Jedro

Pojem življenja v skupnem gospodinjstvu je širši od pojma zakonske skupnosti, kot je opredeljena v 6. odst. 126. čl. KZ, zato za zaključek, ali je storilec živel z oškodovanko v skupnem gospodinjstvu, ni potrebno ugotavljati, ali je šlo za dalj časa trajajočo življenjsko skupnost moškega in ženske, ki nista sklenila zakonske zveze, pač pa le, ali glede na objektivne (ekonomska skupnost, skupno bivanje, delitev stroškov) in subjektivne (namen obeh živeti v skupnem gospodinjstvu) okoliščine mogoče sklepati, da je šlo za skupno gospodinjstvo.

Izrek

1. Pritožbi zagovornice obtoženca se deloma ugodi in se izpodbijana sodba v odločbi o krivdi in določeni kazni glede kaznivega dejanja, opisanega pod točko III/3 izreka sodbe, v odločbi o enotni kazni, stroških kazenskega postopka ter premoženjskopravnem zahtevku, prisojenem oškodovani M.K. razveljavi ter se v navedenem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje; v preostalem pa se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v nerazveljavljenih delih sodba sodišča prve stopnje potrdi.

2. Zoper obtoženca se pripor iz pripornega razloga po 3. točki I. odst. 201. čl. Zakona o kazenskem postopku (ZKP) podaljša.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je bil obt. B.K. spoznan za krivega kaznivega dejanja nedovoljene proizvodnje in prometa z orožjem ali razstrelilnimi snovmi po čl. 310/I KZ, kaznivega dejanja tatvine po čl. 211/I KZ, treh kaznivih dejanj goljufije po čl. 217/I KZ in kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po čl. 145/I KZ ter so mu bile za navedena kazniva dejanja določene kazni eno leto, pet mesecev, pet mesecev, šest mesecev, osem mesecev in pet mesecev zapora ter nato izrečena enotna kazen tri leta in tri mesece zapora, v katero mu je bil vštet pripor od 16.9.1999 od 0.30 ure dalje. Obtožencu je bila odvzeta zasežena avtomatska puška skupaj z nabojnikom in 14 naboji, oškodovanim J.M., N.I., S.D.in M. K. pa so bili prisojeni njihovi premoženjskopravni zahtevki, v kolikor niso bili oškodovanci s presežki napoteni na pravdo, obtoženec pa je bil tudi oproščen plačila stroškov kazenskega postopka. Istočasno je sodišče prve stopnje obtoženca iz razloga po 3. točki 358. čl. ZKP oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje goljufije po čl. 217/I KZ, ki naj bi ga storil spomladi leta 1999 na škodo M.K. ter v skladu s takšno odločitvijo s stroški tega dela kazenskega postopka obremenilo proračun.

Zoper sodbo se je pritožila obtoženčeva zagovornica iz "vseh pritožbenih razlogov" ter predlagala, da sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Višji državni tožilec je v pisnem mnenju predlagal zavrnitev pritožbe, na seji prisotna višja državna državna tožilka pa je menila, da je pritožba utemeljena v delu, ki se nanaša na vprašanje, ali je obtoženec z oškodovano K. živel v skupnem gospodinjstvu.

Pritožba je deloma utemeljena.

Ob preizkusu izpodbijane sodbe in navedb obtoženčeve zagovornice v pritožbi, sodišče druge stopnje ugotavlja, da zagovornica utemeljeno smiselno uveljavlja pritožbeni razlog nepopolne ugotovitve dejanskega stanja glede kaznivega dejanja goljufije, ki naj bi ga obtoženec storil na škodo M.K. v mesecu oktobru 1998, saj tudi po oceni pritožbenega sodišča niso dovolj razjasnjene okoliščine, ali je v času storitve očitanega kaznivega dejanja obtoženec z oškodovanko živel v izvenzakonski skupnosti, predvsem pa se sodišče prve stopnje sploh ni ukvarjalo z vprašanjem, ali ni morda obtoženec z oškodovanko živel vsaj v skupnem gospodinjstvu. V razlogih sodbe se je sodišče prve stopnje sicer obširno ukvarjalo z vprašanjem, za kakšno življenjsko skupnost je v obravnavanem primeru šlo ter zaključilo, da skupnosti obtoženca in oškodovanke ni mogoče enačiti z izvenzakonsko skupnostjo, pač pa naj bi šlo med obema zgolj za prijateljstvo in družbo oz. za dobro leto trajajoče prijateljevanje s skupnim bivanjem. Pri tem se je sodišče prve stopnje oprlo zgolj na izpoved oškodovanke in ni sprejelo obtoženčevih trditev o mnogo daljšem skupnem bivanju, kot ga je zatrjevala oškodovanka ter o takšni zvezi med obema, ki bi presegla okvir prijateljstva. Ob tem ni prepričljivo ugotovilo, koliko časa je njuna zveza trajala, niti kakšna je bila dejanska vsebina te zveze ter obtoženčeva zagovornica v svoji pritožbi utemeljeno opozarja, da bi za prepričljivejši zaključek o ekonomski nesoodvisnosti med obema ter izostanku čustvene in intimne povezanosti moralo sodišče prve stopnje preveriti zagovor obtoženca in obrambi dopustiti tudi razčiščevanje vprašanj, povezanih z intimnim razmerjem med obema. Ne glede na gornje ugotovitve pa je sodišče prve stopnje očitno spregledalo, da se po določbi 230. čl. KZ za takšno kaznivo dejanje začne pregon na zasebno tožbo tudi v primeru, če je bilo kaznivo dejanje storjeno proti osebi, s katero je storilec živel v skupnem gospodinjstvu. Ta kategorija pa je nedvomno mnogo širša od vprašanja življenja v izvenzakonski skupnosti, s čimer se je ukvarjalo sodišče prve stopnje. Za ugotovitev, ali je obtoženec z oškodovanko živel v skupnem gospodinjstvu bi moralo sodišče prve stopnje tako le presojati okoliščine, ki se nanašajo na njuno skupno bivanje, prehrano, delitev stroškov in podobno (objektivne okoliščine) ter namen obeh, da živita drug z drugim v skupnem gospodinjstvu (subjektivne okoliščine). Ker teh okoliščin sodišče prve stopnje ni presojalo oziroma jih ocenjevalo v razlogih sodbe ter utegne pomeniti odgovor nanje potrditev pritožbenih izvajanj obtoženčeve zagovornice, da gre v obravnavanem primeru za kaznivo dejanje, ki bi se moralo preganjati na zasebno tožbo, je iz navedenih razlogov sodišče druge stopnje v tem delu izpodbijano sodbo razveljavilo.

Ni pa se mogoče strinjati s preostalimi pritožbenimi izvajanji obtoženčeve zagovornice, saj je v vseh ostalih primerih sodišče prve stopnje izvedlo vse potrebne dokaze, jih ocenilo, sprejelo utemeljene dokazne zaključke ter vsa odločilna dejstva tudi obširno in prepričljivo obrazložilo.

Tako sodišče druge stopnje v celoti sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje, da je obtožencu dokazano, da je točno neugotovljenega dne koncem avgusta ali v začetku septembra 1999 kupil od neugotovljene osebe avtomatsko puško, saj je v prvem zagovoru to sam pojasnil, njegovo priznanje pa je posredno potrjeno z izpovedbo K. o telefonskih grožnjah z orožjem v začetku septembra 1999 ter vsebino pisem, telegramov, pa tudi fotografij, kar vse je oškodovanki poslal ob stopnjevanih grožnjah obtoženec v zatrjevanem časovnem obdobju. Ker je sodišče prve stopnje zanesljivo ovrglo kasneje spremenjen obtoženčev zagovor, da naj bi orožje kupil v začetku marca 1999, ko naj bi peljal avtomobil na popravilo k mehaniku Jenku v Škofjo Loko, ni dvoma, da je s takšno spremembo zagovora obtoženec le želel doseči uporabo milejšega zakona, ki je pred spremembo dne 23.4.1999 predpisoval milejšo kazen. V zvezi s pritožbeno navedbo, da je obtoženec ob prvem zaslišanju bil zmeden ter dal glede datuma nakupa orožja napačno izjavo zato, ker naj bi se ga kriminalist pred privedbo k preiskovalnemu sodniku tudi fizično lotil, pa je potrebno poudariti, da o čem takšnem v kazenskem spisu ni nikakršnih podatkov, saj nasprotno iz obširnega zapisnika o zaslišanju obtoženca (list. 58 - 63) izhaja, da se je podrobno zagovarjal glede vseh očitkov ter še posebej glede orožja ponovil prvotno trditev kdaj in zakaj je kupil avtomat in naboje. Ker v zagovoru nikoli ni omenjal kakršnegakoli nasilja delavcev policije nad njim, zagovornica pa v zvezi s tem ni predlagala izvedbe nobenega dokaza, nima podlage njena pritožbena trditev, da je obtoženec bil zmeden in dajal napačne izjave zaradi fizičnega nasilja kriminalista nad njim.

Nikakršnih pomislekov tudi ne vzbujajo zaključki sodišča prve stopnje glede kaznivih dejanj goljufije, storjenih na škodo N.I. in S. D., saj je bil v obeh primerih zanesljivo ugotovljen obtoženčev goljufivi namen z izpovedbama oškodovancev, potrjenih z listinsko dokumentacijo ter izpovedbama prič S.M. in R.K.. Glede teh kaznivih dejanj sodišče prve stopnje ni kršilo kazenskega zakona, ko je obe dejanji obravnavalo kot samostojni kaznivi dejanji goljufije, saj sta bili storjeni na škodo različnih oškodovancev in v različnem časovnem obdobju ter so zato neutemeljene pritožbene navedbe obtoženčeve zagovornice, da bi moralo sodišče obe dejanji opredeliti kot nadaljevano kaznivo dejanje.

Neosnovane so tudi pritožbene navedbe, da so bile izjave priče - oškodovanca N.I. nerazumljive zato, ker naj ne bi razumel slovensko ter naj bi sodišče kar samo prevajalo izjave te priče, s čimer naj bi bistveno kršilo določbe Zakona o kazenskem postopku. Nasprotno je iz obeh zapisnikov o zaslišanju te priče razvidno (list. 119 . 121 in 242 - 244), da je pravni pouk Idrizi razumel, da se v Sloveniji nahaja najmanj od leta 1966 dalje, da je lastnik lokala in zato v stalnem kontaktu z ljudmi ter zato po oceni sodišča druge stopnje ni verjetno, da bi ne znal slovensko oz. tega jezika ne razumel. Sicer pa je bila na glavni obravnavi prisotna tudi obtoženčeva zagovornica, ki na vsebino izpovedi te priče in na protokolacijo njenih izjav ni imela nobene pripombe.

Obtoženčeva zagovornica v pritožbi tudi na splošno meni, da je bila obtožencu izrečena kazen previsoko odmerjena, pri čemer pa ne navaja razloge za takšno ugotovitev. Sodišče druge stopnje ob preizkusu posameznih določenih zapornih kazni iz nerazveljavljenega dela sodbe ob tem ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe pravilno ugotovilo, da je obtoženec specialni povratnik, ki je v večini primerov predrzno in premišljeno zlorabil zaupanje ljudi, celo tistih, ki so z njim navezali prijateljski odnos in mu bili v stiski pripravljeni pomagati, pri čemer je primeren izraz pri določitvi posamičnih kazni dobila tudi višina protipravno pridobljene premoženjske koristi, visoka stopnja nevarnosti orožja, ki si ga je obtoženec pridobil, pa tudi obtoženčeva vztrajnost in visoka stopnja ogroženosti življenja oškodovanke M.K.. Zato pritožnica s svojo pritožbo, ki jo je mogoče smiselno smatrati tudi za pritožbo glede posamično določenih kazni, ni mogla uspeti.

Ob povedanem sodišče druge stopnje zato ocenjuje, da glede teh kaznivih dejanj nobeden od uveljavljanih pritožbenih razlogov ni podan ter je izpodbijana sodba v tem delu pravilna in zakonita. Ker ob tudi ni našlo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo obtoženčeve zagovornice zavrnilo kot neutemeljeno in v tem delu sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

V nadaljevanju postopka bo moralo sodišče prve stopnje glede razveljavljenega dela sodbe dopolniti kazenski postopek v nakazani smeri ter bo šele potem lahko zanesljivo odločilo o vprašanju, ali je bila glede kaznivega dejanja goljufije, opisanega v izreku sodbe sodišča prve stopnje pod točko III/3, podana obtožba upravičenega tožilca, pri čemer bo moralo v primeru negativnega odgovora tudi ugotavljati, ali je bil spoštovan prekluzivni rok iz 52. čl. ZKP.

Šele po tako dopolnjenem postopku bo lahko sodišče prve stopnje odločilo tudi o tem delu obtožnice, s tem pa tudi o enotni kazni, stroških kazenskega postopka in o premoženjskopravnem zahtevku oškodovane M.K..

Ker zaradi delne razveljavitve sodbe in posledične razveljavitve odločbe o enotni kazni, določene kazni za posamična kazniva dejanja iz nerazveljavljenega dela niso izvršljive, je bilo potrebno preizkusiti tudi priporni razlog, zaradi katerega je bil pripor zoper obtoženca odrejen in podaljšan. Ob tem pritožbeno sodišče enako kot sodišče prve stopnje ugotavlja, da ta priporni razlog še vedno obstoji, saj se okoliščine, ugotovljene ob odreditvi in kasnejših podaljšanjih pripora, niso v ničemer spremenile. Obtoženec je namreč specialni povratnik, saj je bil že pravnomočno obsojen zaradi istovrstnih kaznivih dejanj ter je očitno kljub prestani daljši zaporni kazni nadaljeval z izvrševanjem enakih kaznivih dejanj, ko si je v časovnem razdobju od maja do septembra 1999 na škodo različnih oškodovancev prilastil sorazmerno visoke denarne zneske. Ker podatki iz spisa tudi izkazujejo, da so zoper njega v teku še drugi kazenski postopki zaradi enakih kaznivih dejanj, je tudi glede na določene kazni zapora iz nerazveljavljenega dela sodbe podana sorazmernost med obstojem konkretne nevarnosti ponovitve kaznivih dejanj na prostosti in posegom v obtoženčevo osebno svobodo. Sodišče druge stopnje je zato obtožencu pripor podaljšalo.