Jedro

Čeprav obdolženi v času storitve kaznivega dejanja še ni bil obsojen, pritožnik zaradi števila in raznovrstnosti pozneje storjenih kaznivih dejanj pravilno nakazuje na že izoblikovani odnos pri obdolženemu do prepovedanega, ki je nesprejemljiv in ki ga zgolj s pogojno obsodbo, kljub določenemu posebnemu pogoju ni mogoče spremeniti/preoblikovati v odnos, zaradi katerega bi se ta kazenska sankcija izkazala za smiselno.

Izrek

I. Pritožbi okrajnega državnega tožilca se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da se obdolženemu D.K. v pogojni obsodbi določena kazen eno leto in dva meseca zapora i z r e č e. II. Obdolženega se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Mariboru je kot sodišče prve stopnje 5. 1. 2018 obdolženega D.K. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena Kazenski zakonik (v nadaljevanju KZ-1) ter mu po 57. členu KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen eno leto in dva meseca zapora, ki ne bo izrečena, če obdolženi v preizkusni dobi petih let ne bo storil novega kaznivega dejanja ter hkrati, ko bo v roku enega leta in šestih mesecev od pravnomočnosti sodbe oškodovancu plačal 35.000,00 EUR, sicer bo določena kazen tudi izrečena. Po drugem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je bil oškodovanemu R.S. prisojen premoženjskopravni zahtevek v višini 35.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 2. 2009 do plačila, obdolženi pa je bil po četrtem odstavku 95. člena ZKP oproščen vračila stroškov kazenskega postopka od 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in plačila sodne takse. To je vsebine izreka, izdanega v sodbi II K 26265/2011. 2. Zoper sodbo se je pritožil okrajni državni tožilec zaradi odločbe o kazenski sankciji. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da obdolženemu določeno kazen eno leto in dva meseca zapora izreče. 3. Na pritožbo je obdolženi odgovoril z vlogo, naslovljeno kot pritožba, vendar pa je iz te razbrati, da si prizadeva, da pritožbeno sodišče po zgornjem predlogu ne bi ravnalo oziroma, da šteje povzeto odločbo o kazenski sankciji za pravilno.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Zlasti v delu, ko pritožnik opozarja na vsebinsko izhodišče za izrek pogojne obsodbe, ki je po tretjem odstavku 58. člena KZ-1 v spoznanju ali tako imenovani pozitivni prognozi, da storilec kaznivih dejanj ne bo več ponavljal. Takšno spoznanje pa pri tolikšni obdolženčevi obsojenosti za različna kazniva dejanja niti po presoji pritožbenega sodišča ne more biti doseženo. Čeprav obdolženi v času storitve kaznivega dejanja še ni bil obsojen, pritožnik zaradi števila in raznovrstnosti pozneje storjenih kaznivih dejanj pravilno nakazuje na že izoblikovani odnos pri obdolženemu do prepovedanega, ki je nesprejemljiv in ki ga zgolj s pogojno obsodbo, kljub določenemu posebnemu pogoju ni mogoče spremeniti/preoblikovati v odnos, zaradi katerega bi se ta kazenska sankcija izkazala za smiselno. Glede na to, in ker je bilo pritožniku pritrditi še v oceni teže dejanje, ki upoštevaje višino povzročene škode ni majhna, je pritožbeno sodišče sledilo tudi pritožbenemu predlogu ter sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je v pogojni obsodbi določeno zaporna kazen, obdolženemu samo izreklo (prvi odstavek 394. ZKP).

6. Kršitve na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (383. člen ZKP) pritožbeno sodišče ni ugotovilo, obdolženega pa je glede na njegove premoženjske in družinske razmere in ker se nahaja na prestajanju kazni zapora, plačila sodne takse oprostilo (prvi odstavek 98. in četrti odstavek 95. člena ZKP).