Jedro

Tožnica bi morala tožbo delno umakniti takoj po prvem delnem plačilu, ki sta ga toženca izvršila 20. 6. 2016, torej še preden je izvršilno sodišče s sklepom z dne 5. 8. 2016 odločilo o ugovoru tožencev. V resnici pa je tožnica skrčila svoj zahtevek šele v svoji prvi pripravljalni vlogi z dne 11. 10. 2016. Za to vlogo ji zato ne pripada vseh priglašenih 300 točk po Odvetniški tarifi, pač pa le 200 točk, upoštevaje znižano vrednost spora. Njena nadaljnja pripravljalna vloga je bila vsebinsko prazna in zato nepotrebna, kar pomeni, da tožnica do povrnitve stroškov za njeno sestavo ni upravičena (155. člen ZPP). Tudi za zastopanje na glavni obravnavi ji glede na znižano vrednost spornega predmeta pripada le 200 točk.

Izrek

I. Pritožbama se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v III. točki izreka spremeni tako, da se znesek pravdnih stroškov, ki jih toženca dolgujeta tožnici, zniža za 891,49 EUR (na 349,47 EUR).

II. Sicer se pritožbi zavrneta in se v preostalem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Toženca bi morala tožnici po sklepu o izvršbi VL 45567/2016 z dne 6. 5. 2016 plačati 1.819,34 EUR z obrestmi in izvršilnimi stroški. Sodišče prve stopnje je po ugovoru tožencev navedeni sklep ohranilo v veljavi za 642,54 EUR, za zamudne obresti in del izvršilnih stroškov. Zaradi delnega umika tožbe je isti sklep glede preostale zahtevane glavnice razveljavilo in postopek ustavilo. Tožencema je naložilo tudi povračilo tožničinih nadaljnjih pravdnih stroškov.

2. Toženca sta vložila vsak svojo pritožbo z enako vsebino. Sodišču očitata, da je opravilo glavno obravnavo v njuni odsotnosti, čeprav vabila nista prejela. Vztrajata pri očitku, da si je tožnica dvakrat obračunala zamudne obresti. Nasprotujeta tudi odločitvi o pravdnih stroških, saj tožnici zaradi delnih umikov niso nastali nobeni dodatni stroški.

3. Tožnica na pritožbi ni odgovorila.

4. Pritožbi sta delno utemeljeni.

5. Sodišče prve stopnje je glavno obravnavo smelo opraviti v odsotnosti tožencev, ki se vabilu nista odzvala, svojega izostanka pa nista opravičila (drugi in tretji odstavek 282. člena v zvezi s 442. členom Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju: ZPP). Na narok 17. 1. 2018 sta bila toženca v resnici pravilno povabljena, kar dokazujeta obvestili vročevalca o opravljeni vročitvi z dne 22. 12. 2017, ki sta v spisu. Tega dne je bilo tožencema vabilo puščeno v njunem hišnem predalčniku. Za svojo drugačno pritožbeno trditev toženca ne ponujata nobenega dokaza. Brez podlage je torej njun očitek sodišču prve stopnje, da se obravnave nista mogla udeležiti.

6. Odločitev o dolgovani glavnici z obrestmi je materialnopravno pravilna. Sodišče prve stopnje jo je v izpodbijani sodbi tudi pregledno in izčrpno obrazložilo. Zgrešen je pritožbeni očitek o dvojnem obračunu zamudnih obresti. Res pa toženca tožnici poleg zamudnih obresti dolgujeta tudi procesne obresti, torej zamudne obresti od neplačanih obresti, ki tečejo od dneva vložitve predloga za izvršbo (381. člen Obligacijskega zakonika).

7. Toženca utemeljeno nasprotujeta le višini prisojenih nadaljnjih pravdnih stroškov. Tožnica bi morala tožbo delno umakniti takoj po prvem delnem plačilu, ki sta ga toženca izvršila 20. 6. 2016, torej še preden je izvršilno sodišče s sklepom z dne 5. 8. 2016 odločilo o ugovoru tožencev. V resnici pa je tožnica skrčila svoj zahtevek šele v svoji prvi pripravljalni vlogi z dne 11. 10. 2016. Za to vlogo ji zato ne pripada vseh priglašenih 300 točk po Odvetniški tarifi, pač pa le 200 točk, upoštevaje znižano vrednost spora. Njena nadaljnja pripravljalna vloga je bila vsebinsko prazna in zato nepotrebna, kar pomeni, da tožnica do povrnitve stroškov za njeno sestavo ni upravičena (155. člen ZPP). Tudi za zastopanje na glavni obravnavi ji glede na znižano vrednost spornega predmeta pripada le 200 točk. Tako pravilno izračunani tožničini nadaljnji pravdni stroški znašajo 400 točk oziroma 183,60 EUR, upoštevaje vrednost odvetniške točke (0,459 EUR). K temu je treba prišteti materialne stroške (3,67 EUR), 22 % DDV (41,20 EUR) in sodno takso (121,00 EUR). Toženca torej dolžnici dolgujeta 349,47 EUR in ne 1.240,96 EUR, kot jima nalaga izpodbijana sodba. Sodišče druge stopnje, ki na pravilno uporabo materialnega prava pazi po uradni dolžnosti, je zato prvo sodbo v tem delu ustrezno spremenilo.

8. V preostalem je pritožbi zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP), saj niti zatrjevani niti uradoma upoštevni pritožbeni razlogi niso bili podani.