Jedro

Z dokončno odločbo ugotovljenega odstotka vojaške invalidnosti po 1. odstavku 26. člena zakona ni mogoče povečati zaradi poslabšanja bolezni oz. okvare, ker je to z zakonom izključeno.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo proti odločbi Sekretariata za upravnopravne in splošne zadeve občine z dne 23.2.1994, s katero je bila zavrnjena njegova zahteva za zvišanje odstotka invlidnosti mirnodobnega vojaškega invalida. V obrazložitvi tožena stranka navaja, da je z dokončno odločbo z dne 10.7.1987 izdano v revizijskem postopku tožniku priznan status mirnodobnega vojaškega invalida V. skupine zaradi trajne 70 % invalidnosti, ki je bila ugotovljena z uporabo 26. člena zakona o temeljnih pravicah vojaških invalidov in družin padlih borcev (Uradni list SFRJ, št. 68/81, 41/83, 75/85, 14/86, 44/89 in 87/89). Na tako ugotovljeno dejansko stanje je bila pravilno uporabljena določba 2. odstavka 26. člena cit. zakona, po kateri določenega odstotka vojaške invalidnosti iz dokončne odločbe po 1. odstavku tega člena zaradi poslabšanja bolezni, pozneje ni mogoče povečati, ne glede na poslabšanje okvare organizma. Glede na navedeno, na odločitev ne more vplivati okoliščina, da je zdravniška komisija pri SPIZ-u drugače ocenila tožnikovo stopnjo invalidnosti, ki je bila ugotovljena na drugi materialni podlagi.

Tožnik v tožbi navaja, da mu je z odločbo z dne 10.4.1987 bila priznana 80 % invalidnost. Dne 10.7.1987 je prejel odločbo, s katero mu je bila priznana 70 % invalidnost. Proti navedeni odločbi ni vložil "pritožbe", ker je bil še zaposlen s polovičnim delovnim časom in tudi zdravniki so zatrjevali, da bo še naprej lahko delal po 4 ure dnevno. Vendar je že 9.10.1987 prejel sklep SPIZ-a, da je invalid I. kategorije in nesposoben za svoje in tudi drugo ustrezno delo. Tudi po mnenju psihiatra z dne 9.2.1994 je nesposoben za kakršnokoli pridobitno delo, ki je prav tako ocenil, da mu njegova okvara povzroča 100 % invalidnost. Meni, da je nelogično, da mu je bila priznana 80 % invalidnost dokler je še delal s polovičnim delovnim časom, sedaj ko pa ni sposoben za nobeno delo, pa se mu priznava le 70 % invalidnost. Po pravilniku o ugotavljanju odstotka vojaške invalidnosti (Uradni list SFRJ, št. 7/82) je v 231. členu za tožnikovo bolezen določena stopnja invalidnosti od 60 do 80 %. Zato predlaga, da se mu prizna 80 % invalidnost in smiselno odpravo izpodbijane določbe.

V odgovoru na tožbo tožena stranka predlaga, da sodišče neutemeljeno tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi gre za zvišanje odstotka vojaške invalidnosti. Po neizpodbijanih ugotovitvah obeh organov, je tožniku z odločbo Republiškega komiteja za borce in invalide z dne 10.7.1987 od 1.5.1987 dalje trajno priznan status mirnodobnega vojaškega invalida V. skupine zaradi 70 % vojaške invalidnosti, ki je bila ocenjena z uporabo 26. člena zakona o temeljnih pravicah vojaških invalidov in družin padlih borcev. Tožnik tudi ne izpodbija ugotovitve, da je navedena odločba dokončna. Dejstvo je torej, da je tožnikov status mirnodobnega vojaškega invalida priznan z uporabo 26. člena cit. zakona. Na navedeno dejansko podlago pa je po presoji sodišča pravilno uporabljeno materialno pravo t.j. določba 2. odstavka 26. člena cit. zakona, ki se je v Republiki Sloveniji smiselno uporabljal kot predpis Republike Slovenije do 1.1.1996 (torej tudi v času odločitve v obravnavani zadevi) na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I). Po navedeni določbi 2. odstavka 26. člena zakona namreč odstotka vojaške invalidnosti iz dokončne odločbe po 1. odstavku tega člena zaradi poslabšanja bolezni, določene pri prvem ugotavljanju vojaške invalidnosti, pozneje ni mogoče povečati, ne glede na nadaljnje poslabšanje okvare organizma. To vprašanje je enako urejeno tudi v sedaj veljavnem zakonu o vojaških vojnih invalidih (Uradni list SRS, št. 69/95). Ker je torej v tem primeru po samem zakonu izključeno povečanje odstotka invalidnosti mirnodobnega vojaškega invalida zaradi nadaljnjega poslabšanja bolezni oziroma okvare organizma, na odločitev ne more vplivati okoliščina, da je tožniku po predpisih SPIZ za njegovo okvaro organizma priznana 100 % invalidnost, niti to, da je po pravilniku za njegovo okvaro določena invalidnost od 60 do 80 %. Ker zakon veže pravne posledice na dokončno odločbo, na odločitev tudi ne morejo vplivati razlogi, iz katerih tožnik ni vložil pravnega sredstva zoper dokončno odločbo z dne 10.7.1987. Iz navedenih razlogov je tožba neutemeljena, zato jo je moralo sodišče zavrniti na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je na podlagi že cit. ustavnega zakona smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije.