Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Izračun tožnikovega prikrajšanja pri plači sodišča prve stopnje ni jasen oziroma obrazložen, zato sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje je uporabilo le del podatkov iz izvedenskega mnenja in na tej podlagi samo izračunavalo prikrajšanje tožnika. Tak pristop je neustrezen. Če je sodišče prve stopnje menilo, da izvedenkin izračun ni pravilen in ga je potrebno dopolniti, bi moralo pozvati izvedenko, da izdela novi izračun prikrajšanja.
Tožbeni zahtevek je lahko postavljen le v bruto znesku, nato pa se odvede vse davke in prispevke in izplača ustrezen neto znesek. Obračunavanje in plačevanje ter stopnje prispevkov urejajo ZPIZ-2, ZPSV in ZDoh-2. Pri tem se davki in prispevki obračunajo glede na stopnjo davkov in prispevkov v času izplačila. Zaradi tega je nepravilno, če sodba sodišča prve stopnje nalaga toženi stranki plačilo oziroma obračun davkov in prispevkov, upoštevajoč prisojene neto zneske plače. Tožnika bi bilo zato potrebno pozvati, da poda ustrezen tožbeni zahtevek v bruto zneskih, in toženi stranki naložiti obračun bruto vrednosti nadur ter izplačilo neto zneskov, katerih višina bo znana šele po odvodu davka.
Pritožbi tožeče stranke se ugodi v celoti, pritožbi tožene stranke pa delno in se izpodbijani del sodbe delno razveljavi v I., III./1., III./2. in V. točki izreka sodbe sodišča prve stopnje in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.
V preostalem se pritožba tožene stranke zavrne in se potrdi nerazveljavljeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (odločitev o regresu v II. točki izreka).
Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.
Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku v roku 8 dni, pod izvršbo: - izplačati dodatek za nadurno delo za mesece december 2007 - julij 2008, september 2008 - julij 2009, januar 2010 - julij 2010 in september 2010 - november 2010 v zneskih in z zapadlostjo, kakor je navedeno v izreku sodbe (I. točka izreka); - obračunati regres za letni dopust za leto 2009 in 2010 v bruto zneskih, navedenih v izreku ter mu po obračunu in plačilu davkov in prispevkov izplačati pripadajoča neto zneska, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kakor je navedeno v izreku sodbe (II. točka izreka).
Zavrnilo pa je: a) primarni tožbeni zahtevek za plačilo: - dodatka za nadurno delo za mesece december 2007 -j ulij 2008, september 2008 - julij 2009, september 2009 - julij 2010 in september 2010 - november 2010 - regresa za letni dopust za leto 2008 z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter plačilo zakonskih zamudnih obresti od regresa za leto 2009 pred 2.7.2009 in za leto 2010 pred 2.7.2010, - neizplačane plače (pravilno: nadomestila plače) za čas koriščenja letnega dopusta v višini 563,00 EUR neto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 12. 2008, 563,00 EUR neto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 12. 2009 ter 563,00 EUR neto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 12. 2009 (III. točka izreka sodbe); b) podredni tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku iz naslova dnevnic za čas od decembra 2007 - decembra 2010 v zneskih in z zapadlostjo, kakor navedeno v izreku (IV. točka izreka sodbe).
Odločilo je, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 838,71 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, v roku 8 dni pod izvršbo (V. točka izreka).
Tožnik v pritožbi navaja, da se pritožuje zoper zavrnilni del navedene sodbe, ki se nanaša na primarni tožbeni zahtevek, kar predstavlja celotno III. točka izreka. Iz nadaljevanja pritožbe je razvidno, da se dejansko pritožuje le zoper zavrnilni del primarnega zahtevka, ki se nanaša na nadure in plačilo za dneve, ko je koristil letni dopust (III./1. in III./2.), medtem ko odločitve o regresu za leto 2008 (III./3. točka izreka) ne izpodbija. Tožnik se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in v celoti ugodi postavljenemu tožbenemu zahtevku, podredno pa, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.
Sodišče prve stopnje je spregledalo pogodbo o zaposlitvi med tožnikom in toženo stranko in nad to pogodbo postavilo ustni dogovor, ki naj bi ga stranki sklenili. Šlo je za diktat tožene stranke, da bo tožniku izplačevala plačo na svoj način, kljub podpisanim pogodbam o zaposlitvi, ki so vsebovale določila o osnovi plače in nadomestilih za prehrano, prevoz, regres in odpravnino ob upokojitvi, ter kljub veljavnim davčnim predpisom. Sodišče bi primarno moralo upoštevati določila pogodbe o zaposlitvi, a tudi ni pojasnilo, zakaj je ta določila nadomestil ustni dogovor, ki je bil pravzaprav diktat tožene stranke kot močnejše stranke. Hkrati ni logično, zakaj je sodišče tožniku priznalo pravico do regresa za leti 2009 in 2010, če naj bi domnevni dogovor o plačilu po prevoženih kilometrih zajemal vse. Sodišče bi moralo ugotoviti, koliko denarja bi tožniku pripadalo iz naslova plače, nadur, dnevnic, potnih stroškov, regresa, minulega dela, malice itd. Ugotoviti bi moralo tudi, od katerega zneska je tožena stranka plačevala prispevke. Če so bili prispevki plačani od zneska, dogovorjenega s pogodbo o zaposlitvi, so bila ostala izplačila tožene stranke, od katerih prispevki niso bili odvedeni, nekaj drugega kot osnovna plača ali nadure (očitno dnevnice). Ostali zneski, ki jih je tožnik prejel, se ne bi smeli šteti v kvoto, iz katerih se pokriva plačilo nadur, od katerih je potrebno plačati tudi prispevke in davke. Sodišče je v izpodbijani sodbi prezrlo pričanje A.A., ki je pri toženi stranki vodila obračun plač. Ta priča je izpovedala, da so se ob sklenitvi delovnega razmerja s tožnikom dogovarjali o pogojih dela, da je cena prevoženega kilometra 0,14 EUR, v kar pa ni zajeto nadurno delo, in da se o regresu niso posebej pogovarjali. Nadurno delo mora zato biti plačano posebej oz. drugače, kakor je ugotovilo sodišče prve stopnje. Ta priča je še izpovedala, da so tožniku izplačali neto plačo ter dnevnice, zato bi sodišče moralo tožniku priznati zahtevek iz naslova nadur (teh je opravil 3206). Ni jasen kumulativen izračun sodišča ter tudi ni razumljiva tabela v izpodbijani sodbi, s katero je sodišče izračunalo prikrajšanje pri plači. Nerazumen je tudi zaključek sodišča, da tožnik ni upravičen do plačila za dni, ko koristi letni dopust, ker naj bi bilo vse zajeto v ceni 0,14 EUR na prevoženi kilometer. Po taki logiki tožnik ne bi bil upravičen niti do bolniškega nadomestila. Tožena stranka bi morala plačati davke in prispevke od celotnega zneska plače, ki jo obračuna po prevoženih kilometrih.
Zoper ugodilni del navedene sodbe (I. in II. točka izreka) ter odločitev o stroških (V. točka izreka) se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno pa, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.
Tožena stranka je tožniku izplačala 0,14 EUR za prevožen kilometer v posameznem mesecu ter 100,00 EUR za vsak vikend na poti. Tak dogovor je dopusten, vseboval pa je plačilo vseh obveznosti poleg plače, ki tožniku pripadajo. Sodišče sicer ni izvajalo zaslišanja prič v zvezi z vsebino dogovora, ki pa ga niti tožnik ni prerekal in je poudaril, da je skladno s tem dogovorom prejel celotno plačilo. Izvedenka finančne stroke je ugotovila, da tožniku pripada plača v celotnem obdobju v neto znesku 27.268,32 EUR, na podlagi dogovora pa je bil tožnik upravičen do izplačila 63.897,04 EUR, kar je tožnik tudi prejel. Dogovor med strankama je bil za tožnika ugodnejši za 43% v primerjavi z zneskom, ki tožniku pripada. Tožnik se je z mnenjem izvedenke v celoti strinjal. Dogovor je zajemal vsa izplačila, ki tožniku pripadajo, zato je odločitev sodišča v I. in II. točki izreka nezakonita. Sodišče je mimo tožbenih navedb opravilo izračun pod opombo št. 4 v 5. točki obrazložitve - upoštevalo je izplačilo dnevnic, ki so predmet zavrnjenega podrednega zahtevka. Sodišče je ob ugotovitvi, da je dogovor za delavca ugodnejši, hkrati ugotovilo, da je tožnik oškodovan za 1.436,26 EUR. Ta znesek ne izhaja iz izvedenskega mnenja, zato tožena stranka ni imela možnosti, da se do tega izračuna opredeli. Sodišče je odločalo mimo ugotovitev izvedenke, zato odločitve ni mogoče preizkusiti. Podredno tožena stranka navaja, da je sodišče prišlo do tega zneska razlike na podlagi napačnega računa. Sodišče je neutemeljeno izračunalo morebitno razliko od dejansko prejetega zneska in neto vrednosti dela v posebnih pogojih. Ugotovitve sodišča v tabeli so v popolnem nasprotju z ugotovitvami izvedenke. Napačna je tudi odločitev glede izplačila regresa, saj je navedeni dogovor vseboval vsa izplačila, ki tožniku pripadajo, posledično pa je nepravilna tudi odločitev o stroških.
Pritožba tožeče stranke je utemeljena v celoti, pritožba tožene stranke pa je delno utemeljena.
Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.
Prvostopenjsko sodišče ni kršilo načela kontradiktornosti s tem, ko ni izvedlo dokaza z zaslišanjem prič B.B., C.C., D.D., E.E. in F.F.. Po določbi 2. odstavka 213. člena ZPP o tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, odloča sodišče. Skladno z določbo 2. odstavka 287. člena ZPP senat zavrne predlagane dokaze, za katere misli, da niso pomembni za odločbo, in navede v sklepu, zakaj jih je zavrnil. Sodišče prve stopnje je ravnalo v skladu s citiranimi določbami, saj je na zadnjem naroku za glavno obravnavo sklenilo, da se ostali dokazni predlogi zavrnejo kot nepotrebni, v izpodbijani sodbi pa je naštelo izvedene dokaze ter navedlo, da prič B.B., C.C., D.D., E.E. in F.F. ni zaslišalo, ker so bile predlagane z namenom dokazovanja obstoja ustnega dogovora o plačilu, sodišče pa je na podlagi izpovedb tožnika in priče A.A. ugotovilo obstoj tega dogovora. Tudi po oceni pritožbenega sodišča obstoj ustnega dogovora izhaja iz izpovedb tožnika ter priče A.A., zato zaslišanje navedenih prič ne bi bilo smotrno in tudi ne bi pripomoglo k ugotovitvi drugačnega dejanskega stanja ter drugačni odločitvi. Sodišče tudi ni kršilo pravice tožene stranke do izjave glede zneska prikrajšanja pri plači v višini 1.436,26 EUR. Sodišče je namreč izračun prikrajšanja z upoštevanjem dnevnic povzelo iz tožbe, na katero je imela tožena stranka možnost odgovoriti, torej se je imela možnost opredeliti tudi do vtoževanega zneska 38.065,00 EUR iz naslova dnevnic. Kako je sodišče prišlo do zneska prikrajšanja na plači v višini 1.436,26 EUR, je obrazložilo v sodbi, zoper takšno odločitev pa je imela tožena stranka možnost pritožbe, ki jo je tudi izkoristila. Pravilnost takšnega izračuna sodišča prve stopnje pa, kot navedeno, pritožbeno sodišče presoja v okviru preizkusa uporabe materialnega prava.
Sodišče prve stopnje pa je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. in 15. točke 339. člena ZPP, saj je sodba, predvsem v delu, v katerem je sodišče samo opravilo izračun prikrajšanja in ga prikazalo v tabeli, nejasno in pomanjkljivo obrazložena, zaradi česar je v tem delu tudi ni mogoče preizkusiti. Sodišče je izvedensko mnenje povzelo le delno, medtem ko je del izvedenskega mnenja nadomestilo z lastnim izračunom. Sodišče prve stopnje je pri odločitvi sicer pravilno upoštevalo tudi izpovedbo priče A.A..
Tožnik v tem individualnem delovnem sporu zahteva izplačilo nadomestila za čas koriščenja letnega dopusta za leta 2008, 2009 in 2010, izplačilo regresa za leta 2008, 2009 in 2010. Poleg tega primarno zahteva izplačilo nadur za čas od december 2007-julij 2008, september 2008-julij 2009, september 2009 - julij 2010 in september 2010 - november 2010, podredno pa izplačilo dnevnic za čas od decembra 2007 do decembra 2011. Sodišče prve stopnje je (primarnemu) tožbenemu zahtevku delno ugodilo, in sicer je tožniku prisodilo 1.206,60 EUR iz naslova nadur za mesece december 2007-julij 2008, september 2008-julij 2009, januar 2010-julij 2010 in september 2010 - november 2010 ter regres za leti 2009 in 2010, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kakor že navedeno, preostanek tožbenega zahtevka, tudi podredni tožbeni zahtevek, pa je zavrnilo.
Sodišče prve stopnje ni pravilno in popolno ugotovilo dejanskega stanja, zato je izpodbijani del odločitve nepravilen, razen v delu, ki se nanaša na regres.
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je med strankama poleg podpisane pogodbe o zaposlitvi obstajal tudi ustni dogovor, da tožniku pripada 0,14 EUR za prevoženi kilometer ter dodatnih 100,00 EUR za vikend, ki ga tožnik preživi na poti, pri čemer dopust ni bil posebej plačan. Tak dogovor je v svoji izpovedbi potrdil tožnik, ki je poudaril, da mu je tožena stranka plačala vse, kakor je bilo dogovorjeno na podlagi ustnega dogovora. Priča A.A., ki je pri toženi stranki zadolžena za obračunavanje plač, je ustni dogovor povzela enako, v zvezi z obračunom plač pa je še pojasnila, da ima delodajalec možnost dveh načinov obračunavanja plače: plačilo po urah, kjer se delavcu obračunajo tudi nadure, ali pa plačilo po prevoženem kilometru, kar je izbrala tožena stranka. Ker so bili pri toženi stranki zavezani k plačevanju plač po kolektivni pogodbi, so tožniku na TRR nakazali znesek v skladu s kolektivno pogodbo oziroma pogodbo o zaposlitvi, razliko do polnega zneska pa so nakazali kot dnevnice. Ob ugotovitvi obstoja ustnega dogovora o načinu plačila za opravljeno delo je sodišče prve stopnje nadalje pravilno ugotavljalo, ali bi bilo plačilo, ki je bilo dogovorjeno s pogodbo o zaposlitvi, za tožnika kot delavca ugodnejše. Sodišče prve stopnje je v predmetnem postopku postavilo izvedenko ekonomske stroke mag. G.G.. Iz izvedenskega mnenja z dne 4. 3. 2013 in dopolnitve z dne 18. 4. 2013 izhaja, da je bil tožnik skladno z ustnim dogovorom upravičen do 63.897,04 EUR. Izvedenka je nadalje izračunala, da bi tožnik na podlagi pogodbe o zaposlitvi moral prejeti neto plačo 27.268,32 EUR. Iz tabele 2 izvedenskega mnenja je razvidno, da so v ta znesek vključeni dodatki za nadure, dodatki za delo na praznik in dodatek za delovno dobo. Temu znesku je sodišče prve stopnje utemeljeno prištelo še dnevnice v višini 38.065,00 EUR, ki ga je pravilno povzelo iz podrednega tožbenega zahtevka, katerega višini tožena stranka ni ugovarjala. Skupen znesek, do katerega je tožnik upravičen na podlagi pogodbe o zaposlitvi, tako znaša 65.333,32 EUR, in je za 1.436,28 EUR višji od zneska, ki je tožniku pripadalo na podlagi ustnega dogovora. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje tožniku dejansko prisodilo znesek, ki mu pripada skladno s sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, zato se tožnik v pritožbi neutemeljeno sklicuje, da bi sodišče primarno moralo upoštevati določila pogodbe o zaposlitvi.
Sodišče prve stopnje je nato na podlagi izvedenskega mnenja samo izračunalo, da znaša neto plača za opravljeno delo v posebnih pogojih dela (nadure in delo na praznik) 10.926,78 EUR in ta znesek prištelo neto plači, ki jo je tožena stranka izplačala tožniku (17.735,69 EUR). Tako je dobilo znesek 28.662,47 EUR, kar predstavlja znesek, do katerega je po mnenju sodišča prve stopnje upravičen tožnik. Sodišče je nadalje obrazložilo, da tožnik ni zatrjeval, da je prejel prenizko plačo za polni delovni čas, temveč vtožuje le premalo izplačane nadure, zato je končno prikrajšanje izračunalo tako, da je po posameznih mesecih primerjalo znesek neto plače, do katere je tožnik upravičen, ter znesek neto plače, do katerega bi bil upravičen skladno po pogodbi o zaposlitvi, ki ga je izračunala izvedenka. Svoj izračun je ponazorilo s tabelo, ki jo je obrazložilo dokaj skopo, hkrati pa izračun v stolpcu k (1.206,06 EUR) ni tak, kakor naj bi bil izhajal iz definicije tega stolpca (k = j-h). Stranki v pritožbah zato utemeljeno navajata, da izračun sodišča prve stopnje ni jasen oziroma obrazložen, zato sodbe v tem delu tudi ni mogoče preizkusiti. Poleg tega je tak pristop sodišča, ko je uporabilo le del podatkov iz izvedenskega mnenja, ter na tej podlagi samo izračunavalo prikrajšanje tožnika, neustrezen. Če je sodišče prve stopnje menilo, da izvedenkin izračun ni pravilen in da je potrebno izvedensko mnenje dopolniti, bi na to moralo pozvati v tem postopku postavljeno izvedenko, kateri bi lahko postavilo tudi dodatna vprašanja in zahtevalo novi izračun prikrajšanja.
Pritožbeno sodišče še poudarja, da je izrek sodbe sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na izplačilo točno določenih neto zneskov, v nasprotju z materialnim pravom. Tožbeni zahtevek je namreč lahko postavljen le v bruto znesku, nato pa se odvede vse davke in prispevke in izplača ustrezen neto znesek. Obračunavanje in plačevanje ter stopnje prispevkov urejajo Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2; Ur. l. RS, št. 96/2012 in naslednji), Zakon o prispevkih za socialno varnost (ZPSV, Ur. list RS, št. 56/96 in naslednji) in Zakon o dohodnini (ZDoh-2, Ur. list RS, št. 117/2006 in naslednji). Pri tem se davki in prispevki obračunajo glede na stopnjo davkov in prispevkov v času izplačila. Zaradi tega je nepravilno, če sodba sodišča prve stopnje nalaga toženi stranki plačilo oziroma obračun davkov in prispevkov, upoštevajoč prisojene neto zneske plače. Tožnika bi bilo zato potrebno pozvati, da poda ustrezen tožbeni zahtevek v bruto zneskih, in toženi stranki naložiti obračun bruto vrednosti nadur ter izplačilo neto zneskov, katerih višina bo znana šele po odvodu davka. Glede na vse navedeno je bilo potrebno razveljaviti odločitev, ki se nanaša na plačilo nadur (I. in III./1. točka izreka).
Zaradi narave dogovora o plačilu za opravljeno delo (tožniku pripada 0,14 EUR za prevožen kilometer ter dodatnih 100,00 EUR za vikend, ki ga tožnik preživi na poti) in medsebojne povezanosti zahtevkov je potrebno razveljaviti tudi zahtevek iz naslova letnega dopusta (III. /2. točka izreka), v zvezi s katerim je sodišče prve stopnje sicer zaključilo, da je bilo že vsebovano v plačilu za opravljeno delo. Pri tem se sodišče ni opredelilo do dejstva, da je izvedenka v izvedenskem mnenju upoštevala po dva dni letnega dopusta na mesec, pri čemer iz plačilnih list izhaja, da je tožnik dopust koristil le v avgustu in decembru 2008, avgustu 2009, avgustu in decembru 2010. Posledično je potrebno razveljaviti tudi odločitev o pravdnih stroških (V. točka izreka).
Podredni zahtevek (IV. točka izreka) iz naslova dnevnic je bil postavljen za primer, če bi sodišče ugotovilo, da je primarni zahtevek iz naslova nadur neutemeljen. Pritožbeno sodišče pripominja, da je sodišče prve stopnje nepravilno odločalo o podrednem zahtevku potem, ko je ugotovilo, da je primarni zahtevek delno utemeljen. Podlaga za odločanje o podrednem zahtevku je namreč podana šele, če sodišče ugotovi, da je primarni zahtevek v celoti neutemeljen (3. odstavek 182. člena ZPP). O tem se je izreklo tudi Vrhovno sodišče RS v zadevi, opr. št. II Ips 668/2001, v kateri je odločilo, da je podrejeni tožbeni zahtevek postavljen pogojno, zato sodišče o njem odloči le, če zavrne primarni zahtevek; če pa ugodi primarnemu zahtevku, o podrejenem zahtevku ne odloča, saj za to niso izpolnjene procesne predpostavke. Pritožbeno sodišče sicer v odločitev o podrednem zahtevku ne more posegati, ker se tožnik zoper ta del odločitve ni pritožil. Pritožbeno sodišče je po določbi 355. člena ZPP razveljavilo I., III./1., III./2. in V. točko izreka sodbe, ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbeno sodišče glede na naravo stvari in okoliščine primera ocenjuje, da samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti pomanjkljivosti sprejete odločitve sodišča prve stopnje (predvsem zato, ker je potrebno dodatno angažirati izvedenko za ekonomijo). V kolikor bi okoliščine oziroma pravno relevantna dejstva prvič obravnavalo le sodišče druge stopnje, bi bila strankam v postopku odvzeta možnost vložitve pravnega sredstva zoper dejansko stanje, ugotovljeno pred drugostopenjskim sodiščem.
V ponovljenem postopku naj sodišče ponovno angažira izvedenko ekonomske stroke in ji postavi konkretna vprašanja, predvsem z upoštevanjem dejstva, da tožnik ni zatrjeval, da je prejel prenizko plačo za polni delovni čas, temveč vtožuje le premalo izplačane nadure. Sodišče prve stopnje naj v okviru materialno-procesnega vodstva tožnika tudi pozove, da poda ustrezen tožbeni zahtevek, ki bo postavljen v bruto zneskih.Izvedenka naj ponovno izračuna tudi pripadajočo plačo glede na koriščenje letnega dopusta, kakor to izhaja iz plačilnih list. Po prejemu tako dopolnjenega izvedenskega mnenja in pravilno oblikovanega tožbenega zahtevka naj sodišče prve stopnje ponovno odloči o zahtevku iz naslova nadur, o plačilu za dni, ko je tožnik koristil letni dopust, ter o stroških postopka.
Pravilna pa je odločitev sodišča prve stopnje v zvezi z regresom za letni dopust. Slednji delavcu pripada na podlagi 131. člena ZDR. Neutemeljena je pritožbena navedba tožene stranke, da je bil tudi regres vsebovan v ustnem dogovoru o plačilu za opravljeno delo. Priča A.A. je namreč v svoji izpovedbi posebej poudarila, da se o regresu v okviru ustnega dogovora niso posebej pogovarjali, tožena stranka pa je tožniku regres za leto 2008 izplačala. Zato je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da tožena stranka tožniku dolguje regres za leti 2009 in 2010 z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kakor je bilo vtoževano (od 1. 7. tistega leta, za katerega se izplačuje regres, dalje). Ker je torej odločitev sodišča prve stopnje, ki se nanaša na regres za leti 2009 in 2010, materialnopravno pravilna, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke v tem delu kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo II. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje.
Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP in se pridrži za končno odločitev.