Jedro

Napačno je pritožničino stališče, da je z uveljavitvijo ZZad ex lege pridobila lastninsko pravico na sporni nepremičnini. Določbi prvega in drugega odstavka 74. člena ZZad sta ob prehodu iz sistema družbene lastnine v klasična lastninsko pravna razmerja kot kriterij pridobitve lastninske pravice na kmetijskih zemljiščih določili odplačnost pridobitve. Kmetijska zemljišča v družbeni lastnini so z uveljavitvijo ZZad (lahko) prešla v zadružno premoženje le, če so bila pridobljena odplačno. V nasprotnem primeru (tako je bilo v tej zadevi) so postala last Republike Slovenije in se prenesla na Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije.

Dejstvo, da RS ni poskrbela za prenos kmetijskih zemljišč na Sklad niti ni za to poskrbel sam Sklad, ne posega v lastninska upravičenja, ki jih je država pridobila na kmetijskih zemljiščih že z uveljavitvijo zakona. Prenos na Sklad oziroma zemljiškoknjižni vpisi v primeru, ko pride do prenosa lastninske pravice že z zakonom, nimajo konstitutivnega učinka. Pasivnost Republike Slovenije pri uveljavljanju njenih lastninskih upravičenj na sporni nepremičnini zato ne more biti dokaz, da lastnica nepremičnin ni ona, temveč tožnica.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi v celoti, sklep pa v izpodbijani I. točki izreka.

II. Vsaka stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje (I.) zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo uporabnine za čas od decembra 2009 do izselitve toženca, zahtevek za izselitev toženca iz nepremičnine s parc.št. 1037/5, k.o. X in prostorov stavbe št. 756, k.o. Y, kar v naravi predstavlja Brunarica S. na smučišču A., in jo izprazniti vseh svojih stvari ter tožnici izročiti vse ključe vrat navedene brunarice ter mu prepovedati v bodoče uporabljati prej navedeno nepremičnino in (II.) tožnici naložilo povrnitev pravdnih stroškov toženca in stranske intervenientke. Z izpodbijanim sklepom (I.) je sodišče prve stopnje Pašni skupnosti J. priznalo lastnost stranke in ji dopustilo stransko intervencijo na strani tožene stranke in (II.) dovolilo spremembo tožbe.

2. Tožnica je v pritožbi zoper izpodbijano sodbo in zoper I. točko izreka izpodbijanega sklepa uveljavljala pritožbene razloge bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, napačne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Višjemu sodišču predlaga, da sodbo sodišča prve stopnje spremeni in tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Toženec in stranska intervenientka sta v odgovoru na pritožbo predlagala njeno zavrnitev. Priglasila sta stroške, ki sta jih je imela v zvezi z vložitvijo odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnica zatrjuje, da je lastnica nepremičnine, v zvezi s katero zahteva od toženca plačilo uporabnine, izselitev toženca iz nepremičnine, izpraznitev nepremičnine in izročitev ključev ter prepoved uporabe nepremičnine.

6. Tožnica je lastništvo nepremičnine dokazovala z izpiskom iz zemljiške knjige, iz katerega izhaja, da je prav ona vpisana kot njena lastnica. Trdila je, da jo toženec uporablja brez pravne podlage. Toženec je (vloga z dne 15.3.2016) ugovarjal njeni lastninski pravici in trdil, da je prednica tožnice nepremičnino pridobila neodplačno in da je bilo to zemljišče v prostorskih aktih opredeljeno kot kmetijsko zemljišče. Predložil je odločbo OLO K. z dne 24.9.1962 in potrdilo o namenski rabi zemljišča. Iz navedenega po njegovih trditvah izhaja, da se sporna nepremičnina ni mogla olastniniti po določbah Zakona o zadrugah (ZZad), temveč je nepremičnina z uveljavitvijo Zakona o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov (ZSKZ) v letu 1993 ex lege prešla v last RS.

7. Glede na drugi odstavek 92. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ), na podlagi katerega mora lastnik, ki zahteva vrnitev stvari, dokazati, da ima na stvari, katere vrnitev zahteva, lastninsko pravico, je sodišče prve stopnje (po ugovoru toženca) pravilno najprej odgovarjalo na vprašanje, ali ima tožnica na nepremičnini, za katero zahteva plačilo uporabnine, izselitev in izročitev, lastninsko pravico in s tem pravno podlago za svoje zahtevke.

8. Za odločitev v tej zadevi sta pomembni ugotovitvi sodišča prve stopnje (ki jima pritožnica ne nasprotuje), da je bila sporna nepremičnina 28.3.1992 (ob uveljavitvi ZZad) kmetijsko zemljišče, in da jo je tožnica pridobila neodplačno.

9. Zakonodajalec je lastninjenje kmetijskih zemljišč in gozdov v družbeni lastnini uredil drugače kot za ostala zemljišča. Z Zakonom o lastninskem preoblikovanju podjetij (ZLPP), ZZad in ZSKZ je pri preoblikovanju dotedanjih upravičenj na teh zemljiščih varoval javno korist tako, da je za lastnika teh zemljišč načeloma določil državo.

10. Zato je napačno pritožničino stališče, da je z uveljavitvijo ZZad ex lege pridobila lastninsko pravico na sporni nepremičnini. Določbi prvega in drugega odstavka 74. člena ZZad sta ob prehodu iz sistema družbene lastnine v klasična lastninsko pravna razmerja kot kriterij pridobitve lastninske pravice na kmetijskih zemljiščih določili odplačnost pridobitve. Kmetijska zemljišča v družbeni lastnini so z uveljavitvijo ZZad (lahko) prešla v zadružno premoženje le, če so bila pridobljena odplačno. V nasprotnem primeru (tako je bilo v tej zadevi) so postala last Republike Slovenije in se prenesla na Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije (v nadaljevanju: Sklad) (Primerjaj: II Ips 273/2017).

11. Dejstvo, da RS ni poskrbela za prenos kmetijskih zemljišč na Sklad (prvi odstavek 16. člena ZSKZ najprej njemu nalaga to dolžnost) niti ni za to poskrbel sam Sklad, ne posega v lastninska upravičenja, ki jih je država pridobila na kmetijskih zemljiščih že z uveljavitvijo zakona. Prenos na Sklad oziroma zemljiškoknjižni vpisi v primeru, ko pride do prenosa lastninske pravice že z zakonom, nimajo konstitutivnega učinka (Primerjaj: III Ips 106/2000). Pasivnost Republike Slovenije pri uveljavljanju njenih lastninskih upravičenj na sporni nepremičnini zato ne more biti dokaz, da lastnica nepremičnin ni ona, temveč tožnica.

12. Res je, kot trdi pritožnica, da je zemljiška knjiga javna knjiga in se domneva, da je lastnik tisti, ki je vanjo vpisan, vendar gre za izpodbojno domnevo, ki jo je, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, toženec uspel izpodbiti.

13. Ni mogoče pritrditi pritožnici, da bi moral biti za izpodbijanje te domneve sprožen primeren postopek, v katerem bi moral biti postavljen ustrezen zahtevek. Le če je vknjižba določene pravice iz materialnopravnega razloga neveljavna, posledično pa so zaradi take vknjižbe kršene pravice določene osebe na nepremičnine, mora taka oseba, ki ima za vodenje pravde tudi pravni interes, vložiti ustrezno tožbo za izbris izpodbijane vknjižbe. Toženec za izbrisno tožbo ni legitimiran, saj je takšno tožbo upravičena vložiti zgolj oseba, kateri so zaradi materialnopravno zmotne vknjižbe kršene pravice.

14. Ker je pritožnica zatrjevala le lastništvo nepremičnine (in zato seveda ni niti zatrjevala niti dokazovala, da je do plačila uporabnine upravičena še na kakšni drugi podlagi), ne pa tudi imetništva, tega sodišče samo ni bilo dolžno raziskovati.

15. Glede na to, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnica na nepremičnini nima lastninske pravice, je pravilno zaključilo, da zaradi tega nima pravne podlage za svoje zahtevke.

16. Neutemeljeno pritožba opozarja, da je rok treh dni, ki ga je sodišče prve stopnje tožnici dodelilo glede opredelitve o stranski intervenciji, prekratek. 110. člen ZPP v prvem odstavku določa, da v primeru, če roki niso določeni z zakonom, jih določi sodišče glede na okoliščine primera. Višje sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje določilo primeren rok: postavljeni rok treh dni, katerem se je morala tožnica izjaviti o predlogu za vstop intervenientke v pravdo, ni tako kratek, da bi izničil učinkovitost pravice do izjavljanja v postopku. Iz spisa izhaja, da se je tožnica v zvezi s tem predlogom pravočasno in obširno izjasnila, svoje stališče pa je utemeljevala tudi v kasnejših vlogah.

17. Sodišče prve stopnje je razumljivo pojasnilo, da gre v primeru nepremičnin, ki so predmet denacionalizacije, za premoženje pašne skupnosti, čeprav niso nosilci premoženja členi te skupnosti. Zato je za presojo intervencijskega interesa nepotrebno razpravljanje o tem, ali je toženec M. K. s.p. član Pašne skupnosti J. ali je član le M. K. kot fizična oseba. Iz listinske dokumentacije v spisu izhaja, da je Pašna skupnost J. investitorka gradnje objekta brunarica S., ki stoji na sporni nepremičnini. Za potrebe odločitve glede stranske intervencije je sodišče prve stopnje dovolj prepričljivo (gre za stopnjo verjetnosti) utemeljilo, da ta objekt uporablja Pašna skupnost J. preko tožene stranke, in da bi zato morebitna ugodilna sodba v tej pravdi vplivala na premoženjskopravni položaj pašne skupnosti (in njenih članov).

18. Intervenient mora izpolnjevati splošne predpostavke glede sposobnosti biti stranka in glede pravdne sposobnosti. Sodišče prve stopnje je ustrezno obrazložilo, zakaj je stranski intervenientki priznalo lastnost stranke (verjetno lastništvo nad spornim objektom).

19. Kot je zapisalo sodišče prve stopnje, je intervencija dopustna le, če ima intervenient pravni interes, pravno korist od tega, da zmaga ena od strank. Ta pa je podana takrat, kadar je intervenient s stranko, ki se ji pridruži, v takšnem pravnem razmerju, da bi odločitev lahko vplivala na njegov civilnopravni ali javnopravni položaj. Višje sodišče pritrjuje oceni sodišča prve stopnje, da je intervenientka v nepremičnino, ki je predmet tega spora, vlagala svoja sredstva in bi v primeru ugodilne sodbe izgubila (posredno) posest na objektu.

20. Višje sodišče je v skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP odgovorilo le na tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena. Ugotovilo je, da pritožbeni razlogi, ki jih je uveljavljala pritožnica, niso podani, prav tako pa izpodbijana odločba tudi ni obremenjena z nobeno bistveno kršitvijo določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Višje sodišče je zato tožničino pritožbo zavrnilo in sodbo in izpodbijani del sklepa potrdilo (353. člen ZPP).

21. Ker pritožnica ni uspela s pritožbo, sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Višje sodišče pa je zavrnilo tudi zahtevo toženca za povračilo stroškov, ki jih je imel z vložitvijo odgovora na pritožbo, saj je ugotovilo, da ta ni pripomogel k reševanju pritožbe in je bil zato nepotreben (prvi odstavek 155. člena ZPP).