Jedro

Bistveno za odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka je namreč dejansko stanje na dan zaključka glavne obravnave, na kar se vežejo tudi časovne meje pravnomočnosti. Vsebinska odločitev o tem, ali je bila v obravnavani zadevi tožba potrebna, je namreč ključna za odločitev o povrnitvi stroškov postopka in ne za meritorno odločitev o glavni stvari.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

III. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 279,99 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožbeni zahtevek na izpraznitev dela nepremičnine parc. št. 736/1 k.o. ... na način, da nasip na severovzhodnem delu nepremičnine v širini približno 25 cm in dolžini približno 15 metrov odmakne od meje z nepremičnino parc. št. 736/1 k.o. ... za vsaj 2 metra ter odstrani električno omarico, lesene količke in trak ter stori vse potrebno, da meteorne padavinske vode iz nepremičnine parc. št. 742 k.o. ... ne bodo več odtekale oziroma ne bodo padale na nepremičnino parc. št. 436/1 k.o. ..., zavrnilo. V točki II izreka je odločilo, da bo o stroških postopka odločeno po pravnomočnosti sodbe.

2. Zoper zgoraj navedeno sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je prvostopenjsko sodišče glede nasipa nepravilno obrazložilo, da tožeča stranka ni izkazala, da je nasip v trenutku vložitve tožbe segal na njeno nepremičnino. Sodišče je neutemeljeno sledilo izpovedbi toženca ter priči A. A., ki je sicer zunajzakonska partnerica tožene stranke. Njuna izpovedba ni bila skladna, medtem ko je na drugi strani bila skladna izpovedba tožečih strank, da je nasip v trenutku vložitve tožbe segal na njuno nepremičnino, zato sta se za tožbo tudi odločila. Nadalje je sodišče prve stopnje nepravilno zavrnilo izvedbo dokaza z izvedencem ustrezne stroke, ki bi ugotovil čas nastanka spornih fotografij. Obrazložitev sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni vztrajala pri izvedbi tega dokaza in da slednjega tudi ni grajala v smislu določbe 286.b člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), niso utemeljene. Tožeči stranki namreč ni bilo treba vztrajati pri izvedbi navedenega dokaza, saj je ta dokazni predlog podala. Tožeča stranka je s tem dokaznim predlogom želela izpodbijati čas nastanka fotografij, ki jih je predložila tožena stranka, prav tako je sodišče prve stopnje nepravilno zaključilo kdaj so nastale določene fotografije, ki jih je v spis predložila tožeča stranka, sodišče pa je nanjo oprlo svojo odločitev. Prvostopenjsko sodišče je zato v tem delu zagrešilo absolutno bistveno kršitev pravil pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

3. Nadalje je napačna ugotovitev sodišča prve stopnje v delu, v katerem tožeča stranka zahteva odstranitev lesenih količkov in traku. Ponovno je sodišče zmotno sledilo izpovedbi toženca, ne pa tožnikov, pri tem pa je očitno spregledalo, da tudi toženec na glavni obravnavi ni znal natančno pojasniti, kje poteka meja oziroma je izpovedal drugače, kot jo je označil v svojih vlogah, in sicer: „določno povem, da pod fotografijami v prilogi B, in sicer tista, ki je označena s številko 1, meja poteka nekoliko levo od rdeče belega traku, ne pa tako, kot sem jo jaz z rdečo označil in zapisal, da je to meja.“. Sodišče je tudi ugotovilo, da naj bi trak potekal po meji, saj poteka po količkih, ki jih je zakoličil geodet. Tožeča stranka je v zvezi s tem zatrjevala in tudi izpovedba tožnika B .B. je to potrdila, da je količka, na katera je bila pritrjena rdečo bela vrvica postavil toženec. S tem je sodišče prve stopnje ponovno zagrešilo absolutno bistveno kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Prav tako ni pravilna ugotovitev sodišča, da tožnika nista izkazala svojih trditev, da so količki in trak bili postavljeni na njuni nepremičnini. Tožnika sta le-to izkazala s svojo izpovedbo, prav tako s priloženimi fotografijami. Glede elektro omarice tožeča stranka še dodaja, da je med strankama nesporno, da je elektro (Telekom) omarica, ki služi za potrebe tožene stranke postavljena na nepremičnino tožeče stranke, zato je bil zahtevek tudi v tem delu utemeljen. Zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja pa je podana tudi v delu, kjer je tožnik zahteval ureditev odvodnjavanja. Prvostopno sodišče je očitno spregledalo, da je toženec celo sam izrecno izpovedal, da odvodnjavanja pred vložitvijo tožbe niso uredili, in da je sedaj odvodnjavanje urejeno. Tudi obrazložitev sodišča, da ureditev odvodnjavanja ni bila potrebna, saj sta toženca oziroma njegova partnerka redno spremljala, ali na nepremičnino tožečih strank odteka voda, je zmotno. Prav tako je materialnopravno zmotna ugotovitev sodišča, da za primer, kot sta navajala in izpovedala tožnika - da je voda na njuno nepremičnino odtekala ob padavinah ali taljenju snega - ne velja določba 87. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ).

4. Tožeča stranka pritožbenemu sodišču primarno predlaga, da sodbo sodišča prve stopnje spremeni oziroma podrejeno, da sodbo sodišča razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje ter toženi stranki naloži povrnitev stroškov pritožbenega postopka tožeče stranke.

5. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka navedbe iz pritožbe in se zavzema za njeno zavrnitev. Navaja, da se strinja z dejanskimi in materialnimi zaključki sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo dokaz s postavitvijo izvedenca, sicer pa je razpravljanje tožečih strank v pritožbi glede izvedbe dokaza z izvedencem brezpredmetno, saj tožeči stranki nista ravnali po določbi 286.b člena ZPP, po kateri mora vsaka stranka kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče, kršitve, na katere se sklicuje pozneje, vključno v pravnih sredstvih, pa se upoštevajo le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti. Poudarja, da tožeči stranki nista predlagali dokaza z izvedbo geodeta, ki bi pojasnil kje teče mejna črta, saj bi le na ta način lahko dokazali, da so bili količki in trak postavljeni na njuni nepremičnini, le na ta način pa bi se lahko primerjala ugotovitev geodeta s fotografijami količkov in traku. Tožeča stranka tako ni zadostila svojemu dokaznemu bremenu. Nasip pa je bil vsekakor odmaknjen že dne 24. 1. 2021 in se do vložitve tožbe dne 5. 5. 2021 ni spreminjal. Tožena stranka se strinja tudi z odločitvijo sodišča prve stopnje glede odvodnjavanja.

6. Pritožba ni utemeljena.

7. V obravnavani zadevi je pritožbeno sodišče odločilo na pritožbeni obravnavi. Ob obravnavi pritožbe in preizkusu izpodbijane sodbe na seji dne 20. 9. 2022 je ugotovilo, da je potrebno zaradi drugačnih dejanskih zaključkov, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, opraviti glavno obravnavo in ponovno oceniti izvedene dokaze (drugi odstavek 347. člena ZPP).

8. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bilo že ob ogledu, ki ga je sodišče prve stopnje opravilo dne 19. 11. 2021 dejansko stanje v naravi takšno, kot ga je tožeča stranka zahtevala s tožbenim zahtevkom. Navedeno dokazujejo fotografije, ki jih je na ogledu posnelo sodišče prve stopnje (dokazi C1-C23). V posledici navedenega je nato tožeča stranka tudi umaknila tožbo, vendar se tožena stranka ni strinjala z umikom, zato sodišče ni imelo podlage za izdajo sklepa o ustavitvi postopka (prvi odstavek 185. člena in 188. člen ZPP). Sodišče prve stopnje je zato moralo v zadevi meritorno odločiti, vendar je pri tem izhajalo iz napačnega stališča, ko je ugotavljalo dejansko stanje ob vložitvi tožbe. Bistveno za odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka je namreč dejansko stanje na dan zaključka glavne obravnave,1 na kar se vežejo tudi časovne meje pravnomočnosti.2 Ker je torej ob zaključku glavne obravnave dne 16. 3. 2022 bil tožbeni zahtevek v celoti izpolnjen (umaknjena nabrežina, količki in rdeče-bel trak iz nepremičnine tožeče stranke ter urejeno odvodnjavanje na nepremičnini tožene stranke), v zvezi z elektro omarico pa je tožeča stranka navedla, da se strinja, da ostane tam kjer je (str. 2 pripravljalne vloge tožeče stranke z dne 17. 1. 2022), je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka3 pravilna, vendar ne iz razlogov, kot izhajajo iz obrazložitve izpodbijane sodbe.

9. Pritožbena zatrjevanja, s katerimi tožeča stranka izpodbija dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, ki je ugotavljalo dejansko stanje v času vložitve tožbe in posledično, ali je bila tožba sploh potrebna, so zato glede na gornje zaključke pritožbenega sodišča pravno nerelevantna. Bo pa moralo navedene okoliščine, upoštevaje tudi trditve iz pritožbe in odgovora na pritožbo, v nadaljevanju upoštevati sodišče prve stopnje ob odločanju o stroških postopka, o katerih do sedaj še ni bilo odločeno.4 Za takšne primere, kot je obravnavani, je temeljno načelo iz 154. člena ZPP o povrnitvi stroškov postopka glede na končni uspeh strank, korigirano s kriterijem krivde. Prvi odstavek 156. člena ZPP določa, da mora stranka ne glede na izid pravde, povrniti nasprotni stranki stroške, ki jih je povzročila po svoji krivdi. Vsebinska odločitev o tem, ali je bila v obravnavani zadevi tožba potrebna, je namreč ključna za odločitev o povrnitvi stroškov postopka in ne za meritorno odločitev o glavni stvari.

10. Ker pritožba tožeče stranke ni utemeljena in pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe ni našlo uradno upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka (drugi odstavek 350. člena ZPP), je v skladu s prvim odstavkom 351. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

11. O pritožbenih stroških je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka, dolžna pa je toženi stranki povrniti njene potrebne pritožbene stroške, ki obsegajo: 375 odv. točk za pristop na pritožbeno obravnavo in 7,5 odv. točk za materialne stroške, priglašene kot 2% od skupne vrednosti storitve, skupaj tako 382,5 odv. točk, kar ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke na dan odločanja, ko ta znaša 0,60 EUR da znesek 229,50 EUR. Temu je treba prišteti še 50,49 EUR kot povračilo za 22% DDV. Tožeča stranka je tako dolžna povrniti toženi stranki 279,99 EUR stroškov pritožbenega postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

12. Pritožbeno sodišče pa toženi stranki kot potreben strošek postopka ni priznalo nagrade za sestavo odgovora na pritožbo, saj z njim ni bistveno prispevala k odločitvi pritožbenega sodišča, prav tako tudi ne na odgovor na pritožbo vezane nagrade za posvet, pripravo ter udeležbo na konferenci in za pregled spisa.

1 Tako sodba VSL II Cp 820/2018 z dne 9. 5. 2018. 2 V pravdnem postopku časovne meje pravnomočnosti opredeljuje trenutek zaključka glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje (več o tem A. Galič, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2009, komentar k 319. členu, str. 168). 3 Tako sodba VSK Cp 1285/2010 z dne 5. 4. 2011. 4 Iz točke II izreka izpodbijane sodbe izhaja, da bo sodišče o stroških postopka odločalo po pravnomočnosti sodbe.