). Ta ureditev je ostala nespremenjena tudi po sprejetju Zakona o prostorskem načrtovanju (ZPNačrt), ki v prehodnih in končnih določbah (103. člen) ni določil prenehanja veljavnosti ZUreP-1 v delu, ki se nanaša na plačevanje NUSZ.

18. Tako ZUreP-1 kot ZPNačrt (z izjemo 89. člena) sta prenehala veljati z uveljavitvijo novega Zakona o urejanju prostora (ZUreP-2; 299. člen), ZGO-1 pa je prenehal veljati z uveljavitvijo Gradbenega zakona (GZ; prvi odstavek 125. člena). Oba zdaj veljavna zakona kot datum začetka uporabe in s tem razveljavitve prej veljavnih zakonov določata 1. 6. 2018, kar je pred izdajo izpodbijane odločbe (23. 7. 2018). Prehodne določbe zakonov, veljavnih v času izdaje izpodbijane odločbe, ne dajejo podlage za uporabo določb ZUreP-1, ZPNačrt in ZGO-1 v tem postopku. Glede na določbo prve alineje prvega odstavka 56. člena ZSZ/97 to pomeni, da ostajajo pravna podlaga za odmero NUSZ izključno določbe VI. poglavja ZSZ/84 in seveda določbe zakonodaje, veljavne v času izdaje izpodbijane odločbe, torej predvsem ZUreP-2.1

19. Po drugem odstavku 60. člena ZSZ/84 se nadomestilo za uporabo zazidanega stavbnega zemljišča plačuje od stanovanjske oziroma poslovne površine stavbe.

20. Za tožnika je, kot rečeno, v tem primeru sporno, ali gre za zazidana stavbna zemljišče s stanovanjskimi objekti, in sicer zato, ker v obdobju, za katerega je izdana odmerna odločba, stanovanjski objekti še niso bili dokončani in dani v uporabo, ni pa sporno, da je bila njihova gradnja na podlagi gradbenega dovoljenja z dne 5. 10. 2007 že začeta.

21. Pojem „pozidanega“ zemljišča iz prvega odstavka 179. člena ZUreP-2, kolikor je relevanten za obravnavano zadevo, po vsebini v celoti ustreza vsebini pojma zazidanega stavbnega zemljišča po prej veljavnih predpisih (prva alineja prvega odstavka 218.b člena ZGO-1), saj med drugim zajema gradbene parcele stavb in pripadajoča zemljišča stavb, pri čemer se gradbena parcela stavbe po četrtem odstavku 180. člena ZUreP-2 določi v postopku izdaje gradbenega dovoljenja v skladu s predpisi, ki urejajo graditev. Da to pomeni, da se tudi na podlagi ZUreP-2 med pozidana zemljišča štejejo zemljišča, na katerih objekt še ni zgrajen, je pa na podlagi pravnomočnega gradbenega dovoljenja določena gradbena parcela stavbe, izhaja tudi iz predloga ZUreP-2.2 Določba prvega odstavka 4. člena Odloka, ki opredeljuje zazidano stavbno zemljišče in določa tudi, da se kot taka štejejo tudi tista zemljišča, na katerih se je na podlagi dokončnega gradbenega dovoljenja začelo z gradnjo stavb in gradbenih inženirskih objektov, ki niso objekti gospodarske javne infrastrukture, tako ni izgubila svoje podlage v zakonu.

22. Da se je v tem primeru na podlagi pravnomočnega gradbenega dovoljenja z dne 5. 10. 2007 na zemljiščih in za obdobje, za katerega je izdana izpodbijana odmerna odločba, že začela gradnja stanovanjskih stavb, med strankami ni sporno. Poleg tega se glede podatkov o pozidanosti nepremičnin, ki so relevantni za odmero NUSZ v tem primeru, toženka sklicuje na podatke, ki jih je občina dobila iz registra nepremičnin (REN), v katerem se skladno z 2. točko prvega odstavka 92. člena Zakona o evidentiranju nepremičnin (ZEN) vodijo tudi podatki o stavbah in njihovih delih, ki se pridobijo iz katastra stavb. Kot je razvidno že iz izreka izpodbijane odločbe, pa so vse stavbe, ki so zajete v odmeri NUSZ, tudi vpisane v kataster stavb, saj imajo vse tudi svojo identifikacijsko številko stavbe in so v izreku odločbe identificirane prav s to številko. Iz 73. in 74. člena ZEN pa izhaja, da stavbe to številko dobijo v postopku vpisa v kataster stavb, pri čemer zahtevo za vpis v kataster stavb skladno s tretjim odstavkom 81. člena ZEN vloži investitor. Po povedanem tožnik ne more uspeti z očitkom, da mu toženka NUSZ ne bi smela zaračunati za zazidano stavbno zemljišče s stanovanjsko stavbo.

23. Na drugačno odločitev v zadevi pa ne vplivajo niti tožbene navedbe, s katerimi tožnik smiselno uveljavlja, da na območju, na katerem se nahajajo njegovi objekti, v letu 2018 priklop na javne komunalne storitve ni bil mogoč. Trditve, da naj bi tudi javno kanalizacijsko in vodovodno omrežje za stanovanjske stavbe gradil sam in na svoje stroške, je prvič podal šele v tožbi, zato gre na podlagi 52. člena ZUS-13 za nedovoljeno tožbeno novoto, saj je tožnik ni opravičil. Teh prepoznih trditev namreč ne more opravičiti z navedbo, da je šlo za laično pritožbo, saj je bilo tožniku iz izpodbijanega akta poznano, za katero vrsto komunalne opreme mu je bil obračunan NUSZ. Ne more pa prepoznih navedb opravičiti niti s trditvijo, da se je že v pritožbi skliceval na gradbeno dovoljenje in navajal, da objekti, ki niso samo stanovanjski, temveč tudi infrastrukturni, niso bili dani v uporabo. Teh navedb namreč ni mogoče razumeti kot ugovor, da ni bila podana možnost priklopa na javno infrastrukturo. Gradnja priključka oziroma individualni priključek, ki je potreben za priklop novozgrajenih objektov na javno infrastrukturo, namreč ni del javnega komunalnega omrežja. Dostop do minimalne komunalne oskrbe, ki za stanovanjske stavbe po drugem odstavku 66. člena ZGO-1 (na podlagi katerega je bilo v tem primeru izdano gradbeno dovoljenje) vključuje oskrbo s pitno vodo, električno energijo, odvajanje odpadnih voda in dostop do javne ceste, pa je skladno s 7. točko prvega odstavka 66. člena ZGO-1 pogoj za izdajo gradbenega dovoljenja. Povedano drugače: gradbena dovoljenja na zemljišču, ki nima dostopa do navedene minimalne komunalne oskrbe, sploh ni mogoče pridobiti. Poleg tega pa tudi iz predloženega gradbenega dovoljenja (2.3. točka izreka in str. 9 obrazložitve) izhaja, da je bil priklop na navedeno javno infrastrukturo v obravnavani zadevi mogoč.

24. Ker je sodišče glede na obrazloženo presodilo, da je tožba neutemeljena, jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

K II. točki izreka

25. Kadar sodišče tožbo zavrne, v skladu s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1 trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

1 Prim. sodbo tega sodišča I U 986/2019 z dne 24. 9. 2020. 2 Predlog zakona o urejanju prostora - prva obravnava, EVA: 2016-2550-0006, z dne 24. 5. 2017, str. 198. 3 Ta določa, da lahko tožnik v tožbi navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar pa mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta. Nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta.